99. člen ZFPPIPP

Glede na vsebino upraviteljevih pojasnil in poročil je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča pravilno zaključilo, da upravitelj opravlja naloge v skladu s pravnomočno potrjenim načrtom stečajnega postopka, o opravljenih opravilih in pridobljenih informacijah pa redno poroča. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija. Ne more pa pritožnik uspeti s pavšalnim očitkom, da določen del upraviteljevih opravil ostaja nedokumentiran, kar naj bi samo po sebi povzročalo netransparentnost in vzbujalo občutek, da odločitve upravitelja in sodišča temeljijo na dejstvih, ki niso dokumentirana. Še zlasti ne zato, ker pritožnik konkretno ne izpostavi nobene takšne okoliščine, ki bi kazala na to, da je stečajni upravitelj določen del komunikacije s stečajno upraviteljico E. E. zamolčal oziroma takšnega dejstva, ki bi vzbudilo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj o tej komunikaciji doslej redno in korektno poročal.

Posameznemu upniku je priznan pravni interes le za tista procesna dejanja v postopku, s katerimi lahko neposredno in konkretno varuje svoje pravice, pravni interes oziroma pravni položaj oziroma izposluje zase izboljšanje svojega pravnega položaja. Z izrednim poročilom upravitelja pa se upnikov pravni položaj v stečajnem postopku ne spremeni, zato mu je že zakon odrekel procesno legitimacijo oziroma upravičenost do zahteve za izredno poročilo upravitelja.

Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice. V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca kot stečajnega upravitelja presojalo po strožjih merilih, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika) in 98. - 101. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter ugotavljalo, ali so izkazane vse odškodninske predpostavke po prvem odstavku 131. člena OZ - to je škoda, protipravno ravnanje in vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, v zvezi s čemer je bilo dokazno breme na tožniku, medtem ko je na tožencu bilo dokazno breme, da dokaže, da za nastanek škode ni kriv.

Načelo hitrosti postopka zahteva, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, saj pravočasno in pravilno opravljanje nalog upravitelja pomembno vpliva na tek (hitrost) postopka in uresničitev pravic upnikov. Če upravitelj z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža oziroma krši opisane interese upnikov, ga mora sodišče razrešiti. Če upravitelj krši svoje obveznosti, je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost, razrešitev, kakor tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost. ZFPPIPP v prvem odstavku 118. člena sicer določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu. Upravitelj je lahko razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti. ZFPPIPP izrecno ne dol

Stečajnega upravitelja veže dolžnost profesionalne skrbnosti pri opravljanju svoje funkcije. Vsebino tega standarda sicer določajo pravila stroke, ki so se oblikovala na določenem področju, vendar pa je že sam zakon za zagotavljanje zgoraj navedenih načel predpisal ustrezna dolžna ravnanja stečajnega upravitelja, preko katerih se zagotavlja zasledovanje navedenih načel. Kot takšne opredelitve predstavljajo tudi zakonsko določeni roki, v katerih mora stečajni upravitelj izvajati nujno potrebna procesna dejanja v okviru teka stečajnega postopka.

Zaradi nepravilnega poziva upraviteljici, da se izreče o upnikovem predlogu za razrešitev, še ni začel teči prekluzivni rok za odgovor, zato tudi ni mogla priti z odgovorom v zamudo. Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov. Nepravilno ravnanje upraviteljice bi bilo glede na kompleksnost upnikovih očitkov mogoče ugotoviti le tako, da bi sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevkov, za katere upnik šteje, da so podani pa jih je upraviteljica namenoma ali iz malomarnosti spregledala. To pa ni namen stečajnega postopka. Upnik ni niti trdil pa tudi ne dokazal, da bi sam opravil kakšno od možnih aktivnosti, s katero bi lahko uresničil svoj interes.

Upniški odbor ima pravico zahtevati od upravitelja izredna pisna poročila glede zadev, o katerih daje soglasje ali mnenje o zadevah, določenih z zakonom, glede obravnave rednih poročil ter glede izvajanja pristojnosti, določenih z zakonom.

Res je bilo za odredbo o merilih za določanje nagrad upraviteljem kot enega od predpisov, ki so z uveljavitvijo ZFPPIPP prenehali veljati (6. tč. 1. odst. 499. čl. ZFPPIPP), v 3. odst. 499. čl. ZFPPIPP določeno, da se tudi po 1.10.2008 uporablja za odmero nagrade upravitelju v postopkih stečaja, ki so bili začeti pred 1.10.2008, vendar pa je bil osnovni princip, da se uporablja nova zakonodaja za nagrade upraviteljev, vzpostavljen že z zgoraj omenjeno 2. tč. 1. odst. 495. čl. ZFPPIPP.

Ker je torej dolžnik prenehal na podlagi ZFPPod predno je izpodbijani sklep o zaključku stečajnega postopka postal pravnomočen (po določilu 1. odst. 171. čl. ZPPSL se v sodni register vpiše pravnomočni sklep o zaključku stečajnega postopka in šele z njegovim vpisom v sodni register dolžnik preneha, 2. odst. 171. čl. ZPPSL), je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti v delu, ki je razviden iz izreka; gre za to, da dolžnik, ki je na podlagi ZFPPod že prenehal obstajati, ne more prenehati še enkrat po zaključenem stečajnem postopku, ravno tako pa za dolžnika glede na njegov neobstoj ne prihajajo več v poštev vpisi v sodni register v zvezi z dejstvom zaključenega stečajnega postopka.

Tožnik uveljavlja proti tožencu kot samostojnemu podjetniku odškodninsko terjatev. Odškodninsko odgovornost delodajalca je za tak primer urejal 73. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem je delodajalec za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarjal po splošnih načelih odškodninskega prava. V tej zadevi je pomembno, da gre za razmerje delodajalec - delavec in je zato utemeljen zaključek, da je šlo v tem odškodninskem sporu za terjatev, ki je bila v zvezi z registrirano dejavnostjo toženca kot samostojnega podjetnika in ne za toženčevo osebno odškodninsko odgovornost, ki z njegovo dejavnostjo ne bi imela nobene zveze, kot skuša prikazati pritožba.