169. člen ZIZ

Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.

Pritožnik je s povzetimi ugovornimi navedbami zatrjeval ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti, kar je pravno upoštevni ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Prav tako se višje sodišče strinja, da je v zvezi z navedenim uveljavljanim ugovornim razlogom relevantna določba četrtega odstavka 51. člena OZ, po kateri so veljavni poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Na dolžniku, ki z ugovorom nasprotuje zoper njega dovoljeni izvršbi, je najprej breme dovolj konkretnega zatrjevanja pravno pomembnih dejstev, ter nato še njihovega dokazovanja. Povedano drugače, izvajanje dokazov praviloma pride v poštev le, če je ugovorna trditvena podlaga pravno pomembna in tudi dovolj določna. Velja namreč načelna prepoved t. i. informativnega dokaza, to je dokaza, s katerimi bi se dejstva, ki bi jih morala navesti stranka, šele ugotavljala. Informativni dokazi v pravdnem postopku (oziroma smiselno tudi v izvršilnem postopku; 15. člen ZIZ) niso dovoljeni. Novejši pogledi zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informati

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev obremenjena s procesno kršitvijo, saj ne dosega standarda obrazloženosti, ki še dopušča vsebinski preizkus sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S poudarkom, da se je prodajalo nepremičnino, ki predstavlja dolžnikov dom, se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do tega sploh ni opredelilo. Dolžnik v pritožbi navaja, da obstaja očitno nesorazmerje med izterjevano terjatvijo ter ugotovljeno vrednostjo nepremičnin, zaradi česar bi moralo sodišče na podlagi šestega odstavka 169. člena ZIZ o tem obvestiti tudi pristojni center za socialno delo, kar pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Pojasniti je, da zaradi varstva socialnega položaja dolžnika zakon določa posebna pravila, kadar teče izvršba na dolžnikovo nepremičnino (stanovanje ali stanovanjsko hišo), ki je njegov dom, in upnik izterjuje terjatev, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (šesti odstavek 169. člen ZIZ).

V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora in zaključkom, da dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe po prvem in drugem odstavku 71. člena ZIZ.

Določbe 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ni mogoče razlagati na način, da je terjatev v višini 135.000,00 EUR očitno nesorazmerna, posebej še, ker gre za terjatev, ki temelji na (gospodarski) pogodbi, sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ena četrtina vrednosti stavbe v nobenem primeru ne predstavlja očitnega nesorazmerja. Poleg tega je namen zakona, da se izvršba odloži, če gre za tako majhno terjatev, da je realno pričakovati, da jo bo v času odloga dolžnik poravnal na drug način. Sicer bi se odlog dejansko spremenil v položaj iz 169. člena ZIZ, ki pa se po izrecni določbi osmega odstavka tega člena za terjatve, kakršna je predmetna, ne uporablja.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da priloženi izpiski vrednotenj iz Registra nepremičnin GURS v izvršilnem postopku niso upoštevni. V skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, je trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, na dolžniku. In čeprav vrednosti nepremičnin po GURS niso bile določene na podlagi cenilca nepremičnin, jim ni mogoče odreči vsake dokazne teže. Ob odsotnosti drugih navedb in dokazov, še posebej pa ko cenitev nepremičnine s strani sodnega cenilca skladno z drugim odstavkom 178. člena ZIZ še ni ugotovljena, tako tudi ti dajejo podlago za oceno vrednosti nepremičnine, da lahko sodišče odloči o predlogu po drugem odstavku 34. člena ZIZ oziroma 169. členu ZIZ.

Dolžnika sta v predlogu za dovolitev izvršbe na drugo nepremičnino sicer zatrjevala, da vrednost nepremičnine z ID znakom X 1 zadošča za poplačilo izterjevane terjatve, vendar pa ob tem vrednosti te nepremičnine nista navedla, prav tako v zvezi s to navedbo nista ne predložila ne predlagala nobenega dokaza. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je zatrjevana možnost poplačila terjatve iz te nepremičnine tako ostala zgolj na pavšalni ravni in niti ni bilo mogoče opraviti primerjave višine izterjevane terjatve ter vrednosti nepremičnine, s katero bi se šele lahko ugotovila verjetnost morebitnega poplačila. Posledično v zvezi s predlogom po 169. členu ZIZ nista zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Materialno procesno vodstvo je v izvršilnem postopku, ki je pretežno pisen, zelo omejeno, ob jasnih zakonskih določbah, da vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme, in ob izrecnem opozorilu na obveznost izkaza verjetnosti poplačila iz druge nepremičnine pa bi kakršnokoli dodatno pozivanje k vsebinskemu dopolnjevanju navedb iz predloga zahtevo po materialnem procesnem vodstvu preseglo.

Dolžnik spregleda, da gre za postopek zavarovanja in ne izvršbe. Kot že pojasnjeno zgoraj, se postopek zavarovanja zaključi z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini v zavarovanje denarne terjatve upnika. V postopku izvršbe pa temu dejanju šele sledijo izvršilna dejanja oprave izvršbe z namenom prisilne izterjave terjatve. Zgolj odložitvi teh dejanj (opravi izvršbe) je namenjen institut odloga izvršbe, saj se odloži prisilna izterjava. V primeru odloga zavarovanja, ko upnik ne bi pridobil zastavne pravice na nepremičnini v zavarovanje svoje denarne terjatve in bi bil s tem v negotovosti glede možnosti prisilne izterjave v bodočnosti, bi bil v celoti izjalovljen namen zavarovanja oziroma namen tega instituta.

Umik tožbe (predloga za izvršbo) ima učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je upnik z umikom želel odreči učinkom sodnega varstva. Po prepričanju sodišča prve stopnje in višjega sodišča pa slednje ni bil primer v predhodni izvršilni zadevi, ki se ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na dolžnikovi strani (neizterljivost). Upniku le zato, ker v predhodnem postopku po izvedbi naroka po 31. členu ZIZ ni predlagal novega izvršilnega sredstva, ni mogoče očitati, da se je na ta način odrekel pravnemu varstvu, saj z nobenim od možnih izvršilnih sredstev glede na ugotovljeno ne bi mogel biti uspešen. Upnikovi opustitvi vložitve predloga za dodatno izvršilno sredstvo v predhodnem postopku zato ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo. Dolžnik ni zadostil pogojem po 169. členu ZIZ, saj je le pavšalno trdil, da pokojnina zadostuje za poplačilo terjatve, pri tem pa ni niti trdil, da bo do poplačila prišlo v enem letu, prav tako ni ne navedel ne izkazal zneska pokojnine, da bi bilo to sploh mogoče preizkusiti. Navedbe dolžnika v predlogu za odlog izvršbe so ostale pavš

Izvršba se vodi zaradi izterjave nedenarne terjatve in denarne terjatve, pri čemer je bila za izterjavo denarnega dela obveznosti izvršba dovoljena na dolžnikovo nepremičnino. Ob tem je bila v zemljiški knjigi pomotoma, zaradi napačnega obvestila sodišča prve stopnje in v nasprotju s predlogom za izvršbo in sklepom o izvršbi sicer res opravljena zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižena hipoteka v višini ocenjene vrednosti nedenarnega dela terjatve, čeprav se s hipoteko skladno s pravno teorijo lahko zavarujejo le terjatve, katerih predmet je plačilo denarnega zneska. Ker pa je napačno obvestilo zemljiški knjigi izdalo izvršilno sodišče, pri dolžnikovem opozarjanju na to napako ni mogoče govoriti o zahtevi za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, saj je že po zakonski dikciji s to zahtevo mogoče uveljavljati le nepravilnosti, ki jih storijo neposredni izvrševalci sklepa o izvršbi (izvršitelj, delodajalec, organizacija za plačilni promet..., torej subjekt izven sodišča), medtem ko so za nepravilnosti, ki jih stori sodišče, strankam na voljo pravna sredstva. Uveljavljanje napak pri zaznambi sklepa o izvršbi in na njej temelječe hipoteke v fazi ugovora po izteku roka ne

Za ugoditev predlogu za preusmeritev izvršbe lahko zadostna že ocenjena vrednost nepremičnine, kot je navedena na Prostorskem portalu GURS, v kolikor ni trditev (in dokazov), ki bi govorili nasprotno. Dolžnik mora namreč dejstvo, da druga nepremičnina zadošča za poplačilo upnikove terjatve, izkazati s stopnjo verjetnosti. Slednja pa je podana že, ko je razlogov, ki govorijo v prid posameznega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno.

Dejstvo, da je bilo v pravdnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da znaša delež upnika na skupnem premoženju 60 % in delež dolžnice 40 %, še ne pomeni, da je bil s tem vzpostavljen solastninski delež dolžnice na predmetni nepremičnini (v višini 40 %), s katerim bi lahko prosto razpolagala in na katerega bi lahko upnik v izvršilnem postopku posegel.

Če zapadlost terjatve ni jasno razvidna iz zapisnika sodne poravnave, jo mora upnik dokazati z javno listino, po zakonu overjeno zasebno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Dolžnik je v ugovoru (in sedaj tudi v pritožbi) utemeljeno uveljavljal, da upnik predlogu za izvršbo nobene od naštetih listin v dokaz predčasne zapadlosti celotne ostale terjatve že v aprilu 2017 ni priložil. Iz spisa izhaja, da navedenega prav tako ni storil niti v odgovoru na ugovor. Res je sicer, da je bil dolžnik po sodni poravnavi zadnji obrok dolžan plačati najkasneje do 20. 12. 2017. Drži torej, da je ob vložitvi izvršilnega predloga, dne 26. 8. 2022, celotna terjatev, torej tudi zadnji obrok, ki je po sodni poravnavi zapadel 20. 12. 2017, že zapadla v plačilo. Vendar pa to v ničemer ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje kot datum zapadlosti celotne preostale terjatve štelo 10. 4. 2017 in posledično v svojem obračunu terjatve na dan 26. 8. 2022 kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti od celotne ostale še neplačane glavnice 22.650,00 EUR upoštevalo datum 11. 4. 2017, to je prvi naslednji dan po tem, ko naj bi zapadla v plačilo celotna ostala še neplačana g

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pritožbeno ni sporno, da je v teku izvršba na nepremičnino, ki je drugodolžnikov dom in da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine. Za tak primer določa šesti odstavek 169. člena ZIZ, da sodišče o tem obvesti pristojni center za socialno delo. Iz izpodbijanega sklepa in iz spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje to storilo. Če bi pristojni center za socialno delo poslal sodišču obrazloženo mnenje, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov, bi v skladu z drugim odstavkom 74. člena ZIZ odložilo izvršbo za šest mesecev.

Izvršba je res dovoljena na solastniški delež nepremičnine, ki v naravi predstavlja njen dom, vendar to dejstvo samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval izvršbo in na podlagi katerega bi dolžnica lahko dosegla razveljavitev dovolitve izvršbe na nepremičnino in izbris hipoteke ter zaznambe izvršbe pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi. Dolžnikov položaj v primeru izvršbe na njegov dom ni varovan z institutom ugovora zoper sklep o izvršbi, pač pa v okviru določb 169. člena ZIZ in v okviru določb 71. in 74. člena ZIZ, ki določajo možnosti odloga izvršbe. Iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ izvršbo mogoče odložiti najdlje do pravnomočne odločitve o ugovoru (prvi odstavek 74. člena ZIZ), prodaja nepremičnine pa je v izvršbi dopustna šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino (drugi odstavek 181. člena ZIZ) in torej šele po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper sklep, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino. Že pojmovno torej dolžnica v obdobju, za katerega bi bilo mogoče dovoliti odlog izvršbe iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ (tj. do pravnomočne odločitve o ugovoru zoper sklep z dne 31. 1. 2022), ne bi mogla

Naloga sodišča v postopku izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je, da ugotovi, v katerem delu je sklenjen pravni posel brez učinka ter v nadaljevanju dopusti izvršbo na tiste predmete, ki so s tem pravnim poslom zajeti (n.pr. nepremičnine). Naloga sodišča v pravdnem postopku ni ugotavljanje vrednosti teh predmetov glede na dolgovani znesek. Te omejitve so prihranjene za nadaljnji izvršilni postopek. Drži, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov (načelo formalne legalitete), vendar zgolj dejstvo, da so v njem navedene vse nepremičnine, še ne pomeni, da bo izvršba tudi tekla na vse nepremičnine. ZIZ ima namreč določene varovalke, ki omejujejo izvršbo (34. člen ZIZ), predvsem v delu, ki se nanaša na nepremičnine, ki predstavljajo dom dolžnikov (169. člen ZIZ).

Kdaj lahko sodišče dovoli odlog izvršbe na predlog dolžnika (ali po uradni dolžnosti), ZIZ v prvem in drugem odstavku 71. člena jasno določa, s tem, ko predpisuje, kateri so zakonski pogoji za zastoj v izvršbi. Če so torej vse zakonske predpostavke po kateri izmed pravnih podlag iz prvega ali drugega odstavka 71. člena ZIZ izpolnjene, mora sodišče predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugoditi in nima diskrecije zavrniti predlaganega odloga iz kakšnih drugih razlogov, tudi ne takšnih, kot jih navajajo upniki v obravnavani zadevi. Čeprav bi morda res le izvršba na nepremičnino dolžnico učinkovito silila k izpolnitvi obveznosti oziroma preprečila zavlačevanje izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova, to ni pravno pomembno za odločitev o predlogu za odlog izvršbe. (Ne)utemeljenost predloga dolžnika za odlog izvršbe je odvisna le od vprašanja, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odlog izvršbe, ki jih zanj določa zakon, ali ne. Če je odgovor pritrdilen, sodišče dolžniku pravice do odloga izvršbe ne sme odreči, saj bi v nasprotnem primeru preseglo svoja pooblastila, česar 71. člen ZIZ ne omogoča. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da je bila terjatev upnikov že delno prisilno