17. člen ZVZD-1

Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.

Toženka je za škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorna, vendar le v obsegu 70 % (131. člen OZ), preostalih 30 % pa predstavlja prispevek tožnika k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ). Strošek izvedenca medicinske stroke, ki ga je v celoti plačal tožnik, je nastal neodvisno od višine tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine, ki jo uveljavlja, in se zato glede na določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 ne odmeri glede na uspeh tožnika v postopku.

Podana je krivdna odgovornost toženke, saj ni poskrbela za varno organizacijo dela, zaradi česar je prišlo do delovne nesreče. Toženka v času škodnega dogodka ni imela sprejetih navodil o paletiranju, kot tudi ne ocene tveganja za delo s poltovornimi avtoplašči. Navodila za paletiranje je toženka sprejela šele po nesreči, zato tožnik ni soodgovoren za nesrečo. Stroški izvedbe dokazov z izvedencema so neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato mora te stroške v celoti povrniti toženka.

Za odločitev tudi ni bistveno, da tožniku nihče od nadrejenih ni odredil, da mora dne 11. 11. 2015 odpeljati gradivo letnik 2005 v arhiv na lokacijo F. in predvsem, da to ni bilo tožnikovo delo - fizično prenašanje gradiva, ker bi moral kot vodja samo organizirati delo tako, da bi naloge odredil sodelavcem. Tožnik je izpovedal, da so vsi delavci bili zadolženi za naloge v glavni pisarni in da nihče ni imel v opisu delovnega mesta fizičnega prenašanja dokumentarnega gradiva. Direktorica je sicer izpovedala, da bi prej kot tožnik (vodja) bili za fizičen prenos gradiva zadolženi E. E. in D. D., vendar pa je hkrati izpovedala, da je delo v glavni pisarni bilo sprejem dokumentarnega gradiva, obdelava dokumentarnega gradiva in arhiviranje, in to delo lahko opravlja kdorkoli od zaposlenih, razen N. N., ki je na invalidskem vozičku. Izpovedala je, da v pogodbah o zaposlitvi delavcev v glavni pisarni ni pisalo, da morajo prenašati, prevažati, nositi arhivsko gradivo in da morajo vsi delavci, zaposleni v glavni pisarni delati vse, vključno z delom v arhivu in da na občini naloge niso natančno določene, ker gre za javni sektor.

Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokro

Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Tožeča stranka v tožbi kot prvi ugovor uveljavlja, da je v obravnavani zadevi, v kateri se tožeči stranki očitajo kršitve določb ZVZD-1, odločala Pomorska inšpekcija, ki pa po njenem mnenju za to ni stvarno pristojna. Sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne soglaša. Nadzor nad izvajanjem ZVZD-1, predpisov, izdanih na njegovi podlagi, in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ter nad varnostnimi ukrepi, določenimi s splošnimi akti delodajalca in kolektivnimi pogodbami, opravlja inšpekcija dela. Izjema pa velja za ta nadzor na morskih plovilih za gospodarske namene, vpisanih v slovenski ladijski register, razen nadzora na ribiških ladjah, saj ta nadzor opravlja inšpekcija, pristojna za pomorstvo. Inšpekcija, ki je pristojna za pomorstvo, je po določbi 181. člena PZ pomorska inšpekcija pri ministrstvu, pristojnem za pomorstvo. Tožeča stranka oporeka tudi zahtevi tožene stranke, da mora pridobiti osebno varovalno delovno opremo za zaposlene delavce (pomorske pilote), in sicer ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi. Tož

Delodajalec tožnika vse do izdaje odločbe z dne 24. 5. 2021 ni premestil na drugo delo. Iz navedene odločbe povsem jasno izhaja, da se delovno mesto, na katerega je razporejen, prilagodi šele s 1. 6. 2021. V tem primeru izpovedbe tožnikovih sodelavcev ne morejo nadomestiti izdane odločbe delodajalca. Če je bila ta odločba nepravilna oziroma nezakonita, bi moral tožnik zoper njo sprožiti ustrezne postopke.

Pravni interes za stransko intervencijo je podan, če obstaja med intervenientom in tisto od strank, kateri se želi priključiti, tako pravno razmerje, da bi izid postopka vplival na njegov pravni položaj. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja le finančni oziroma ekonomski interes, kar ni dovolj. Takšno stališče, da se v tovrstnih sporih stranska intervencija ne dopusti, je bilo v novejši sodni praksi že večkrat zavzeto. V prvi alineji drugega odstavka 17. člena ZVZD-1 je res določeno, da mora delodajalec dopolniti oceno tveganja vsakokrat, ko obstoječi preventivni ukrepi niso več ustrezni, vendar pa je ukrep testiranja za toženkino delovno okolje predpisala država, zato veljavnost in spoštovanje tega ukrepa ni bilo pogojeno z vnosom v izjavo o varnosti toženke. Enako velja za navedbe, da testiranje ni bilo vključeno v pogodbo o zaposlitvi. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in zadnjega aneksa virusa še ni bilo. Vendar je tožničina dolžnost testiranja opredeljena v določbi prvega odstavka 33. člena ZDR-1, 35. člena ZDR-1 in prvega odstavka 34. člena ZDR-1. Dejstvo je, da je bila tožnica z zahtevanim testiranjem seznanjena, obveznosti pa ni izpolnjevala tudi po prejemu pisne

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela.

Toženka se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezala v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. V primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja pa je stvar odločitve posameznika.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.

Tožnik je 26. 2. 2021 izvedel pouk športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela in s tem soglašala prva toženka (v nasprotju z njenimi navodili), pred izvedbo pouka pa ni predložil rezultatov testiranja. Razlog za odpoved tako ni (le) v tem, da se tožnik ne bi testiral, ampak v opravljanju dela v nasprotju z navodili delodajalca. Obveznost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca je ena od temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja, določena v prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Tožnik je z izvedbo pouka športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela prva toženka (oziroma druga toženka) in ne da bi predložil rezultat testiranja, huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je šlo za naklepno kršitev. Tožnik je vedel, da se mora testirati, hote je ravnal v nasprotju z navodili delodajalca. Dodatno težo kršitvi daje dejstvo, da prva toženka tega dne niti ni vedela, kje so dijaki.

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Tožena stranka tožnici drugega ustreznega (sistemiziranega) in prostega delovnega mesta ni mogla zagotoviti. Kar pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1: nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Predlog se zavrne.

Ker mora vsak odrasel, razumen človek predvsem sam odgovarjati za svoja dejanja in ker tožnik ni izkazal, da bi bil nastanek poškodbe v vzročni zvezi z dolžnim ravnanjem zavarovanke toženke niti njene odgovornosti ni mogoče pripisati imetništvu nevarne stvari, ker jo je v obratovanje nepooblaščeno spravil tožnik, je posledice škodnega dogodka dolžan nositi sam.

Delodajalec mora delavca poučiti o varnem načinu dela, četudi se za izvedbo dela uporablja povsem običajno, v prosti prodaji dosegljivo orodje, a zaradi drugih okoliščin postane uporaba tega orodja nevarna za zdravje. Tožena stranka bi v tem primeru zaradi predvidljivosti konkretne nevarnosti morala že pred nesrečo predvideti nevarnost odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu in sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri tem opravilu. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno (krivdno). Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožene stranke in predloženih listin nikakor ne more zadoščati, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih listin. Posplošenih, nekonkretiziranih zanikanj nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Zato se trditve tožeče stranke o tem, da so bile storitve opravljene in plačane skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Priznanih dejstev ni treba dokazovati. Dokazno vrednost predloženih listin bi sodišče lahko presojalo le ob predpostavki, da bi tožena stranka trditvam tožeče stranke nasprotovala s konkretizi