VSRS Sodba Kp 4/2009

I. Sodba Višjega sodišča v Mariboru II Kp 232/2009 z dne 11.9.2009 se spremeni tako, da se zoper obtoženega A.B., ... in obtoženega P.E., ... iz razloga 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne

obtožba, da sta:

1) obtoženi A.B. kot odgovorna oseba v tovarni ni ravnal po predpisih in tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi in premoženje večje vrednosti, saj je kot vodja oddelka peči v TOZD J. dopuščal, da so se za izliv v transport šarže v J. uporabljale tudi ponovce, katerih obodi niso bili očiščeni, torej livni lonci niso bili brezhibni v smislu Pravilnika o tehničnih normativih za livarsko industrijo, prav tako pa je že dalj časa dopuščal, da so topilci v nasprotju z določilom člena 409/II Pravilnika o tehničnih normativih za livarsko industrijo in v nasprotju z določili Navodila za transport livne ponovce v livno jamo za izliv šarže in transport šarže na konti napravo polnili ponovce s talino do vrha in ne le 1,5 šare opeke pod vrhom, oziroma le do 7/8 prostornine, niti ni poskrbel, da bi bili delovodje in topilci seznanjeni s temi določili;

2) obtoženi P.E. da je s splošno nevarnim ravnanjem iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi in premoženje večje vrednosti, saj je dne 28.2.1987 okoli 4.45 ure kot talilec kršil določila Navodila za transport livne ponovce v livno jamo za izliv šarže in transport šarže na konti napravo in določilo člena 409/II Pravilnika o tehničnih normativih za livarsko industrijo in napolnil ponovco št. 3 s tekočo talino do vrha in ne le do 1,5 šare opeke pod vrhom oziroma le do 7/8 njene prostornine, čeprav bi moral in mogel vedeti, da bo to bistveno vplivalo na težišče ponovce, posebej še, ker je videl, da ponovca na zgornjem robu ni očiščena in da je na tem mestu velika obloga naslage in strnjene taline;

zaradi tega in zaradi opustitev in ravnanja obeh ter že obsojenega M.A. in K.S. je dne 28.2.1987 okoli 4.45 ure zjutraj prišlo do prenapolnjenja ponovce in spremembe njenega težišča, kasneje pri transportu ponovce pa zaradi tega in ker varovala niso opravljala svoje funkcije, tudi do prevrnitve ponovce in izliva okoli 50 ton taline jekla po napravi za kontinuirano vlivanje jekla na kateri je bilo več delavcev, pri tem pa so zaradi vročinske kapi takoj umrli delavci J.Z., D.P., I.H., S.F. in J.F., zaradi obsežnih opeklin pa sta bila hudo telesno poškodovana delavca E.J. in A.J., ogroženi pa so bili tudi ostali sodelavci na tej napravi, ki so se z begom rešili; na obratu pa je nastalo tudi za 512.608.309 din materialne škode;

s tem naj bi storila: obtoženi A.B. hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost s povzročitvijo nevarnosti na deloviščih po četrtem odstavku 247. člena v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 245. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije in obtoženi P.E. hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost s povzročitvijo splošne nevarnosti po četrtem odstavku 247. člena v zvezi s četrtim in prvim odstavkom 240. člena KZ RS.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

A.

1S sklepom Višjega sodišča v Mariboru Kp 433/92 z dne 21.1.1993 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka končanega zoper obtožena A.B. in P.E. s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enotes v Celju K 54/89 z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 217/90 z dne 15.11.1990 ter odločeno, da se v zadevi takoj razpiše glavna obravnava. S sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kr 5/93 z dne 31.3.1993 je Vrhovno sodišče ugodilo predlogu za prenos krajevne pristojnosti v kazenski zadevi zoper obsojenega A.B. in P.E. ter za izvedbo tega kazenskega postopka določilo Temeljno sodišče v Mariboru, ki je spis prejelo dne 15.4.1993.

2Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovljenem postopku s sodbo IV K 43/1993 z dne 25.5.2007 sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enotes v Celju K 54/89 z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 217/90 z dne 15.11.1990 v delu, ki se nanaša na obsojena A.B. in P.E. razveljavilo (točka I. izreka) in iz razloga 3. točke 350. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe obtoženega A.B. za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost s povzročitvijo nevarnosti na deloviščih po četrtem odstavku 247. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS) v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 245. člena KZ RS, obtoženega P.E. pa za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost s povzročitvijo splošne nevarnosti po četrtem odstavku 247. člena KZ RS v zvezi s četrtim in prvim odstavkom 240. člena KZ RS ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka II. izreka).

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila le državna tožilka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 601/2007 pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju K 54/89 z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 217/90 z dne 15.11.1990 v delu, ki se nanaša na obtožena A.B. in P.E. ostane v veljavi; obtožencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta pritožbi vložila zagovornika obeh obtožencev. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom Kp 3/2008 z dne 27.2.2009 pritožbama zagovornikov ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Višje sodišče v Mariboru je po opravljeni obravnavi dne 11.9.2009 s sodbo II K 232/2009 pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enotes v Celju K 54/89 z dne 22.3.1990 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 217/90 z dne 15.11.1990 v delu, ki se nanaša na obdolženega A.B. in obdolženega P.E. ostane v veljavi; obdolžencema pa v plačilo naložilo povprečnini kot strošek pritožbenega postopka.

5Zoper zgoraj navedeno sodbo sodišča druge stopnje sta zagovornika obeh obtožencev vložila pritožbi. Zagovornik obtoženega A.B. v pritožbi z dne 25.11.2009 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo državne tožilke zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje uporabiti določbo drugega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in ugotoviti, da je dvoletni zastaralni rok potekel. Zagovornica obtoženega P.E. v pritožbi z dne 23.11.2009 prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

6Vrhovni državni tožilec v odgovoru na pritožbo, podanem dne 28.12.2009 skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne zaradi poteka zastaralnega roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1. Navaja, da je med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje preteklo več kot dve leti, v tem času je dne 1.11.2008 v veljavo stopil nov Kazenski zakonik. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obtoženca in njuna zagovornika seznanjena; zagovornica obtoženega P.E. se je v vlogi z dne 6.1.2010 strinjala s stališčem državnega tožilca.

B.1.

7Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje:

- da je sojenje na tretji stopnji (pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP to je: če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora trideset let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3);

- da sodišče tretje stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje na seji senata po določbah, ki veljajo za pritožbeni postopek;

- da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-25/2007 z dne 18.9.2008 (Ur. l. RS, št. 89/2008 z dne 19.9.2008) odločilo, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan ter da do uveljavitve Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008) mora biti postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe;

- da je dne 1.11.2008 začel veljati Kazenski zakonik (KZ-1) – Ur. l. RS, št. 55/2008, 66/2008 objavljen 4.6.2008, ki v drugem odstavku 91. člena določa, da če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.

B.2.

8Do vrnitve zadeve v novo razsojo na glavni obravnavi lahko po pravnomočnosti sodbe pride le v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi: z zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo v korist obdolženca in z obnovo postopka. Izbira izrednega pravnega sredstva je odvisna od zakonskih razlogov za njegovo vložitev. V obeh primerih gre za nov postopek, ki se vodi po vloženem izrednem pravnem sredstvu. V postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v korist obdolženca lahko Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (prvi odstavek 426. člena ZKP) ali zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Do razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom pride tudi v postopku obnove kazenskega postopka in sicer takrat, ko sodišče (po dovolitvi obnove kazenskega postopka) v novem sojenju izda novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo in izreče v njej da se prejšnja sodba (deloma ali v celoti) razveljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ta sodba v trenutku ko je izdana še ni pravnomočna – zato je v obeh primerih položaj enak: pravnomočne obsodilne sodbe ni več, to pa ima za posledico vzpostavitev domneve nedolžnosti (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-25/2007 točka 10).

9Ustavno sodišče je v citirani odločbi ugotovilo, da Zakon o kazenskem postopku ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan ter je zato v neskladju z 2. členom Ustave. Iz razlogov odločbe izhaja, da z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) zgolj to, da mora biti pravica do sojenja v razumnem roku zagotovljena v vsakem posameznem sodnem postopku, torej tudi v postopku nove razsoje po razveljavljeni pravnomočni obsodilni sodbi, ne zadošča za učinkovito varstvo obdolženčevih pravic. Zato bi zakonodajalec moral določiti rok, v katerem bi moral biti postopek takšne nove razsoje pravnomočno zaključen. Ker je bil v času odločitve Ustavnega sodišča (18.9.2008) že objavljen nov Kazenski zakonik (KZ-1), ki je to neustavnost odpravil z določbo drugega odstavka 91. člena in začel veljati 1.11.2008, Ustavno sodišče zakonodajalcu ni določilo roka za odpravo ugotovljene neustavnosti po drugem odstavku 48. člena Zakona o ustavnem sodišču. Da pa v vmesnem času – do začetka veljavnosti KZ-1, obdolženci v postopkih nove razsoje ne bi bili dalj časa v negotovem položaju, je na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču, Ustavno sodišče v točki 3. izreka svoje odločbe določilo način izvršitve odločbe. Ta ureditev, ki je po vsebini enaka ureditvi iz KZ-1 pomeni, da se po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu ne morejo nadaljevati kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti (primerjaj odločba Ustavnega sodišča U-I-25/2007 točka 15).

10Po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove (obnova kazenskega postopka je bila v konkretni zadevi dovoljena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru Kp 422/92 z dne 21.1.1993, ko je sodišče odločilo tudi, da se v zadevi razpiše glavna obravnava), je sodišče prve stopnje v novem postopku skladno z določbo 415. člena ZKP izvedlo postopek po prejšnji obtožnici (obtožnica Temeljnega javnega tožilstva v Celju Kt 315/87 z dne 7.10.1987, spremenjena dne 19.4.1988 in obtožnica Temeljnega javnega tožilstva v Celju Kt 315/87 z dne 6.12.1989) in s sodbo z dne 25.5.2007 razveljavilo (obsodilno) sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enotes v Celju K 54/89 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 217/90 v delu, ki se nanaša na obtožena A.B. in P.E. ter oba obtoženca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitana jima kazniva dejanja. Z dnem izreka sodbe sodišča prve stopnje je tako prišlo do razveljavitve pravnomočne obsodilne sodbe zoper oba obtoženca. Sodišče druge stopnje je o pritožbi državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo po opravljeni obravnavi dne 11.9.2009. V času izreka sodbe sodišča druge stopnje je odločba ustavnega sodišča, s katero je sodišče odločilo, da mora biti do uveljavitve KZ-1 postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe, že veljala, saj po določbi 42. člena Zakona o ustavnem sodišču odločba tega sodišča začne veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu (objava odločbe je bila 19.9.2008). Prav tako pa je v času odločanja sodišča druge stopnje tudi že veljal KZ-1 (ki je stopil v veljavo 1.11.2008), ki je v drugem odstavku 91. člena predpisal dveletni zastaralni rok v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe, kar vse je sodišče druge stopnje ob izreku svoje odločbe spregledalo.

11Med izrekom sodbe sodišča prve stopnje, to je od razveljavitve pravnomočne obsodilne sodbe dne 25.5.2007 in izrekom sodbe sodišča druge stopnje dne 11.9.2007 je preteklo več kot dve leti. Postopek nove razsoje ni bil pravnomočno končan v roku, kot ga je do uveljavitve KZ-1 določilo v svoji odločbi ustavno sodišče oziroma v roku, ki ga določa drugi odstavek 91. člena KZ-1. Zato je Vrhovno sodišče ob ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega A.B., glede obsojenega P.E. pa po uradni dolžnosti (387. člen ZKP) sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zoper oba obtoženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo.

12Izrek o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.