VSL Sklep I Ip 1295/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor (1. točka izreka sklepa) in dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka (2. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor zoper sklep o izvršbi ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dne 31. 5. 2018 na upnikov predlog izdalo sklep o izvršbi za izterjavo terjatve, kot izhaja iz pravnomočnih odločb Okrožnega sodišča v Tel Avivu - Jafo, Izrael, št. 000823/95a z dne 9. 6. 2005 in št. 000823/95a z dne 19. 1. 2006, katerih pravna veljavnost je bila priznana s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I R 367/2016 z dne 12. 9. 2017 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Cp 18/2017 z dne 5. 3. 2018.

6Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

7Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da je upnik kot izvršilni naslov navedel sklepa slovenskih sodišč, od katerih pa nobeden ne predstavlja primernega izvršilnega naslova, saj ne vsebuje izreka, ki bi dolžniku nalagal plačilo zahtevanih zneskov. Sodišče pa je ravnalo nezakonito in mimo predloga, če je kot izvršilni naslov štelo sodbi izraelskega sodišča, ki ju upnik k predlogu za izvršbo ni priložil, čeprav je izvršilni naslov po petem odstavku 44. člena ZIZ obvezna priloga k predlogu za izvršbo. Take navedbe, ki jih dolžnik v celoti ponavlja tudi v pritožbi, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene, višje sodišče pa temu pritrjuje.

8Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil predlog za izvršbo vložen 10. 4. 2018, ko takrat veljavni ZIZ v petem odstavku 40. člena še ni zahteval, da bi moral upnik k predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova priložiti izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti v izvirniku ali prepisu, tujemu izvršilnemu naslovu pa listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona. Taka določba je bila namreč v ZIZ uvedena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ-L, ki sicer velja od 25. 3. 2018 dalje, vendar pa se uporablja šele od 25. 3. 2019 dalje, zato se skladno s prehodno določbo prvega odstavka 70. člena ZIZ-L za predmetni postopek uporablja peti odstavek 40. člena ZIZ, kot je veljal pred uveljavitvijo ZIZ-L. Takrat je navedeni člen določal, da upniku izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, k predlogu ni treba priložiti, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti, za tuji izvršilni naslov pa, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona, kar je dolžniku že pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

9Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je upnik zahtevam po petem odstavku 40. člena ZIZ v celoti zadostil. Iz podatkov spisa je razvidno, da je upnik v predlogu za izvršbo kot izvršilni naslov navedel sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I R 367/2016 z dne 12. 9. 2017 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Cp 18/2017 z dne 5. 3. 2018, ob tem pa je tudi detajlno in natančno pojasnil, da je bila z navedenima sklepoma priznana pravna veljavnost pravnomočnih sodb Okrožnega sodišča v Tel Avivu - Jafo, Izrael, št. 000823/95a z dne 9. 6. 2005 in št. 000823/95a z dne 19. 1. 2006, katerih izrek je upnik povzel v navedbah predloga za izvršbo, konkretizirano pa je citiran tudi v sklepih iz postopka priznanja teh odločb.¹ Jasno je torej, da je upnik zahteval izvršbo za terjatev, kot izhaja iz tujih sodb, ki jima je bila priznana pravna veljavnost v Republiki Sloveniji, zato so neosnovani očitki, da je sodišče odločalo mimo zahtevka. Z izvedbo delibacijskega postopka oziroma s priznanjem tujih sodnih odločb sta bili sodbi izraelskega sodišča inkorporirani v slovenski pravni red in sta skladno s prvim odstavkom 94. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) izenačeni z odločbo sodišča Republike Slovenije in imata v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba², kar pomeni, da je na podlagi vseh teh listin dopustno predlagati izvršbo v Republiki Sloveniji.³

10Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I R 367/2016 z dne 12. 9. 2017 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Cp 18/2017 z dne 5. 3. 2018 je upnik predložil že k predlogu za izvršbo, skladno s tretjim odstavkom 58. člena ZIZ pa je po vložitvi dolžnikovega ugovora upnik v odgovoru na ugovor dodatno predložil še obe sodbi izraelskega sodišča (v spisu pod prilogami A15 do A17). Sodišče prve stopnje je torej ob odločanju o ugovoru v spisu imelo vse potrebne listine, da je lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom.

11Dolžnik v pritožbi trdi, da mu priloge k odgovoru na ugovor (torej predloženi sodbi izraelskega sodišča pod A 15 do A17) niso bile vročene in se do njih ni mogel opredeliti. S tem uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, vendar s temi trditvami v pritožbenem postopku ne more več uspeti. Skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora namreč stranka kršitev določb postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Iz spisa je razvidno, da je bil upnikov odgovor na ugovor (r. št. 18 v spisu) dolžniku poslan v izjavo z dopisom z dne 20. 3. 2019 (r. št. 19 v spisu), ki je bil glede na podatke vročilnice dolžniku po pooblaščencu vročen 26. 3. 2019, pri čemer je na dopisu izrecno in jasno navedeno, da se dolžniku poleg drugopisa r. št. 18 vročajo tudi priloge A 15 - 17. Ob tako jasni navedbi v dopisu glede vsebine pošiljke bi moral dolžnik ob morebitni ugotovitvi, da priloge v pošiljki niso bile vsebovane, take trditve uveljavljati že takoj v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor (že od vsake povprečno skrbne osebe, posebej pa od pravno kvalificiranega pooblaščenca - odvetnika, ki zastopa dolžnika, se namreč pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njegovi vsebini, in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče⁴). Ker v pritožbi dolžnik ne trdi, da zatrjevane kršitve brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v svojem odgovoru na upnikov odgovor na ugovor in ker tudi ne gre za kršitev, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je v pritožbi ne more več uspešno uveljavljati.⁵

12Dolžnik v pritožbi ponavlja ugovorne očitke, da je s sklepi delibacijskega postopka priznana zgolj pravna veljavnost izraelskih sodb, pri čemer ni jasno, kakšen pomen naj bi takšno priznanje sploh imelo. Dolžnik meni, da tuja sodba ne more pridobiti moči izvršilnega naslova v Republiki Sloveniji zgolj s priznanjem pravne veljavnosti, temveč mora sodišče poleg priznanja odločiti tudi o izvršljivosti oziroma eksekvaturi.

13Že sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da tako dolžnikovo razlogovanje ne drži in da se v delibacijskem postopku po ZMZPP o eksekvaturi oziroma o potrditvi izvršljivosti tuje sodne odločbe ne odloča.⁶ ZMZPP namreč ureja le postopek priznanja tuje sodne odločbe, za kar kot pogoj določa predložitev tuje sodne odločbe ali njenega overjenega prepisa in predložitev potrdila pristojnega tujega sodišča oziroma drugega organa o pravnomočnosti te odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana (glej prvi odstavek 95. člena ZMZPP). Kot je bilo že pojasnjeno, s priznanjem tuja sodna odločba postane del slovenskega pravnega sistema in je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije ter ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba, zato so neutemeljene navedbe, da ni jasno, kaj priznanje tuje sodne odločbe sploh pomeni. Skladno s 13. členom ZIZ pa je tujo sodno odločbo, ki ji je bila priznana pravna veljavnost v slovenskem pravnem redu, tudi dopustno izvršiti oziroma na njeni podlagi dovoliti in opraviti izvršbo.

14Dolžnik v zvezi s tem nadalje meni, da bi moral upnik po 103. členu ZMZPP k zahtevi za izvršitev tuje sodne odločbe priložiti še tuje potrdilo o izvršljivosti odločbe po pravu države izvora, česar ni storil in torej odločbi nista postali izvršljivi. Pritrditi je sodišču prve stopnje, ki je te navedbe zavrnilo kot nerelevantne. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sodbi izraelskega sodišča ne vsebujeta paricijskega roka oziroma roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato niti še nista mogli postati izvršljivi, vendar pa to ni ovira za izdajo sklepa o izvršbi oziroma je mogoče v izvršilnem postopku tako pomanjkljivost pravnomočnih sodnih odločb še sanirati. V drugem odstavku 21. člena ZIZ (ki je proti ZMZPP specialnejši oziroma lex specialis) je tako določeno, da v primeru, če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ta rok določi sodišče v sklepu o izvršbi in nato za primer, če dolžnik terjatve v tem roku ne bo poravnal, dovoli izvršbo.⁷ Na tak način je postopalo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru in ni mogoče pritrditi ugovornim in pritožbenim navedbam, da je z določitvijo roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dolžniku ponovno oziroma še enkrat v plačilo naložilo obveznost po izvršilnem naslovu in s tem kršilo pravila o že pravnomočno razsojeni stvari. Očitana kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zato ni podana.

15V ugovoru in pritožbi dolžnik nadalje meni, da sodbi nista postali izvršljivi tudi iz razloga, ker mu v postopku pred izraelskim sodiščem nista bili pravilno vročeni. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bila v delibacijskem postopku priznana pravna veljavnost pravnomočnih tujih sodb, na to pa je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano in pravilnosti vročitve pravnomočnega izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ne more več presojati.

16Neutemeljene so tudi dolžnikove ugovorne in pritožbene navedbe, da mu je sodišče v plačilo naložilo zneske v EUR, kar je v neskladju z izvršilnim naslovom. Tako predlog za izvršbo kot tudi sklep o izvršbi namreč jasno glasita na zneske v ILS (novi izraelski šekel), tako kot je terjatev opredeljena tudi v izvršilnem naslovu. Res je sicer, da je ob terjatvi v ILS dodan še pristavek „v protivrednosti EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila“, vendar pa to ne pomeni, da je zahtevano plačilo terjatve v EUR. Terjatev se namreč še vedno zahteva v ILS, pristavek pa predstavlja le podrobnejšo konkretizacijo, kako se bo terjatev konvertirala oziroma preračunala v trenutku izpolnitve (bodisi prostovoljne bodisi prisilne) glede na to, da je skladno s 3. členom Zakona o uvedbi eura zakonito plačilo sredstvo v Republiki Sloveniji EUR.

17Po vsem povedanem je odločitev o zavrnitvi dolžnikovega neutemeljenega ugovora pravilna, posledično pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

18Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Prim. VSL sklep I Ip 792/2019 z dne 23. 5. 2019.
² Prim. npr. dr. Dragica Wedam Lukić: Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji, Pravni letopis leto 2011, št. 1, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani IPP-PF.
³ Prim. VSRS sklep Cp 3/2017 z dne 15. 6. 2017 in VSRS sklep Cp 15/2017 z dne 11. 1. 2018.
⁴ Smiselno prim. sklep II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011.
⁵ Prim. npr. VSL sklep III Ip 2395/2018 z dne 28. 11. 2018
⁶ Postopek eksekvature pozna le pred revidiranjem veljavna Uredba št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (t.i. Bruseljska uredba oziroma Uredba Bruselj I), ki ureja tudi potrjevanje (razglasitev) izvršljivosti tuje sodne odločbe, v katerem mora upnik najprej v samostojnem postopku doseči potrditev izvršljivosti in šele ko je v tem postopku v Sloveniji izdana odločba o razglasitvi izvršljivosti, lahko v novem sodnem postopku zahteva izvršbo (prim. VSRS sklep Cp 3/2017 z dne 15. 6. 2017). Ta Uredba v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj ne gre za spor med strankama iz dveh držav članic EU.
⁷ Prim. npr. VSL sklep I Ip 869/2018 z dne 8. 6. 2018, VSC Sklep I Ip 80/2018 z dne 25. 4. 2018 in drugi, tako tudi dr. Vesna Rijavec v Civilno izvršilno pravo, GV Založba Ljubljana 2003, stran 109.