VSL Sodba II Cpg 187/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ne glede na to sodišče prve stopnje postopka ni vodilo po tistih določbah ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti.¹ Zato o pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni odločila višja sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP), pač pa senat. Ta je o pritožbi odločil na podlagi določil ZPP o rednem postopku.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da na fiduciarni transakcijski račun tožeče stranke plača 970,07 EUR s pripadki (I. točka izreka in ji povrne njene pravdne stroške v znesku 844,45 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

3Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je ona lastnica stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev. Kljub temu, da je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot njegova lastnica, pogojev za (izvirno) pridobitev lastninske pravice ni izpolnila. To stanovanje je bilo v družbeni lastnini. Kot tako se je kasneje lastninilo po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL). Tožeče stranke načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati, ker je vedela, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim. Sodišču prve stopnje je tudi očitala, da je arbitrarno presodilo, da tožena stranka sporno nepremičnino šteje za svojo in da jo bo kot del stečajne mase prodala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno niti na katero redno poročilo tožene stranke se sodišče prve stopnje v tej zvezi sklicuje, niti katera konkretna listina predstavlja domnevni načrt prodaje. Navedena dejstva pa tudi ne izhajajo iz dopisa stečajne upraviteljice z dne 12. 1. 2015. Poleg tega je tožena stranka očitek, da naj bi stečajna upraviteljica tožene stranke sporno stanovanje štela za del stečajne mase, argumentirano zavrnila. V dokaz tega dejstva je predlagala zaslišanje stečajne upraviteljice tožene stranke M. B. Tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Neutemeljeno tudi ni zaslišalo priče S. K. Ta dokazni predlog je zavrnilo s protislovno obrazložitvijo. S tem je po pritožničinem stališču kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je po mnenju tožene stranke podana tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke. Pa tudi zato, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, so nejasni in v nasprotju z listinskimi dokazi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe naj ne bi bilo razvidno, katere konkretne dokazne listine je v dokaznem postopku sploh sodišče vpogledalo in prebralo. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nepremičnini obremenila s hipoteko, naj bi bila protispisna. Sodišču prve stopnje je pritožnica očitala tudi zmotno tolmačenje petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in jo spremeni njej v prid, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Dne 20. 2. 2019 je vložila še dopolnitev (popravek) pritožbe.

4V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, da naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in njeno dopolnitev delno zavrže, delno pa zavrne. Zavrženje je predlagala zato, ker da je tožena stranka uveljavljala (tudi) pritožbeni razlog zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ta pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog). Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora, ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6Predmet tega spora je plačilo prispevkov v rezervni sklad etažnih lastnikov za obdobje od oktobra 2014 do avgusta 2017 za tisto stanovanje, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti tožene stranke.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: (1) tožeča stranka je upravnik stanovanjske hiše na naslovu Ljubljana, tožena stranka pa je v zemljiški knjigi vpisana kot etažna lastnica stanovanja v tej stavbi, (2) tožena stranka je bila kot etažna lastnica v zemljiško knjigo vpisana oktobra 2015 na podlagi 3. člena ZLNDL in z začetkom učinkovanja vpisa 4. 12. 2013, (3) pred tem je bila tožena stranka v zemljiški knjigi vknjižena kot imetnica pravice uporabe na stanovanju kot družbeni lastnini, (4) tožena stranka vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo ni nasprotovala, (5) tožena stranka je na S. K. prenesla pravico do uporabe stanovanja, (6) na stanovanju tožene stranke so bile v korist upnikov tožene stranke predznamovane hipoteke, (7) višina prispevka za rezervni sklad je do vključno februarja 2016 znašala 22,99 EUR, od marca 2016 dalje pa 31,18 EUR in (8) tožena stranka je od 4. 4. 2011 v stečajnem postopku. Hkrati je zavzelo stališče, da namerava v stečajnem postopku ceniti in prodati vse nepremičnine, katerih lastnica je, med drugim tudi nepremičnine, za katere ne bo našla lastnikov.

8Sodišče prve stopnje je presodilo, da podlago za aktivno legitimacijo tožeče stranke predstavljata Pogodba o upravljanju z dne 10. 6. 1996 (A2) in 118. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Pasivno stvarno legitimacijo tožene stranke pa je utemeljilo s sklicevanjem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, določeno v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Upoštevajoč določbe 41. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) in 119. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je zavzelo stališče, da je plačevanje prispevkov v rezervni sklad zakonska obveznost etažnega lastnika.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

9Na podlagi 119. člena SPZ je zavezanec za plačilo prispevkov v rezervni sklad etažni lastnik. V tem postopku ni sporno, da je tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica stanovanja v zgradbi, ki jo upravlja tožeča stranka. Sporno pa je, ali je tožena stranka tudi njegova „dejanska“ lastnica.

10Pritožnica vztraja, da v postopku lastninjenja stanovanja po določbah ZLNDL lastninske pravice na stanovanju ni pridobila, to dejstvo pa, da je bilo tožeči stranki znano. V pritožbi ponavlja, (1) da je pravico do trajnega razpolaganja, uporabe in upravljanja na stanovanju s pogodbo št. 143/67 z dne 23. 4. 1967 prenesla na S. K. in F. K., (2) da od takrat dalje stanovanja nima več v posesti, (3) da se je kot lastnica v zemljiško knjigo vknjižila le zato, ker je bila v zemljiški knjigi vpisana kot nosilka pravice do uporabe in (4) da se je pravica do uporabe prenašala izvenknjižno.

11Sodišče prve stopnje se do zgoraj povzetih navedb tožene stranke res ni posebej opredelilo. Ugovora tožene stranke, da ni lastnica stanovanja, tudi ni presojalo na podlagi določb ZLNDL. Vendar ne eno ne drugo za presojo utemeljenosti pritožbe ni bistveno. Bistveno je le, da se nad toženo stranko, ki je zemljiškoknjižna lastnica stanovanja, vodi stečajni postopek. V tem postopku pa veljajo posebna pravila glede oblikovanja stečajne mase, prodaje premoženja stečajnega dolžnika in morebitne izločitve premoženja iz stečajne mase.

12Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo spada vse dolžnikovo premoženje (224. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Po določbi prvega odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V stečajno maso torej spada tudi nepremičnino premoženje, katerega zemljiškoknjižni lastnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Tisti, ki meni, da je na takšni nepremičnini pridobil lastninsko pravico na izviren način, pa lahko v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka prijavi izločitveno pravico na tem premoženju (prim. 299. člen ZFPPIPP). Če upnik izločitvene pravice ne prijavi, ta ne preneha. Preneha le ovira za prodajo tega premoženja v stečajnem postopku². Šele ko upravitelj v skladu z določili ZFPPIPP proda premoženje, ki bi lahko bilo predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico. V tem primeru lahko upnik zahteva le, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pravico pa izgubi, če je ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, da bi S. K., ki naj bi bil po stališču tožene stranke dejanski lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana terjatev, prijavil izločitveno pravico. To ne izhaja niti iz spisa St ... Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad dolžnikom. Trimesečni rok za prijavo izločitvene pravice pa je že potekel, saj se je stečajni postopek nad toženo stranko začel že leta 2011.

14Glede na zgornje razloge stanovanje (ki je že več let nenaseljeno³), na podlagi samega zakona sodi v stečajno maso. Zato prodaja tega stanovanja ni odvisna od volje, želje ali suverene odločitve upraviteljice. Torej ga bo stečajna upraviteljica morala prodati. Ena od obveznosti upravitelja je namreč tudi unovčenje stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker za ugotovitev (bodočega) dejstva, ali bo stanovanje tekom stečajnega postopka prodano ali ne, ni zaslišalo stečajne upraviteljice niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Izostanek obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga pa predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni imela vpliva.

15Iz zgoraj predstavljenih določil ZFPPIPP (ki se nanašajo na način uveljavitve izločitvene pravice) sledi, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve, ker ni zaslišalo S. K. (na katerega naj bi bila tožena stranka prenesla pravico do uporabe tega stanovanja).

16Pravno odločilnega dejstva za odločitev v tej zadevi tudi ne predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka stanovanje obremenila s hipotekami. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v tej zvezi posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Isto velja za pritožbeno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1) in na peti odstavek 168. člena ZIZ⁴. Sodišče prve stopnje se je sicer res sklicevalo na to načelo, a po nepotrebnem. Obe določili (8. člen ZZK-1 in peti odstavek 168. člena ZIZ) sta v stečajnem postopku varovani tako, kot je pojasnjeno v 12. točki te obrazložitve⁵.

18Glede na zgornje razloge je sodišča prve stopnje ravnala pravilno, ko je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke zavrnilo. To pa pomeni, da je tožena stranka vtoževani znesek dolžna plačati.

19Pritožba torej ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobene postopkovne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, pa četudi je presojo o pasivni legitimaciji tožene stranke oprlo na drugo podlago kot sodišče prve stopnje.

Pravdni stroški

20Tožena stranka se je na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta k odločitvi o pritožbi ni v ničemer pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje pravdnih strank v vabilu na glavno obravnavo ni opozorilo na posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti, kot jih določa 456. člen ZPP. Pravdnima strankama je dopustilo vlaganje vlog oziroma navajanje dejstev in dokazov izven okvirjev 451. - 453. člena ZPP. Poleg tega je v pravnem pouku sodbe z obrazložitvijo po 324. členu ZPP namesto 8 dnevnega določilo 30 dnevni rok za pritožbo, pravdnih strank pa v tej sodbi ni opozorilo, da se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kot to sicer velja v sporih majhne vrednosti.
² Prim. VSRS Sodba II Ips 14/2017 z dne 20. 9. 2018.
³ Tožeča stranka je to navedla v XIII. točki 4. pripravljalne vloge z dne 22. 5. 2018, tožena stranka pa tega dejstva ni prerekala.
⁴ 168. člen ZIZ določa: (1) V predlogu za izvršbo na nepremičnino mora biti nepremičnina, ki je vpisana v zemljiški knjigi, označena tako, da sodišče po uradni dolžnosti lahko preizkusi lastništvo nepremičnine. (2) Za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, se uporablja določba 211. člena tega zakona. (3) Če je lastninska pravica na nepremičnini iz prvega odstavka tega člena vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. (4) V primeru iz tretjega odstavka tega člena opravi sodišče vpis po uradni dolžnosti.(5) Upnik, ki nima niti listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika.(6) Izvršilni postopek se nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu.
⁵ Prim tudi sodbo II Ips 516/2001 z dne 6. 6. 2002, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo: „Ena od pravnih posledic uvedbe stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo pride vse dolžnikovo premoženje. Običajno pride v stečajno maso poleg ostalega tudi vse tisto premoženje, ki se na dan začetka stečajnega postopka nahaja pri stečajnem dolžniku. Le če to premoženje ni last stečajnega dolžnika in o tem ni spora, ne pride v stečajno maso. Kadar pa je spor, za čigavo premoženje gre, ali kadar tudi sam stečajni dolžnik ne ve, da premoženje ni (v celoti) njegovo, to preide v stečajno maso, zakon pa daje upravičencu možnost izločanja. To pomeni, da lahko v takem primeru premoženje pride iz stečajne mase le na način, ki ga določa ZPPSL 1989.“