VSM Sodba I Cp 354/2019

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v 3. ter 8. vrstici navedeni denarni znesek v višini 147,60 EUR nadomesti z zneskom 134,34 EUR.

II. Pritožba toženke v presežku ter pritožba tožnikov se zavrne in v še izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega preživljanja drugi tožnici, tretji tožnici, četrtemu tožniku in peti tožnici plača mesečno rento, in sicer:

- drugi tožnici, zunajzakonski partnerki pokojnega A. A. B. B., mesečno rento v višini 147,60 EUR za čas od 26. 8. 2015 pa vse dokler bodo zato obstajali zakoniti pogoji, in sicer do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec. Do izdaje prvostopenjske sodbe zapadle mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2017 do plačila je toženka drugi tožnici dolžna plačati v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka prvostopenjske sodbe, v bodoče zapadlo mesečno rento pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, od zapadlosti posameznega mesečnega zneska denarne rente do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je zahtevek druge tožnice zavrnilo (II. točka izreka), kar ni pritožbeno sporno;

- tretji tožnici C. C., četrtemu tožniku D. D. in peti tožnici E. E. kot mladoletnim otrokom pokojnega pa vsakemu mesečno rento v višini 30,00 EUR od 26. 8. 2015 do dopolnjenega 26 leta starosti vsakega od mladoletnih tožnikov (v izreku izpodbijane sodbe je to za vsakega mladoletnega tožnika datumsko opredeljeno), in sicer do vsakega 20 dne v mesecu za tekoči mesec. Do izdaje prvostopenjske sodbe zapadle mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2017 do plačila je toženka mladoletnim tožnikom dolžna plačati v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka prvostopenjske sodbe, v bodoče zapadlo mesečno rento pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, od zapadlosti posameznega mesečnega zneska denarne rente do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III., IV. in V. točka izreka).

V VI. točki izreka je toženki naložilo, da prvi tožnici F. F., materi pokojnega, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka prvostopenjske sodbe plača 7.577,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2017 do plačila. V presežku pa je zahtevek prve tožnice za povrnitev zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

V VII. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo primarno postavljene zahtevke druge, tretje in pete tožnice ter četrtega tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega preživljanja v enkratnem znesku s pripadki, kakor podrobneje izhaja iz te točke prvostopenjskega izreka in ni pritožbeno izpodbijano.

V VIII. točki izreka je toženko zavezalo še, da tožnikom v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka prvostopenjske sodbe nerazdelno povrne stroške pravdnega postopka v višini 1.810,16 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3Toženka prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu, to je v I., III., IV., V., VI. in VIII. točki izreka, izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot že v postopku na prvi stopnji vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, saj je prepričana, da je v obravnavanem primeru odškodninsko odgovoren delodajalec pokojnega A. A., podjetje S. M. s.p. Ta je na podlagi 4. člena Pogodbe o skupnem delu na projektih št. 64/2015 namreč prevzel popolno odškodninsko odgovornost za poškodbe pri delu, ki bi utegnile nastati njegovim delavcem pri toženki. Citirano pogodbeno določilo kot lex specialis predstavlja materialnopravno podlago za presojo pasivne legitimacije in odgovornost toženke na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izključuje. Pravna teorija in sodna praksa sta namreč enotni, da pogodbena določila predstavljajo materialno pravo, ki ga je treba upoštevati pri presoji odškodninske odgovornosti pogodbenikov. Obravnavani tožbeni zahtevek bi tožniki zato morali nasloviti zoper delodajalca pokojnega - S. M. s.p.. Do izpostavljenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo odločb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem, ko je zaključilo, da je toženka krivdno odškodninsko odgovorna na podlagi 147. člena OZ pa je hkrati zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb, da do nezgode ne bi prišlo, v kolikor bi delodajalec pokojnega na dan škodnega dogodka izvajal neposreden nadzor delovnega procesa, kakor se je zavezal s Pisnim sporazumom o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču, kar pa je v celoti opustil. Zmotni so tudi prvostopenjski zaključki o objektivni odgovornosti toženke. Dejavnost, pri kateri je prišlo so smrti A. A., ni nevarnega sama po sebi, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Nevarne okoliščine, ki so kritičnega dne pripeljale do obravnavanega škodnega dogodka, so namreč zgolj posledica neskrbnosti delavca G. G. in njegovega samovoljnega ravnanja, ki pa ga toženka ni mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, tako da je njena odgovornost izključena (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ). Da dejavnost, ki so jo kritičnega dne opravljali delavci pri toženki, ni nevarna in mostno dvigalo ne predstavlja nevarne stvari, pa potrjuje tudi dejstvo, da je to nesporno prva delavna nesreča, ki se je v tej zvezi pripetila pri toženki. Sodišče prve stopnje se tudi nepravilno sklicuje na sodbo v zadevi VSC I Cp 460/2016 z dne 26. 1. 2017, kjer je zavzeto stališče, da je mostno dvigalo nevarna stvar. Pravni standard nevarne stvari je namreč potrebno presojati glede na vse okoliščine danega primera, dejansko stanje v referenčni zadevi pa ni primerljivo z obravnavanim.

V zvezi s tožnikom priznano premoženjsko škodo zaradi izgubljenega preživljanja toženka zatrjuje, da jim je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo drugega odstavka 173. člena OZ prisodilo več od tistega, kar bi dobivali od umrlega, če bi ostal živ. Poudarja, da bi se pri ugotavljanju škode zaradi preživljanja po odbitju davkov in prispevkov morali ugotoviti konkretni zneski, ki jih je pokojni zaslužil ter jih iz svojega zaslužka porabil za preživljanje tožnikov. Ni sporno, da je pokojni prejemal minimalno plačo v višini 831,74 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne rente tudi pravilno upoštevalo trenutno minimalno plačo v RS v višini 842,79 EUR bruto oziroma 638,00 EUR neto. Zmotno pa je presodilo, da so tožniki uspeli dokazati, da je pokojni poleg minimalne plače prejemal tudi dodatno plačilo na roke v višini 300,00 EUR. Ne drži, da bi toženka morala dokazati, da pokojni ni prejemal dodatnega plačila na roke, saj gre v tem primeru za t.i. negativno dejstvo, ki pa ga toženka po procesnih pravilih ni dolžna in zmožna dokazati. Tožniki so tisti, ki bi ob uporabi 212. člena ZPP morali dokazati svoje trditve o tem, da je pokojni redno prejemal tudi dodatno plačilo na roke in v kakšni višini ga je prejemal. Pri presoji, ali so tožniki izpolniti trditveno in dokazno breme, se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpovedbo druge tožnice, zunajzakonske partnerke pokojnega, ki pa je nedvomno zainteresirana za uspeh v predmetnem postopku, zato je njena izjava neverodostojna. O tem spornem dejstvu bi lahko najverodostojneje izpovedal priča S. M. kot delodajalec pokojnega, ki naj bi slednjemu dodatno izplačilo izplačeval na roke, vendar so tožniki dokazni predlog po njegovem zaslišanju umaknili. O prejemanju dodatnega plačila na roke tožniki niso predložili prav nobenega listinskega dokaza. Nesprejemljivo pa je sodišče prve stopnje sledilo tudi zatrjevanjem tožnikov o tem, da je v gradbeni stroki splošno znano, da delodajalci ponujajo pogodbe za minimalno plačo, v izogib plačila davka pa del plačila opravijo na roke. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tožnikom znesek 300,00 EUR zmotno priznalo v celoti, brez odbitja davkov in prispevkov. Sodišče je namreč dolžno spoštovati pravna pravila in dopuščati zgolj zakonita ravnanja. Rento morejo odmeriti v okviru pravno priznane škode, plačilo na roke pa v ta okvir ne sodi. Pokojni je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno tudi zgolj za določen čas treh mesecev, in sicer zaradi začasno povečanega obsega dela. Iz tega razloga zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi zaposlitev po preteku treh mesecev sploh še imel, kaj šele, da bi dodatno plačilo na roke v višini 300,00 EUR prejemal vsaj še nadaljnjih 20 let. Tudi za drugo tožnico ni mogoče z gotovostjo trditi, da bo v naslednjih šestih letih še zmeraj brezposelna, saj je prijavljena v evidenco brezposelnih oseb in je zato dolžna aktivno iskati zaposlitev. Prav tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da se bodo otroci pokojnega šolali do 26 leta, saj šolanja še niti niso začeli. Stališče sodišča prve stopnje, da toženka v primeru spremenjenih okoliščin lahko vloži tožbo za znižanje oziroma ukinitev rente, pa je zanjo bistveno prestrogo in ji nalaga nesorazmerno breme, medtem ko tožnikom nudi pretirano pravno varstvo. Po obrazloženem bi mesečni dohodek na posameznega družinskega člana tako znašal 127,60 EUR (minimalna plača v neto višini 638,00 EUR : 5 = 127,60 EUR). Glede na nesporno dejstvo, da tretja ter peta tožnica in četrti tožnik po očetu prejemajo pokojnino v višini 135,00 EUR, ter mesečno otroški dodatek za vsakega od njih znaša 125,74 EUR, pa je jasno, da materialno prejemalo več kot pred obravnavanim škodnim dogodkom. Ugoditev tožbenemu zahtevku je zato v nasprotju z drugim odstavkom 173. člena OZ, saj priznan znesek mesečne rente presega popolno odškodnino. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek druge tožnice, ki je zahtevala plačilo mesečne rente v višini 156,00 EUR. Šele kasneje, na naroku dne 24. 9. 2018, je namreč zaslišana kot stranka povedala, da prejema tudi pokojnino v višini 40,00 EUR, kar je potrebno odšteti od vtoževanega zneska 156,00 EUR. Tudi sicer pa bi pokojni za preživljanje posameznega družinskega člana lahko namenil zgolj 127,60 EUR. Pritožba opozarja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da bo pokojnino, ki jo dobivajo tožniki, morala poravnati toženka na podlagi regresnega zahtevka ZPIZ. Tak zahtevek je bil nanjo za leto 2015, 2016 in 2017 že naslovljen v višini 9.012,18 EUR. Odškodnina se zato more zmanjšati za koristi, ki jo imajo tožniki v zvezi s škodnim dogodkom. Zraven navedenega pa se prvostopenjsko sodišče tudi ni opredelilo do zneskov, ki jih je druga tožnica iz naslova obravnavanega škodnega dogodka prejela že pred pravdo v skupni višini 17.608,00 EUR (12.308,00 EUR in 3.400,00 EUR od toženke in 1.900,00 EUR od L. K.). Poleg tega pa je za kritje premoženjske škode še po vložitvi tožbe prejela 2.291,00 EUR. Tudi glede prvi tožnici priznanih pogrebnih stroškov v skupni višini 7.577,60 EUR, pri čemer zgolj stroški nakupa in montaže nagrobnega spomenika znašajo 6.158,41 EUR, je toženka prepričana, da so ti previsoki in presegajo objektivno nujnost pokojnikovih najbližjih in dolžno pieteto za umrlim. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na toženki dokazno breme o tem, da pogrebni stroški niso v skladu s krajevnimi običaji. Gre namreč za zatrjevanje negativnega dejstva, ki pa ga toženka skladno s procesnimi pravili ni dolžna in zmožna dokazati. Da so zahtevani pogrebni stroški dejansko v skladu s krajevnimi običaji, bi morala dokazati prva tožnica, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogla. Primernost nagrobnika bi bilo potrebno presojati tudi glede na razmere tožnikov, ki pa dokaznega bremena o primernem denarnem znesku za nabavo nagrobnega spomenika kot dejanskem vprašanju niso zmogli. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pojasnilo, zakaj šteje, da prav vsi pogrebni stroški predstavljajo objektivno nujnost pokojnikovih najbližjih in dolžno pieteto za umrlim (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nazadnje pa toženka izpostavlja še, da se račun za nagrobni spomenik z dne 25. 8. 2018 (pravilno 25. 8. 2015) navezuje na Predračun št. 13-016-000012 z dne 1. 7. 2013, torej na obdobje dveh let pred škodnim dogodkom, kar kaže na to, da ta strošek ne more biti v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Neupravičeno pa je sodišče tožnikom priznalo tudi potne stroške njihove pooblaščenke iz Ljubljane. Glede na obrazloženo toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

4Tožniki sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijajo zgolj v delu, v kolikor je v VI. točki izreka deloma zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanih pogrebnih stroškov. Izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti priznalo zgolj od vložitve tožbe dalje, pri tem pa je spregledalo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, le-ta pa je bila znana in se je v čisto denarno terjatev spremenila že pred vložitvijo tožbe (sodba I Cp 533/2004 z dne 11. 10. 2005). Zamudne obresti načeloma tečejo od tedaj, ko je stranka v zamudi. Kadar čas izpolnitve ni določen, je za nastop zamude sicer potreben opomin, vendar to ne velja za odškodninske obveznosti, kjer se uveljavlja čista denarna terjatev (sodba II Cp 1834/2004 z dne 7. 9. 2005). V obravnavanem primeru, ko se je z izdajo in poplačilom obeh računov v skupni vrednosti 7.577,60 EUR na dan pogreba 27. 8. 2015 premoženjska škoda izrazila kot čista denarna terjatev, zamuda toženke z izpolnitvijo ni nastopila na podlagi 299. člena OZ, temveč že prej, kot to predvideva določba 165. člena istega zakona.

5Tožniki v odgovoru na pritožbo v celoti prerekajo pritožbene navedbe toženke in predlagajo zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu.

6Tudi toženka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbena stališča tožnikov in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsegu.

7Pritožba toženke je delno utemeljena. Pritožba tožnikov ni utemeljena.

8Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu, to je v I., III., IV., V., VI. in VIII. točki izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi toženka, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, pritožbeno zatrjevane pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjske sodbe pa je naslovno sodišče upoštevaje vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo zapolnilo z argumentacijo v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti raziskalo vse odločilne okoliščine, relevantne za odločitev v zadevi. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je tako o tožbenem zahtevku po temelju kot po višini, vključno z obrestnim zahtevkom, odločilo materialnopravno pravilno. Navedeno ne velja zgolj, v kolikor toženka utemeljeno izpostavlja, da bi pri izračunu mesečnega prispevka pokojnega k preživljanju posameznega družinskega člana od zneska plačila za delo, ki ga je prejemal na roke, moralo odbiti dolžne davke in prispevke, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe kot izhaja iz zgornjega izreka.

9Po sklenitvi sodne poravnave v okviru predmetnega pravdnega postopka III P 672/2017 z dne 14. 6. 2018 (list. št. 107 spisa III P 672/2017), ki je bila med pravdnimi strankami dosežena glede zahtevane nepremoženjske škode, je v predmetnem postopku (ki se po sklenitvi sodne poravnave nadaljuje pod opr. št. III P 568/2018) sporno še plačilo premoženjske škode, ki jo tožniki uveljavljajo iz naslova izgubljenega preživljanja ter povrnitve pogrebnih stroškov ter stroškov ureditve nagrobnega spomenika.

10K pritožbi toženke:

11V zadevi ni sporno, da je pokojni A. A. dne 24. 8. 2015, ko je prišlo do tragične delovne nezgode, pri toženki delo opravljal na podlagi Pogodbe št. 64/2015 o skupnem delu na projektih (priloga B2 spisa III P 672/2017), ki jo je toženka sklenila s podjetjem S. M. s.p., pri katerem je bil pokojni v delovnem razmerju za določen čas treh mesecev (od 1. 7. 2015 do 30. 9. 2015) na podlagi Pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2015 (priloga A17 spisa III P 672/2017). Sicer drži kot zatrjuje pritožba, da je delodajalec pokojnega skladno s 4. členom zgoraj citirane pogodbe prevzel popolno odškodninsko odgovornost za škodo, ki utegne nastati njegovim delavcem (poškodbe pri delu). Vendar pa je zmotno prepričanje toženke, da je na osnovi takšnega pogodbenega določila njena odškodninska odgovornost za posledice obravnavanega škodnega dogodka in s tem pasivna stvarna legitimacija v predmetnem postopku izključena. Pritožnica namreč prezre, da so določila o odškodninski odgovornosti, na katera se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje (147. člena OZ), o čemer več v nadaljevanju, kogentne (prisilne) narave in njihove uporabe oziroma učinkovanja s sporazumnim dogovorom pogodbenih strank ni mogoče izključiti ali prenesti na drugega.¹ Navedeno izhaja že iz temeljnega načela obligacijskega prava, po katerem udeleženci sicer lahko prosto urejajo obligacijska razmerja, vendar pa jih ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (3. člena OZ - načelo avtonomije volje). Zaradi navedenega toženka kljub pogodbenemu dogovoru o prevzemu odškodninske odgovornosti za poškodbe pri delu ter v zvezi z delom v 4. členu že zgoraj omenjene Pogodbe št. 64/2015 o skupnem delu na projektih v predmetnem postopku z ugovorom pasivne stvarne legitimacije ne more uspeti.

12Da je pokojni kritičnega dne svoje delovne obveznosti opravljal pri toženki, v obravnavani zadevi ni sporno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost toženke zato pravilno utemeljilo ob sklicevanju na 147. člen OZ. Skladno s prvim odstavkom citirane določbe za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Čeravno ni spora o tem, da je bil povzročitelj nezgode G. G. kritičnega dne v delovnem razmerju pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, se slednje za odgovornost delodajalca za delavca po določbi 147. člena OZ niti ne zahteva. Skladno s 1. točko 3. člena Zakon o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1) kot delavec namreč šteje tudi oseba, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (ali oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja).² Na takšni osnovi, in sicer na temelju Pogodbe št. 64/2015 o skupnem delu na projektih, je delo pri toženki sicer opravljal pokojni, vendar glede na okoliščine obravnavanega primera, ko je škodni dogodek povzročil delavec toženke, slednja skladno s 147. členom OZ svojcem pokojnega odškodninsko odgovarja kot za škode posledice, povzročene tretji osebi (pokojnemu).

13Odškodninska odgovornost delodajalca za ravnanje delavca po 147. členu OZ je krivdna. Skladno s citirano določbo delodajalec, ki ni povzročitelj škode, odgovarja za dejanje drugega, in sicer kakor da bi ga sam storil. Njegova odgovornost je samostojna in neodvisna od odškodninske odgovornosti delavca. Delodajalec se odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, ko je bilo treba, pri čemer pri ekskulpaciji zanj, ker je delodajalec praviloma strokovnjak, veljajo strožja pravila (drugi odstavek 6. člena OZ), kot bi veljala za delavca.³ Delavec toženke G. G. je bil v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika - KZ-1B (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I K 18055/2016 z dne 21. 12. 2016, ki je postala pravnomočna 7. 2. 2017 - priloga A5 v spisu III P 672/2017). Z ozirom na navedeno pa je ob vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo skladno s 14. členom ZPP prvostopenjski zaključek o subjektivni odškodninski odgovornosti toženke za posledice obravnavanega škodnega dogodka na temelju 147. člena OZ lahko le pravilen, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju. Glede na to, da v našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, objektivna odgovornost pa je izjema, ki jo je potrebno utesnjujoče razlagati, pa se sodišču prve stopnje ob tako izkazani krivdni odškodninski odgovornosti toženke, z vprašanjem njene morebitne objektivne odškodninske odgovornosti ni bilo potrebno ukvarjati.⁴ Prav iz tega razloga se tudi sodišče druge stopnje v obrazložitvi predmetne sodbe do pritožbenih navedb toženke v tej zvezi ne bo opredeljevalo.

14Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, kar je nedvomno primer tudi v obravnavani zadevi, je pravdno sodišče skladno s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.⁵ Vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo pomeni, da toženka v pravdi ne more dokazovati, da njen delavec tega dejanja ni storil, da ni kriv in da med njegovim dejanjem in nastankom škode ni vzročne zveze. Skratka, ne more uveljavljati ugovorov, nasprotujočih ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe.⁶ Pojmi protipravnosti, vzročne zveze, posledice, prištevnosti in krivde se sicer ne prekrivajo s pojmi civilnega prava, vendar pa velja, da je civilna odgovornost strožja od kazenske, zato obstoj navedenih predpostavk po kazenskem pravu utemeljuje sklep, da so izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninske odgovornosti po (strožjih) merilih civilnega prava.⁷ Če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost.⁸

15Glede na opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe pa so v obravnavanem primeru nedvomno izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninske odgovornosti po merilih civilnega prava. Iz izreka že zgoraj citirane pravnomočne kazenske sodbe namreč izhaja, da je delavec toženke G. G. izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena KZ-1B s tem, ko dne 24. 8. 2015 na delovišču toženke kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu, in sicer kot vodja dvigala, iz malomarnosti ni ravnal po predpisih in varnostnih ukrepih in je tako povzročil nevarnost za življenje ljudi, njegovo ravnanje pa je imelo za posledico smrt ene osebe. Ravnal je v nasprotju z v izreku kazenske sodbe podrobno citiranimi predpisi, saj se med postavljanjem obdelovanca v pravilno lego na delovno mizo obdelovalnega stroja ni prepričal, če je bilo stikalo na daljinskem upravljalniku mostnega dvigala v položaju, ki bi preprečeval premik obeh mačkov dvigala hkrati, pred premikom mačka na dvigalu pa se tudi ni prepričal, če se kdo nahaja v manipulacijskem prostoru, v katerem se je nahajalo breme in ni uporabil zvočnega signala, s katerim bi opozoril na tveganja zaradi premika mačka, na katerem je bilo breme. To vse je imelo za posledico, da je aktiviral oba mačka dvigala hkrati, tako tudi tistega, na katerem je bilo breme (protipravno ravnanje), zaradi česar je obdelovalec spodneslo in je padel na delavca A. A. (vzročna zveza), ki se je takrat kot pomočnik operaterja G. G. nahajal neposredno ob obdelovancu z namenom, da ga z navojno palici pritrdi na delovno mizo. A. A. je pri tem utrpel predvsem obsežen prelom prvega levega rebra, prelome XII. levega rebra, obsežna preloma obeh sramnic in raztrganino vseh sojev stene aorte s posledičnimi krvavitvami v prsni, trebušni in medenični votlini in posledično temu hemoragični poškodbeni šok, zaradi česar je istega dne v UKC Maribor umrl (prepovedana posledica oziroma škoda).

16Glede na ugotovljeno kazensko odgovornost delavca toženke G. G., njegova civilnopravna odgovornost za posledice obravnavanega škodnega dogodka sicer ne more biti vprašljiva, že zgoraj pa je pojasnjeno, da za odgovornost toženke po 147. členu OZ, ker ta v razmerju do tretje osebe odgovarja samostojno in neodvisno od odškodninske odgovornosti delavca, ni merodajna. Pritožba z navedbami, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, v kolikor bi delodajalec pokojnega na dan škodnega dogodka izvajal neposredni nadzor delovnega procesa, kakor se je zavezal s Pisnim sporazumom o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču, sicer smiselno zatrjuje soprispevek delodajalca pokojnega k nastanku škodnega dogodka. Vendar pa velja toženki na tem mestu odvrniti le, da se na soodgovornost delodajalca pokojnega ne more uspešno sklicevati že iz razloga, ker v pritožbi v nadaljevanju neskladno s pravkar navedenim sama priznava, da so okoliščine, ki so kritičnega dne pripeljale do škodnega dogodka, namreč zgolj posledica neskrbnosti G. G. in njegovega samovoljnega ravnanja, kakor izhaja že iz izreka pravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Glede na vse obrazloženo pritožba zaključka sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženke za posledice obravnavanega škodnega dogodka zato ne more omajati.

17Neutemeljeno toženka nasprotuje tudi pravilni prvostopenjski oceni, da bi bil pokojni, v kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo, še tudi v bodoče sposoben preživljati svojo petčlansko družino vsaj v dotedanjem obsegu. Sicer ni sporno, da je bil pokojni ob škodnem dogodku pri družbi S. M. s.p. v delovnem razmerju za določen čas treh mesecev in je pri toženki delal na podlagi med njo ter njegovim delodajalcem sklenjene Pogodbe št. 64/2015 o skupnem delu na projektih. Vendar pa navedeno ne more biti podlaga za zaključek, pa pokojni po poteku tega obdobja ne bi bil sposoben ustvarjati osebnega dohodka, potrebnega za preživljanje svoje družine. O bodočih zaposlitvah in dohodkih pokojnega sicer ni mogoče sklepati s stopnjo gotovosti, vendar pritožnica prezre, da ZPP v 8. členu za meritorno odločanje postavlja dokazni standard prepričanja o pravno relevantnih dejstvih. Ne gre pa spregledati tudi, da sodna praksa v določenih primerih, ko je zaradi specifičnega relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopušča znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju. Tak primer je tudi obravnavani, ko je o hipotetičnih dejstvih, t.j. dejstvih, ki naj bi se zgodila, če bi se stvari odvijale drugače in do škodnega dogodka ne bi prišlo,⁹ mogoče sklepati zgolj na podlagi preteklih okoliščin. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje glede na okoliščine obravnavanega primera, ko je bil pokojni v času nezgode mlad, star še ne 35 let in delovno sposoben, po pridobljeni osnovni izobrazbi za kmetijskega tehnika pa je po opravljenem dopolnilnem izobraževanju preko Zavoda RS za zaposlovanje (pogodba v prilogi A45 spisa III P 672/2017) pridobil kvalifikacije za CNC operaterja, o čemer je izpovedala druga tožnica kot njegova zunajzakonska partnerka, imel pa je že tudi 11 let delovnih izkušenj (iz izpisa pokojninske dobe ZPIZ-a z dne 17. 9. 2015 izhaja, da je imel pokojni 11 let pokojninske dobe - priloga A46 spisa III P 672/2017), utemeljeno sklepalo, da bi bil pokojni tudi v prihodnje z zaposlitvijo v svoji stroki pridobitno sposoben vsaj v takšni meri kot doslej.

18Pravilni pa so prvostopenjski zaključki tudi o tem, v kakšni meri je pokojni dejansko finančno prispeval k preživljanju svoje družine. Skladno z drugim odstavkom 173. člena OZ denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja res ne more biti višja od zneska, ki bi ga oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ, vendar pa sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni odločilo v nasprotju z v to določbo implementiranim načelom popolne odškodnine (169. člen OZ). Prvostopenjski zaključki, da bi pokojni prejemal minimalno plačo v višini 842,79 EUR bruto, kar znaša 638,00 EUR neto, niso pritožbeno prerekani. Neutemeljeno pa toženka graja pravilno prvostopenjsko dokazno presojo o tem, da je pokojni poleg minimalne plače prejemal tudi dodatno plačilo na roke v višini 300,00 EUR. O tem je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na osnovi splošno znanih dejstev, ko dejansko drži, da se delodajalci v gradbeni ter sorodnih oziroma primerljivih strokah v izogib plačevanja davkov in prispevkov poslužujejo sistema plačevanja delavcev v višini zakonsko določene minimalne plače, preostanek upravičenega plačila pa delavci prejmejo na roke. Pravilno pa se je oprlo tudi na izpovedbo druge tožnice. Sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj sodišče prve stopnje ne bi sledilo tudi sicer skladni in jasni izpovedbi druge tožnice, ki je prepričljivo pojasnila, da je pokojni pri prvi plači od delodajalca zraven plačilne liste prejel še kuverto, v kateri je bilo nekaj manj kot 300,00 EUR gotovine. Plačilo za delo, ki ga je pokojni opravljal, bi namreč naj sicer znašalo okrog 1.000,00 EUR. Da je druga tožnica zainteresirana za ugoden izid postopka zanjo in za njeno družino je sicer (sploh glede na okoliščine obravnavanega primera, ko je kot mati samohranilka ostala s tremi majhnimi otroci) razumljivo. Vendar pa ni odveč poudariti, da ima prav vsaka pravdna stranka vselej interes za ugoden izid postopka zanjo, tako da zgolj ta okoliščina per se ne more biti razlog, da bi razpravljajoče sodišče izpovedbo stranke označilo kot neverodostojno. Res so tožniki sicer predlagali zaslišanje delodajalca pokojnega (S. M. s.p.) vendar ne gre spregledati, da je bil dokazni predlog po njegovem zaslišanju umaknjen po tem, ko so tožniki za potrebe tega postopka zaman skušali pridobiti njegovo pisno izjavo (list. št. 10 in 11). Navedeno pa kvečjemu kaže v smeri, da predlagana priča v bojazni pred postopki zaradi kršitev davčnih obveznosti v predmetnem postopku ni želela izpovedati sebi v škodo. V prid dejstvu, da je pokojni ob minimalni plači prejemal še dodatno plačilo za delo na roke, pa je mogoče logično sklepati že ob tem, ko je ob povprečnih življenjskih stroških glede na lastno izkustvo težko predstavljivo, da bi zgolj znesek minimalne neto plače v višini 638,00 EUR zadoščal za preživljanje petčlanske družine. Naslovno sodišče pri tem ne more spregledati izpovedbe druge tožnice, da sta se s pokojnim zavestno odločila za veliko družino ter se dogovorila, da bo druga tožnica po prihodu otrok ostala doma v skrbi za gospodinjstvo in družino, medtem ko bo pokojni zagotavljal potrebna sredstva za preživljanje. Izpovedba druge tožnice o tem, da je pokojni družino na tak način dejansko preživljal že pet let pred njegovo smrtjo, pa s strani toženke v okviru predmetne pravde ni bila prerekana. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob uporabi 8. člena ZPP pravilno pretehtalo, da je pokojni zraven minimalne plače mesečno prejemal še plačilo na roke v višini 300,00 EUR. S takšnim dokaznim uspehom tožnikov je bilo dokazno breme o nasprotnem res prevaljeno na toženko, vendar navedeno kljub dejstvu, da toženka tega dokaznega bremena ni zmogla (215. člen ZPP), ni v nasprotju z določili ZPP. Vsaj smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi imela za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje, v nasprotju s prepričanjem pritožbe zato ni podana.

19Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja pravilno upoštevalo tudi zaslužek pokojnega, ki ga je prejemal na roke, saj je takšno stališče skladno s sodno prakso.¹⁰ Utemeljeno pa toženka opozarja na enotnost sodne prakse tudi o tem, da je pri ugotavljanju zaslužkov iz neregistrirane dejavnosti (t.i. delo na črno) potrebno upoštevati davčne obveznosti. Sodišče pravno varstvo namreč lahko nudi le v okvirih pravno priznane škode,¹¹ saj opravljanja dela na črno in s tem sive ekonomije ne sme in ne more podpirati. Znesek 300,00 EUR, ki bi ga pokojni mesečno pridobival na roke, je pri ugotavljanju njegovega finančnega prispevka k preživljanju družine zato potrebno upoštevati zgolj v neto višini, kar znaša 233,70 EUR. Namesto v izpodbijani sodbi ugotovljenih 938,00 EUR je kot mesečni prihodek pokojnega zato potrebno upoštevati znesek v višini 871,70 EUR (638,00 EUR + 233,70 EUR). Upoštevaje, da je pokojni ves zaslužen prihodek namenil petčlanski družini, kar ni pritožbeno prerekano, to pomeni, da je za preživljanje vsakega družinskega člana mesečo prispeval 174,34 EUR. Glede na določbo drugega odstavka 173. člena OZ, po katerem premoženjski položaj oškodovanca s prejemanjem denarne rente ne more biti boljši od tistega, kakršen bi bil, če bi ga pokojni še vnaprej preživljal, je po načelu compensatio lucri cum damno od zgoraj navedenega zneska potrebno odšteti zneske pokojnin, ki jih druga tožnica kot zunajzakonska partnerka (40,00 EUR) ter mladoletni otroci (vsak 135,00 EUR) mesečno prejemajo po pokojnem, kakor je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Z ozirom, da bi mladoletnim otrokom pokojnega po tako opravljenem izračunu pripadala mesečna renta v višini 39,34 EUR, je tretji tožnici, četrtemu tožniku in peti tožnici upoštevaje, da sodišče odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), denarna renta z izpodbijano sodbo pravilno priznana v zahtevani višini 30,00 EUR mesečno. Drugi tožnici pa po odbitju zneska pokojnine, ki jo mesečno prejema po pokojnem v višini 40,00 EUR, namesto z izpodbijano sodbo priznana mesečna renta v znesku 147,60 EUR, pripada denarna renta v višini 134,34 EUR mesečno, kar je narekovalo spremembo prvostopenjske sodbe v obsegu, kot izhajaj iz zgornjega izreka. Z ozirom, da je druga tožnica iz naslova denarne rente s tožbo terjala 156,00 EUR mesečno, pa iz tega naslova uveljavljan zahtevek druge tožnice, ne glede na to, ali je pri postavitvi tega zahtevka znesek, ki ga prejema iz naslova pokojnine, že upoštevan, ne z izpodbijano sodbo in tudi po odločitvi s predmetno sodbo ni bil prekoračen. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP zato ni podana. V nasprotju z naziranjem pritožbe pa sodišče prve stopnje od zneska, ki ga je pokojni mesečno prispeval za preživljanje posameznega družinskega člana, pravilno ni odbilo tudi otroškega dodatka, ki ga druga tožnica prejema za vsakega od mladoletnih otrok. Nasprotno kot to velja za pokojnino, otroški dodatek namreč ne predstavlja prihodka, ki bi ga tožniki pridobili v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Otroci pokojnega bi otroški dodatek ob izpolnjevanju siceršnjih pogojev namreč prejemali tudi, v kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo. Pravilno je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pravica do otroškega dodatka odvisna od višine dohodkov oziroma povprečnega mesečnega dohodka v družini na osebo in bo v prihodnje po višini priznana tudi upoštevaje tožnikom v predmetnem postopku priznano denarno rento.¹² Ne drži zato, kot zatrjuje pritožba, da je druga tožnica z mladoletnimi otroci pokojnega po priznanju denarne mesečne rente z izpodbijano sodbo v materialno boljšem položaju kot pred obravnavanim škodnim dogodkom.

20Neutemeljeno pa toženka opozarja tudi na dolžnost druge tožnice, da kot brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, saj bi se s prejemanjem osebnega dohodka v korist toženke zmanjšala škoda zaradi izgubljenega preživljanja. Sprejetje takšnega stališča bi bilo namreč v nasprotju z načelom popolne odškodnine kot je uzakonjeno v 169. členu OZ. Iz citirane določbe sicer res izhaja tudi že v drugem odstavku 173. člena OZ izrecno izraženo pravilo, da se oškodovanec na račun škodnega dogodka ne sme okoristiti (iz škodnega dogodka pridobljeno korist je zato potrebno kompenzirati z nastalo škodo - compensatio lucri cum damno). Vendar pa takšna ureditev oškodovancu hkrati zagotavlja pravico, da njegov premoženjski položaj s povrnitvijo škode postane takšen, kakršen je bil pred škodnim dogodkom. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve sta se druga tožnica in pokojni zavestno odločila, da druga tožnica s prihodom otrok ostane doma in skrbi za dom in družino, medtem ko bo pokojni zagotavljal potrebna denarna sredstva za preživljanje. Da je pokojni svojo družino na tak način preživljal že pet let pred njegovo smrtjo, kot je izpovedala druga tožnica, v predmetnem postopku ni bilo prerekano. Druga tožnica in mladoletni tožniki kot otroci pokojnega imajo zato skladno z načelom popolne odškodnine pravico, da s povrnitvijo premoženjske škode zaradi izgubljenega preživljanja v obliki denarne rente vzpostavijo premoženjski položaj, kot so ga imeli pred škodnim dogodkom. Z ozirom na navedeno se toženka zato neuspešno sklicuje na obveznost druge tožnice, ki se je tudi po škodnem dogodku odločila, da ostane doma in skrbi za tri majhne otroke, ki so po tragični in nenadni izgubi očeta travmatizirani in čustveno prizadeti, pri čemer razen plačljive možnosti druge opcije za varstvo otrok nima, da z zaposlitvijo in posledičnim osebnim dohodkom prispeva k zmanjšanju zaradi izgubljenega preživljanja nastale škode.

21V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da ni mogoče trditi, da bo druga tožnica v naslednjih šestih letih še zmeraj brezposelna, pa velja toženki odvrniti zgolj, da je druga tožnica plačilo mesečne denarne rente zahtevala od 26. 8. 2015 dalje, sodišče prve stopnje pa ji je to pravico v mejah postavljenega zahtevka pravilno priznalo vse dokler bodo za to izpolnjeni zakoniti pogoji. Določba 173. člena OZ namreč ne predvideva, da se plačilo rente omeji na določen čas,¹³ v primeru spremenjenih okoliščin pa ima toženka vselej možnost, da s tožbo doseže znižanje oziroma ukinitev plačila dolžne denarne rente. Navedeno pa velja prav enako za primer, ko bi se po pravnomočnosti predmetne odločitve, na primer zaradi opustitve šolanja po 18. letu, pokazalo, da pogoji za prejemanje rente pri sedaj še mladoletni tretji in peti tožnici ter četrtemu tožniku več niso izkazani. K vsemu navedenemu velja dodati le še, da regresni zahtevek ZPIZ-a do toženke za povračilo tožnikom že izplačanih pokojnin po pokojnem po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju na pravico tožnikov zahtevati povračilo premoženjske škode zaradi izgubljenega preživljanja v ničemer ne vpliva. Ob tem, ko je upoštevaje določbo drugega odstavka 173. člena OZ po načelu compensatio lucri cum damno od zneska, ki ga je pokojni mesečno prispeval za preživljanje posameznega družinskega člana, vendar pravilno odštelo zneske pokojnin, ki jih tožniki prejemajo po njegovi smrti, pa se sodišču prve stopnje do zatrjevanj toženke o zoper njo uveljavljenih regresnih zahtevkih ni bilo potrebno posebej opredeljevat. Navedena problematika za odločitev o predmetnem zahtevku namreč ni relevantna. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

22Pritožbena zatrjevanja o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih pa se ne morejo uveljaviti niti iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zneskov, ki jih je druga tožnica iz naslova obravnavanega škodnega dogodka prejela že pred pravdo v skupni višini 17.608,00 EUR (12.308,00 EUR in 3.400,00 EUR od toženke ter 1.900,00 EUR od L. K.), poleg tega pa je za kritje premoženjske škode po vložitvi tožbe prejela še 2.291,00 EUR. Po sklenitvi sodne poravnave dne 14. 6. 2018 (list. št. 103 spisa III P 672/2017) in po neprerekanih pojasnilih tožnikov v zvezi enakimi zatrjevanji toženke o opravljenih izplačilih že v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2018 na naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2018 (list. št. 29) za opredeljevanje v tej smeri namreč ni bilo prav nobene potrebe. Iz vsebine sodne poravnave z dne 14. 6. 2018 izhaja, da so pravdne stranke s to v celoti uredile svoja razmerja zgolj v zvezi z nepremoženjsko škodo, nastalo v škodnem dogodku z dne 24. 8. 2015 (točka VIII. v zvezi s I. do VII. točko sodne poravnave), tako da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo zgolj še o spornem zahtevku iz naslova premoženjske škode (plačilo odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja in plačilo pogrebnih stroškov). Tožniki so na naroku za glavno obravnavno dne 24. 8. 2015 izrecno pojasnili, da so bili pri sklenitvi sodne poravnave upoštevani drugi tožnici iz naslova nepremoženjske škode že izplačani zneski kot jih navaja toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2018 in enako tudi v predmetni pritožbi. In sicer je bil izplačan znesek 12.308,00 EUR ter 3.400,00 EUR tako, da je druga tožnica po poravnavi prejela le še razliko v višini 2.292,00 EUR (III. točka sodne poravnave). Zanjo in za mladoletne otroke je bila s sodno poravnavo namreč dogovorjena nepremoženjska škoda v višini 18.000,00 EUR za vsakega in je bila s poravnavo v tej višini mladoletnim otrokom tudi priznana (IV., V. in VI. točk sodne poravnave). Za poravnavo nepremoženjske škode drugi tožnici že izplačani denarni zneski pa na odločitev o še spornem zahtevku iz naslova povračila premoženjske škode zaradi izgubljenega preživljanja v ničemer ne vplivajo, zato se sodišče prve stopnje do teh nakazil ni bilo dolžno opredeljevati. Znesek 2.291,00 EUR oziroma pravilno 2.292,00 EUR, kot ga navaja pritožba, pa je bil drugi tožnici po vložitvi predmetne tožbe evidentno plačan iz naslova še dolžne nepremoženjske škode (in ne premoženjske škode kot navaja pritožba) na podlagi sodne poravnave, kar je toženka prav enako navajala tudi sama v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2018 (zadnji odstavek na list. št. 17). Seštevek zneskov 12.308,00 EUR, 3.400,00 EUR in 2.292,00 EUR namreč natančno ustreza višini s sodno poravnavo dogovorjene nepremoženjske škode za drugo tožnico, to je znesku 18.000 EUR. Druga tožnica je po obravnavanem škodnem dogodku sicer res prejela tudi denarni znesek v višini 1.900,00 EUR od L. K., kakor v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2018 (drugi odstavek na list. št. 60 spisa III P 672/2017) in zaslišana kot stranka tudi sama priznava. Četudi drži, da je k temu znesku 1.600,00 EUR prispevala toženka, pa ta ob dejstvu, da je bil ta znesek drugi tožnici nakazan s strani dobrodelne organizacije kot donacija za prizadeto družino ob tragični izgubi partnerja in očeta (dopis v prilogi B4 spisa III P 672/2017), upoštevanje tega zneska kot drugi tožnici že plačano odškodnino za premoženjsko škodo neupravičeno uveljavlja. Kalkuliranje tega zneska kot drugi tožnici že poravnano premoženjsko škodo bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ) in je zato nesprejemljivo.

23Neutemeljeno pa pritožba nasprotuje tudi prvi tožnici z izpodbijano sodbo priznanim pogrebnim stroškom. Stroške krajevno običajnega pogreba je prva tožnica uveljavljala po računu P. P. d.d. št. 15-362-001131 z dne 25. 8. 2015 (priloga A14 spisa III P 672/2017) v višini 1.419,19 EUR. V navedenem računu so vsi nastali pogrebni stroški po vrsti in višini natančno specificirani. Z ozirom, da jih toženka v teku postopka na prvi stopnji ni argumentirano prerekala ter zatrjevala, da presegajo krajevno običajne meje, jih je sodišče prve stopnje prvi tožnici v zahtevani višini zato pravilno priznalo. To velja sploh, ko je že iz predloženega računa samega mogoče razbrati, da je bil opravljen klasičen pogreb s krsto in obračunani standardni pogrebni stroški. Pravilno pa je sodišče prve stopnje prvi tožnici priznalo tudi stroške nakupa (4.182,50 EUR brez DDV) in montaže (865,38 EUR brez DDV) nagrobnega spomenika v skupni višini 6.158,41 EUR z DDV po računu P. P. , d.d. št. 15-369-000288 z dne 25. 8. 2015 (priloga A14 spisa III P 672/2017). Druga tožnica je zaslišana kot stranka namreč izpovedala, da nagrobni spomenik za pokojnega v ničemer (veličina in dimenzija spomenika, črke ter napisi) ne odstopa od ostalih in gre za povsem povprečen grob, saj svojci nimajo potrebe po luksuznem obeležju in za to niti nimajo finančnih zmožnosti. Z ozirom, da iz obeh predloženih računov v zvezi s stroški pogreba izhaja, da imajo tožniki v najemu enojni grob (račun št. 15-362-001131) in je bil na tem postavljen enojni spomenik (račun. št. 15-369-000288), sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da zahtevanih stroškov za ureditev nagrobnega spomenika ne bi priznalo kot krajevno običajnih. To velja sploh, ko je toženka na naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2018 sama navajala, da račun za ureditev nagrobnega spomenika ni sporen z vidika, ali gre za krajevne običaje ali ne, ampak je sporen zato, ker temelji na predračunu, ki je bil izdan dve leti pred smrtjo pokojnega (list. št. 32). Z ozirom na s strani tožnikov pridobljeno pojasnilo P. P. d.d. v tej povezavi (priloga A1) pa je tudi po stališču sodišča druge stopnje izključen vsak dvom o tem, da je s tožbo uveljavljan strošek za ureditev nagrobnega spomenika v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, kot to nakazuje pritožba. Iz pojasnila pogrebnega podjetja namreč izhaja, da se račun za ureditev nagrobnega spomenika št. 15-369-000288 sklicuje na predračun št. 13-016-000012/1 z dne 1. 7. 2013 zato, ker je bilo dotično nagrobno mesto v sklopu ureditve cele vrste grobov s postavitvijo nagrobne opreme urejeno že v letu 2013. Takrat je bil izdelan tudi predračun, ko se je nagrobno mesto v letu 2015 nato prodalo, pa je bil predračun kot referenca naveden v izdanem računu. Glede na izpostavljeno je torej jasno, da je v obravnavnem primeru v letu 2015 prišlo do prodaje nagrobnega spomenika iz zaloge, ki jo je pogrebno podjetje evidentiralo na osnovi v letu 2013 izdanega predračuna (tega sta pri pogrebnem podjetju pridobili in predložili obe pravdni stranki - priloga A3 in B1), kakor povsem pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Že iz zgornje obrazložitve pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zaključek o tem, da nagrobni spomenik za pokojnega ne odstopa od krajevnih običajev, sprejelo po dokaznem uspehu tožnikov, zato ne drži kot meni pritožba, da je bilo dokazno breme v zvezi s to sporno okoliščino že v osnovi nepravilno prevaljeno na toženko. Zgolj s pavšalnim prerekanjem vtoževanih pogrebnih stroškov kot neskladnih s krajevnimi običaji, pa toženka dokaznega uspeha tožnikov ni mogla omajati. Zmotno pa je tudi njeno prepričanje, da ji je bilo naloženo dokazovanje t.i. negativnega dejstva. Da pogrebni stroški, ki jih uveljavlja prva tožnica, niso krajevno običajni, bi toženka namreč lahko dokazovala tako, da bi izkazala v dotičnem okolju krajevno običajne pogrebne stroške, česar pa ni storila.

K pritožbi tožnikov:

24Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja tožnikov glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih pogrebnih stroškov. Pravilno je sicer stališče pritožbe, da se je s poplačilom pogrebnih stroškov po že zgoraj citiranih računih na dan pogreba 27. 8. 2015 premoženjska škoda tožnikov oziroma prve tožnice izrazila kot čista denarna terjatev. Skladno z določbo 165. člena OZ odškodninska obveznost res šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zmotno pa je prepričanje pritožbe, da je zapadlost (dospelost v plačilo) odškodninske obveznosti vsaj v primerih čistih denarnih terjatev potrebno enačiti z zamudo. Nastop dolžniške zamude ureja 299. člen OZ. Skladno s prvim odstavkom citiranega člena pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev, kakor tudi v obravnavanem primeru, ni določen, pa je dolžnik v zamudi, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Z ozirom, da je smisel določbe 299. člena OZ v tem, da se dolžnik seznani z obstojem in višino obveznosti, skladno s stališči novejše sodne prakse¹⁴ dolžniška zamuda ne more nastopiti preden upnik svoje terjatve s pozivom na plačilo ne individualizirana pri dolžniku. Že iz navedb tožbe pod 6. točko izhaja, da je bil predpravdni zahtevek na toženko naslovljen le v zvezi s povračilom nepremoženjske škode. V odgovoru na tožbo tudi toženka navaja, da vse do vložitve predmetne tožbe ni bila seznanjena z višino terjatve iz naslova pogrebnih stroškov, saj tožniki povračila tega zneska pred tem od toženke niso substancirano uveljavljali (list. št. 37). Ker tožniki navedenega niso argumentirano prerekali, pa je sodišče prve stopnje prvi tožnici zakonske zamudne obresti od prisojenih pogrebnih stroškov zato pravilno priznalo le od vložitve tožbe dalje do plačila, v presežku pa je obrestni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

K pravdnim stroškom:

25Prvostopenjski stroškovni odločitvi toženka nasprotuje zgolj v delu, v katerem so tožnikom priznani potni stroški njihove pooblaščenke za pristop na tri naroke za glavno obravnavo na relaciji Ljubljana-Maribor-Ljubljana v skupni višini 277,50 EUR. Njena pritožbena izvajanja o tem pa je glede na okoliščine obravnavanega primera potrebno zavrniti kot neutemeljena. V nasprotju z naziranjem pritožbe sodna praksa glede priznavanja potnih stroškov pooblaščencem s sedežem izven območja razpravljajočega sodišča ni ustaljena. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati zgolj med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Vendar pa stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če je takšna izbira razumna ali za izbiro točno določenega odvetnika obstajajo posebni razlogi. Ali so ti kriteriji izpolnjeni, more sodišče vselej skrbno pretehtati glede na okoliščine konkretnega primera in na tej osnovi presoditi, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki.¹⁵ V obravnavanem primeru pa naslovno sodišče predvsem glede na občutljivost in pomen zadeve za tožnike, ki kot najožji svojci po tragični izgubi partnerja, očeta in sina v razmerju do toženke uveljavljajo kompleksne odškodninske zahtevke, od katerih so tudi eksistencialno odvisni, zaključuje, da so jim potni stroški pooblaščenke, ki so jo izbrali izven območja razpravljajočega sodišča, utemeljeno priznani. To velja sploh, ko se je zaupen odnos med strankami mandatnega razmerja vzpostavil že pred predmetno pravdo v okviru uveljavljanja predpravdnih odškodninskih zahtevkov, saj ta glede na občutljivost zadeve za tožnike izbiro z zadevo že seznanjene pooblaščenke za zastopanje v predmetni pravdi tudi razumno utemeljuje.

26Sprememba odločitve o glavni stvari ima zaradi spremenjenega pravdnega uspeha sicer praviloma za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Ker je toženka s svojo pritožbo uspela zgolj v minimalnem obsegu, pa sodišče druge stopnje, sploh ko v obravnavanem primeru zaradi narave z izpodbijano sodbo priznanih zahtevkov uspeha pravdnih strank ni mogoče izraziti z matematično natančnostjo, v prvostopenjsko stroškovno odločitev ni posegalo.

27Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka. V presežku je pritožbo toženke in pritožbo tožnikov skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem še izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28Toženka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, tožniki pa ne beležijo pritožbenega uspeha. Ob uporabi 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje zato odločilo, da pravdni stranki stroške vloženih pritožb krijeta sami. Sami pa pravdni stranki nosita tudi stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj z vložitvijo pritožbenih odgovorov nista v bistvenem prispevali k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Navedeno je tako narekovalo stroškovno odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka, po kateri pravdni stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožnega postopka.

¹ Vrhovno sodišče RS sklep II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 (Odškodninska odgovornost je odgovornost na podlagi zakona. Odgovorna oseba se je ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na drugo osebo.). Tako tudi VSL sklep II Cp 3207/2008 z dne 4. 3. 2009 in VSL sodba II Cp 1292/2010 z dne 15. 9. 2010.
² Tako tudi VS RS sklep II Ips 210/2010 z dne 25. 7. 2013.
³ D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 839 in 840.
⁴ Pravilo, da ima (morebitna) krivdna odgovornost toženca prednost pred objektivno odškodninsko odgovornostjo te iste pravdne stranke, je izraženo v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 20/2007 z dne 6. 3. 2008, čeravno v tej odločbi ni uporabljeno (Stališče prve toženke, da ima v obravnavanem primeru morebitna krivdna odgovornost (drugega toženca) prednost pred objektivno odgovornostjo (prve toženke), saj je po obligacijskih pravilih objektivna odgovornost izjema, medtem ko je krivdna odgovornost pravilo, je napačno. Navedeno pravilo je uporabljivo pri ugotavljanju vrste odgovornosti pri posameznem povzročitelju škode oziroma pri ugotavljanju za kakšno vrsto odgovornosti gre in nikakor ne določa, da bi krivdna odgovornost ene stranke kakorkoli lahko zmanjševala objektivno odgovornost druge stranke v razmerju do oškodovanca).
⁵ Toženka je v postopku na prvi stopnji smiselno opozarjala, da je učinkovanje kazenske obsodilne sodbe zoper njo kot tretjo osebo, ki v kazenskem postopku ni bila udeležena, v nasprotju s pravico do izjave kot ustavnega procesnega jamstva (22. člen Ustave RS). Z ozirom, da s predmetno pritožbo toženka kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne uveljavlja, naslovno sodišče pa na to procesno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, na tem mestu, ko se na takšno kazensko sodbo tudi samo sklicuje, pojasnjuje le, da je učinkovanje pravnomočne kazenske obsodilne sodbe zoper tretje osebe, ki v kazenskem postopku niso sodelovale, v slovenski sodni praksi sprejeto (VS RS sodba in sklep II Ips 298/2002 z dne 19. 2. 2003 in VSL sodba II Cp 2661/2015 z dne 11. 11. 2015). Tudi pravna teorija pa takšne vezanosti ob tem, ko test proporcionalnosti na ustavno pravni ravni v zvezi s tem vprašanjem še ni bil opravljen, ne odvrača kot ustavno nesprejemljive (A. Galič v članku Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, 2016, str. 121).
⁶ Tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 142.
⁷ VSL sodba II Cp 2661/2015 z dne 11. 11. 2015.
⁸ A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 141.
⁹ Dokazovanje izgubljenega dobička, kar enako velja tudi za dokazovanje škode zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore, skoraj v celoti temelji na hipotetičnih dejstvih (VSL sodba in sklep I Cpg 204/2017 z dne 4. 4. 2018).
¹⁰ Vrhovno sodišče RS sodba in sklep II Ips 108/2005 z dne 5. 5. 2005.
¹¹ Vrhovno sodišče RS sodba in sklep II Ips 108/2005 z dne 5. 5. 2005.
¹² Tako tudi VSM sodba I Cp 1050/2015 z dne 15. 3. 2016.
¹³ VSL sodba II Cp 3115/2011 z dne 22. 2. 2012.
¹⁴ VSL sodba II Cp 659/2013 z dne 22. 5. 2013 in VSL sodba II Cp 2495/2017 z dne 21. 6. 2018.
¹⁵ Tako tudi VSM sodba I Cpg 243/2018 z dne 31. 8. 2018.