322. člen ZFPPIPP

Osrednje vprašanje v pritožbenem postopku je, ali sodna poravnava, ki jo je v postopku izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika B. A. v osebnem stečaju sklenil stečajni upravitelj v korist stečajne mase, zavezuje vse upnike stečajne mase, torej tudi tožnico. Ker je slednja svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, je pridobila položaj stranke v postopku in kot upnica upravičenje izpodbijati sklepe sodišča. To velja tudi za sklep o soglasju sodišča iz drugega odstavka 322. člena ZFPPIPP v zvezi z upravljanjem stečajne mase, kamor po 3. točki drugega odstavka 322. člena ZFPPIPP spada sklenitev sodne poravnave glede zahtevkov v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj.

Oddajanje premoženja stečajnega dolžnika v najem spada med upravljanje stečajne mase (prim. 1. točko 322. člena ZFPPIPP). Zakon za tak primer določa, da mora upravitelj pred sklenitvijo pogodbe ali izvedbo drugega pravnega posla pridobiti soglasje sodišča, ni pa zakonsko predviden noben postopek, po katerem bi moral upravitelj oddati predmet najema. Prav tako ni predviden noben postopek, ki bi omogočil, da se doseže najvišja možna najemnina.

V postopkih insolventnosti se upoštevaje določbo prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe ZPP in v skladu z določbo 343. člena ZPP mora pritožbeno sodišče paziti, da je pritožba dovoljena. Dovoljena pa je takrat, ko ima pritožnik pravni interes za pritožbo. Pritožbeni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe in mora obstajati tako ob njeni vložitvi kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami upraviteljice, da v ZFPPIPP ni predvideno posebno postopanje upravitelja v primeru oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v najem. Oddajanje premoženja stečajnega dolžnika v najem spada med upravljanje stečajne mase (prim. 1. točko 322. člena ZFPPIPP).

Soglasje sodišča ni primerno sredstvo za ureditev zemljiškoknjižnega stanja (videti je, da je to nepravdni postopek po 110. členu Stvarnopravnega zakonika). Tudi po ustaljeni sodni praksi sodišče odloča o soglasju le k tistim pravnim poslom, ki pomenijo upravljanje stečajne mase v smislu prvega odstavka 322. člena ZFPPIPP.

Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih. Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je

V določbah ZFPPIPP ni pravne podlage za izvedbo pravnega posla, kot je razvidna iz predložene posojilne pogodbe. Posojilo hčerinski družbi ne spada v okvir dovoljenih poslov upravljanja s stečajno maso.

Upravitelj je predlagal izdajo soglasja k najemni pogodbi, ki je sklenjena pod odložnim pogojem, da sodišče izda soglasje in pod razveznim pogojem, če sodišče izdajo soglasja zavrne. Veljavnost in s tem pravni učinki pogodbe so bili torej vezani na izdajo soglasja sodišča. Ocena o ekonomski upravičenosti najema je stvar upravitelja, ki je dolžan pri sklepanju najemnih pogodb upoštevati tudi načelo omejevanja tveganj in načelo hitrosti postopka. Predlog za izdajo soglasja je procesno dejanje, ki ga je upravičen sodišču podati (le) upravitelj stečajnega postopka. Slednji je tudi edini legitimiran takšen predlog umakniti, če oceni, da se je zaradi spremenjenih okoliščin spremenila ekonomska upravičenost najema.

Morebiten posel oziroma dogovor, s katerim bi stečajni upravitelj stečajnega dolžnika toženki dovolil uporabo stvari v stečajni masi, bi namreč moralo odobriti stečajno sodišče z izdajo sklepa o upravljanju stečajne mase.

Predlog za izdajo soglasja sodišča je procesno dejanje v glavnem postopku zaradi insolventnosti, ki pa ga je upravičen sodišču podati (le) upravitelj stečajnega postopka in je potrebno le v okviru 322. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru sklenjena sodna poravnava ne predstavlja posla upravljanja stečajne mase, zaradi tega tudi ni podlage za uporabo 322. člena ZFPPIPP in odločanje sodišča o soglasju k sodni poravnavi.

V pritožbi pritožnica oporeka ugotovitvi izpodbijanega sklepa, temelječi na trditvi upravitelja, da je poslovno razmerje, iz katerega uveljavlja upnik B. d. o. o. svoje terjatve, izkazano s poslovnimi listinami. Zatrjuje, da gre za fiktivne fakture upnika. Navedene pritožničine trditve bi terjale obsežen dokazni postopek za ugotovitev dejanskega stanja, ki pa se mu je pritožnica izognila s tem, ko v fazi preizkusa terjatev ni vložila ugovora o prerekanju terjatve upniku B. d. o. o. po določbi 63. člena ZFPPIPP. S tem bi dosegla, da bi bila v postopku zaradi ugotovitve obstoja upnikove terjatve tudi sama udeležena kot stranka tega postopka. Dokaznemu postopku glede obstoja oziroma neobstoja upnikove terjatve pa postopek v zvezi s soglasjem sodišča k sklenjeni sodni poravnavi po 322. členu ZFPPIPP ni namenjen. Ko sodišče presoja pogoje za izdajo soglasja k sklenitvi sodne poravnave, presoja le, ali je sklenjena sodna poravnava v korist upnikov oziroma stečajne mase.

Sklenitev prodajne pogodbe z osebami, navedenimi v prvem odstavku 337. člena ZFPPIPP, je prepovedana zaradi preprečitve nasprotja interesov.

Predlog se zavrne.

Ker tožnica tožbe ni razširila na nove tožene stranke, tožba ni bila spremenjena. Glede na v najemni pogodbi vsebovan odložni pogoj stečajnemu sodišču ni bilo treba izrecno za nazaj odobriti oddaje sporne nepremičnine. Zaradi v pogodbi vsebovanega odložnega pogoja je imelo isti učinek soglasje. V kakšnem stanju je toženec dolžan stanovanje izročiti, se pravdni stranki nista posebej dogovorili, zato velja zakonska ureditev, po kateri je toženec dolžan stanovanje izročiti v stanju, v kakršnem ga je prevzel, ter praznega oseb in stvari.

Postopek osebnega stečaja se je po smrti dolžnika nadaljeval kot postopek stečaja zapuščine, v katerem mora sodišče, glede na okoliščine konkretnega primera, najprej določiti delež dolžnika na skupnem premoženju.

Zmotno je pritožbeno naziranje, da ima stečajni dolžnik kljub osebnemu stečaju delno, stečajna upraviteljica pa omejeno procesno sposobnost (soglasje stečajnega dolžnika k določenim procesnim dejanjem stečajnega upravitelja kot njegovega zakonitega zastopnika). Procesna dejanja so lahko načeloma le nepogojna. Stranka, ki ni poslovno sposobna, sama ne more opravljati pravdnih dejanj. Polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, pa je pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti (prvi in drugi odstavek 77. člena ZPP). Pri osebah z omejeno poslovno sposobnostjo zakon določa pravne posle, ki jih lahko taka oseba sklepa samostojno. Glede teh poslov ima polno procesno sposobnost. Stečajni dolžnik v osebnem stečaju ima polno procesno sposobnost le pri razpolaganju s premoženjem in pravicami, ki ne spadajo v stečajno maso (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP). Glede premoženja, ki spada ali bi lahko spadalo v stečajno maso, pa ga v pravdah zastopa stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Zakoniti zastopnik lahko v imenu stranke opravlja vsa pravdna dejanja. Le če je v posebnih predpisih določeno, da mora imeti zastopnik

Soglasje k sklenitvi sodne poravnave sodišče poda, kadar je sklenjena poravnava v korist upnikov oziroma stečajne mase. V tej smeri mora biti obrazložen tudi predlog upravitelja za sklenitev sodne poravnave. Za izdajo soglasja ne zadostuje, da z ravnanjem upravitelja za upnike ni nastala škoda, temveč mora biti sklenitev sodne poravnave opravičena s koristmi za stečajno maso.

Smiselno določbi četrtega odstavka 306. člena ZPP, ki določa, da se pred sodiščem ne more skleniti poravnava glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, mora po stališču pritožbenega sodišča tudi sodišče, ki odloča o soglasju k sklenitvi izvensodne poravnave v stečajnem postopku, zavrniti razpolaganje strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Ob odločanju o soglasju k sklenitvi izvensodne poravnave sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev ni imelo razlogov za zavrnitev soglasja na tej podlagi. O tem, kateri prisilni predpis ali moralno pravilo naj bi spregledalo sodišče prve stopnje, pritožnica v pritožbi ni konkretno trdila, da bi ji v tej smeri lahko pritožbeno sodišče pritrdilo. Sodišče, ki vodi stečajni postopek, z odločanjem o soglasju k poslom upravljanja stečajne mase, izvaja nadzor nad tem, ali bi stečajni upravitelj kot organ postopka s katerim od predlaganih poslov, ki so našteti v prvem odstavku 322. člena ZFPPIPP, lahko škodoval interesom upnikov. Interes upnikov stečajnega dolžnika je, da prejmejo svoje terjatve poplačane iz stečajne mase čim prej in v čim višjem deležu.

Stečaj družbe pomeni njeno prenehanje (4. alineja prvega odstavka 521. člena ZGD-1). Če družba z omejeno odgovornostjo (to je družba katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, ki na podlagi tega in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobijo poslovni delež) preneha, prenehajo oziroma izgubijo pravno naravo iz 471. člena ZGD-1 tudi poslovni deleži. ZFPPIPP namreč več ne uporablja termina poslovni delež, pač pa je delež družbenika delež, v sorazmerju s katerim je družbenik po zakonu ali pravilih pravne osebe upravičen prejeti izplačilo iz premoženja pravne osebe po plačilu vseh terjatev upnikov oziroma upnik te pravne osebe (tretji odstavek 9. člena ZFPPIPP). Po začetku stečajnega postopka družbenik tako več ni imetnik poslovnega deleža, pač pa le imetnik terjatve za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase, ki se z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom stečajnega dolžnika v sorazmerju z njihovimi deleži (373. člen ZFPPIPP).

Sodišče odloča o soglasju le k tistim pravnim poslom, ki so po vsebini upravljanja stečajne mase v smislu prvega odstavka 322. člena ZFPPIPP. Ostale odločitve pravno učinkovito sprejema že upravitelj sam. V predmetni sodni poravnavi ne gre za upravljanje stečajne mase temveč za unovčenje stečajne mase.

V postopku prisilne likvidacije so stranke postopka družbeniki družbe, nad katero se vodi postopek. Ker se v tem postopku po drugi alineji 2. točke 421. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe oddelka 3.6. tega zakona o upravitelju, ni podlage za sklepanje, da predloga za razrešitev upraviteljice ne bi mogel podati družbenik družbe v likvidaciji. Ker so edino njeni družbeniki stranke postopka, ni nobenega razumnega razloga, da v primeru kršitev obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, tega razrešitvenega razloga ne bi smeli oziroma mogli uveljavljati in bi bila razrešitev pridržana zgolj odločitvi sodišča po uradni dolžnosti. Družbeniki družbe v likvidaciji so torej po stališču pritožbenega sodišča procesno legitimirani za vložitev zahteve za razrešitev upravitelja.