VSL Sklep I Ip 769/2020

I. Pritožba dolžnika A. A. se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu 1. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, v 2. točki, v 3. točki in v delu 5. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

II. Pritožba dolžnika B. B. se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu 1. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, v 4. točki in v delu 5. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

III. Dolžnik A. A. in upnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku I 263/2019 z dne 12. 12. 2019 se popravi tako, da se v 1. točki izreka sklepa izbriše datum 29. 8. 2019 in se nadomesti s pravilnim datumom 29. 8. 2014.

2Ugovor zastavnega dolžnika A. A. se zavrne.

3Predlog zastavnega dolžnika A. A. za odlog izvršbe na nepremičnine z ID znakom X 1 in X 2, last zastavnega dolžnika do 1/4, se zavrne.

4Ugovor zastavnega dolžnika B. B. se zavrne.

5Zastavna dolžnika sta dolžna upniku v 8 dneh od prejema tega sklepa nerazdelno povrniti 856,80 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.“

2Zoper sklep pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov vlagata oba dolžnika, A. A. po pooblaščencih, B. B. pa laično. Oba uveljavljata vsebinsko identične razloge. Navajata, da je upnik v zvezi s terjatvami iz seznama izvršilnih naslovov že sprožil postopek zoper davčnega dolžnika C. C. in mu zarubil premičnine v skupni vrednosti 170.000,00 EUR. Upnik bo torej poplačan že v davčni izvršbi, zato bi bilo treba predlog za izvršbo na nepremičnine zavrniti. Dolžnika sta v ugovoru predlagala, naj vrednost zarubljenih premičnin oceni sodni cenilec ustrezne stroke, sodišče pa je glede tega le pavšalno navedlo, da ne drži, da bi bile premičnine vredne 170.000,00 EUR. Zarubljene premičnine so predvsem stroji za opravljanje mizarske dejavnosti, za njihovo cenitev pa je potrebno posebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Z neizvedbo tega dokaza je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje glede vrednost premičnin je nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Dolžnik A. A. v svoji pritožbi še dodatno navaja, da nepremičnini z ID znakom X 1 in X 2, last zastavnega dolžnika A. A. do ¼, predstavljata dolžnikov dom, saj tu stoji stanovanjska hiša. Dolžnik je že pojasnil, da se bo terjatev poplačala iz zarubljenih premičnin, prodaja dolžnikovega doma pa bi ogrozila njegovo preživljanje. V zvezi s tem je dolžnik predlagal svoje zaslišanje, zato ni mogoče pritrditi sodišču, da ni predložil nobenega dokaza. Z neizvedbo tega dokaza je sodišče dolžniku kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje glede ogroženosti preživljanja je nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Dolžnik A. A. še navaja, da je vrednost njegovega deleža nepremičnin, na katere se vodi izvršba, vsaj 63.000,00 EUR, zato je izvršba očitno nesorazmerna glede na terjatev upnika, posebej ob upoštevanju, da se prodaja tudi delež dolžnika B. B. Dolžnik je v ugovoru predlagal, naj vrednost nepremičnine določi cenilec, sodišče pa je samo ocenilo vrednost teh nepremičnin na podlagi vpogleda v GURS, kar je nedopustno in nezakonito. Splošno znano je, da so v GURS vrednosti določene prenizko. Tudi v tem delu je po mnenju dolžnika podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje glede vrednosti nepremičnin je nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Dolžnik A. A. predlaga spremembo sklepa tako, da se njegovemu ugovoru in predlogu za odlog izvršbe ugodi, sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi ter upniku naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Dolžnik B. B. pa predlaga spremembo sklepa tako, da se njegovemu ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi ter upniku naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

3Upnik v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Sodišče lahko kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe oziroma sklepa z izvirnikom (prvi odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Določba je namenjena odpravi tehničnih pomanjkljivosti in ne vsebinskemu spreminjanju prvotne odločbe, saj s popravo sodbe ali sklepa ni mogoče posegati v odločitev o pravicah in dolžnostih strank.

6V 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje popravilo napako v sklepu o izvršbi z dne 12. 12. 2019 pri navedbi datuma sklepa o zavarovanju Z 24/2014 tako, da je namesto napačnega datuma izdaje tega sklepa 29. 8. 2019 navedlo pravilen datum 29. 8. 2014. Gre za očitno pisno napako pri prepisovanju, ki jo je tudi po mnenju višjega sodišča dopustno sanirati s popravnim sklepom. Dolžnika glede samega popravnega sklepa v pritožbi ne navajata nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, višje sodišče pa v tem delu tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti.

7S sklepom o izvršbi z dne 12. 12. 2019 je sodišče prve stopnje zoper zastavna dolžnika na upnikov predlog dovolilo izvršbo na njune nepremičnine na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT 4935-883/2019-2 z dne 26. 11. 2019. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8Dolžnika sta v ugovoru primarno uveljavljala, da dolg dolžnika C. C. na podlagi izvršljivega seznama izvršilnih naslovov ne obstoji, upnik pa tudi ni pravilno obračunal obresti v predloženem seznamu izvršilnih naslovov. V tem delu je sodišče prve stopnje ugovor pravilno prepoznalo kot neobrazložen in nedoločen (prim. drugi odstavek 53. člena ZIZ), saj so navedbe dolžnikov pavšalne in nedoločne in jih dolžnika ne konkretizirata.

9Nadalje sta dolžnika v ugovoru navedla, da so terjatve upnika do dolžnika C. C. in posledično tudi do obeh zastavnih dolžnikov, ki se nanašajo na obdobje pred 12. 12. 2014, zastarale, saj je potekel petletni zastaralni rok. Upnik je v odgovoru na ugovor take navedbe prerekal in pojasnil, da je bilo zastaranje prekinjeno s postopkom davčne izvršbe in tudi s postopkom nepremičninske izvršbe zoper davčnega dolžnika C. C.

10Sodišče prve stopnje je ugovorne navedbe glede zastaranja zavrnilo, odločitev pa je materialnopravno pravilna.

11Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v skladu s 125. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do odmere davka zastara v 5 letih od dneva, ko bi bilo potrebno davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Prav tako pravica do izterjave zastara v 5 letih od dneva, ko bi ga bilo potrebno plačati. Po 126. členu ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 pa davčna obveznost ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči, razen v primeru iz prvega odstavka 126. člena ZDavP-2, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.

12V izpodbijanem sklepu je ob upoštevanju citirane materialnopravne podlage sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi glede na zapadlost posameznih terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ter glede na pretrganje zastaranja s prej sproženimi postopki zavarovanja, davčne izvršbe in nepremičninske izvršbe zoper davčnega dolžnika relativno zastaranje terjatev ni nastopilo. Ravno tako tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje, saj so predmet izterjave v tem postopku terjatve, ki so zapadle v plačilo v obdobju od 15. 11. 2013 do 15. 7. 2014 in desetletni zastaralni rok zanje še ni potekel. Zavrnitev ugovora zastaranja je sodišče obširno in jasno obrazložilo, dolžnika pa v pritožbi odločitve v tem delu konkretizirano ne izpodbijata, zato se višje sodišče na razloge sodišča prve stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje.

13V ugovoru sta dolžnika tudi uveljavljala, da je upnik za iste terjatve zoper dolžnika C. C. že sprožil postopek ter mu zarubil premičnine v skupni vrednosti 170.000,00 EUR, zato bo poplačan že po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-124765/2019-1 z dne 2. 9. 2019 in je potrebno predmetni predlog upnika na nepremičnine zavrniti. Predlagala sta, da vrednost premičnin iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 18. 9. 2019 zoper dolžnika C. C. oceni sodni cenilec ustrezne stroke, ki ga naj postavi sodišče. Upnik je v odgovoru na ugovor pojasnil, da so bili postopki davčne izvršbe neuspešni, saj je A. A. v davčni izvršbi 28. 10. 2019 podal ugovor tretjega, v katerem je davčnemu organu predlagal, da izvršbo na zarubljenih premičninah izreče za nedopustno, saj ima tretji na predmetih izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, ter zahteval izbris zastavne pravice iz AJPES. Zarubljeni predmeti, ki naj bi bili v lasti tretjega, so višje vrednosti od ostalih predmetov. Predmet rubeža je bil tudi silos, ki se nahaja na parcelah št. 3 in 4 k.o. ..., vendar je bil le-ta v postopku In 44/2015 obravnavan kot nepremičnina in skupaj z ostalimi prodan v sodnem izvršilnem postopku. Predmetni davčni dolg se zato po mnenju upnika skladno z 208. členom ZDavP-2 lahko izterja le iz nepremičnega premoženja.

14Tudi te ugovorne navedbe je sodišče prve stopnje zavrnilo, višje sodišče pa odločitev sprejema kot pravilno.

15Skladno s prvim odstavkom 208. člena ZDavP-2 se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Povedano drugače, nepremičninska izvršba predstavlja ultima ratio izvršilno sredstvo, ko je davčna izvršba na drugo premoženje davčnega dolžnika neuspešna.

16Upnik je že v predlogu za izvršbo pojasnil, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, zato je za poplačilo terjatve treba opraviti izvršbo na nepremičnine, solastnika katerih sta že po zaznambi zastavne pravice postala sinova davčnega dolžnika, A. A. in B. B. (prim. 245. člen ZIZ). Po ugovornih navedbah dolžnikov, da nepremičninska izvršba ni potrebna, ker se bo terjatev poplačala iz premičnin, ki so bile v vrednosti 170.000,00 EUR v davčni izvršbi zarubljene davčnemu dolžniku, pa je upnik dodatno pojasnil, da vrednost zarubljenih premičnin ne zadošča za poplačilo terjatve, ker ima na večini zarubljenih premičnin tretji A. A. pravico, ki izvršbo preprečuje, zarubljeni silos pa je bil kasneje prepoznan kot del nepremičnine in tako tudi že prodan in ne predstavlja premičnine. Dolžnika takim pojasnilom upnika nista nasprotovala, zato je sodišče s strani upnika uveljavljana dejstva štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), poleg tega pa taka dejstva izhajajo tudi iz predloženih dokazov.

17Iz listin v spisu (dokumenti iz davčne izvršbe - ugovor tretjega A. A. z dne 28. 10. 2019, letni obračun osnovnih sredstev A. A. s.p. za obdobje od 1. 1. 2019 do 30. 9. 2019, potrdilo AJPES o opravljenem vpisu rubeža št. 318-109000.1 z dne 16. 10. 2019) tako izhaja, da ocenjena vrednost vseh zarubljenih premičnin znaša 65.950,00 EUR (seveda brez zarubljenega silosa, ki ga po prej pojasnjenem ni mogoče šteti kot premičnino), od tega pa vrednost premičnin, glede katerih je A. A. vložil ugovor tretjega, znaša skupaj 42.900,00 EUR. Vrednost zarubljenih premičnin, ki so nesporno v lasti davčnega dolžnika in iz katerih se bo poravnaval njegov davčni dolg, je tako le 23.050,00 EUR (in ne v ugovoru zatrjevanih 170.000,00 EUR), kar nikakor ne zadošča za poplačilo izterjevane terjatve.

18Dolžnika sta v ugovoru uveljavljala, da so bile v postopku davčne izvršbe zarubljene premičnine napačno oziroma prenizko ocenjene, in predlagala, naj novo, pravilno oceno sodišče opravi s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog pravilno zavrnilo. Prepričljivo in natančno je pojasnilo, da izvršilno sodišče v postopku nepremičninske izvršbe za izterjavo davčnega dolga ne more opraviti cenitve premičnin. Premičninska izvršba se namreč opravlja izključno v postopku davčne izvršbe, zato se tudi cenitev zarubljenih premičnin lahko opravi le v tistem postopku in na podlagi pravil, ki jih določa ZDav-P-2, to pa tudi pomeni, da lahko dolžnik, če se s cenitvijo ne strinja, to lahko uveljavlja v postopku davčne izvršbe. ZDavP-2 v 191. členu določa, da se cenitev opravi hkrati z rubežem, razen če le-te zaradi posebnih lastnosti ali posebne vrednosti zarubljenih stvari takrat ni mogoče opraviti, cenitev pa opravi uradna oseba sama, razen v primerih, ko zaradi posebnih lastnosti zarubljene stvari ali posebnih okoliščin primera odloči, da opravi cenitev posebni cenilec. Po prvem odstavku 197. člena ZDavP-2 se dajo zarubljene premičnine na javno dražbo z začetno izklicno ceno, ki je enaka ocenjeni vrednosti po rubežnem zapisniku in morebitna drugačna cenitev premičnin, ki bi se opravila v tem izvršilnem postopku, ne bi bila uporabljiva v davčnem postopku in bi se tam še vedno prodajale premičnine po vrednosti, ugotovljeni ob rubežu. Iz povedanega je zaključiti, da izvršilnemu sodišču za presojo izpolnjevanja pogojev za dovolitev nepremičninske izvršbe zadošča v davčnem postopku ugotovljena vrednost zarubljenih premičnin in te vrednost ni dolžno preverjati z opravo nove cenitve. Če dolžnika menita, da v davčni izvršbi opravljena cenitev ni ustrezna in ne omogoča presoje izpolnjevanja pogojev za dovolitev davčne izvršbe, bremena drugačne cenitve ne moreta prevaliti na sodišče, kot to skušata napraviti v tem postopku, temveč morata sama predložiti svojo cenitev, da bi lahko vzbudila dvom v cenitev iz davčne izvršbe.

19Pritrditi je torej sodišču prve stopnje, da je upnik izkazal, da davčna izvršba na premičnine dolžnika C. C. ni bila oziroma ne bo uspešna, zastavna dolžnika pa nasprotnega nista uspela izkazati, zato je upnik na podlagi prvega odstavka 208. člena ZDavP-2 utemeljeno predlagal izvršbo na nepremičnine zastavnih dolžnikov, na katerih ima predhodno v zavarovanje svoje davčne terjatve že ustanovljeno zastavno pravico. Ob vsem od sedaj pojasnjenem pa se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je zaradi neoprave nove cenitve zarubljenih premičnin sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ter da je dejansko stanje glede vrednost premičnin nepopolno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

20Dolžnik A. A. je v ugovoru nadalje uveljavljal, da vrednost njegovega solastnega deleža nepremičnin z ID znakom parcela X 1 do ¼ in parcela X 2 do ¼, ki sta njegov dom, znaša vsaj 63.000,00 EUR, zato je predmetna izvršba očitno nesorazmerna glede na terjatev upnika, še posebej ob predpostavki, da se prodaja tudi ¼ solastnega deleža na teh nepremičninah v lasti B. B., kar pomeni dodatnih 63.000,00 EUR. Predlaga, da vrednost omenjenih dveh nepremičnin oceni sodni cenilec. Upnik je v odgovoru na ugovor navedel, da je zastavni dolžnik prevzel že obremenjeni nepremičnini, torej je bil seznanjen s postopki sodne izvršbe in s posledicami, ki jih s prevzemom lahko nosi. Navedel je še, da sta po GURS solastniška deleža nepremičnin za oba zastavna dolžnika skupaj vredna 47.502,58 EUR in ne dosegata višine terjatve z vsemi pripadki, posebej ob upoštevanju dejstva, da se nepremičnine na prvi javni dražbi prodajajo za 70% tržne vrednosti, na drugi javni dražbi pa le za 50%. Pojasnil je še, da se je glede izbire nepremičnin odločil z visoko skrbnostjo ter pri tem upošteval ekonomičnost postopka. Upnikovim trditvam iz odgovora na ugovor dolžnik A. A. ni več nasprotoval, čeprav mu je bil odgovor vročen v izjavo.

21Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje navedbe dolžnika pravilno zavrnilo. Kot je pojasnilo v izpodbijanem sklepu, je dolžnik postal solastnik že obremenjene nepremičnine in bi se moral zavedati posledic vknjižene hipoteke. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnine še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ. Ker ima v konkretnem primeru dolžnik položaj zastavnega dolžnika, ki je dolžan le dopustiti izvršbo na obremenjene nepremičnine, je ta možnost omejena na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka (drugega izvršilnega sredstva ne more predlagati že zaradi svojega položaja v tem postopku, pa tudi zaradi dejstva, da gre za davčno izvršbo, ki se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine). Upoštevati je treba tudi položaj in pravice upnika, pri čemer je bistveno, da je upnik v predmetnem postopku že uspel izkazati, da davčna izvršba na premičnine davčnega dolžnika C. C. za izterjavo iste terjatve ni bila uspešna, terjatev pa ima s hipoteko na nepremičninah zavarovano že od leta 2014 in mu zato pravnega varstva v smislu poplačila s prodajo nepremičnin ni mogoče odreči. Ravno tako ni nepomembno, da v tej fazi postopka, ko še ni ugotovljena vrednost dolžnikovih nepremičnin oziroma njegovega solastninskega deleža na njih, sodišče prve stopnje pravzaprav tudi še nima zadostnih informacij za presojo sorazmernosti, temveč se lahko opre le na podatke GURS. Slednji nikakor ne potrjujejo dolžnikovih pavšalnih ocen, da vrednost njegovega solastnega dela nepremičnin z ID znakom parcela X 1 do ¼ in parcela X 2 do ¼ znaša vsaj 63.000,00 EUR, saj sta celotni nepremičnini ocenjeni na skupno 90.931,18 EUR in je pritrditi razlogovanju sodišča, da je kljub različnim modelom vrednotenja praktično nemogoče, da bi prišlo do takšne ogromne razlike. Toliko nižjo vrednost nepremičnin je v odgovoru na ugovor zatrjeval tudi upnik, kot je bilo že pojasnjeno, pa tem navedbam dolžnik pred izdajo izpodbijanega sklepa niti ni več nasprotoval in je šteti, da se je s tem strinjal, posledično pa nesorazmernosti torej ni izkazal. S pritožbenimi navedbami, da je po GURS ugotovljena vrednost absolutno prenizka, zato naj njihovo vrednost oceni cenilec, dolžnik že iz tega razloga ne more uspeti, poleg tega pa se, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, v tej fazi postopka zaenkrat odloča šele o dopustnosti same izvršbe, cenitev nepremičnin pa spada že v fazo same oprave izvršbe. Z neizvedbo predlaganega dokaza s cenitvijo nepremičnin zato sodišče ni storilo očitane kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

22Višje sodišče je dolžnikove navedbe po prej pojasnjenem presodilo še v okviru predloga za omejitev izvršbe le na nepremičnino z ID znakom parcela X 5, ki ne predstavlja njegovega doma. Trditveno in dokazno breme glede pogojev za omejitev izvršbe je pri tem na dolžniku, ki v konkretnem primeru nesorazmernosti predlagane izvršbe na vse nepremičnine glede na prej obrazloženo ni uspel izkazati, poleg tega pa tudi ni podal popolnoma nobenih navedb glede vrednosti solastnega deleža nepremičnine z ID znakom parcela X 5 ter tudi ni navedel, da bi slednja zadoščala za poplačilo upnikove terjatve.

23Dolžnik A. A. je skupaj z ugovorom podal tudi predlog za odlog izvršbe, v katerem je navedel, da sta nepremičnini z ID znakom parcela X 1 do ¼ in parcela X 2 do ¼ njegov dom, saj na teh dveh nepremičninah leži stanovanjska hiša z naslovom Ulica 11, M., v kateri stalno prebiva. Ker se bo upnik lahko poplačal iz zarubljenih premičnin dolžnika C. C., bi prodaja doma oziroma takojšnja izvršba pomenila, da bo ogroženo njegovo preživljanje, zato predlaga, da sodišče izvršbo na ti dve nepremičnini odloži za čas 6 mesecev. Upnik je v svojem odgovoru dolžnikovemu predlogu nasprotoval.

24Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dolžnik odlog izvršbe predlagal po četrtem odstavku 71. člena ZIZ, po katerem sme sodišče pri izvršbi na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, ne glede na določbe prejšnjih odstavkov na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti, če dolžnik predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenje centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov, odložiti izvršbo na nepremičnino najdlje za šest mesecev in le enkrat.

25Sodišče je dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo, odločitev pa je pravilna. Kot je bilo že povedano, dolžnik že pogoja nesorazmernosti predlagane izvršbe ni izkazal, ravno tako pa ni z ničemer uspel izkazati drugega pogoja, to je, da bi takojšnja izvršba ogrozila njegovo preživljanje. Razen splošne zakonske dikcije, ki jo je zastavni dolžnik povzel v svoj predlog, v svojih navedbah z ničemer podrobneje ni pojasnil, zakaj bi izvršba na njegov dom ogrozila njegovo preživljanje (prenizki dohodki, da bi si lahko privoščil najemno stanovanje poleg vseh ostalih življenjskih stroškov, preživljanje otrok, druge socialne in premoženjske okoliščine,...). Dolžnik sodišču tudi ni predložil obrazloženega mnenja centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika, niti takšno obrazloženo mnenje na sodišče ni bilo poslano s strani centra za socialno delo.

26Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je napačen zaključek sodišča, da dolžnik v potrditev svojih navedb ni predlagal nobenih dokazov, saj je v zvezi s tem predlagal svoje zaslišanje, vendar pa neopredelitev do tega dokaza oziroma njegova neizvedba v konkretnem primeru ne predstavlja očitane kršitve procesnih določb. Dokazi so namreč namenjeni le temu, da se sodišče prepriča o resničnost trditev strank, ki so določno in konkretizirano opredeljene, in zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ manjkajoče trditvene podlage z izvedbo dokazov ni mogoče nadomestiti (več o tem dr. Mile Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1467, in dr. Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, 2010, št. 31-32, str. 8). Kot je bilo že pojasnjeno, dolžnik konkretne trditvene podlage glede tega, da bi takojšnja izvršba ogrozila njegovo preživljanje, ni podal. Dolžnik v svojem predlogu za odlog tudi ni določno pojasnil, ugotovitvi katerih konkretnih dejstev dokaz služi, oziroma ni jasno navedel, o čem konkretno (v zvezi s tem, kar sam zatrjuje) naj bi izpovedal, zato ni zadostil zahtevi po ustreznem substanciranju dokaza, takega dokaza pa sodišče ni dolžno izvesti (tako Betetto N., v Ude. L., in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, str. 611).

27Dolžnika s pritožbama izpodbijata tudi odločitev, da morata upniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka. Ker v tem delu ne podajata nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ, po višini pa so stroški odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

28Glede na vse pojasnjeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvez s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo dolžnika A. A. zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu 1. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, v 2. točki, v 3. točki in v delu 5. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zavrnilo je tudi pritožbo dolžnika B. B. in sklep v izpodbijanem delu 1. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, v 4. točki in v delu 5. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

29Dolžnik A. A. s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).