100. člen ZFPPIPP

Višje sodišče se ne strinja, da ni pomembna objava izrednega poročila, ker gre za podatke, ki izhajajo že iz stečajnega spisa. Četudi to drži, to ne spremeni dejstva, da so bila razkrita izhodišča, pogajalski pogoji, ki so jih stranke dale v mediacijskem postopku. Zanje ni zatrjevano, da bi stranke dale soglasje za razkritje. To tudi ni mogoče pokriti s citirano 5. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP. Kratkotrajna zamuda pri sklicu upniškega odbora je posledica dveh razlogov. Prvi razlog je nepripravljenost pritožnika, da se sestanek upniškega odbora izvede na sedežu upraviteljice ali korespondenčno. Drugi razlog za zastoj je samoizolacija zaradi bolezni, o kateri je bil upniški odbor obveščen. Podani so utemeljeni razlogi za zastoj. Upravitelj ni bistveno kršil dolžnosti upravitelja.

Posameznemu upniku je priznan pravni interes le za tista procesna dejanja v postopku, s katerimi lahko neposredno in konkretno varuje svoje pravice, pravni interes oziroma pravni položaj oziroma izposluje zase izboljšanje svojega pravnega položaja. Z izrednim poročilom upravitelja pa se upnikov pravni položaj v stečajnem postopku ne spremeni, zato mu je že zakon odrekel procesno legitimacijo oziroma upravičenost do zahteve za izredno poročilo upravitelja.

Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice. V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca kot stečajnega upravitelja presojalo po strožjih merilih, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika) in 98. - 101. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter ugotavljalo, ali so izkazane vse odškodninske predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ - to je škoda, protipravno ravnanje in vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, v zvezi s čemer je bilo dokazno breme na tožniku, medtem ko je na tožencu bilo dokazno breme, da dokaže, da za nastanek škode ni kriv.

Upravitelj je predlogu za izdajo soglasja k prodajni pogodbi priložil lokacijsko informacijo, izdano s strani občine, iz katere izhaja, da predkupni upravičenec na predmetnih nepremičninah ne uveljavlja predkupne pravice. Glede na jasno izraženo voljo, da predkupni upravičenec ne uveljavlja predkupne pravice, ni bilo nobene potrebe po ponovnem pozivanju predkupnega upravičenca na uveljavitev predkupne pravice. Takšno ravnanje, kot ga zahteva pritožnik, bi pomenilo tudi zavlačevanje prodajnega postopka in s tem podaljševanje roka za plačilo terjatev upnikov.

Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, saj pravočasno in pravilno opravljanje nalog upravitelja pomembno vpliva na tek (hitrost) postopka in uresničitev pravic upnikov. Če upravitelj z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža oziroma krši opisane interese upnikov, ga mora sodišče razrešiti. Če upravitelj krši svoje obveznosti, je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost, razrešitev, kakor tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost. ZFPPIPP v prvem odstavku 118. člena sicer določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu. Upravitelj je lahko razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti. ZFPPIPP izrecno ne dol

Zaradi nepravilnega poziva upraviteljici, da se izreče o upnikovem predlogu za razrešitev, še ni začel teči prekluzivni rok za odgovor, zato tudi ni mogla priti z odgovorom v zamudo. Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov. Nepravilno ravnanje upraviteljice bi bilo glede na kompleksnost upnikovih očitkov mogoče ugotoviti le tako, da bi sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevkov, za katere upnik šteje, da so podani pa jih je upraviteljica namenoma ali iz malomarnosti spregledala. To pa ni namen stečajnega postopka. Upnik ni niti trdil pa tudi ne dokazal, da bi sam opravil kakšno od možnih aktivnosti, s katero bi lahko uresničil svoj interes.

Upniški odbor ima pravico zahtevati od upravitelja izredna pisna poročila glede zadev, o katerih daje soglasje ali mnenje o zadevah, določenih z zakonom, glede obravnave rednih poročil ter glede izvajanja pristojnosti, določenih z zakonom.

Res je bilo za odredbo o merilih za določanje nagrad upraviteljem kot enega od predpisov, ki so z uveljavitvijo ZFPPIPP prenehali veljati (6. tč. 1. odst. 499. čl. ZFPPIPP), v 3. odst. 499. čl. ZFPPIPP določeno, da se tudi po 1.10.2008 uporablja za odmero nagrade upravitelju v postopkih stečaja, ki so bili začeti pred 1.10.2008, vendar pa je bil osnovni princip, da se uporablja nova zakonodaja za nagrade upraviteljev, vzpostavljen že z zgoraj omenjeno 2. tč. 1. odst. 495. čl. ZFPPIPP.