87. člen ZZVZZ

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno napačna odločitev pritožbenega sodišča, da gre v primeru terjatve ZZZS (tožeče stranke) do delodajalca za povrnitev refundiranih nadomestil, zaradi neizvedenega zdravniškega pregleda po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ, za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, in je zato materialnopravno napačna tudi odločitev o pričetku tega zastaranja zahtevka?

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.

Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec. Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.

V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto na

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.

Tezo, da vsak povprečen človek ve, da je potrebno stroj, preden se posega v območje njegovega delovanja, izklopiti, opraviti delo in nato stroj ponovno vklopiti, je treba aplicirati na konkreten primer. Slednji je takšen, da je bil poškodovani delavki, ki je sicer imela opravljeno usposabljanje iz varstva pri delu, pri toženki predstavljen nevaren način dela; da je toženka delo brez zaščite stroja in njegovega ugašanja ne samo dopuščala, ampak celo zahtevala, saj bi zaščita in ugašanje ter vklapljanje stroja privedli do manjše storilnosti; da je šlo za tretjo nesrečo na predmetnem stroju; da je bila zaščita, kljub opozorilom zunanjega sodelavca toženke za varstvo pri delu, po nalogu toženke odstranjena; da navodil za varno delo, ki so bila na stroju, nihče (op. tudi sama toženka) ni spoštoval; da je delavka ravnala po navodilih in da (op. zato) drugače dela ne bi mogla opravljati; ipd. (glej obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, iz katere so razvidne številne kršitve toženke iz področja varstva pri delu, ki so privedle do nastanka sporne delovne nesreče). Ob vsem navedenem se izkaže dejstvo, da je bilo stroj mogoče izklopiti, za povsem izvzeto iz celotnega konteksta obravnava

Zahtevek Zavoda po prvem odstavku 87. člena ZZVZZ v razmerju med Zavodom in delodajalci predstavlja posebno določbo (lex specialis) glede na splošna pravila odškodninske odgovornosti. Zakonska podlaga za odgovornost delodajalca nasproti Zavodu je krivdna, saj zahteva obstoj kršitve konkretnih predpisov ali ukrepov, ki jih je bil delodajalec dolžan izvajati za varnost in zdravje delavcev. Utemeljitev tožbenega zahtevka na objektivni odgovornosti delodajalca v razmerju do Zavoda je zato materialnopravno zmotna.

Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

S tem, da je na tleh na gradbišču pustila nezavarovan oziroma nezaščiten kanal, je toženka opustila dolžne ukrepe iz točke 6.1. B Priloge IV Uredbe. Ta določa, da tla v delovnih prostorih ne smejo imeti nevarnih izboklin, lukenj ali nagibov, da morajo biti trdna, stabilna in ne spolzka. Res je v konkretnem primeru delavec s svojim ravnanjem sam največ prispeval k nastanku škode, vendar njegov prispevek k nastanku škode po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da vzročne zveze s protipravnim ravnanjem toženke sploh ni ali da je ta pretrgana. Delodajalec je namreč na območju gradbišča pustil nezavarovan kanal, kar predstavlja kršitev Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi s pravilnim postopanjem delavec (če bi uporabil sanitarije) lahko v celoti preprečil škodno posledico (oziroma do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo) se prilega zakonski določbi prvega odstavka 171. člena OZ o deljeni odgovornosti, ne izključuje pa popolnoma vzročne zveze med toženkinim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Delavec je padel v kanal, namen kršenih pravil Uredbe pa je nedvomno tudi preprečitev padcev,

Pritožba ima sicer prav, da prvostopno sodišče sodbe ne bi smelo opreti na izpoved priče D. D. v delu izpovedi, ki se nanaša na način varovanja delavcev (glede možnosti pripenjanja na vrvi, ki so bile pritrjene na streho objekta in so omogočale delavcem pripenjanje z varnostnimi pasovi), saj v tem delu ni bil predlagan za zaslišanje, na kar je prvostopno sodišče na naroku ob zaslišanju tudi samo večkrat opozorilo. Navedena priča je bil namreč predlagan za zaslišanje v zvezi s tehnično izpravnostjo in pregledom premičnih odrov. S tem je sodišče prve stopnje sicer kršilo razpravno načelo, vendar ta relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Že pritožba sama navaja, da izpoved navedene priče v tem delu ni edini dokaz. Sodišče je namreč razpolagalo tudi z izvedenskim mnenjem na katerega je smelo opreti svojo odločitev. Izvedenec je na zaslišanju dopolnil svoje izvedensko mnenje in pojasnil, da bi tožena stranka v primeru, da ograja ni bila pravilno nameščena, svojim delavcem morala omogočiti varovanje na drug način in sicer z uporabo varnostnih pasov in privezovalnih vrvi, kar je primeren na

Pravno razmerje, ki je predmet te pravde, ni delovno razmerje A. A. (ki je nedvomno prešlo z njene prednice na prvo toženko), temveč razmerje med javnim zavodom, ki iztožuje odškodnino, ker je moral plačevati delavčevo zdravljenje in nadomestila njegove plače, ko ta ni bil zmožen za delo, in za delovno nezgodo odgovornim delodajalcem. Ko delitveni načrt jasno in določno ne razporeja, na koga preide to obveznostno razmerje, je odločilno, da se je delavec poškodoval v okvirih izvajanja tiste dejavnosti, ki se je z njene pravne prednice (ki je ohranila zgolj kabelsko dejavnost) prenesla na prvo toženko. Ta dejavnost in sporna obveznost sta tesno povezani, tvorita nekakšen zaokrožen premoženjski sklop ali podjetniško celoto in je zato takšna razlaga bližje pojmu obveznosti prenosne družbe v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo po delitvenem načrtu, v smislu šestega odstavka 623. člena ZGD-1. Varovalni obroč lestve je zelo verjetno segal preko ravnine ograje podesta, zagotovo pa ji je bil preblizu; sestop ni bil enostaven, treba se je bilo tlačiti za ograjo, zlahka pa je bilo nanjo stopiti. Zanemarjeno je bilo tveganje padca v globino. Preozek podest ozir

Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje z njeno zavarovanko brez predpisanega predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda, ni pa podala konkretnih navedb, iz katerih bi izhajalo, da delavka zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje del in nalog konkretnega delovnega mesta, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka torej svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Iz varstvenega namena norm, ki zapovedujejo napotitev delavca na preventivni zdravstveni pregled izhaja, da je namen zakonodajnega urejanja v prvi vrsti v varovanju delavčevega zdravja. Tožeča stranka je v spis predložila strokovno mnenje imenovanega zdravnika, da zavarovanka ob nastopu delovnega razmerja ni bila zmožna za delovne naloge, navedene v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa ta dokaz za odločitev o zadevi ni relevanten, saj imenovani zdravnik ni opravil zdravniškega pregleda, kar je pogoj za zahtevek po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ. Razlogov za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni ni mogoče enačiti z zavarovančevo zdravstveno zmožnostjo za opravljanje dela, ki je predmet pogodbe o delu.

Pravilo iz 171. člena OZ določa predpostavke za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, kadar je tudi ravnanje odškodovanca (so)prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma k temu, da je bila škoda še večja. Gre za splošno pravilo za določitev (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je ravnanje oškodovanca povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ustrezno skrbnim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode. Deljena odgovornost skladno s citirano določbo OZ upravičuje oškodovanca le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. To pomeni, da kadar je delavec prispeval k nastanku škodnega dogodka, je tožbeni zahtevek omejen samo na tisti del, za katerega je odgovoren delodajalec. Tožena stranka je tolerirala občasno rezanje cevi s plamenskim gorilnikom in neuporabo zaščitne opreme, čeprav je vedela, da je to lahko za delavce nevarno, saj so bila navodila varstva pri delu, da se cevi, v katerih obstaja možnost, da je v njih olje, režejo z navadno električno rezalko. S tem pa je opustila dolžni nadzor nad delavci. Ker je to

Sodba je slabo strukturirana. V skladu s 324. členom ZPP mora namreč vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so vsebovani v opombah, ki temu niso namenjene. Kot je pojasnjeno že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je opomba "krajše pojasnilo k tekstu", ni pa opomb dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, saj so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča. Oškodovanec je bil dovolj poučen o varstvu pri delu (izobraževanje in preizkus se je izvajalo vsakih šest mesecev, bil pa je vrsto let zaposlen na istem delovnem mestu), tako tudi glede pomena znaka za nevarnost zaradi objektov oziroma stvari na svetli poti premika. Zaradi tega bi se moral umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka, pri svojem delu, kjer je nenazadnje najprej sam odgovoren za svojo varnost, pa niti ni bil dovolj pozoren, da bi prej opazil, da krtače niso zapete, čeprav je stal na stopnicah zadnjega vagona v kompoziciji in so torej krtače udarjale po vseh prejšnjih vagonih, pri tem pa je bil tudi ena od oseb, ki je morala paziti na to, da na poti premika ni ovir, s čimer je p

Sodišče je pojasnilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili o varnosti in zdravju pri delu, ki jih zakonodaja nalaga delodajalcu, v posledici česar je prišlo do škodnega dogodka poškodovanja zavarovanca in nastale škode. Zavarovanec tožene stranke ni bi ustrezno usposobljen za pravilno in varno delo, tožena stranka ni zagotovila učinkovitega notranjega nadzora nad delom poškodovanca z ustreznimi navodili kako delo pravilno opravljati in opozarjanjem na nepravilnosti ter ni priskrbela ustrezne varovalne opreme, zaščitnih očal s stransko zaščito, ki bi pri tovrstnem opravljanju dela nad glavo nudila varno delo.

Tudi zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Zgolj dejstvo, da je šlo za onkološko bolnico, samo po sebi ne more predstavljati ovire za opravljanje (vsakršnega) dela (po predloženi pogodbi o delu). Zato bi morala tožnica postaviti določnejše trditve o tem, v kakšni zvezi je neopravljen preventivni pregled z nastalo škodo (87. člen ZZVZZ).

Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.

Delodajalec se z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati. Pravdno sodišče je vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo.

Ob ugotovitvi, da je delodajalec poskrbel za ukrepe za varno delo, je treba odgovornost za nezgodo pripisati premajhni pazljivosti delavca v trenutku nezgode.