VSRS Sklep I Up 104/2019

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 21/2019-3 z dne 11. 4. 2019 se v delu, ki se nanaša na kršitev osebnostnih pravic in plačila odškodnine spremeni tako, da se glasi:

„1. Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o varstvu osebnostnih pravic in plačilu odškodnine.

2. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva v delu, ki se nanaša na uveljavljanje kršitev osebnostnih pravic in plačila odškodnine odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani.“

II. V preostalem delu (glede plačilnega naloga) se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil po 2. in 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, I. točka izreka), predlog za zavarovanje dokazov je zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). V tožbi je tožnik zahteval, da sodišče: I. ugotovi, da so bile s predmetnim dejanjem policistov Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Slovenske Konjice kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 19., 21., 34. in 35. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava); II. odpravi plačilni nalog PP Slovenske Konjice, št. 0000119166674 z dne 21. 12. 2018; III. naloži toženki, da je zaradi odprave posledic prekoračitve kršitev navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 dalje do plačila; IV. (podredno) ugotovi, da je izpodbijani plačilni nalog nezakonit in ga je treba razveljaviti oziroma odpraviti; V. toženki naloži povrnitev njegovih stroškov predmetnega upravnega spora.

2Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niti navedeno dejanje niti izdani plačilni nalog, ki ga je PP Slovenske Konjice izdala tožniku v postopku o prekršku, ne predstavlja upravnega akta po 2. členu ZUS-1. Pojasnjuje, da je varstvo osebnostnih pravic (tudi pravic iz 19., 21., 34. in 35. člena Ustave) urejeno v 134. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tožnik pa ima sodno varstvo njegovih osebnostnih pravic zaradi ravnanj policistov zagotovljeno v pravdnem postopku in zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1. Tožniku je na podlagi tretjega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZP-1 tudi zoper plačilni nalog zagotovljeno sodno varstvo, v tem postopku pa bo tožnik lahko uveljavljal zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da naj ne bi bili podani pogoji oziroma procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega postopka. Poudarja, da so policisti s svojimi ravnanji kršili njegove človekove pravice in grobo posegli vanje, kot izhaja tudi iz dikcije 134. člena OZ pa sodnega varstva z zahtevkom, kot ga je postavil, pravdni postopek ne zagotavlja. Opozarja na konkretno odločbo Vrhovnega sodišča,¹ iz katere izhaja, da je sodišče upoštevalo dejanje policistov kot tako, zoper katero je dovoljen subsidiarni spor in varstvo pravic v upravnem sporu. Ne drži, da naj bi imel zoper plačilni nalog z dne 21. 12. 2018, ki je bil izdan pri nezakonitem postopku in mu tega dne ni bil vročen, možnost vložiti zahtevo za sodno varstvo; PP Slovenske Konjice je namreč s sklepom z dne 7. 2. 2019 kot prepozno zavrgla njegovo zahtevo za sodno varstvo, njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnila, pritožnik pa je zoper ta sklep na sodišče vložil zahtevo za sodno varstvo. Že dejstvo, da je plačilni nalog dvignil šele 16. 1. 2019 in je moral predlagati vrnitev v prejšnje stanje, dokazuje, da ni imel zagotovljenega drugega sodnega varstva, saj če njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne bo ugodeno, sodišče ne bo odločalo niti o njegovi zahtevi za sodno varstvo. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se zavrže predlog za zavarovanje dokazov. Če bi mu bilo res zagotovljeno drugo sodno varstvo v pravdnem postopku, bi moralo sodišče predmetno tožbo odstopiti pristojnemu sodišču v reševanje; ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je s tem kršilo 19. in 23. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma sàmo odloči o tožbenem zahtevku. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 660/2011 z dne 18. 4. 2012 nerelevantno. Ne gre namreč za enako pravno in dejansko stanje, kot v pritožnikovem primeru, saj se je v tej zadevi postopek vodil zoper obvestilo toženke o zaključku pritožbenega postopka zoper delo policista po 28. členu Zakona o policiji, ki danes ne velja več in tako že iz tega razloga ne more predstavljati veljavne podlage za sodno varstvo ustavnih pravic v tem upravnem sporu.

7V obravnavni zadevi se presoja, ali je pritožnik izpolnil procesne predpostavke za vložitev tožbe, s katero uveljavlja ugotovitev kršitve pravic iz 19., 21., 34. in 35. člena Ustave zaradi dejanj policistov PP Slovenske Konjice pri izvajanju uradnega postopka 21. 12. 2018 na bencinskem servisu v Zrečah in obenem zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi očitanih ravnanj, poleg tega pa zahteva tudi odpravo plačilnega naloga PP Slovenske Konjice z dne 21. 12. 2018, izdanega zoper pritožnika zaradi več storjenih prekrškov.

8Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so za to podane določene procesne predpostavke, na katere mora sodišče paziti ves čas postopka. Če sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da v ZUS-1 določene predpostavke niso izpolnjene, tožbo zavrže. Skladno z 19. in 23. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost in v primeru nepristojnosti odstopiti zadevo pristojnemu sodišču.

9V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

10Sodno varstvo zaradi posega v ustavne pravice pa je predvideno tako v Ustavi kot v zakonu. V drugem odstavku 157. člena Ustave je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena ureja možnost subsidiarnega upravnega spora. Po tej določbi odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

11Za izključitev sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 je treba odgovoriti na vprašanja: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito.² Gre torej za preizkus procesne predpostavke, katere obstoj se ne ugotavlja na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem bi se izvajali dokazi, temveč na podlagi določb zakonov, ki urejajo sodno varstvo in vsebine sodnega varstva, kot ga opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom oziroma predlogom. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.³

12Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niti navedeno dejanje policistov niti izdani plačilni nalog, ki ga je PP Slovenske Konjice izdala v postopku o prekršku, ne predstavlja upravnega akta v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Odločitev sodišča prve stopnje, da pritožniku ni zagotovljeno sodno varstvo po 2. členu ZUS-1, je torej pravilna.

13Glede plačilnega naloga z dne 21. 12. 2018, katerega odpravo zahteva s tožbo pritožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1, saj je za ugotovitev nezakonitosti plačilnega naloga oziroma za njegovo odpravo zagotovljeno drugo sodno varstvo in to v prekrškovnem postopku. Po tretjem odstavku 57. člena ZP-1 velja plačilni nalog kot odločba o prekršku in se zato po prvem odstavku 59. člena ZP-1 zoper ta plačilni nalog lahko vloži zahteva za sodno varstvo.⁴ Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo je krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da bo lahko pritožnik v tem (prekrškovnem) postopku uveljavljal tudi zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da plačilni nalog oziroma zatrjevana nezakonitost njegove izdaje nista akt oziroma dejanje, zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora in je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

14Izpodbijani sklep o zavrženju tožbe ne temelji na ugotovitvi, da je bila ta vložena prepozno. Za odgovor na vprašanje, ali je pritožniku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, pa ni pomembno, ali je pritožnik to sodno varstvo uveljavljal oziroma, ali ga je uveljavljal pravočasno.⁵ Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da naj pritožnik ne bi imel zagotovljenega drugega sodnega varstva, ker zaradi zavrnitve njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče ne bo odločalo o njegovi zahtevi za sodno varstvo.

15Nadaljnja presoja sodišča se nanaša na vprašanje, ali so v tej zadevi izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po 4. členu ZUS-1 v zvezi z zahtevkom na ugotovitev kršitve človekovih pravic in temeljih svoboščin zaradi ravnanj policistov – posameznikov, ki izvršujejo oblast (in ta ravnanja niso zajeta v očitanih kršitvah v zvezi z izdajo plačilnega naloga), odgovor nanj pa je odvisen od odgovora na vprašanje, ali je pritožniku v zvezi s temi kršitvami zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Pritožnik uveljavlja sodno varstvo zaradi kršitev 19. (varstvo osebne svobode), 21. (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 34. (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in 35. (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) člena Ustave.

16Po presoji sodišča prve stopnje pritožnik z utemeljevanjem teh kršitev zatrjuje kršitev osebnostnih pravic. Gre za pravno opredelitev zatrjevanih kršitev, ki ji pritožnik v pritožbi ne nasprotuje. Po presoji Vrhovnega sodišča pa taki pravni kvalifikaciji zatrjevanih kršitev v obravnavanem primeru glede na pritožnikove navedbe o dejanjih, s katerimi naj bi mu bile kršene navedene človekove pravice, ni mogoče očitati nerazumnosti ali nelogičnosti. Za osebnostne pravice je namreč značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Prav poseg v pravice s temi značilnostmi uveljavlja pritožnik.

17Ker je po navedenem presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic (ki jih utemeljuje z očitki o neupravičenem zadrževanju na kraju postopka, nezakoniti in neupravičeni uporabi prisilnih sredstev telesne sile ter s prekoračitvijo pooblastil policista pri uporabi prisilnih sredstev) uveljavlja varstvo osebnostnih pravic, pravilna, je pravilno tudi stališče, da je sodno varstvo teh pravic na podlagi 1. člena ZPP zagotovljeno v civilnem sporu po pravdnem postopku pred sodišči splošne pristojnosti.

18Vrhovno sodišče poudarja, da mora posameznik morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru (sodnega) postopka, ki je predviden za varstvo pravic na nekem pravnem področju. Kadar je v sodnem postopku na razpolago kakšno pravno sredstvo ter so zakonski pogoji in razlogi za uporabo tega pravnega sredstva takšni, da omogočajo izpodbijanje in odpravo nezakonitosti, ki pomenijo hkrati poseg v človekove pravice, potem mora prizadeti posameznik za varstvo svojih pravic takšno pravno sredstvo izkoristiti.⁶

19Pritožnik zatrjuje, da je postavil ugotovitveni zahtevek o kršitvah človekovih pravic zaradi ravnanja policistov in meni, da mu takšnega sodnega varstva pravdni postopek ne zagotavlja. Ob tem zatrjuje, da s tožbo v upravnem sporu ne zahteva od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, da prepreči dejanje ali da odstrani njegove posledice na podlagi 134. člena OZ, temveč zahteva, da se ugotovi, da so policisti kršili njegove človekove pravice.

20Ne drži pritožbeno stališče, da je pritožnik s predmetno tožbo postavil zahtevek, ki ga ne bi mogel uveljavljati v pravdnem postopku. Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da tudi iz 134. člena OZ⁷ (ki ga kot podlago za uveljavljanje kršitev pritožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin navaja tudi sodišče prve stopnje) izhaja, da stranka z zahtevkom na prenehanje dejanja (s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica), z zahtevkom, da se prepreči takšno dejanje ali da se odstranijo njegove posledice (implicitno) zahteva tudi ugotovitev takšnega dejanja. Poleg tega je v 134. členu OZ urejena zahteva za prenehanje očitanih kršitev, tudi odstranitev posledic kršitev (kamor gre po stališču sodne prakse uvrstiti tudi odškodninski zahtevek),⁸ pri čemer za reševanje takšnega zahtevka ni predvidena pristojnost upravnega sodišča temveč sodišča splošne pristojnosti (1. člen ZPP).

21Pri tem dejstvo, da pritožnik primarno uveljavlja ugotovitveni zahtevek, pri presoji v zadevi ni bistveno.⁹ Prvi razlog je v tem, da je uveljavljanje ugotovitvenih zahtevkov mogoče tudi v pravdi (ob izkazanem pravnem interesu za to), drugi pa je v tem, da pritožnik v obravnavanem primeru uveljavlja tudi odškodninski zahtevek. Čeprav ga ne navaja na prvem mestu, ga v obravnavanem primeru glede na tožbene navedbe in zahtevke v celoti, ni mogoče razumeti drugače, kot zahtevo po odpravi posledic zatrjevanih kršitev, pogoj za to pa je ugotovitev protipravnega ravnanja. Zato tudi Vrhovno sodišče ugotovitveni in odškodninski zahtevek razume kot celoto.

22Glede učinkovitosti drugega sodnega varstva pa je tudi Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da za učinkovitost tega ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic.¹⁰ Na drugačno stališče ne more vplivati niti okoliščina, da naj bi te kršitve storila uradna oseba s prekoračitvijo pooblastil. Varstvo tožnikovih osebnostnih pravic v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti ni in ne sme biti drugačno (manj učinkovito) glede na to, kdo je tožena stranka (posameznik ali država oziroma njen oblastveni organ). Sodno varstvo človekovih pravic mora biti zagotovljeno v vseh sodnih postopkih. Iz določb Ustave, na katere se pritožnik sklicuje, ne izhaja potreba po posebni presoji kršitev osebnostnih pravic, s katerimi se posega tudi v človekove pravice, v upravnem sporu. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča razlogov, ki bi kazali na možnost, da bi bilo sodno varstvo v takih primerih bolj učinkovito v upravnem sporu kot v pravdnem postopku, v katerem se redno odloča o varstvu osebnostnih pravic in odškodninskih zahtevkih zaradi kršitve teh pravic, ni. Da je tako sodno varstvo učinkovito, je nenazadnje razvidno tudi iz dosedanje sodne prakse, npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 604/2003 z dne 16. 12. 2004 v zadevi, v kateri so bili tožniki upravičeni do denarne odškodnine zaradi posega države, ki je bil izveden v nasprotju z 19. členom Ustave.

23Po navedenem ima torej pritožnik, kolikor uveljavlja kršitve človekovih pravic, ki jih ne bi mogel uveljavljati v postopku sodnega varstva zoper plačilni nalog, zagotovljeno sodno varstvo osebnostnih pravic v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Da bi s tožbo v upravnem sporu zahteval kaj več oziroma kaj drugega, pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb niti iz zahtevkov, ki jih uveljavlja.

24Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za tožbo v upravnem sporu, ker je pritožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo tako zoper plačilni nalog kot zoper očitana dejanja policistov. Taka presoja torej po vsebini pomeni tudi, da upravno sodišče ni pristojno za odločanje o tej tožbi. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je pritožnik seznanjen z možnostjo vložitve zahteve za sodno varstvo po Zakonu o prekrških in da je tako zahtevo zoper plačilni nalog sam tudi vložil. Zato je v tem delu sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, ne da bi odstopalo tožbo sodišču, pristojnemu za odločanje o zahtevi za sodno varstvo v prekrškovnih zadevah. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče na podlagi 23. člena ZPP zadevo v delu, v katerem je o tožbenem zahtevku pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku, odstopiti temu sodišču. Iz tožbenih navedb namreč ne izhaja, da bi pritožnik tako sodno varstvo odklanjal. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje glede na razloge, s katerimi je utemeljilo, da niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP izreči za nepristojno in na podlagi 23. člena ZPP odločiti, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

25Zato je Vrhovno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo na podlagi drugega odstavka 79. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 in samo odpravilo to procesno pomanjkljivost tako, da je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na uveljavljanje tožbenih zahtevkov zaradi kršitve osebnostnih pravic in plačila odškodnine spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem delu, tj. v delu, ki se nanaša na izpodbijanje plačilnega naloga, pa je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo, saj je presodilo, da razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

26Pritožnik je s pritožbo deloma uspel in glede na to, da je bil pretežni del pritožbe zavrnjen (zavrženje tožbe v upravnem sporu pritožniku tudi sicer ni preprečevalo vložitve nove tožbe v pravdnem postopku), je Vrhovno sodišče glede na tak delni uspeh odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Pritožnik se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 660/2011 z dne 18. 4. 2012 (VS1013804).
² Tako Ustavno sodišče v več svojih odločbah, med drugim v sklepu Up-438/09 z dne 24. 3. 2010.
³ Npr. odločba Ustavnega sodišča Up-360/09 z dne 3. 12. 2009 ter sklepa Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009 in Up-438/09 z dne 24. 3. 2010.
⁴ Kar je pritožnik, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, tudi storil.
⁵ Kot navaja pritožnik, je zoper to odločitev PP Slovenske Konjice (sklep št. 223-22/2019/3 z dne 7. 2. 2019) vložil na sodišče zahtevo za sodno varstvo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki da je bil zavrnjen.
⁶ Glej sklep Ustavnega sodišča Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009.
⁷ Prvi odstavek 134. člena OZ se glasi: Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.
⁸ Prim. npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 433/2009 z dne 13. 12. 2012.
⁹ Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-438/09 z dne 24. 3. 2010 za učinkovitost sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu; zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
10 Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-1122/12 in U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015.