23. člen ZPP

Tožba je bila pristojnemu sodišču odstopljena po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je prepozna. Dejstvo, da velja v delovnih sporih izbirna pristojnost (glede na sedež toženca in glede na kraj, kjer se je delo opravljalo) in da je bila morda tožba vložena celo na pristojno sodišče, odločitve ne spremeni. Sklep o nepristojnosti je namreč pravnomočen, zato vprašanja pristojnosti ni več mogoče odpirati.

Predlog se zavrne.

Krajevna pristojnost v izvršbi je izključna pristojnost. Če upnik predlaga več sredstev ali več predmetov izvršbe, je po drugem odstavku 35. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V tem primeru je to izvršba na dolžnikove premičnine. V skladu s 77. in 78. členom ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari, če upnik ne navede kje so stvari, pa sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.

ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Po drugem odstavku 19. člena ZPP se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je v obravnavani zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V skladu s 1. točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je v socialnih sporih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja podana pristojnost socialnega sodišča. Glede na navedeno so podani pogoji, da se sodišče lahko izreče za stvarno nepristojno.

Če sodišče splošne pristojnosti, ki mu je bila zadeva "odstopljena" po razveljavitvi sklepa o izvršbi kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, meni, da je za odločanje o zahtevku pristojno sodišče splošne pristojnosti druge vrste, se mora s sklepom izreči za nepristojno in zadevo odstopiti temu sodišču. Ustreznemu sodišču bo zadeva v odločanje o sporu o pristojnosti lahko predložena šele tedaj, če bi tudi sodišče, ki mu bo zadeva odstopljena v sojenje, odklonilo svojo pristojnost z utemeljitvijo, da bi moralo o zahtevku odločati sodišče, ki se je izreklo za nepristojno.

Sodna poravnava I P 90/2022 z dne 21. 12. 2023, ni bila sklenjena pri naslovnem sodišču, ampak je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ki je tudi pristojno za odločanje o pravnem sredstvu zoper njo.

Spora o pristojnosti v tej fazi postopka še ni, saj Okrajno sodišče v Velenju svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo. Odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je zaradi prenehanja izključne krajevne pristojnosti zadevo odstopilo po njegovi oceni stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, po vsebini namreč ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku o pravdi. Ne gre namreč za akt odstopa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP, marveč le za "tehnični" odstop na podlagi 62. člena ZIZ.

Iz bistveno istih razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče nazadnje pojasnilo v sklepu III R 3/2024 z dne 12. 3. 2024, niti v zdaj obravnavani zadevi do spora o pristojnosti še zares ni prišlo in je predlog okrožnega sodišča preuranjen. Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku v pravdi. Ne gre namreč za akt odstopa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP, temveč le za "tehnični" odstop na podlagi 62. člena ZIZ.

Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi. Ne gre namreč za akt odstopa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP, temveč le za "tehnični" odstop na podlagi 62. člena ZIZ.

Kot izhaja iz tožbe s prilogami, tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo, s katero je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 21. člena ZPDZC-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških, sodišča pa so sodišča za prekrške prve in druge stopnje (drugi in tretji odstavek 45. člena ZP-1). V obravnavanem sporu, kjer gre za pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, je sodno varstvo zagotovljeno v postopku, v katerem je stvarno pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče. Sodišče se je na podlagi določb 19. člena in prvega odstavka 23. člena ZPP izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter še sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopila v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kopru.

Če sodišče splošne pristojnosti, ki mu je bila zadeva "odstopljena" po razveljavitvi sklepa o izvršbi kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, meni, da je za odločanje o zahtevku pristojno sodišče splošne pristojnosti druge vrste, se mora s sklepom izreči za nepristojno in zadevo odstopiti temu sodišču. Ustreznemu sodišču bo zadeva v odločanje o sporu o pristojnosti lahko predložena šele tedaj, če bi tudi sodišče, ki mu bo zadeva odstopljena v sojenje, odklonilo svojo pristojnost z utemeljitvijo, da bi moralo o zahtevku odločati sodišče, ki se je izreklo za nepristojno.

Tožnica je sicer predložila fotokopijo prevoda, opremljenega z žigom in podpisom tolmača, vendar pa morajo biti prevodu listin, ki jih pripravi sodni tolmač, priloženi tudi prepisi listin, ki se prevajajo. Tožnica nepopolne in nerazumljive vloge (tožbe) tudi po pozivu in v postavljenem roku ni ustrezno popravila oziroma dopolnila, zato je pravilna odločitev, da se tožba zavrže.

Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da so bili z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena ZBan-1 prekinjeni, dokler ne bo odpravljena protiustavnost iz 2. točke izreka omenjene odločbe Ustavnega sodišča (z 2. točko izreka je bilo ugotovljeno, da je 265. člen ZRPPB v neskladju z Ustavo). S sprejetjem ZPSVIKOB, ki je začel veljati 19. 12. 2019, je bila odpravljena protiustavnost, ki je bila predhodno ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zato takrat razlogov za prekinitev postopka ni bilo več. Dne 5. 3. 2020 je Ustavno sodišče RS izdalo sklep opr. št. U-I-4/20-19, s katerim je zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (1. točka izreka) in do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti ZPSVIKOB prekinilo pravdne postopke iz 25. in 45. člena ZPSVIKOB. Ta dva člena ZPSVIKOB pa urejata postopke, v katerih oškodovanci zoper Banko Slovenije (drugo toženo stranko) uveljavljajo odškodninsko varstvo po 350.a členu ZBan-1. Ustavno sodišče RS je tako s sklepom U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 (ponovno) prekinilo zgolj odškodninske postopke, ki tečejo zoper drugo toženo stranko (Banko Slovenije)

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da Zakon o volilni kampanji, na katerega se sklicuje pritožnik, ne velja več. Razveljavljen je bil namreč z določbo 41. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji. Ker pritožnik ne oporeka odločitvi sodišča, da je po veljavnem zakonu in glede na naravo zahteve za odločanje o njej pristojno upravno sodišče, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Če sodišče splošne pristojnosti, ki mu je bila zadeva „odstopljena“ po razveljavitvi sklepa o izvršbi kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, meni, da je za odločanje o zahtevku pristojno sodišče splošne pristojnosti druge vrste, se mora s sklepom izreči za nepristojno in zadevo odstopiti temu sodišču. Vrhovnemu sodišču bo zadeva v odločanje o sporu o pristojnosti lahko predložena šele tedaj, če bi tudi sodišče, ki mu bo zadeva odstopljena v sojenje, odklonilo svojo pristojnost z utemeljitvijo, da bi moralo o zahtevku odločati sodišče, ki se je izreklo za nepristojno (okrajno namesto okrožnega).

V konkretnem primeru je direktorja zavoda knjižnice pristojen imenovati svet knjižnice, ki je organ zavoda in ne organ republike, občine ali mesta, je za vsa vprašanja v zvezi s postopkom izbire kandidatov pristojno delovno sodišče in ne upravno sodišče. Takšen je bil tudi pouk v izpodbijanem obvestilu neizbranim kandidatom.

Okrajno sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je menilo, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojno delovno sodišče ter pred Vrhovnim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti. Slednji v dani fazi postopka še ni podan, saj delovno sodišče svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo.