415. člen ZKP

S sklepom z dne 18. 4. 2018 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, vendar se s tem glede teka zastaranja kazenskega pregona ni ničesar spremenilo. Kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, je za zastaranje kazenskega pregona relevantna odločitev o razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. S sklepom z dne 19. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sicer razveljavilo pravnomočno sodbo z dne 10. 7. 2017, pravnomočno dne 29. 3. 2016 (točka I izreka) in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo (točka II izreka), vendar je bila odločitev (točki I in II izreka) razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 16. 1. 2019 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovna odločitev pa je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu, to je dne 29. 4. 2022, zato še ni potekel rok, določen za zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Čeprav zapuščinski postopek po pokojnem A. A. še ni zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in pravnomočno ugotovljenimi dediči, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na smrtovnico, iz katere izhaja, kdo so njegovi zakoniti dediči, zato očit

Sodbi sodišč prve in druge stopnje, izdani v obnovljenem kazenskem postopu, s katerima je bilo odločeno, da ostane pravnomočna sodba v veljavi, nista odločbi, s katerima se je pravnomočno končal kazenski postopek v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Izdaja takšne prvostopenjske sodbe in njena potrditev v pritožbenem postopku ne predstavljata na novo pravnomočno končanega kazenskega postopka, saj se usoda pravnomočne sodbe v prvotnem kazenskem postopku z obnovo kazenskega postopka v konkretnem primeru ni spremenila. Kazenski postopek v tej zadevi je bil pravnomočno zaključen z dnem, ko je v prvotnem kazenskem postopku sodišče prve stopnje prejelo sodbo sodišča druge stopnje, s katero je slednje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Kadar se v novem postopku odloča na glavni obravnavi in ostane dejansko stanje nespremenjeno, kot v obravnavanem primeru, sodišče obsojenca ne spozna ponovno za krivega in mu ne izreče ponovno kazenske sankcije, saj bi to pomenilo dvakratno obsodbo za isto dejanje, temveč s sodbo samo izreče, da ostane prejšnja pravnomočna sodba v celoti v veljavi (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo milejšo kazensko sankcijo kot v prejšnji pravnomočni sodbi, česar sicer ne bi smelo storiti, pritožbeno sodišče ni imelo druge možnosti, kot da v obsojenčevo korist upošteva kazensko sankcijo iz izpodbijane sodbe.

Glede na to, da je priglasitev Okrajnega ljudskega odbora predstavljala oziroma nadomeščala kazensko sodbo in je bila podlaga za zaplembo, bi moralo sodišče ob odločitvi o ustavitvi postopka odločiti tudi o izrečeni kazenski sankciji, to je o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja.

Do razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku obnove kazenskega postopka pride, ko sodišče prve stopnje izreče novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo, četudi še ni pravnomočna. Izvršitveno ravnanje (kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic) izrabe položaja je podano, ko storilec sicer ima pooblastilo za veljavno opravo določenega dejanja v pravnem prometu, vendar tega dejanja ne opravi v interesu gospodarske družbe, pač pa v svojem lastnem oziroma v interesu tretjih oseb. Gre torej za prekoračitve pravic, ki jih ima storilec znotraj družbe, medtem ko izvršitveno ravnanje prestopa meja pravic pomeni prekoračitev pooblastil, ki jih ima storilec navzven, proti tretjim osebam.

V postopku obnove kazenskega postopka pride do razveljavitve pravnomočne sodbe takrat, ko sodišče (po dovolitvi obnove kazenskega postopka) v novem sojenju izda novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo in izreče v njej, da se prejšnja sodba (deloma ali v celoti) razveljavi. Postopek nove razsoje mora biti pravnomočno končan v roku, kot ga je do uveljavitve KZ-1 določilo v svoji odločbi ustavno sodišče (odločba U-I-25/2007 z dne 18.9.2008) oziroma v roku, ki ga določa drugi odstavek 91. člena KZ-1.

Po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove kazenskega postopka sodišče v novem postopku ugotavlja vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev o predmetu obtožbe in se odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, glede katere se postopek obnavlja, ne morejo brez ponovnega ugotavljanja šteti v novi sodbi kot že ugotovljena.

Če je zahteva za obnovo postopka vložena na podlagi 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, sodišče ni dolžno raziskati vseh dejstev in preskrbeti vseh dokazov, na katere se sklicuje zahteva, ampak samo tiste, ki ustrezajo merilom po navedeni določbi. Zato je samo s tega vidika v tej fazi postopka, torej preden sodišče na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo ali pa zahtevo zavrne, mogoče govoriti o kršitvi ustavnega jamstva iz 3. alineje 29. člena URS. Zahteve za obnovo postopka ni mogoče vložiti iz razloga, ker je sodišče zmotno ocenilo dokaze oziroma zaradi ponovne presoje tistih dejstev, ki jih je v rednem postopku že ocenilo sodišče prve stopnje oziroma v primeru pritožbe tudi drugostopenjsko sodišče.

Ko višje sodišče v postopku obnove odloča o pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka (2. odst. 415. člena ZKP), nima pravice s sklepom odpraviti kršitve kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazni (5. točka 372. člena ZKP), in obsojencu izreči kazen; to pa bo lahko storilo vrhovno sodišče s sodbo na podlagi 3. odst. 426. člena ZKP, če bo vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obs. A.M. bi lahko v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal le tiste kršitve ZKP, ki so bile storjene z izpodbijanim sklepom o zavrnitvi obnove kazenskega postopka oz. v postopku po vloženi zahtevi za obnovo postopka.