38. člen ZVZD-1

Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela. Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.

Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.

Mentorica, ki je bila tudi odgovorna za tožničino usposabljanje za varno delo, tožnica ni opozorila na nepravilno izvajanje dela (da je preveč hitela oziroma v medprostoru med policami ne bi smela vleči tepiha), čeprav je tožena stranka trdila, da je mentorica tožničino delo ves čas spremljala in ji dajala ustrezne usmeritve ter izvajala nadzor nad njenim delom, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka na neposredno delo tožnice ob nastanku nezgode ni imela vpliva in da skladiščni regal, ob pravilni uporabi ter zadostni pazljivosti tožnice pri delu zagotavlja varno in zdravo delo delavca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD‑1, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi in ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožnici, ki je delo opravljala na običajnem način, tako ni mogoče očitati, da je odgovorna za nastalo škodo.

Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena ZVZD-1). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma v

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka tožnikovo nepravilno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje dvižne gredi. Po presoji sodišča prve stopnje je to zaradi opustitve dejanskega (funkcionalnega in praktičnega) nadzora delno posledica neskrbnega ravnanja toženke. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval navodil toženke za varno upravljanje razkladanja apnenčeve moke. Poleg že navedenih okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dodatno obremenil dvižno gred s pretežkim tovorom. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša vsaj 80 %. Za tek zakonskih zamudnih obresti je tudi pri premoženjski škodi odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude in tek zakonskih zamudnih obresti. Stroški izvedencev in prevodov listin so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine, ki ju uveljavljata stranki, in se glede na prvi ods

Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbo, da je predmetno delo, delo s povečano nevarnostjo, ker je tožnik delal na višini, pripet je bil z varnostnim pasom, in je delal na kovinskem elementu z izrazito ostrino prirobnice.

Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.

Toženka v pritožbi utemeljeno kot pavšalno označuje presojo sodišča prve stopnje, da bi ugotovljene opustitve glede poteka veljavnosti zdravniškega dovoljenja in dolžnosti izvajanja usposabljanja delavcev v ustreznih periodičnih razmakih lahko vplivale na nastanek škodnega dogodka. Ob ugotovitvah, da je tožnik ob zaposlitvi opravil zdravniški pregled in izpit iz varnosti pri delu, da je bil za delo ustrezno usposobljen in da je k sporni montaži vrat zavestno pristopil na način, ki je bil v nasprotju z navodili za varno delo, po pravilnem pritožbenem zatrjevanju toženke ni podlage za zaključek, da med ugotovljenimi kršitvami s področja varnosti in zdravja pri delu in nastankom škodnega dogodka obstoji pravno relevantna vzročna zveza. Ta s strani tožnika niti ni bila ustrezno zatrjevana.

Da sodišče tožeči stranki nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja - tožeča stranka mora biti do tega po materialnem pravu upravičena, izpolnjen pa mora biti tudi procesnopravni pogoj: tožeča stranka mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom. S slednjim tožeča stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Dejstvo, da je bil delavec seznanjen s tem, da mora za posege v stroj uporabljati leseno palico, še ne pomeni, da je bil tudi ustrezno usposobljen za delo s strojem v ročnem režimu oz. da je bil ustrezno poučen o vseh nevarnostih, ki se lahko pojavijo pri poseganju v stroj v tem režimu, ter o ostalih ukrepih, ki jih mora sprejeti za varno delo. Tudi izvedenec je namreč pojasnil, da ni dovolj, da se delavcu zapove uporaba palice, s katero bo posegal do vrtečih delov, strokovno pa se ga za to ne usposobi, ter da uporaba lesene palice ne pomeni zadostnega varnostnega ukrepa.

Tožena stranka je kršila 38. člen ZVZD-1, na podlagi katerega mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvajanjem nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi ob delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Usposabljanje mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in katerega vsebino mora spreminjati glede na nove oblike in vrste ter nevarnosti. Usposobljenost za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu.

Tožena stranka tožnika ni praktično usposobila za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu, s tem pa je ravnala v nasprotju z 38. členom ZVZD-1. Prav tako je ravnala tudi v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena ZVZD-1, saj ni dokazala, da so bila tožniku dana jasna in ustrezna navodila za delo spornega dne, ki ni predstavljalo njegovega običajnega dela (to delo je opravljal prvič) in je predstavljalo zahtevnejše delo, ki se opravlja manj pogosto, saj so tako razlogi sami s seboj v nasprotju opustila pa je tudi ustrezni nadzor. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je izpolnjena prva predpostavka subjektivne odgovornosti tožene stranke tj. protipravno ravnanje, kar ob nespornem dejstvu nastanka škode in s tem nesporni vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo škodo utemeljuje njeno krivdno odgovornost. Tožnik je imel v času nezgode oblečene zaščitne hlače, škornje, rokavice in očala, ni pa imel oblečene zaščitne jakne. S tem je ravnal v nasprotju z določbo 50. člena ZVZD-1, po katerem mora delavec med drugim v skladu z navodili delodajalca pravilno uporabljati tudi osebno varovalno delovno opremo v skladu z njenim namenom. Kršil pa je tudi določbe 12. člena ZVZD-1,

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih okoliščinah, da je bil tožnik ob prejemu izredne odpovedi star 61 let in je pri toženi stranki izpolnil 32 let delovne dobe, da je bil v obdobju od 1. 6. 2018 do 23. 7. 2018 zaposlen pri drugem delodajalcu, nato pa je v obdobju od 24. 7. 2018 do 4. 2. 2020 prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti, ter glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (glej npr. sodbo VSRS VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018), denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 16 povprečnih plač odmerilo v previsokem znesku. Predvsem ob upoštevanju ugotovitve, da je tožnik v pretežnem delu obdobja od prejema nezakonite odpovedi (19. 5. 2018) do starostne upokojitve (4. 2. 2020) prejemal bodisi plačo bodisi nadomestilo za primer brezposelnosti, ustrezno denarno povračilo znaša 10 povprečnih plač,.

Tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.

Drži navedba pritožnice, da sta B. V. in M. Ž. izpovedala, da je bil viličar, s katerim je kritičnega dne upravljal M. Ž., opremljen z zvočnim signalom in opozorilno lučko. Vendar je trditve v zvezi s tem tožena stranka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje se zato do teh izpovedb ni bilo dolžno opredeljevati. Zgolj pripomniti velja, da tudi če bi bile te navedbe resnične, B. V. ne bi bilo mogoče očitati soprispevka k nezgodi, saj je slednji izpovedal (pritožnica pa tega dela njegove izpovedbe ne problematizira), da piska viličarja zaradi hrupa brusilnice niti ni mogel slišal, opozorilne luči pa ne videti, ker se je viličar nahajal za njegovim hrbtom.

Pravdna stranka mora za svoje trditve predlagati tudi dokaze (7. člen ZPP in 212. člen ZPP) in predlagati dokaze pomeni, da so upoštevni samo tisti dokazi, za katere stranka nepogojno predlaga, naj se izvedejo, čemur dikcija ″po potrebi″ ne ustreza. Pritožba ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da se tekoči trak večkrat ustavi zaradi ovir na traku in da jih delavci sami odstranjujejo na nepravilen način, zato ne more biti uspešna niti v tem, da bi izpodbila zaključke sodišča prve stopnje, da ni izvajala nadzora nad delom na način, da bi pravočasno ukrepala in preprečila kršitve pri varnem načinu dela. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec poškodovanega delavca skladno z določbo 87. člena ZZVZZ dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo, vendar v višini 90% vtoževane terjatve ob upoštevanju soprispevka poškodovanega delavca.

Dejavnost tožene stranke oziroma delo v jami je vsekakor mogoče opredeliti kot delo s povečano nevarnostjo oziroma delo, iz katerega izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni. Tožena stranka je imela v okoliščinah konkretnega primera že v določbi četrtega odstavka 38. člena ZVZD-1 neposredno podlago za določitev rednega letnega preverjanja znanja iz stroke in varstva pri delu, posredno podlago pa tudi v določbah ZRud-1 in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter ob tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih snovi pod zemljo. Način in postopek izvajanja strokovnih in drugih internih izpitov ter postopek preverjanja znanja je praviloma prepuščen ureditvi v internih aktih delodajalca, kar je tožena stranka storila s sprejemom Navodil N12.10.01 za preverjanje znanja zaposlenih in programske usmeritve za izvajanje internih preverjanj znanja. To pomeni, da je tožena stranka v Navodilu predvidela opravljanje letnega preverjanja znanja za opravljanje dela rudarskega nadzornika, za kar je imela pooblastilo v zakonih. Zato revizijski ugovor, da s strani tožene stranke predpisano letno preverjanje znanja kot pogoj ne izh

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je ročni paletni viličar, ki ga je v času škodnega dogodka upravljal tožnik, nevarna stvar. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delovanjem viličarja, zlasti dejstvo, da viličar poganja elektrika in da se lahko sunkovito premakne, kot se je to zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je drugo tožena stranka. Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu in da ga je usposobila za varno delo ter s tem za upravljanje z viličarjem. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Tudi prvo tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnika usposobila za varno delo in da bi tožnik opravil izpit iz varstva pri delu pred napotitvijo na delo k drugo toženi stranki.

ZVZD-1 v četrtem odstavku 38. člena določa, da delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše. Prav tako peti odstavek 38. člena ZVZD-1 določa, da rok za občasne preizkuse iz prejšnjega (torej četrtega) odstavka ne sme biti daljši od dveh let. V skladu z določilom četrtega in petega odstavka 38. člena ZVZD-1, zakon nedvomno obvezuje delodajalca (toženo stranko), da določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti, ki se morajo izvajati znotraj časovnega okvirja največ dveh let. Namen in cilj ZVZD-1 je, da se delavcem zagotovi varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti teleološko in logično razlago 38. člena ZVZD-1, ne pa jezikovne razlage, s katero je ugotovilo, da v zakonih in na podlagi zakona izdanih predpisih ni eksplicitno zapisano, da bi moral delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje strokovne izobrazbe in ima strokovni izpit, redno letno uspešno op

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu niti da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površi