456. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Izdelava obrestnih računov je lahko vrednotena po tarifni številki št. 46 Odvetniške tarife le takrat, kadar predstavlja samostojno delo, torej takrat, kadar izdelava obrestnih obračunov ni potrebna za sestavljanje vlog, ki so po odvetniški tarifi že vrednotene.

Ker ne gre za gospodarski spor, temveč za pravdno zadevo, vrednost spornega predmeta presega mejo za spor majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je napačno postopalo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti, zaradi česar ni upoštevalo vseh podanih trditev in dokazov. Druga in tretja pripravljalna vloga tožeče stranke sta bili dopustni in pravočasni.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe opredelilo in navedlo vsebino tožbenega zahtevka in bistveno dejansko podlago tožbe, saj je pojasnilo, da vrednost tožbenega zahtevka predstavlja plačilo petih računov z nateklimi obrestmi, ki jih je tožnik zaračunal tožencu za plačilo opravljenih storitev za november in december 2018 ter januar in marec 2019 ter za 21 zapadlih neplačanih obrokov za kupljeno opremo septembra 2018. To pa omogoča in podpira tudi pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Sodišče prve stopnje je predmetni postopek, ki se je sprva vodil kot redni postopek, po vložitvi dopolnitve tožbe in odgovora na tožbo vodilo po pravilih postopka v gospodarskih sporih majhne vrednosti. Ugotovilo je, da je tožnica s tožbo uveljavljala več denarnih tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za njihovo seštevanje po prvem odstavku 41. člena ZPP. Zahteva po sklepčnosti tožbe je opredeljena v 318. členu ZPP, ki določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Tožnica ni podala konkretiziranih trditev oz. trditev, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, niti v zvezi z delno neizpolnitvijo (kaj konkretno bi morala tožena stranka še izdelati oz. opraviti) niti glede jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine (koliko manj je vredno delo z napakami v razmerju z delom brez napak) niti glede nastanka škode (kakšna škoda je tožeči stranki nastala zaradi napak). Če je delo neuporabno, se predpostavlja, da ga ni mogoče sanirati z odpravljanjem napak in drugimi jamčevalnimi zahtevki, oz. odprava le-teh ni več smotrna. Jamčevalni zahtevki (odprava napak, znižanje pl

V kolikor pravilno vabljena stranka v sporih majhne vrednosti ne pride na narok, ki ga sodišče razpiše čeprav ga stranka ni zahtevala, se šteje, da umika vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov, ki jih je že predhodno predložila sodišču. Tožena stranka na takšno posledico sicer v vabilu na narok za glavno obravnavo ni bila opozorjena in je sodišče s tem kršilo 456. člen ZPP, kar pa ne predstavlja procesne kršitve, ki bi se lahko izpodbijala v tovrstnih sporih.

O tem, da je bila terjatev, ki jo je v tem postopku vtoževala prvotna tožeča stranka, prenesena v sedaj vtoževani višini na sedanjo tožečo stranko, med pravdnima strankama ni spora. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po končanju stečajnega postopka nad prvotno tožečo stranko nadaljevalo postopek s singularnim pravnim naslednikom prvotno tožeče stranke.

Uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku ni dovoljeno.

Kasneje dano opozorilo sodišča na posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti ne more doseči svojega namena, če stranke nanje niso bile pravočasno opozorjene. Pouk glede posledic izostanka iz 455. člena ZPP in omejitve pritožbenih razlogov je nedvomno pravočasen, medtem ko glede prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov tega ni mogoče (vedno) trditi.

V sporih majhne vrednosti so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni. Pritožnica z omejitvijo pritožbenih razlogov niti s pravnim poukom v izpodbijani sodbi niti z vabilom na glavno obravnavo ni bila seznanjena, a to kogentnih zakonskih določb ne more spremeniti.

Čeprav tožeča stranka na narok ni prišla, sodišče ne bi moglo izdati sodbe na podlagi odpovedi, kot je smiselno predlagano v pritožbi. To bi bilo možno le, če bi tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka, pa nanj ne bi bila prišla, čeprav je bila v redu povabljena.

Sodišče prve stopnje bi moralo toženko ob vročitvi tožbe v odgovor opozoriti na posebnosti spora majhne vrednosti in jo seznaniti s posledicami, ki jo zaradi pasivnosti lahko zadenejo ter na pravico zahtevati narok. Ker tako ni ravnalo, je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Ker je bil v pravnem pouku o pritožbi sodbe prve stopnje naveden nepravilen rok za vložitev pritožbe, je v tem roku vložena pritožba pravočasna. Ker sodišče prve stopnje niti v vabilih na glavno obravnavo niti v pravnem pouku o pritožbi izpodbijane sodbe ni navedlo, iz katerih pritožbenih razlogov se sme izpodbijati sodba, je zato pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbena navajanja tožeče stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Za presojo pravilnosti prvostopenjske odločitve je bistvenega pomena namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval ob sprejetju ZOdvT in ta je bil v tem, da se določi takšen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranki spodbujal k čim hitrejši rešitvi zadeve. Takšna krivdna dejanja strank, ki povzročijo preložitev naroka in s tem podaljšanje teka sodnega postopka, vsekakor predstavljajo dejansko podlago za uporabo 156. člena ZPP, hkrati pa so v nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejetju ZOdvT, ki je sicer za narok določil enotno nagrado, ne glede na število izvedenih narokov, vendar pa je ta ista nagrada tista, ki bo v bodoče s svojo kaznovalno funkcijo pri uporabi v zvezi s 156. členom ZPP vodila pooblaščence pravdnih strank k bolj vestnemu in skrbnemu ravnanju pri zastopanju pravdnih strank in jih spodbujala k čim hitrejši rešitvi zadeve brez vsakršnega neutemeljenega in nepotrebnega odlašanja.

Opravičilo glede udeležbe na naroku s hkratno prošnjo za njegovo preložitev mora biti konkretizirano in podprto z razpoložljivimi dokazi. Če teh ni, mora stranka to izrecno pojasniti ter navesti, da jih bo predložila naknadno.

Dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče in zakonita zastopnika, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. Prvostopno sodišče bi lahko sankcijo po 3. odstavku 354. člena ZPP uporabilo zgolj in samo v primeru, če je stranka, ki je narok izrecno zahtevala, pred tem na omenjene posledice tudi opozorjena.

V sporu majhne vrednosti je mogoče izdati sodbo zaradi odpovedi le, če tožnik ne pride na prvi narok na glavno obravnavo

Tožeča stranka je bila pravilno vabljena, saj je bila v vabilu opozorjena na pravne posledica izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeči stranki tudi ni moglo ostati neznano, da je bila z vabilom na narok za glavno obravnavo dne 21. 02. 2008 vabljena na prvi narok. Prvič, v tej zadevi še ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, zato tožeča stranka ni mogla biti v dvomih, ali se vabilo nanaša na prvi, drugi ali morda kakšen kasnejši narok za glavno obravnavo. Drugič, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, je dne 22. 01. 2008 hkrati z vabilom v postopku v sporih majhne vrednosti prejela tudi vabilo na poravnalni narok. Z vabilom na ta narok pa se v skladu z določbo 3. odstavka 305.c člena ZPP stranko izrecno opozori, da bo v primeru, če poravnalni narok ne bo uspel, sodišče takoj začelo glavno obravnavo, to pa pomeni, da bo opravljen prvi narok za glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je cenitev sprejelo kot dokaz v smislu listine in ne izvedenskega mnenja, vendar pa ga zatem, ko je ta dokaz izvedlo, ni presojalo po načelu proste presoje dokazov iz 8. čl. ZPP, ki določa, da sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ker je sprejelo takšen dokazni sklep, bi moralo ta listinski dokaz upoštevati.