VSL Sodba I Cpg 574/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 30.022,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

- od zneska 5.671,20 EUR od 17. 12. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 3.060,38 EUR od 24. 6. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 1.904,84 EUR od 25. 10. 2016 dalje do plačila,

- od zneska 4.713,92 EUR od 4. 8. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 7.657,60 EUR od 7. 12. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 3.508,66 EUR od 20. 6. 2018 dalje do plačila,

- od zneska 3.506,22 EUR od 21. 2. 2019 dalje do plačila.

V preostalem delu, za znesek 30.022,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške tega postopka v višini 449,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.079,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom dovolilo stransko intervencijo zavarovalnice ter odločilo, da se postopek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.017,32 EUR od dne vložitve tožbe do 19. 6. 2018 ustavi (I. in II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 60.045,63 EUR s pripadki (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.125,80 EUR s pripadki (IV. točka izreka). S tem je v celoti ugodilo regresnemu zahtevku tožeče stranke za povrnitev nadomestil plače ter stroškov za zdravljenje delavca tožene stranke, ki se je poškodoval pri opravljanju dela. Presodilo je, da je bila nesreča pri delu posledica opustitve delodajalčeve dolžnosti zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

2Proti III. in IV. točki izreka odločbe je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je soprispevek delavca 90 odstotni. Še podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V vsakem primeru je zahtevala povrnitev svojih stroškov postopka.

3Tožeča stranka in stranski intervenient na pritožbo tožene stranke nista odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Predmet te pravde je zahtevek tožeče stranke (zavod), s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev plačanih nadomestil plač ter stroškov zdravljenja v skupni višini 60.045,63 EUR za delavca tožene stranke B. B. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je 4. 12. 2014 poškodoval pri opravljanju dela na delovnem mestu skladiščni manipulant II. Delavec je v okviru svojih delovnih nalog v kritičnem trenutku s škarjami za rezanje kovine prerezal kovinski vezni trak, s katerim je bil povezan paket lesenih OSB plošč na paleti. Pri tem je kovinski vezni trak odskočil in delavcu huje poškodoval oko. Tožeča stranka je zatrjevala, da je za nesrečo pri delu odgovorna izključno tožena stranka, ker ni sprejela in izvajala ustreznih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu.

6Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Trdila je, da je sprejela in izvajala vse predpisane ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu, da odskoka kovinskega traku pri prerezu ni mogla predvideti ter da je bila delovna nesreča posledica nepazljivosti in malomarnosti delavca pri opravljanju delovnih nalog. Zavzela je stališče, da je delavčev soprispevek k nesreči vsaj 90 odstotni. Zatrjevala je tudi, da nastanek škode in njena višina nista izkazana in dokazana.

Pravna podlaga

7Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ),² po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Ker zahtevek tožeče stranke temelji na navedeni zakonski podlagi, tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je protizakonit in nesprejemljiv. Sama ustreznost zakonske ureditve sistema obveznega zdravstvenega zavarovana ni predmet tega pravdnega postopka. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev o neustrezni ureditvi sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu (1. odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu; v nadaljevanju: ZVZD-1)³. Pri tem mora ravnati skladno z izjavo o varnosti z oceno tveganja, v kateri mora pisno oceniti tveganja, katerim so delavci izpostavljeni, ali bi lahko bili izpostavljeni pri delu in predvideti varnostne ukrepe za zmanjšanje le-teh (19. člen ZVZD-1 v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZVZD-1).⁴ Varnost in zdravje pri delu se zagotavlja zlasti tako, da delodajalec obvešča delavce o nevarnostih za nezgode povezane z delom, izdaja navodila za varno delo, usposablja delavce za varno in zdravo delo, zagotavlja delavcem osebno varovalno opremo in njeno uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje kljub varnostnim ukrepom ne zagotavljajo varnosti in zdravja pri delu, zagotavlja varno delovno okolje itd. Pri izvajanju varnostnih ukrepov mora delodajalec ravnati skrbno. Če ne ravna tako, pomeni njegovo ravnanje kršitev ZVZD-1 in je hkrati krivdno. Merila za doseganje potrebne ravni skrbnosti delodajalca so v sodni praksi postavljena razmeroma visoko.

O pritožbenih očitkih glede kršitve in krivde

9Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku zaključilo, da delavec navkljub vsem sprejetim in izvajanim ukrepom za zagotavljanje varstva in zdravja pri delu, ni bil poučen o nevarnostih pri prerezu kovinskih trakov, ki povezujejo plošče na paletah, in niti ni bil seznanjen s pravilnim (varnim) načinom prereza kovinskega traku (glej točki 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka delavcu ni zagotovila osebne varovalne opreme, ki bi prav tako lahko preprečila nesrečo (glej 20. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega tožena stranka v pritožbi niti ni konkretno izpodbijala. Dejstva, da je bil delavec seznanjen z rezanjem traku, da je pri tem opravilu opazoval druge delavce, da je tudi sam pred delovno nesrečo večkrat prerezal trak in da je bi zato seznanjen z napetostjo kovinskega traku, še ne pomenijo, da je bil poučen o nevarnostih, ki mu pri tem pretijo, in niti o pravilnem načinu prereza kovinskega traku. Navedena dejstva lahko kvečjemu vplivajo na soprispevek delavca, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delavec s strani tožene stranke ni bil poučen o konkretni nevarnosti in pravilnem načinu prereza kovinskih trakov ter da mu tožena stranka ni zagotovila osebne varovalne opreme za to opravilo, je tako pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev pri delu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1, v zvezi z 12., 19., 37. in 38. členom ZVZD-1).

11Krivda tožene stranke se domneva (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).⁵ Tožena stranka se odgovornosti za nastalo škodo lahko razbremeni le, če ji v okviru določil OZ o obrnjenem dokaznem bremenu uspe dokazati, da je v konkretnem primeru ravnala tako, kot bi morala, ali da v konkretnem primeru na njeni strani ni bila prisotna kakršnakoli stopnja krivde. Torej, da je pri sprejemu in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu ravnala skrbno in ji zato v zvezi s konkretno nesrečo pri delu ni mogoče očitati niti malomarnosti.

12Tožena stranka se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev določil o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu s sklicevanjem na dejstvo, da se je delovna nesreča pripetila ob izvajanju običajne, pomožne delovne naloge. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri izvajanju celotnega delovnega procesa. Torej je dolžan prepoznati vsa predvidljiva tveganja, ki izvirajo iz običajnega delovnega procesa, in sprejeti ter izvajati vse razumne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu, ne glede na to, ali nevarnost izhaja z glavnih, pomožnih ali postranskih nalog, ki jih mora delavec opraviti v okviru dela na svojem delovnem mestu. Zato mora delodajalec po presoji pritožbenega sodišča delavca poučiti o varnem načinu dela, četudi se za izvedbo dela uporablja povsem običajno, v prosti prodaji dosegljivo orodje, a zaradi drugih okoliščin postane uporaba tega orodja nevarna za zdravje. Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za odločitev v tem postopku, dejstvi, da se je delavec poškodoval pri opravljanju običajne pomožne delovne naloge z običajnim orodjem, nista pravno odločilni. Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi prezrlo pomembnost teh okoliščinin, ne more uspeti (prvi odstavek 213. člena ZPP).

13Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je nevarnost, da pri prerezu napetega kovinskega traka debeline cca. 0,3 mm, s katerim so povezane plošče na paleti, le-ta odskoči in poškoduje delavca, predvidljiva. To je večkrat potrdil tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost I. K. (v nadaljevanju: izvedenec) v svoji izjavi (glej prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 3. 2019, list. št. 133-155, predvsem strani: 10, 11 in 23), pri čemer je pojasnil tudi, da je napetost v kovinskih trakovih lahko različna, zaradi česar slednji pri prerezu različno (močno) odskočijo. Kovinski trak je namreč ostra, prožna, trdna kovina. Če se napne je glede na njene fizikalne lastnosti logično, da ob prerezu odskoči, saj se napetost sprosti. Torej gre za očitno nevarne fizikalne lastnosti embaliranja, ki bi jih moral delodajalec oziroma strokovni delavec zadolžen za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu, kot strokovnjak, prepoznati (prvi odstavek 17. člena ZVZD-1). Da gre za predvidljivo tveganje, pa je nenazadnje v pritožbi potrdila tudi sama tožena stranka, ko je navedla, da bi se možnosti odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu morala zavedati vsaka poslovno sposobna oseba (glej zadnji odstavek na strani 5 pritožbe).

14Skladno z veljavnimi predpisi (prvi odstavek 17. člena ZVZD) bi torej tožena stranka v tem primeru zaradi predvidljivosti konkretne nevarnosti morala že pred nesrečo predvideti nevarnost odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu in sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri tem opravilu. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno (krivdno). Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo določila devete točke 29. člena ZVZD-1.⁶ To določilo za konkretni primeri ni uporabljivo, saj v ničemer ne posega v dolžnost delodajalca, da identificira predvidljive nevarnosti in sprejeme ustrezne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu.

15Tožena stranka se odgovornosti za škodo v tem primeru ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na sicer številne sprejete in izvajane ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu.⁷ V obravnavanem primeru, je namreč za odločitev bistveno le, ali je bil delavec poučen o konkretnih nevarnostih pri prerezu kovinskih trakov in pravilnem načinu prereza teh trakov, ne pa tudi, ali je tožena stranka sprejela in izvajala druge predpisane in zahtevane ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se ni posebej opredelilo do trditev tožene stranke o sprejetih in izvajanih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu, ni kršilo določil pravdnega postopka. Sodišče se je dolžno opredeliti le do trditev o tistih pravnih dejstvih, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilna (prvi odstavek 213. člena ZPP).

16Ker je bilo tveganje za poškodbe pri delu zaradi odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu predvidljivo, za odločitev v tem postopku v zvezi s kršitvijo določil ZVZD-1 in odgovornostjo tožene stranke dejstva, da je šlo v konkretnem primeru za redko in hudo nesrečo, da do obravnavanega dogodka pri toženi stranki in njenem zunanjem strokovnjaku za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu ni bila zaznana nobena nesreča in da delavci tožene stranke o nevarnosti pri prerezu napetih kovinskih trakov niso obvestili, niso pravno odločilna. Poleg tega obveznosti delavcev glede varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca (8. člen ZVZD-1). Glede na pojasnjeno tožena stranka s pritožbenimi očitki o neustreznem oziroma nepravilnem upoštevanju pomena navedenih okoliščin pri odločitvi sodišča prve stopnje ne more uspeti.

17Med pravdnima strankama ni bila sporna ustreznost konkretnih škarij za prerez kovine niti ni bilo pravno odločilno, kakšne so bile škarje za prerez kovine, ki jih je delavec uporabil v kritičnem trenutku. Poleg tega je izvedenec prepričljivo in življenjsko logično pojasnil, da je odskok kovinskih trakov pri prerezu mogoče pričakovati ter da je moč odskoka odvisna od napetosti kovinskega traku. Torej je potrdil trditve tožene stranke, da kovinski trak pri prerezu ne odskoči vedno enako (da enkrat odskoči bolj, drugič manj, tretjič pa mogoče sploh ne odskoči). Tožena stranka kakšnih drugih pravno odločilnih dejstev, ki bi jih izvedenec lahko ugotovil pri ogledu konkretnih škarij oziroma pri rekonstrukciji dogodka, ni zatrjevala. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje odločitvi sodišča prve stopnje, da v tem primeru za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvedba predlaganih dokazov z ogledom konkretnih škarij za prerez kovine in rekonstrukcijo dogodka ni bila potrebna in niti smiselna. Glede na pojasnjeno tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka (4. in 5. člena ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom in rekonstrukcijo.

18Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da v Izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost I. K. z dne 19. 11. 2018 (list. št. 85 do 95, v nadaljevanju: izvedensko mnenje) in pričanju izvedenca ni zasledilo v pritožbi očitanih nasprotij.⁸ Izvedensko mnenje in izjava izvedenca sta po presoji pritožbenega sodišča dosledna in povsem skladna z zgoraj opisanimi fizikalnimi lastnostmi kovinskih trakov ter s predpisanimi dolžnostmi delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu (glej 12. in 16. točko te obrazložitve). Ker je izvedenec, ko je bil zaslišan, delno govoril na splošno, delno o neprimerljivem primeru in delno o konkretnem primeru, tožena stranka z nekorektnim povzemanjem njegovih izjav v pritožbi (povzemanjem izven konteksta, v katerem jih je podal) ne more uspeti.

19Vprašanja, ali je delodajalec izpolnil svoje obveznosti iz naslova zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu, ali je podana krivda delodajalca v konkretnem primeru in ali je delavec v konkretnem primeru prispeval k nesreči pa predstavljajo pravna vprašanja. Torej je za podajo odgovorov nanje pristojno izključno sodišče. Zato izvedencu ni mogoče očitati nestrokovnosti, ker ni vedel kje je meja med delodajalčevimi obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev pri delu in (so)odgovornostjo delavca za nesrečo. Glede na vse navedeno so tako vsi očitki tožene stranke o nestrokovnosti in neprepričljivosti izvedenca neutemeljeni.

20Upoštevajoč vse pojasnjeno je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila svoje obveznosti zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu (ni poučila delavca o varnem načinu prereza napetega kovinskega traku), pri čemer je ravnala malomarno, saj bi glede na fizične lastnosti napetih kovinskih trakov kot strokovnjak za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu morala predvideti nevarnost odskoka kovinskih trakov pri prerezu.

O pritožbenih očitkih glede nastanka in višine škode

21Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožena stranka s trditvami, ki jih je podala v tožbi (besedne navedbe in preglednice) ter razširitvah tožbe in s sklicevanjem na podrobnejše podatke v priloženih poročilih o stroških za zavarovano osebo ter potrdilih o priznani višini nadomestila plače (priloge A11 do A20, A27 do A34 in A36 do A37),⁹ zadostila svojemu trditvenemu bremenu o nastanku in višini škode. Podala je namreč konkretne trditve o opravljenih zdravstvenih storitvah in izdanih materialih (zdravilih), izvajalcu, datumu oprave in ceni vsake posamezne opravljene zdravstvene storitve ter izdajatelju, datumu izdaje in ceni vsakega izdanega materiala. Podala je tudi podatke o datumih plačil izvajalcem zdravstvenih storitev oziroma izdajateljem materialov. Ob tem je pojasnila, da izmenjave podatkov o zdravstvenih obravnavah zavarovancev skladno z Navodili o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov, ki zavezujejo tako toženo stranko kot tudi izvajalce zdravstvenih storitev in izdajatelje zdravstvenih materialov, od 1. 1. 2013 dalje potekajo le v elektronski obliki ter da potrdilo o stroških za zavarovano osebo skladno z vzpostavljenim sistemom evidentiranja zdravstvenih storitev ter izdanih materialov predstavlja tudi dokazilo o plačilu.

22Iz trditvene podlage tožeče stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno in nedvoumno izhaja na katere zdravstvene storitve oziroma izdane materiale se stroški nanašajo (npr. refraktometrija, sprednja biomikroskopija, lekarniška storitev, Maxidex 1mg/g mazilo za oko, kratek lokalni pregled v spec. dej. itd; glej priloge A11 do A15, A27 in A36) in kakšna je višina stroškov vsake posamezne zdravstvene storitve oziroma izdanega materiala. Sodišče prve stopnje je ob takšni konkretni trditveni podlagi tožeče stranke o pravno odločilnih dejstvih pravilno presodilo, da tožena stranka s posplošenimi trditvami, da ni jasno na kaj se stroški nanašajo in zato ni mogoče preveriti njihove utemeljenosti in višine, ne more uspeti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka že v tožbi pojasnila, kaj predstavljata postavki „zdravilo ne obstaja“ in „kratek obisk“ (glej str. 5 tožbe z dne 27. 12. 2017, list. št. 3). Zato tudi glede teh dveh postavk tožena stranka s posplošenim nasprotovanjem, da ni jasno, kaj ti postavki predstavljata in da zato ni mogoče preveriti njuno utemeljenost, ne more uspeti.

23Trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da so bile storitve za katere vtožuje povračilo stroškov opravljene in s strani tožene stranke plačane izvajalcem zdravstvenih storitev oziroma izdajateljem materialov so tudi po presoji pritožbenega sodišča neobrazložene. Tožena stranka v zvezi s temi trdtivami pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na odločitev v konkretnem primeru. Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožene stranke in predloženih listin nikakor ne more zadoščati, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih listin. Posplošenih, nekonkretiziranih zanikanj nasprotnikovih trditev se ne upošteva, kar je ustaljeno stališče tako sodne prakse kot pravne teorije.¹⁰ Zato se trditve tožeče stranke o tem, da so bile storitve opravljene in plačane sladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Priznanih dejstev ni treba dokazovati.

24Glede na pojasnjeno v predhodnem odstavku sodišče prve stopnje tako o tem, ali so bile storitve opravljene in s strani tožene stranke plačane izvajalcem in izdajateljem, pravilno ni odločilo na podlagi opravljene dokazne ocene predloženih listin temveč na podlagi pravil o trditvenem bremenu (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato so vsi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka o prosti presoji dokazov in dokaznem bremenu ter ustavne pravice tožene stranke (pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave RS v zvezi z 2. členom Ustave RS), ker je dokaznim listinam tožeče stranke pripisalo dokazno vrednost, ki jih ne gre, neutemeljeni. Sodišče namreč v tem postopku zaradi neobrazloženih trditev tožene stranke sploh ni in niti ni bilo dolžno opraviti dokazne ocene. Dokazno vrednost predloženih listin bi sodišče lahko presojalo le ob predpostavki, da bi tožena stranka trditvam tožeče stranke nasprotovala s konkretiziranimi ugovori, ki bi prevalili na tožečo stranko tudi breme dokazovanja takšnih trditev.¹¹

25Sodišče skladno z določilom 212. člena ZPP preverja utemeljenost stroškov le, če nasprotna stranka temu konkretizirano nasprotuje. Torej, če poda obrazložene trditve o pravno odločilnih dejstvih glede neutemeljenosti stroškov. V tem primeru je tožena stranka le posplošeno trdila, da tožeča stranka utemeljenosti in nujnosti posameznih stroškov ni izkazala pri čemer je izpostavila le nujni reševalni prevoz delavca v obdobju od 4. 12. 2014 do 7. 1. 2015 in opozorila na zlorabe javnih pooblastil v Republiki Sloveniji.

26S takšnim posplošenim nasprotovanjem, kot je bilo že pojasnjeno, tožena stranka ne more uspeti. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se ni spuščalo v ugotavljanje utemeljenosti vsake posamezne postavke in dolgega bolniškega staleža delavca, ni kršilo določil pravdnega postopka (ne 8. in ne 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in niti ni kršilo ustavnih pravic tožene stranke do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS v zvezi z 2. členom Ustave RS). Glede utemeljenosti reševalnega prevoza pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil edini reševalni prevoz, za katerega tožeča stranka vtožuje povračilo stroškov, opravljen na dan nesreče 4. 12. 2014 na relaciji Z. - U. (glej priloge A11 do A15, A27 in A36). Da je bil reševalni prevoz na dan nesreče nujen in potreben pa pritožbeno sodišče, upoštevajoč vrsto poškodbe delavca (huda poškodba očesa), ne dvomi. Tudi sicer pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje kakšnih obrazloženih trditev o pravno odločilnih dejstvih glede neutemeljenosti reševalnega prevoza na dan nesreče ni podala.

27Obrazložitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na nastanek in višino škode, glede na zgoraj pojasnjene razloge povsem zadostna. Sodišče prve stopnje je jasno, logično in prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je škoda nastala in da je višina utemeljena. Pojasnilo je tudi, zakaj ni upoštevalo ugovorov tožene stranke (ker so neobrazloženi). Glede na navedeno tako ne držijo pritožbene trditve, da sodba v tem delu ni obrazložena. Zato zatrjevana kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

28Glede na vse pojasnjeno je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zaradi poškodbe delavca pri delu tožeči stranki nastala škoda v višini 60.045,63 EUR.

O pritožbenih očitkih glede zmotne odločitve o soprispevku

29Soprispevek delavca k nastali škoda je v skladno s sodno prakso treba presojati v okviru določila OZ o deljeni odškodninski odgovornosti. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Povzročitev škode s krivdnim ravnanjem potemtakem ne pomeni, da je povzročitelj odgovoren za celotno nastalo škodo. Ugovor deljene odškodninske odgovornosti zadeva vzročno zvezo (temelj odškodninske odgovornosti). Z njim odgovorna oseba uveljavlja, da ni vsa nastala škoda posledica njenega ravnanja.¹²

30V obravnavanem primeru ni dvoma, da je podana vzročna zveza med opustitvijo (kršitvijo) delodajalca (ker delavca ni poučil o konkretni nevarnosti, ga ni poučil o varnem načinu prereza trakov oziroma ni opredelil obvezne zaščitne opreme pri prerezu kovinskih trakov) in nastalo škodo. Če bi delavec kovinski trak prerezal tako, da bi pred prerezom položil eno roko na trak ali bi med tem opravilom imel zaščitna očala, škoda ne bi nastala. Vprašanje pa je, ali bi bila škoda manjša, če bi delavec ravnal s skrbnostjo povprečno poslovno sposobne osebe. Tožena stranka je namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je delavec pri izvedbi tega opravila ravnal skrajno nepazljivo.

31Pritožbeno sodišče se pridružuje trditvam tožene stranke, da mora delavec svoje delo opravljati pazljivo tako, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (drugi odstavek 12. člena ZVZD-1). To velja še toliko bolj, če gre za predvidljivo nevarnost, katere bi se zaradi očitnih, splošno znanih nevarnih fizikalnih lastnosti stvari morala zavedati vsaka poslovno sposobna oseba. V tem primeru je bila nevarnost odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu po presoji pritožbenega sodišča predvidljiva do te mere, da bi se je moral zavedati vsaka poslovno sposobna oseba. Logično je namreč, da tanek (0,3 mm), napet kovinski trak, ki povezuje plošče na paleti, ob prerezu odskoči, saj se napetost sprosti.

32Ker je bil delavec pri prerezu napetega kovinskega traku tako nepazljiv in neskrben, da je dal glavo preblizu kovinskega traku, čeprav je vedel oziroma bi glede na to, da je pred nesrečo kovinski trak že večkrat prerezal, moral vedeti, da ta lahko odskoči, je s tem po presoji pritožbenega sodišča prispeval k nastanku (večje) škode. Ravnanje delavca je bilo namreč že z vidika skrbnosti povprečne poslovno sposobne osebe skrajno lahkomiselno. To dokazuje tudi izjava delavca, ki je po nesreči svojemu nadrejenemu izjavil, da „ne ve kaj je razmišljal, da je dal glavo tako blizu kovinskega traku.“

33S takšnim nepazljivim ravnanjem je po presoji pritožbenega sodišča delavec bistveno prispeval k nastanku večje škode, kot bi jo sicer bilo mogoče pričakovati zaradi odskoka kovinskih trakov pri prerezu pri povprečno skrbni poslovno sposobni osebi. Po presoji pritožbenega sodišča ni bilo mogoče pričakovati, da bo delavec glede na predvidljivo, splošno znano nevarnost, ob prerezu napetega kovinskega traka, dal glavo v neposredno bližino slednjega. Posledice nesreče so bile tako nedvomno večje prav zaradi nepazljivega ravnanja samega delavca (prvi odstavek 171. člena OZ).

34Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil v tem primeru soprispevek delavca k nastali poškodbi 50 odstotkov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku le do zneska 30.022,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

35Ker je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo v višini 30.022,82 EUR, je tožeča stranka skladno z veljavnimi predpisi upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od tega zneska (prvi odstavek 378. člena ZPP).

36Pritožbeno sodišče se je skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP opredelilo le do pravno odločilnih pritožbenih očitkov.

37Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako kot je zgoraj že pojasnjeno in izhaja iz izreka te sodbe.

38Pritožbeno sodišče je zaradi delne spremembe odločitve ponovno odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

39Pritožbeno sodišče je pravdne stroške strank odmerilo odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)¹³ in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)¹⁴ ob upoštevanju da je bila vrednost spornega predmeta po tožbi 46.015,87 EUR, po prvi razširitvi tožbe 53.033,19 EUR (20. 6. 2019) in po drugi razširitvi tožbe 60.045,63 EUR (25. 2. 2019) ter vrednost točke 0,6 EUR. Pritožbeno sodišče je o pravdnih stroških strank odločalo v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

40Tožeči stranki je priznalo 20 točk za priglasitev pooblastila z dne 9. 12. 2018, 900 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2018, 675 točk za pripravljalno vlogo z dne 5. 7. 2018, 450 točk za vprašanja izvedencu (namesto zahtevanih 750 točk, saj gre za nadaljnjo pripravljalno vlogo), 450 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 23. 8. 2018, 450 točk za pripombe na izvedeniško mnenje, 400 točk za razširitev tožbe z dne 25. 2. 2019, 900 točk za udeležbo na prvem naroku dne 5. 7. 2018 in urnino v višini 150 točk, 500 točk za udeležbo na drugem naroku dne 1. 3. 2019 in urnino v višini 50 točk, 500 točk za udeležbo na tretjem naroku 17. 4. 2019 ter ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (64,45 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 6.721,53 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 4.032,92 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo odvetniških stroškov za sestavo tožbe, saj je slednjo tožeča stranka vložila sama. Priznalo tudi ni odvetniških stroškov za sestanke s stranko in pregled dokumentacije, ker sta ti postavki že zajeti v nagradi odvetnika za druge postavke (glej tarifno številko 39 OT) in niti odvetniških stroškov za pridobitev klavzule pravnomočnosti in obrazloženo poročilo stranki, saj iz sodnega spisa ne izhaja, da bi odvetnik ti opravili opravil. Tožeči stranki tudi ni priznalo 400 točk za razširitev tožbe z dne 20. 6. 2018, ker je sprememba tožbe vsebovana v pripravljalni vlogi. Pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki poleg navedenega priznalo še stroške sodnih taks v skupni višini 1.005,00 EUR, stroške pričnin v višini 1,00 EUR ter stroške izvedenca v višini 402,06 EUR, torej skupaj 5.440,97 EUR. Glede na 50 odstotni uspeh tožeče stranke v pravdi je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 2.720,49 EUR pravdnih stroškov.

41Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo 800 točk za odgovor tožbo, 800 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 6. 2018, 675 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 7. 2018, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 7. 2018, 450 točk za pripombe na izvedeniško mnenje z dne 31. 12. 2019, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 11. 2. 2019, 500 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 3. 2019, priglašenih 700 točk za udeležbo na prvem naroku 5. 7. 2018, priglašenih 350 točk za udeležbo na drugem naroku 1. 3. 2019, priglašenih 350 točk za udeležbo na tretjem naroku 17. 4. 2019 ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (65,25 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 6.820,11 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 4.092,06 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo postavk za pregled listin, ker so te postavke že zajete v nagradi za druge postavke (glej tarifno številko 39 OT). Pritožbeno sodišče je toženi stranki poleg navedenega priznalo še potne stroške za prihod pooblaščenca na narok v višini 48,62 EUR (6 krat 21,9 kilometrov krat 0,37 EUR na kilometer) ter stroške izvedenca v višini 402,06 EUR, torej skupaj 4.542,74 EUR. Glede na 50 odstotni uspeh tožene stranke v pravdi je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 2.271,37 EUR pravdnih stroškov.

42Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 449,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

43Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

44Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili OT in ZST-1 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 60.045,63 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 1.250 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (22,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.552,45 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 931,47 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 1.227,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 2.158,47 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 50 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 1.079,24 EUR stroškov pritožbenega postopka. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji.
³ Ur. l. RS, št. 43/2011.
⁴ Skladno z določilom prvega odstavka 17. člena ZVZD-1 delodajalec pripravi izjavo o varnosti z oceno tveganja po postopku, ki obsega zlasti: identifikacijo oziroma odkrivanje nevarnosti; ugotovitev, kdo od delavcev bi bil lahko izpostavljen identificiranim nevarnostim; oceno tveganja, v kateri sta upoštevana verjetnost nastanka nezgod pri delu, poklicnih bolezni oziroma bolezni v zvezi z delom in resnost njihovih posledic; odločitev o tem, ali je tveganje sprejemljivo; odločitev o uvedbi ukrepov za zmanjšanje nesprejemljivega tveganja.
⁵ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁶ Iz določila devete točke 29. člena ZVZD-1 izhaja, da strokovni delavec za nenehno izboljševanje varnosti in zdravja pri deli zlasti (med drugim) spremlja stanje v zvezi z nezgodami pri delu, odkriva vzroke zanje in pripravlja poročila za delodajalca s predlogi ukrepov.
⁷ Trditve o tem, da je delavec imel opravljen preizkus znanja s področja varnosti pri delu, veljavno zdravniško potrdilo, bil je uveden v delo, delo je najprej opravljal poleg izkušenega delavca, da je delodajalec izdajal pisna in ustna navodila glede varnega opravljanja dela, da so bila pisna navodila obešena na vidnem mestu in dostopna na intranetu, da je delodajalec izvajal redne tedenske sestanke na katerih so se lahko delavci medsebojno opozarjali na nevarnosti pri delu, da varovalna očala niso bila predvidena kot stalna varovalna oprema z delovno mesto skladiščnega manipulanta, da je tožena stranka delavca pri delu nadzorovala, ...
⁸ Razlogi, zakaj v izjavi izvedenca ni nasprotij, izhajajo že iz 12. in 16. točke te obrazložitve, zato se pritožbeno sodišče na tem mestu nanje v celoti sklicuje in jih ne bo ponovno pojasnjevalo.
⁹ Skladno s sodno prakso v primerih, ko je predmet izpolnitve jasno opisno opredeljen v predloženi listini (potrdilu o stroških z zavarovano osebo oziroma potrdilih o priznani višini nadomestila plače), stranki ni potrebno vsebine takšnih listin ponoviti v trditveni podlagi. Primerjaj: VSRS sklep III Ips 51/2019 z dne 17. 12. 2019.
¹⁰ J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, komentar k 214. členu, str. 263 do 264, primerjaj tudi sklep III Ips 51/2019 z dne 17. 12. 2019, VSRS sodba II Ips 554/2009 z dne 17. 2. 2011 in VSRS sklep II Ips 222/2011 z dne 8. 10. 2011.
¹¹ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 51/2019 z dne 17. 12. 2019.
¹² Primerjaj: VSRS sklep III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014 in VSL sodba I Cpg 1141/2014 z dne 10. 9. 2014.
¹³ Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.
¹⁴ UR. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.