VSM Sodba I Cp 721/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.485,96 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo v višini 8,702.305,75 EUR s pp in znesek v višini 946.390,00 EUR, skupaj torej 9,648.695,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 6.813,48 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 11. točke 339. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožene stranke (v nadaljevanju toženca) ni zastopal tisti, ki je po zakonu upravičen zastopati. Iz pooblastila toženca z dne 27. 9. 2016 ni mogoče razbrati, da ga je podpisal M. K., niti ni razvidno da je pod žigom Odvetniške pisarne podpisan lastnoročni podpis odvetnice Š. H. M., niti se v spisu ne nahaja substitucijsko pooblastilo za samo citirano odvetnico. Ni mogoče razbrati za katerega odvetnika gre, namreč nahaja se zgolj paraf, paraf pa ni podpis. Tako so bila navedena pravdna dejanja toženca vložena brez pooblastitvenega razmerja in se šteje, da niso bila opravljena, zato toženec tudi ni bil zastopan in se ni udeležil narokov, s tem pa se tudi šteje, da toženec na tožbo ni odgovoril in bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje pa je tudi nastopalo povsem pristransko. Sodnik je favoriziral toženca kot tudi njegovo pooblaščenko, saj tožnik ni imel istih pogojev za izvajanje dokazov. Tožnik se je zastopal sam. Sam je moral pojasnjevati vse iz spomina, za razliko odvetnica toženca pa je brala svoje zapiske, zato so v tem postopku tudi podani razlogi za nujno delegacijo, in sicer iz razlogov smotrnosti, da se postopek vodi pred drugim sodiščem, ker je očitno, da bi to prispevalo k bolj ekonomični izvedbi postopka. V ravnanju sodišča so podani pogoji za nujno delegacijo, zaradi okuženosti sodnikov naslovnega sodišča, saj ima tožnik več tožb v podobnih primerih. Podana pa je tudi objektivna nepristranskost sodišča, saj je okuženo z negativno percepcijo proti tožencu pod vplivom močnih zunanjih faktorjev medijev. Navaja, da je stečajni upravitelj - toženec sklenil škodni sporazum v pravdi med družbami takrat ... d.o.o. kot tožečo stranko in toženo stranko ... d.d., saj bi v tem postopku sodišče moralo izdati zamudno sodbo, stečajni upravitelj pa je sklenil izvensodno poravnavo za znesek 26.763,75 EUR od celotnega vtoževanega zneska v višini 7,940.000,00 EUR ter tožbo umaknil. V samem stečajnem postopku pa se je znašlo tudi premoženje na S. ulici v Ljubljani, katero je bilo prodano zgolj za 410.305,00 EUR. V kolikor stečajni upravitelj ne bi sklenil škodne izvensodne poravnave in na podlagi nje umaknil tožbeni zahtevek bi v stečajno maso prišlo premoženje z obrestmi v višini preko 10,000.000,00 EUR. Z opisanim dejanjem pa so bili prikrajšani upniki, kakor tudi lastnik družbe ... d.o.o. - v stečaju. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo navedbam toženca in njegovi izpovedbi, kar pa ne more nadomestiti predlaganih in izvedenih dokazov. Ni sledilo tožniku in ni ugotovilo, da je bila izpoved tožnika prepričljiva, ampak je ugotovilo, da tožnik ni uspel prepričati sodišča in da je izjave in dokaze prilagajal temu postopku. Zaradi nevročitve pisanj v stečaju in neobvestil v predmetnem stečajnem postopku je bila nedvomno podana opustitev dolžnega ravnanja stečajnega upravitelja, ki je po mnenju tožnika ravnal neprofesionalno, ker ni skrbel za kontradiktornost v predmetnem stečajnem postopku ter na tej podlagi obveščal tožnika o posameznem procesnem dejanju v stečajnem postopku. V posledici slednjega pa je tudi stanovanje katerega tržna vrednost je preko 1,300.000,00 EUR bilo prodano zgolj za 402.000,00 EUR. Tožnik v stečajnem postopku ni bil v enakovrednem položaju z ostalimi upniki, saj se ni imel možnost izjasniti o vrednosti nepremičnin kot tudi podajati soglasja k prodaji. Tožnik pa tudi ni bil poučen kaj pomeni, ko je sodišče na obravnavi 16. 4. 2019 sprejelo sklep, da se obravnava zaključi in da bo izdan sklep. Naslovno sodišče pa sklepa tudi ni obrazložilo. Sodišče bi tožniku moralo pojasniti zakaj ne bo izvedlo predlaganih dokazov in zakaj je obravnavo zaključilo. Tožnik pa je bil sam na obravnavi brez odvetnika. Izvedba dokazov kot je zaslišanje priče, odvetnika V. B. bi pripomogla k dejanskemu prikazu in vzročni zvezi vseh dogodkov, ki so povzročili nastanek materialne škode, saj je odvetnik pravno svetoval in sodeloval pri vložitvi tožbe do družbe ... d.d.. Sodišče zavrnjenih dokazov ni ustrezno obrazložilo, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nadalje napačno obračunalo stroške pravdnega postopka, saj ni natančno navedlo po kateri tar. št. je nagrado priznalo, toženec tudi ni izstavil računa, zato do DDV in plačila ni upravičen. Zoper vloženi stroškovnik ni mogel ugovarjati, ker mu stroškovnik ni bil vročen. Sodišče pa tožnika tudi ni opozorilo na pravice izhajajoč iz 12. člena ZPP in iz 286.b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov. Sodba ne ustreza standardu obrazloženosti, s čemer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznih predlogov mora bit ustrezno obrazložena, zgolj pavšalne navedbe pa temu ne zadostujejo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3V odgovoru na pritožbo toženec obrazloženo odgovarja na trditve iz pritožbe ter se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti. Pri tem ugotavlja, da se sodba da preizkusiti, je razumljiva, v njej pa tudi ni nasprotij med izrekom oziroma s samimi razlogi v sodbi, s tem pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6Tožnik od toženca zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročil s protipravnim ravnanjem kot stečajni upravitelj v stečajnem postopku ... d.o.o. St X/Y, tožniku kot lastniku stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca kot stečajnega upravitelja presojalo po strožjih merilih, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in 98. - 101. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter ugotavljalo, ali so izkazane vse odškodninske predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ – to je škoda, protipravno ravnanje in vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, v zvezi s čemer je bilo dokazno breme na tožniku, medtem ko je na tožencu bilo dokazno breme, da dokaže, da za nastanek škode ni kriv.

7Sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na očitke o nezakonitem poteku stečajnega postopka nad družbo, saj bi moral tožnik očitke glede procesnih in materialnih kršitev uveljavljati v okviru pravnih sredstev zoper odločbe, ki jih je sodišče izdalo v stečajnem postopku. ZFPPIPP v členih 54-56 ureja vprašanje strank v postopku, ki so predlagatelj postopka, dolžnik zoper katerega je predlagan stečaj in upniku (kdo je upnik je podrobneje navedeno v členih 57-58 ZFPPIPP) Prav tako ZFPPIPP ureja način vročanja v členu 122, kjer je postopek vročanja prilagojen posebni situaciji (večje število upnikov) in so pravila o osebni vročitvi v večini primerov nadomeščena s pravili o javnem objavljanju na spletni strani AJPES-a. Pravice upnikov pa so varovane tudi z institutom upniškega odbora.¹ S tem pa ZFPPIPP stečajnemu upravitelju ne nalaga dolžnosti vročanja sodnih pisanj strankam oz. lastniku (družbeniku) stečajnega dolžnika.

8Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev iz 11. točke 339. člena ZPP, saj toženca naj ne bi zastopala upravičena oseba, ker ni predloženega pooblastila za opravljena pravna dejanja. V posledici slednjega pa bi sodišče tudi moralo izdati zamudno sodbo.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec pooblastil za vodenje postopka Odvetniško pisarno K. Med slednjimi je za zastopanje navedena tudi Š. H. M., pooblastilo ima datum 3. 7. 2018. Odvetnica Š. H. M. je vpisana v imenik odvetnikov in je zaposlena v Odvetniški pisarni K d.o.o.. Slednje izhaja tudi iz samega žiga. V skladu s 4. členom Zakona o odvetništvu odvetnik opravlja svoj poklic, tudi na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku ali odvetniški družbi. Zato odvetnica tudi ni potrebovala substitucijskega pooblastila za zastopanje toženca na posameznih narokih, saj je bila za zastopanje pooblaščena neposredno na podlagi pooblastila z dne 3. 7. 2018, s tem pa so bila vsa pravdna dejanja toženca po pooblaščencu sestavljena in priložena na podlagi veljavno sklenjenega in izkazanega pooblastilnega razmerja in s tem veljavno opravljena.

10Sodna praksa na katero se sklicuje pritožba (VSL II Cp 1569/93, VSC II Ip 1174/2009, Pdp 1108/2013) pa v predmetnem postopku ni uporabna, saj se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, ko stranka kljub pozivu sodišča ni posredovala ustrezno podpisanega odgovora na tožbo s strani zakonitega zastopnika. Po procesni zakonodaji pa tudi ni določeno oziroma ni zahteve po določeni obliki podpisa in ni mogoče od drugega zahtevati, da se podpisuje tako, da izpiše svoje ime in priimek. Podpis torej tudi paraf zgolj potrjuje identiteto podpisnika in njegovo izjavo volje na vlogi. Iz samega podpisa pa izhaja, da je zraven parafa še žig in funkcija fizične osebe ter odvetniške pisarne. V kolikor bi sodišče prve stopnje dvomilo v identiteto podpisnika in njegovo izjavo volje bi na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZPP lahko odredilo, da se predloži vloga z overjenim podpisom. Sodišče prve stopnje pa očitno ni videlo razlogov za takšen dvom.² Toženec je lahko izbral za zastopanje kogarkoli, torej tudi osebo iz Odvetniške pisarne, kjer je zaposlen. Zakon o odvetništvu ali katerikoli drugi predpis slednjega ne prepovedujejo. Glede na navedeno so povsem nerelevantne tudi pritožbene navedbe v zvezi z nepopolnimi vlogami toženca, saj je sodišče že pojasnilo, da so bile vse vloge toženca opremljene z žigom in podpisom imen vseh odvetnikov zaposlenih v pooblaščeni odvetniški pisarni.

11Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo, da gre za zahtevno zadevo in mu predlagalo, da si v postopku poišče pravno pomoč pooblaščenca, kar pa je slednji zavrnil z obrazložitvijo, da pravne pouke sodišča razume in v kolikor bo menil oz. želel da ga v postopku zastopa pooblaščenec, bo o slednjem obvestil sodišče. S tem pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 12. člena ZPP, saj je tožnika opozorilo na pravdna dejanja, ki jih lahko opravi, s tem ga je tudi opozorilo, da mora zavrnitev dokaza grajati v skladu v skladu z 286.b člena ZPP, kar je tožnik tudi storil, zato se v pritožbi neuspešno sklicuje na neenako obravnavanje strank in neupoštevanje 12. člena ZPP ter v povezavi s tem pristransko ravnanje sodišča in izpolnjenim razlogom za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Nenazadnje pa je predmetna zadeva bila prenešena iz Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu na Okrožno sodišče v Mariboru³.

12Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da tožnik v postopku nastopa sam brez strokovne pomoči, zato je tudi ravnalo pravilno, v skladu z 12. členom ZPP in tožniku nudilo ustrezno podporo, kar pa še ne pomeni, da mora sodišče nastopati v vlogi pooblaščenca - odvetnika stranke, ki se sama zastopa. Sodišče prve stopnje je tožnika opozorilo katera pravdna dejanja lahko opravi. Ob zaključku postopka pa je pravilno sprejelo procesni sklep s katerim je obravnavo zaključilo. Tovrstnih sklepov pa ni dolžno obrazlagati, sicer pa slednje na pravilnost sodne odločbe ne vpliva. V kolikor pa sodišče ne obrazloži zavrnitve izvedbe samega dokaza, mora to storiti v obrazložitvi sodbe, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, s tem pa pravica tožnika do izjave ni bila kršena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi razpravljajoči sodnik v teku postopka favoriziral toženca in njegove pooblaščenke in da tožniku ni omogočilo istih pogojev za izvajanje dokazov (pri tem navaja, da je sam moral podajati navedbe iz spomina, odvetnica toženca pa je lahko brala svoje zapiske) ter da bi mu bilo mogoče očitati subjektivno naravnanost. Zgolj dejstvo, da se je pooblaščenka toženca na narok pripravila in si pri navajanju pomagala z zapiski, ki jih tožnik ni imel, še ne pomeni, da je bil toženec favoriziran napram tožniku. Na kakšen način bo stranka podajala navedbe pred sodiščem je povsem njena odločitev. Sodišče prve stopnje je tožnika že na prvem naroku opozorilo oz. mu predlagalo, da si poišče strokovno pomoč pooblaščenca.

14Dejstvo, da isto sodišče odloča o več postopkih, kjer je tožnik udeležen, ne izkazuje pristranskosti sojenja v posameznih postopkih. Tožnik bi moral skladno z 72. členom ZPP zahtevati izločitev posameznega sodnika v postopku na prvi stopnji najkasneje do konca glavne obravnave, če je menil, da je do pristranskosti sojenja prišlo. Zato s pavšalnimi pritožbenimi očitki o pristranskosti sojenja ne more uspeti. Enako velja za predlog za delegacijo po 66. členu ZPP. Za predmetni postopek so povsem irelevantne in nerazumljive navedbe tožnika, da bi bilo potrebno dovoliti delegacijo pristojnosti, da bi se izognili učinku videza nepristranosti, zaradi negativne percepcije proti tožniku pod vplivom močnih zunanjih faktorjev medijev in javnega linča.

15Tožnik nadalje graja dokazno oceno oz. neizvedbo dokazov sodišča prve stopnje. Določba 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj). Sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno razjasnilo. Dokazno je ocenilo izpovedbo obeh pravdnih strank in pojasnilo zakaj izpovedbi tožnika ne sledi, pri tem pa predložene listinske dokaze ocenilo prav tako je pojasnilo zakaj se do posameznih očitkov tožnika (nezakoniti stečajni postopek, obveščanje tožnika v stečajnem postopku) ni podrobneje opredeljevalo (34. in 35. točka obrazložitve).

16Sodišče prve stopnje je obrazloženo navedlo zakaj posameznih dokazov ni izvajalo. Tožnik posebej graja neizvedbo dokaza z zaslišanjem odvetnika V. B. ni izvedlo. Izpodbijana sodba ima razloge o slednjem v 6. do 9. točki obrazložitve, zato po mnenju sodišča druge stopnje kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo zato, ker je samo vpogledalo v predmetni spis in se prepričalo o poteku pravdnega postopka, zato dodatno zaslišanje priče odvetnika V. B., ki je sestavil tožbeni zahtevek ni bilo potrebno. Prav tako je za predmetni postopek nerelevantno zaslišanje stečajne sodnice I. R., ki je vodila stečajni postopek nad ... d.o.o. St X/Y, saj sam potek stečajnega postopka izhaja iz listinskih dokazov.

17Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ustrezno obrazložilo zakaj zatrjevana odškodninska odgovornost zaradi sklenitve izvensodne poravnave ni podana. Tožnik je namreč zatrjeval, da je bila poravnava sklenjena brez predhodnega soglasja sodišča oz. stečajnega sodnika. Sodišče prve stopnje ima ustrezne razloge o slednjem v 23. in 24. točki obrazložitve iz katere izhaja, da kršitev ni podana, saj soglasje sodišča k tovrstnim sodnim in izvensodnim poravnavam ni potrebna. Soglasje sodišča se namreč zahteva zgolj v primerih, ko gre za zadeve iz 322. člena ZFPPIPP. S tem pa protipravno ravnanje toženca ni bilo podano. Tožnik ves čas zatrjuje, da bi v pravdni zadevi v kateri je bila sklenjena izvensodna poravnava morala bit izdana zamudna sodba. Slednje iz predmetnega spis I Pg 268/2012 (kasneje I Pg 331/2015) ne izhaja. V predmetni zadevi I Pg 268/2012 oz. sedaj I Pg 331/2015 je tožena stranka ... d.d. na tožbo odgovorila. Skupaj z odgovorom na tožbo je podala tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o čemer je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 2066/2014 odločilo in vrnitev v prejšnje stanje dovolilo, s tem pa pogojev za izdajo zamudne sodbe ni bilo.

18Nadalje je sodišče prve stopnje presojalo še odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja zaradi prodaje stanovanja pod tržno vrednostjo. Sodišče prve stopnje ima o slednjem ustrezne razloge v 26. do 30. točki obrazložitve. Pritožba pa povsem neutemeljeno zatrjuje, da je toženec tožniku kršil pravice do kontradiktornega postopka v stečajnem postopku, ker ga ni seznanjal s posameznimi procesnimi dejanji ter o višini prodajne cene nepremičnine. O slednjem se je izjasnilo tako sodišče prve stopnje (28. - 30. točka obrazložitve) kot tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da že prve predpostavke odškodninske odgovornosti, to je protipravnega ravnanja toženca ni. Predmetno stanovanje se je namreč začelo prodajati že pred postavitvijo stečajnega upravitelja oz. še v času, ko je stečajni postopek vodila kasneje razrešena upraviteljica. Slednja je tudi izdala sklep o razpisu javne dražbe. S takšno prodajo kot je bila izvedena pa so soglašali tudi ločitveni upniki, ki edini lahko izdajo soglasje k izdaji sklepa o prodaji. O sami prodaji je bil izdan pravnomočen sklep stečajnega sodišča, ki je zavezoval stečajnega upravitelja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odškodninska odgovornost toženca za očitanimi mu ravnanji ni podana.

19Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odmerilo stroške tožencu v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in veljavno Odvetniško tarifo (OT-1). V skladu s 163. členom ZPP odloča o povrnitvi stroškov sodišče na zahtevo stranke brez obravnavanja. V stroškovniku pa mora stranka opredeljeno navesti stroške za katere zahteva povračilo, in sicer do konca glavne obravnave. Slednje je bilo tudi v predmetni zadevi (stroškovnik toženca B73, ki je povzet v 39. točki obrazložitve). Zakon ne predvideva, da bi se moral izvod stroškovnika vročit nasprotni stranki v izjasnitev. Sodišče prve stopnje pa je stroške odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo, ki odvetniku priznava tudi pravico do DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Slednja pa priznanja stroškov ne veže na izdajo računa.

20Sodišče druge stopnje ugotavlja, da uradoma upoštevnih in zatrjevanih kršitev postopka ni bilo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe o odškodninski odgovornosti stečajnega upravitelja, zato je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

21Tožnik s pritožbo ni uspel zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer v skladu z OT št. 21/1 2000 točk, materialne stroške v skladu z 11. členom OT in 22% DDV na odvetniške storitve, skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znesek 1.485,96 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

¹ dr. Nina Plavšak: ZFPPIPP razširjena uvodna pojasnila, GV 2008 str. 100 - 110.
² N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, str. 427.
³ Sklep predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 8/2016-13 z dne 18. 5. 2016.