60. člen ZP-1

Iz določbe drugega odstavka 57.c člena ZP-1 izhaja, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če storilec znesek polovične globe plača v roku za napoved zahteve za sodno varstvo. Storilki sta v roku za napoved zahteve za sodno varstvo napovedali zahtevo za sodno varstvo, nato pa sta šele po izteku roka za napoved plačali celotno izrečeno jima globo. Plačilo globe v celotnem (in ne le polovičnem) znesku po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno kaže na to, da storilki nista imeli namena izkoristiti ugodnosti, ki jo ponuja zakon, to je plačati polovično globo ter se s tem odpovedati zahtevi za sodno varstvo.

Pritožnik zatrjuje, da ne ve, ali je ZSV vložil pravočasno, saj je zaradi zdravstvenih težav pismo dal kar poštarju. Storilcu je pojasniti, da je ob pravilni ugotovitvi, da je storilec ZSV vložil preko navadne pošte dne 26. 2. 2024 (vpogled v kuverto, pripeto k ZSV z dne 24. 2. 2024), sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila navedena ZSV vložena šele dne 28. 2. 2024, saj jo je glede na prejemni žig Policijske postaje Šmarje pri Jelšah prekrškovni organ prejel šele dne 28. 2. 2024.

Postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo je namenjen sodni kontroli zakonitosti in pravilnosti prekrškovnih odločb, ta nadzor pa se vrši v postopku pred pristojnim sodiščem, ki mu prekrškovni organ, če ugotovi, da so izpolnjene predpisane procesne predpostavke, zadevo pošlje v vsebinsko obravnavo, razen če pred tem že sam v korist vlagatelja zahteve namesto sodišča ne poseže v izdano odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog. Za učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva je zato pravico do dodelitve brezplačne pravne pomoči treba priznati tudi vlagatelju zahteve za sodno varstvo, če izkaže, da izpolnjuje z Zakonom o brezplačni pravni pomoči predpisane pogoje. Kršitelj je namreč v podani zahtevi za sodno varstvo dolžan navesti vsa relevantna dejstva in dokaze, ker kasneje brez utemeljenega razloga ne more več navajati novih dejstev in dokazov ter tako lahko uveljavlja svojo pravico do pravnega varstva po Ustavi RS le ob ustrezni strokovni pomoči odvetnika, v kolikor sam nima tega znanja.

V primeru zavrženja zahteve za sodno varstvo v okviru predhodnega preizkusa oziroma odprave ali spremembe izpodbijane prekrškovne odločbe zahteva ni posredovana v nadaljnje vsebinsko odločanje pristojnemu sodišču. Navedeno pa ne pomeni, da zaradi procesnih možnosti oziroma pooblastil, ki jih zakon iz razloga procesne ekonomije daje prekrškovnemu organu pri obravnavi zahteve za sodno varstvo v okviru prehodnega preizkusa, vlagatelj v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo po ZBPP ne more biti upravičen do brezplačne pravne pomoči.

O zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku. Drži sicer, da se zahteva za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki opravi tudi njen predhodni preizkus, vendar pa je v primeru zavrženja zahteve z zakonom predpisana vložitev nove zahteve za sodno varstvo, o kateri prekrškovni organ ne more več odločiti, pač pa o njej odloča sodišče. Enako velja tudi v primeru, če prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo ravna skladno s petim odstavkom 63. člena ZP-1 in odločbo o prekršku nadomesti z novo odločbo - zoper to je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo, o kateri vselej odloča sodišče. Prekrškovni organ mora v primeru, ko je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena, odločbe o prekršku pa sam ne odpravi ali nadomesti, to posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. V takšnem primeru torej ne pride do vložitve nove zahteve za sodno varstvo (ali do njenega dopolnjevanja), pač pa se sodni postopek vodi na podlagi prvotno vložene zahteve za sodno varstvo. Vse navedeno pomeni, da je vložitev zahteve za sodno varstvo namenjena sodnemu varstvu pred sodiščem splošne pristojnosti in je po presoji sodišča tako del sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP

Ob tem, ko iz tretjega odstavka 83. člena ZUP izhaja, da organ dokumente vroča po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov kot svojo dejavnost, iz prvega odstavka 87. člena ZUP pa, da se odločbe, od vročitve katerih začne teči rok, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni, so pritožbeni očitki o nezakoniti vročitvi spornega plačilnega naloga storilki s strani policista storilki v roke, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje se sklicuje na sklep Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z veljavnostjo od 20. 11. 2020 za obdobje 30 dni (Uradni list RS, št. 167/2020) ter zaključuje, da le ta v času, ko je storilec vložil ZSV ni veljal več. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo je rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom. Vlada RS je s sklepom, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, sprejela dne 17. 12. 2020 še sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z veljavnostjo od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021 ter dne 8. 1. 2021 še sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z veljavnostjo od 11. 1. 2021 do 31. 1. 2021. Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom (torej tudi rok za vložitev ZSV) tako niso tekli do 31. 1. 2021.

Prekršek naj bi bil izvršen z opustitvijo dolžnega nadzorstva, za katero je treba po naravi stvari šteti, da je bilo izvršeno na sedežu pravne osebe oziroma sedežu samostojnega podjetnika, razen če je očitno, da je bilo dejanje izvršeno drugje.

Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.

Pritožbeno sodišče ob presoji prvega odstavka 60. člena ZP-1 ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev, saj izpostavljena ureditev na samo vsebino procesne pravice do pritožbe ne učinkuje tako, da storilec ne bi več mogel biti nosilec pravice do pravnega sredstva, da mu pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogel učinkovito braniti svojih pravic. Ker pa od stranke prekrškovnega postopka, v katerem je bil izdan plačilni nalog, ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8-dnevnem roku, saj je v postopku za prekrške prekrškovnega organa (hitri postopek) poudarjeno načelo hitrosti, ker se v hitrem postopku (praviloma) obravnavajo lažje kršitve, ki imajo manjše posledice za kršitelja in ki so lažje dokazljive, tudi takojšnje zavrženje prepozne pritožbe ni nerazumno.

Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne. Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.

Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je storilec zahtevo za sodno varstvo vložil po izteku roka, določenega v zakonu, za njeno vložitev pritožba pa tega odločilnega dejstva ne izpodbija, je izpodbijana odločitev o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo pravilna.

Ker pritožbeno izpodbijana odločitev potrjuje odločitev prekrškovnega organa o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo, in ne odločitve o odgovornosti storilca za prekršek, je pritožbena zahteva o prepričljivih in nedvoumnih dokazih, da je komurkoli škodil, brezpredmetna in zato neutemeljena.

Pritožnica zgolj s pavšalnim zanikanjem prejema obvestila o prispelem pismu, resničnosti dejstva, da je navedeno obvestilo prejela v hišni predalčnik dne 5. 3. 2021 ne more izpodbiti, saj je le to izkazano z navedeno vročilnico, ki je javna listina. Ker se kot osebna vročitev šteje tudi vročitev po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP, ki se za vročanje uporablja v postopkih o prekršku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1, pritožbeno izpostavljeno in izkazovano dejstvo dejanske vročitve odločbe prekrškovnega organa z dne 2. 3. 2021 ni pravno relevantno, saj po četrtem odstavku 87. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 vročitev, če naslovnik v roku 15 dni dokumenta ne prevzame, velja za opravljeno z dnem preteka tega roka.

Glede na abstraktni in konkretni opis prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi, za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice. Zato je za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delovnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati. Prekršek je bil storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, kamor je praviloma mogoče vezati delovanje pravne osebe in njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje. V obravnavani zadevi je sedež pravne osebe v Ljubljani, iz podatkov v spisu in iz opisa prekrška pa izhaja, da bi odgovorna oseba pravne osebe morala delovati v prodajalni v ..., kjer bi morala zagotoviti preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Glede na tako izkazane okoliščine zato ni mogoče šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani.

Zahteva za sodno varstvo mora vsebovati vse podatke in navedbe, ki so z ZP-1 določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku; 153. člen ZP-1 pa določa, da mora pritožba obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis ter je po ustaljeni sodni praksi prav podpis bistvena sestavina pritožbe (posledično tudi zahteve za sodno varstvo). Zahteva za sodno varstvo, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Ker je pritožnica zamudila s podpisom zahteve za sodno varstvo, je šteti, da zahteva za sodno varstvo ni bila pravočasno vložena.

Nesprejemljivo je stališče pritožnika, da je inkriminirana količina iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 vsebovana v prekršku po 2. alineji prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1, saj primerjava obeh prekrškovnih določb pokaže, da gre za dvoje različnih izvršitvenih ravnanj, ki sta sankcionirani kot prekršek. Z vidika ustavno sodne presoje je nesprejemljivo stališče o protiustavnosti roka 5 dni iz določbe četrtega odstavka 55. člena ZP-1 in roka 8 dni iz določbe prvega odstavka 60. člena ZP-1, ki jo pritožnik gradi na okoliščinah konkretnega primera in meni, da bi roki zaradi obsežnosti zadeve morali biti daljši. Takšno stališče bi pomenilo, da bi v vsakokratnem primeru zakon glede na obsežnost zadeve, ali glede na lastno interpretacijo o obsežnosti zadeve, moral določati daljši rok za uveljavljanje pravice do izjave in pravnega sredstva. Predpis o prekršku iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 ne določa, da je storilec lahko odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom, zaradi česar krivdna oblika ni zakonski znak prekrška in ni potrebno, da bi bila konkretizirana v izreku odločbe, temveč zadošča, da je vsebovana v razlogih odločbe o prekršku.</p

Izhajajoč iz namena ZPPDFT-1 je potrebno šteti, da je ukrep iz tretjega odstavka 44. člena tega zakona ukrep, ki preprečuje uporabo (finančnega) sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, zaradi česar je po namenu zakona potrebno kršitev šteti kot kršitev drugega finančnega predpisa, za kar pa je na podlagi prvega odstavka 214. člena ZP-1 določena izključna pristojnost okrajnega sodišča, ki ima sedež na okrožnem sodišču.

V konkretnem primeru naj bi bil prekršek storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari treba šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, saj je delovanje pravne osebe oziroma njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje, mogoče vezati le na sedež pravne osebe. Okoliščina, da ima državni organ, pri katerem bi moral biti opravljen vpis (Register dejanskih lastnikov), sedež v Ljubljani, ne pomeni, da je bil prekršek dejansko storjen v kraju sedeža tega organa, temveč je jasno, da je bila opustitev storjena v kraju, kjer ima sedež pravna oseba.

V konkretnem opisu prekrška na plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije je kot kraj storitve prekrška sicer res naveden kraj Ljubljana, vendar pa iz podatkov v spisu in celotnega opisa prekrška ne izhaja, da bi bil očitan prekršek dejansko storjen v Ljubljani oziroma da bi storilec moral delovati v Ljubljani. V opisu prekrška navedeni kraj, kjer bi storilec moral delovati, tako nima dejanske in pravne podlage oziroma glede na celoten opis prekrška in navedene zakonske določbe to ni pravilen kraj storitve očitanega prekrška.