37. člen ZVZD-1

Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela. Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.

Za odločitev tudi ni bistveno, da tožniku nihče od nadrejenih ni odredil, da mora dne 11. 11. 2015 odpeljati gradivo letnik 2005 v arhiv na lokacijo F. in predvsem, da to ni bilo tožnikovo delo - fizično prenašanje gradiva, ker bi moral kot vodja samo organizirati delo tako, da bi naloge odredil sodelavcem. Tožnik je izpovedal, da so vsi delavci bili zadolženi za naloge v glavni pisarni in da nihče ni imel v opisu delovnega mesta fizičnega prenašanja dokumentarnega gradiva. Direktorica je sicer izpovedala, da bi prej kot tožnik (vodja) bili za fizičen prenos gradiva zadolženi E. E. in D. D., vendar pa je hkrati izpovedala, da je delo v glavni pisarni bilo sprejem dokumentarnega gradiva, obdelava dokumentarnega gradiva in arhiviranje, in to delo lahko opravlja kdorkoli od zaposlenih, razen N. N., ki je na invalidskem vozičku. Izpovedala je, da v pogodbah o zaposlitvi delavcev v glavni pisarni ni pisalo, da morajo prenašati, prevažati, nositi arhivsko gradivo in da morajo vsi delavci, zaposleni v glavni pisarni delati vse, vključno z delom v arhivu in da na občini naloge niso natančno določene, ker gre za javni sektor.

Predsednik senata ne more stranki oziroma njenemu pooblaščencu prepovedati vseh nadaljnjih vprašanj, ki jih ta namerava postaviti priči oz. odrediti zaključka snemanja (ne da bi sploh vedel, kaj stranka še namerava vprašati pričo), saj takšno ravnanje dejansko pomeni kršitev načela kontradiktornosti, ki se odraža v tem, da je stranki nepravilno odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka od tožnika na podlagi zavezujočega Odloka utemeljeno zahtevala, da izkaže izpolnjevanje pogoja PCT, kar je tožnik zavrnil. Tožnik glede na ZNB in Odlok dela ni smel opravljati, če ni izpolnjeval pogoja PCT. Ukrepi so bili sprejeti prav z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja vseh delavcev pri delodajalcu, zato je tožnik s kršenjem navodila o izpolnjevanju pogoja PCT nedvomno kršil svoje pogodbene in zakonske delovne obveznosti. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi dolžan delo opravljati na sedežu delodajalca, občasno omogočila opravljanje dela od doma, še ne predpostavlja njene obveznosti, da mu delo na takšen način omogoči kadarkoli in ne glede na potrebe delovnega procesa.

V VSRS Sodbi IV Ips 10/2021 z dne 21. 9. 2021, na argumentacijo katere se je pri zavrnitvi predloga za izvršbo oprlo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS presodilo, da kršitev z odlokom vlade (in ne z zakonom) predpisanega obveznega nošenja maske ne more imeti kaznovalnopravnih posledic. Sankcija, ki jo je Vrhovno sodišče RS presojalo, je bila torej kaznovalnopravne narave in je bila storilcu prekrška izrečena neposredno zaradi kršitve vladnega odloka. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Sankcija, ki je bila z Odločitvijo izrečena delavki (dolžnici), je namreč disciplinske in ne kaznovalnopravne narave. Sankcija je bila dolžnici izrečena na podlagi 16. in 26. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja – Pravilnik 621 zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker 18. 10. 2021 pri svojem delu v službenih prostorih ni nosila zaščitne maske in s tem ni spoštovala Navodil posebne delovne skupine za koronavirus z dne 17. 8. 2021 (izdanih z namenom preprečitev ponovnih izbruhov okužb in širjenja okužb s Covid-19). Kršitev, ugotovljena v Odločitvi, torej ne temelji na vladnih odlokih, kot je zmo

Da sodišče tožeči stranki nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja - tožeča stranka mora biti do tega po materialnem pravu upravičena, izpolnjen pa mora biti tudi procesnopravni pogoj: tožeča stranka mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom. S slednjim tožeča stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Dejstvo, da je bil delavec seznanjen s tem, da mora za posege v stroj uporabljati leseno palico, še ne pomeni, da je bil tudi ustrezno usposobljen za delo s strojem v ročnem režimu oz. da je bil ustrezno poučen o vseh nevarnostih, ki se lahko pojavijo pri poseganju v stroj v tem režimu, ter o ostalih ukrepih, ki jih mora sprejeti za varno delo. Tudi izvedenec je namreč pojasnil, da ni dovolj, da se delavcu zapove uporaba palice, s katero bo posegal do vrtečih delov, strokovno pa se ga za to ne usposobi, ter da uporaba lesene palice ne pomeni zadostnega varnostnega ukrepa.

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Tožena stranka tožnika ni praktično usposobila za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu, s tem pa je ravnala v nasprotju z 38. členom ZVZD-1. Prav tako je ravnala tudi v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena ZVZD-1, saj ni dokazala, da so bila tožniku dana jasna in ustrezna navodila za delo spornega dne, ki ni predstavljalo njegovega običajnega dela (to delo je opravljal prvič) in je predstavljalo zahtevnejše delo, ki se opravlja manj pogosto, saj so tako razlogi sami s seboj v nasprotju opustila pa je tudi ustrezni nadzor. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je izpolnjena prva predpostavka subjektivne odgovornosti tožene stranke tj. protipravno ravnanje, kar ob nespornem dejstvu nastanka škode in s tem nesporni vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo škodo utemeljuje njeno krivdno odgovornost. Tožnik je imel v času nezgode oblečene zaščitne hlače, škornje, rokavice in očala, ni pa imel oblečene zaščitne jakne. S tem je ravnal v nasprotju z določbo 50. člena ZVZD-1, po katerem mora delavec med drugim v skladu z navodili delodajalca pravilno uporabljati tudi osebno varovalno delovno opremo v skladu z njenim namenom. Kršil pa je tudi določbe 12. člena ZVZD-1,

Ker je torej v konkretnem primeru delavec ravnal malomarno, je z enako stopnjo krivde ravnal tudi delodajalec, ki ga kljub temu, da mu ni zaupal, da bo spoštoval pisna navodila, ni nadziral, ker je tudi sam lahkomiselno mislil, da bo tudi brez podpore nadgradnje delavec vsakokrat lahko hitro in brez posledic pod njo izvedel varilsko delo. Pritožbeno sodišče je na seji odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Zato je izdalo na drugi stopnji vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen ter, da znaša delež odgovornosti tožeče stranke 40%. Za odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče sklenilo, da opravi pritožbeno obravnavo.

Za odločitev ni bistvena okoliščina, da tožnik kritičnega dne ni bil razporejen na delo na trosilcu, zato ni bil dolžan pomagati pri praznjenju jumbo vreč. Tak način dela, ko so tudi drugi sodelavci pomagali pri polnitvi trosilca, se je pri toženi stranki stalno izvajal. Glede na to tožniku ni mogoče očitati izključne krivde za nastalo škodo oziroma da bi soprispeval k nastanku škode. Bistveno je, da tožnik ni predhodno dobil ustreznih navodil za varno delo, niti ustnih niti pisnih, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v kazenskem postopku. Ker je tožena stranka dopuščala takšno opravljanje dela, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral tožnik za rezanje jumbo vreče uporabiti srp z daljšim ročajem. Uporaba krajšega kuhinjskega noža torej ne pomeni sokrivde tožnika za nastalo škodo.

Za varno delovno opremo odgovarja delodajalec - prvotožena stranka, ki je imela svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri drugotoženi stranki. Neutemeljen je pritožbeni ugovor toženih strank, da bi tožnica morala javiti okvaro koles, saj tožnica za okvaro - blokado, ni mogla vedeti, dokler ni do nje prišlo. V kolikor bi bil voziček pravilno vzdrževan in varen za uporabo, do nesreče ne bi prišlo, saj kolesa ne bi zablokirala, posledično pa voziček ne bi stisnil tožničine roke ob ograjo in jo poškodoval. Po oceni sodnega izvedenca za varstvo pri delu transportni voziček, pri katerem kolesa zablokirajo, zaniha, zato ni brezhiben. Prav tako je ugotovil, da prvotožena stranka nima pisnih navodil za uporabo transportnega vozička, čeprav bi jih morala imeti (prvi odstavek 37. člena ZVZD-1). Delodajalec mora v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZVZD-1 izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Priče so izpovedale, da tožnica ni imela navodil glede uporabe transportnega vozička, saj takšnih navodil ni bilo. Ravnanje tožene stranke torej ni bilo p

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora po določbi 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih delodajalec delovna mesta urediti tako, da nista ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih, in da to pomeni, da bi tožena stranka morala delovni proces ustrezno urediti in zagotoviti varen ter ustrezen način čiščenja vsipnika, ter poskrbeti, da bi bilo možno učinkovito očistiti in preveriti čistočo vsipnika s tal oziroma zagotoviti varno delovno ploščad (varno delovno stojišče) delavcev pri opravljanju tega procesa dela tako, da delavci ne bi mogli pasti in se poškodovati. Ker način, ki ga je navajala tožena stranka, ni bil učinkovit (o čemer so izpovedale že zaslišane priče) in je tožena stranka dopuščala, da so delavci za potrebe čiščenja desne in zadnje strani vsipnika uporabljali nezaščiten lesen ploh, s katerega je padel delavec R., zavarovanec tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje brez pomoči izvedenca za varstvo pri delu tudi povsem utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni zagotovila ustrezne in varne rešitve za izvedbo tega procesa dela. Ukrep, za katerega tožena stranka m

Glede na okoliščine primera, da je bil sporni hodnik redno vzdrževan in čiščen, da je bil spornega dne sicer suh in tudi vremenske razmere niso bile takšne, da bi nalagale pogostejše čiščenje ali posebna opozorila zaradi mokrih tal (takšna opozorila so tudi sicer bolj smiselna ob glavnem vhodu, kot na hodnikih v višjih nadstropjih), toženi strani ni možno očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve dolžne skrbnosti. Po splošnem merilu protipravnosti se namreč presoja, ali je dolžno ravnanje značilno za določen odnos oziroma ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica - škodni dogodek (VIII Ips 283/2017), za kar v obravnavanem primeru ni šlo. Odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi ni mogoče utemeljiti na pritožbenih navedbah tožnice o tem, da bi morala tožena stranka preprečiti, da delavci prenašajo vodo iz stranišča v pisarno, da bi morala za ta namen urediti čajno kuhinjo ali pa namestiti avtomate s pitno vodo, saj natakanje vode v stranišču ali umivanje skodelic v stranišču spada v začetek 19. stoletja. Tudi v zvezi s tem možnim zatrjevanim vzrokom padca toženi stranki ni očitati protipravnega, malomarnega ravnan

Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se od strojevodje pričakuje, da vožnjo prilagodi trenutnim vremenskim razmeram. Zato je utemeljeno zaključilo, da bi delavec prve toženke, ki je upravljal vlak pred trkom, moral hitrost vožnje prilagoditi takratnim vremenskim razmeram, tudi slabši vidljivosti zaradi megle. V zvezi s tem pa je relevanta določba 147. člena OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim, odgovorna pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal tedaj, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba.

V primeru, če delodajalec svojim delavcem da nejasna navodila za opravljanje dela in pride v posledici tega do škodnega dogodka, je podana krivdna odgovornost delodajalca za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila burja izjemnih hitrosti v okolici tovarne običajen in predvidljiv pojav, prvotožena stranka pa je tožniku z navodili za delo vratarske službe naložila obveznost obhoda tovarne tudi v času izjemnih vremenskih razmer. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prvotožena stranka ni sprejela nobenih ukrepov v zvezi z opravljanjem dela v času izjemnih vremenskih razmer. V takšnih razmerah bi prvotožena stranka morala ravnati preventivno in vnaprej z ustreznimi varnostnimi ukrepi preprečiti nezgodo pri delu. Na podlagi 27. člena ZVZD-1 mora delodajalec ob resni, neposredni in neizogibni nevarnosti, z ukrepi in navodili delavcem omogočiti, da ustavijo delo in se napotijo na varno. Po določbi 37. člena ZVZD-1 mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar jim grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi ustna. Po pravilu obrnjenega dokaznega bremena iz 131. člena OZ bi moral delodajalec dokazati, da je storil vse, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Ker prvotožena stranka tega ni storila, ni ravnala z za

Tožnik je bil spornega dne, ko je bil pri njem opravljen preizkus alkoholiziranosti, na delovnem mestu vinjen, ker je imel v izdihanem zraku 0,40 mg/l alkohola. S tem je kršil določbe 34., 35. in 37. ZDR-1, saj ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni spoštoval in izvajal predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, dela ni opravljal tako pazljivo, da bi zavaroval svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, vzdržal pa se tudi ni ravnanja, ki glede na naravo dela, ki ga je opravljal pri toženi stranki (odrsko scenski delavec), materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale toženi stranki. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu niti da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površi