29. člen ZVZD-1

Pritožbenemu očitku, da delavka glede načina opravljanja dela ni bila ustrezno poučena, ni mogoče pritrditi. Z uporabo lestve za dostop do višjih delov stroja je bila poškodovanka delavka seznanjena na periodičnih (rednih) izobraževanjih in usposabljanjih s področja varnosti in zdravja pri delu, saj je bilo temu namenjenih nekaj diapozitivov, kot je potrdila priča B. B., ki je kot varnostni inženir zaposlen pri toženi stranki. Prav tako je bila poškodovana delavka poučena, da je treba za dostop do višjih delov (kot npr. oken, pa tudi strojev) uporabljati lestev, saj je to izhajalo iz Splošnih navodil za varno delo v pralnici, s katerimi je bila poškodovana delavka prav tako predhodno seznanjena. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaza z izvedencem s tem, ko je navedlo, da ni bilo treba postaviti izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ki naj poda svojo oceno v zvezi z opustitvijo ukrepov za varno delo, saj je lahko samo ugotovilo, da opustitev ni bilo. Menilo je torej, da za odločitev o zadevi zadošča zgolj splošna razgledanost ter da ni potrebno strokovno znanje izvedenca za varstvo in zdravje pri delu. Ob takem poteku postopka (ter glede

Oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu, ni nujno le delodajalec, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki bi morala v delovnem procesu zagotoviti varne delovne pogoje. Tako je tudi v skladu s sodno prakso odgovorna oseba v smislu drugega ostavka 201. člena KZ-1 lahko na primer strokovni sodelavec, pooblaščen za področje varnosti pri delu, ali pa vodja del na delovišču, vodja gradbišča, vodja strojne delavnice, torej oseba, pooblaščena za vodenje določenega obrata. Vendar pa mora biti takšen prenos pooblastil na področju varnosti in zdravja pri delu konkretno ugotovljen oziroma izkazan. V obravnavanem primeru delodajalec oškodovanca svoje odgovornosti na področju varnosti pri delu - vsaj ne z notranjimi delovnopravnimi akti - ni razdelil in ustrezno prenesel na svoje delavce, konkretno na obdolženca. Nadalje pa takšen prenos pooblastil ni razviden niti iz njunih pogodb o zaposlitvi niti na to ne nakazujejo drugi izvedeni dokazi. Dokazni postopek ni izkazal, da bi bile na obdolženca dejansko prenesene zadolžitve na področju varnosti in zdravja pri delu in da bi bila obdolženca v času nezgode odgovorni osebi v smislu določbe drugega odstavka 201. člena KZ-1.

Tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da prav vsaka morebitna kršitev s strani delodajalca še ne pomeni pravno relevantne vzročne zveze za obstoj odškodninske odgovornosti, in še, da nobeno delo ne more biti 100% varno. Seveda bi toženka lahko (izdelala pisna navodila za privijanje prav vsakega spoja in za dostop do prav vsakega spoja posebej) ter delavca pri vseh enostavnih opravilih neumorno nadzorovala, a ji česa takšnega veljavna zakonodaja iz varstva pri delu ne nalaga. Izpodbijana sodba ne temelji na zaključku o prevalitvi odgovornosti s strani toženke na delavca, kar naj bi izhajalo iz ocene tveganja. Tudi ne temelji na presoji, da morajo za svojo varnost v celoti poskrbeti delavci in da toženki ni bilo potrebno v tej smeri ničesar storiti, ampak na ustreznem tehtanju med odgovornostjo samega delavca za svojo varnost in med obveznostmi toženke za zagotavljanje delavčeve varnosti in zdravja pri delu.