247. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec enega mladoletnega otroka za katerega mora skrbeti. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo. Pritožnica se sklicuje na to, da so bile v podobnih in hujših primerih izrečene nižje kazni ter pogojne obsodbe. Vendar ne gre za primerljive primere z obravnavanim. V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Zato izrečene kazenske sankcije ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije.

V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo U

Pritožnik prezre, da je PU M.S. dne 28. 5. 2017 podala popravek glede časa odvzema prostosti obdolženemu V. A., iz katerega izhaja, da je bila obdolžencu odvzeta prostost ob 21.40 uri. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo priznanje na predobravnavnem naroku sprejelo, saj je ugotovilo, da je podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Da ni nobenega dvoma, da je obdolženi v časovnem obdobju, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, poskusil storiti očitano mu kaznivo dejanje, so namreč potrdili policisti M. Z., D. Z., S. C. in D. Č., ki so skladno izpovedali, da so oba obdolženca opazovali pri dejanju in jima prostost odvzeli šele po izvršenem kaznivem dejanju. Zato pritožba zagovornika, ki trdi, da sodišče prve stopnje ni presodilo dokazov, ne more biti uspešna, saj je, preden je sprejelo obdolženčevo priznanje, presodilo ali je to podprto z drugimi dokazi. Zato okoliščina, da je prvoten čas odvzema prostosti obdolžencu bil napačno zapisan, glede na to, da je policija podala pisni popravek časa odvzema prostosti, nima takšne teže kot ji pripisuje zagovornik in se zato v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljen

Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo določbe ZEKom-1, še ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, še posebej ob že navedenih okoliščinah, da Ustavno sodišče v določila 149.b člena ZKP in prvega odstavka 154. člena ZKP ni poseglo ter je uničenje hranjenih podatkov naložilo le operaterjem, ne pa tudi organom in sodiščem, ki z njimi prav tako razpolagajo.