8. člen ZVZD-1

Toženka je dokazala, da je tožniku zagotovila usposabljanje, navodila za varno delo, ustrezno delovno opremo, tožnik pa je bil tudi zdravstveno sposoben za delo. Ob takih ugotovitvah je pravilen zaključek, da škoda ni posledica opustitve dolžnih ravnanj toženke, temveč izključno tožnikovega ravnanja, ko je v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela posegel v nevarno območje delujoče kosilnice.

Sporočilo izpodbijane sodbe pri presoji protipravnosti torej ni v tem, da je protipravno že samo dejstvo mokrih in spolzkih neosušenih tal v delovnih prostorih, kot to skuša neutemeljeno prikazati toženka v pritožbi, pač pa v tem, da je zaradi tega, ker je v konkretnem primeru prišlo do zamude in posledično do neosušenih tal, toženkin zavarovanec kriv za protipravno opustitev, ker svojim delavcem za tak primer ni dal nobenih navodil glede čiščenja oziroma jim je v celoti prepustil organizacijo tega opravila.

Četudi nobena od predlaganih prič ni potrdila trditve tožnice, da so bila na dan škodnega dogodka tla mokra oziroma spolzka, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o spolzkih tleh. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja (pritožbeno neprerekana) ugotovitev, da tožnici tistega dne pri delu v zamrzovalni celici ni pomagal nihče od drugih zaposlenih v izmeni, temveč je zlaganje blaga in dopeko opravljala sama, zato je razumljivo, da priče niso vedele izpovedati o stanju tal v zamrzovalni celici konkretnega dne. Ne glede na to pa je za odločitev bistveno, da so priče skladno izpovedale o tem, da so bila tla v celici pogosto vlažna in spolzka zaradi nastajanja kondenza. Po določbi 5. člena ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Prav tako je dolžan upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi, odgovarja tudi prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano splošno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi se lahko prva toženka na izključitev zavarovalnega kritja sklicevala le v primeru, če bi do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (viličarja). Ker pa je do poškodbe tožnice prišlo predvsem zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odgovornost prve toženke ni izključena.

Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je v obravnavanem primeru odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Ker te obveznosti ni izpolnjeval, je odgovoren za tožnikovo škodo. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. V primeru, kot je konkretni, ko gre za ustaljen delovni proces, ki nasprotuje varnemu načinu dela, od delavca tudi ni mogoče pričakovati, da bi takšno delo v skrbi za lastno varnost odklonil.

Drži sicer, da odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca ni odvisna od strankinega predloga in lahko sodišče tudi samo po uradni dolžnosti izvedenca zasliši. Vendar pa je potreba po zaslišanju izvedenca odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja. Če je izvid/mnenje izvedenca nejasno ali nepopolno ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče te pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem sodnega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP), sicer navedeno ni potrebno. Bistveno je torej, ali je bilo pisno izvedensko mnenje, pridobljeno v obravnavani zadevi, jasno in popolno ter pri sodišču prve stopnje ni vzbujalo nobenega dvoma v njegovo pravilnost.

Nalaganje z viličarjem posode za beton, težke med 50 do 70 kilogramov, na keson tovornjaka, samo po sebi ni nevarno opravilo. Krivde za nastalo škodo ni mogoče pripisati le tožniku, kot to zmotno meni pritožba toženca. Neizpraven viličar ter ostale pravilno ugotovljene kršitve viličarista, so predstavljale predvidljiv potencialen vir za nastanek nezgode, ki je bil ob potrebni skrbnosti delodajalca povsem preprečljiv. Z opisanimi kršitvami je toženec tako prevzel tveganje negativih posledic teh kršitev oziroma opustitev.

Ker je bila pritožba vložena le v korist obdolženca, je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju vezano na prepoved spremembe na slabše (385. člen ZKP). Slednja pa onemogoča v novem sojenju spremeniti pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo v obdolženčevo škodo ter, po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi, tudi ugotovitev slabšega, neugodnejšega dejanskega stanja za obdolženca. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je nepravi delictum proprium in ga lahko stori le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih in drugih delovnih krajih.

Odgovornost zunanjega izvajalca je tako stvar notranjega razmerja s toženo stranko. Če torej tožena stranka meni, da ji je zunanji sodelavec povzročil škodo in da je za to odgovoren delavec njenega poslovnega partnerja, lahko odgovornost terja od njega na podlagi določbe Sporazuma, na katero se sklicuje v pritožbi. Nesporni vzrok za delovno nesrečo je bil v poseganju delavca v stroj, pri čemer pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delavec vijake, s katerimi je bila servisna loputa (varovalo) pritrjena, odvil kar z roko. Zaključek sodišča prve stopnje, da torej varovalo ni bilo tako, da ga ne bi bilo mogoče zlahka odstraniti, je zato pravilen.

V primeru, če bi prvotožena stranka pri azilantu, ki je bil kasneje hospitaliziran, opravila ustrezen preventiven zdravstveni pregled, bi odkrila, da je okužen s tuberkulozo in bi ga pravočasno izolirala ter preprečila kontakt z zaposlenimi (tožnico). Ker tega ni storila, je vsekakor kršila določila Zakona o varstvu pri delu in ZNB in je torej podana njena krivda.

Delodajalec mora delavca poučiti o varnem načinu dela, četudi se za izvedbo dela uporablja povsem običajno, v prosti prodaji dosegljivo orodje, a zaradi drugih okoliščin postane uporaba tega orodja nevarna za zdravje. Tožena stranka bi v tem primeru zaradi predvidljivosti konkretne nevarnosti morala že pred nesrečo predvideti nevarnost odskoka napetih kovinskih trakov pri prerezu in sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri tem opravilu. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno (krivdno). Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožene stranke in predloženih listin nikakor ne more zadoščati, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih listin. Posplošenih, nekonkretiziranih zanikanj nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Zato se trditve tožeče stranke o tem, da so bile storitve opravljene in plačane skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Priznanih dejstev ni treba dokazovati. Dokazno vrednost predloženih listin bi sodišče lahko presojalo le ob predpostavki, da bi tožena stranka trditvam tožeče stranke nasprotovala s konkretizi

Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi. Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1). Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Storilka kaznivega dejanja iz drugega odstavka 201. člena KZ-1 je lahko le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Sodišče se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bila ena od zadolžitev obdolženca, sicer tehničnega direktorja družbe, tudi "nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem". Kakšne vrste nadzor sta imela v mislih delodajalec in obdolženec, v kakšnem obsegu in nad katerimi sredstvi, sodišče ni ugotavljalo, konkretna določba obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi pa je tako splošna, da je ni mogoče razlagati v smeri, da je bila na obdolženca z njo prenesena odgovornost za varnost in zdravje pri delu na konkretnem delovnem kraju.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je treba tožnikove navedbe o domnevnih dejanjih trpinčenja presojati brez izredne odpovedi, ki jo tožnik opredeljuje kot vrhunec trpinčenja, ki ga je nad njim izvajala tožena stranka. V zvezi s tem tožnik ni dokazal, da je bil deležen ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, kot je trpinčenje opredeljeno v določbi četrtega odstavka 7. člena ZDR-1.

Iz tožbe izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval pri delu, in sicer je pri sestopu z mize, na kateri je stal, ko je z mostnim žerjavom prenašal izdelano mizo v drugo halo na barvanje, stopil na kos lesa, ki je bil prekrit s folijo, tako da ga ni videl in si zvil desno stopalo ter poškodoval kostne strukture v stopalu. Folijo so na tleh pustili delavci predhodne izmene, namesto da bi z njo prekrili mizo. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo in trdi, da je za nezgodo odgovorna tožena stranka skladno z določbo 147. OZ člena. Sodišče je na podlagi teh trditev in zdravstvene dokumentacije, ki z dejstvi, ki jih navaja tožnik, ni v nasprotju, ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 131. in 135. člena OZ ni poskrbela za varno delovno okolje, saj tla niso bila ravna, ravnala pa je tudi v nasprotju z 8. členom ZVZD-1, zato je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, odškodninsko odgovorna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik poškodovan zaradi okvare na vratih viličarja (zaradi okvare so se vrata sunkovito zaprla in tožniku padla na nogo), ni prišlo zaradi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, zato je pri presoji temelja odškodninskega zahtevka pravilno upoštevalo pravila o krivdni odgovornosti. Tožena stranka je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu, saj ni poskrbela za varno, pravilno delovanje viličarja, kar je bila tožniku, kot delavcu s tem njenim sredstvom, dolžna zagotoviti. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke.

Za škodo, ki jo v primeru iz prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren zavodu delodajalec tega delavca (drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1), delavec pa le tedaj, če je škodo (invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca) povzročil s kaznivim dejanjem (tretji odstavek 271. člena ZPIZ-1), in sicer namenoma ali iz velike malomarnosti.