173. člen OZ

V obravnavanem primeru drugo tožnica in tretji tožnik sicer izpolnjujeta subjektivni kriterij iz 180. člena OZ, ne pa tudi objektivni kriterij, saj pri prvo tožniku ni nastopila smrt ali težka invalidnost. Tožnika po eni strani, ko zatrjujeta, da sta trpela strah za izid zdravljenja prvo tožnika, zahtevata odškodnino za strah za drugega, po drugi strani pa vtožujeta svoje nevšečnosti zaradi občutenja sramu in ponižanja ter svoje zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi bolniškega staleža, opustitev vsakdanjih aktivnosti in karantene kot svojo lastno škodo.

Iz stališč sodne prakse izhaja, da je pri določitvi odškodnine in rente je treba ugotoviti, kakšen dohodek bi pokojnik dejansko dosegal, če bi še živel (pri čemer se upoštevajo vsi njegovi prihodki, tako iz naslova rednega kot tudi dodatnega dela), in koliko od tega bi dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnikov. Natančne višine posameznega stroška tako niti ni potrebno ugotoviti, glede na to, da le-ti mesečno variirajo in da se včasih pojavijo tudi nepredvideni stroški (iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje npr. izhaja, da imata drugo in tretjetožnica prirojeno srčno napako in da trpita posledice zaradi prometne nesreče iz leta 2016), pa jih dejansko tudi ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo.

Na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2022 je tožeča stranka zaprosila za dodatni rok za predložitev manjkajočih listin v prevodu, sodišče prve stopnje pa je na omenjenem naroku njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da bi manjkajoče listine kljub temu, da sodišče o njenem predlogu (z dne 14. 2. 2022) za podaljšanje roka za 30 dni ni odločilo, lahko predložila, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in še dodaja, da tožeča stranka niti v roku 30 dni, za katerega je sama zaprosila z vlogo z dne 14. 2. 2022, manjkajočih listin ni predložila niti jih ni predložila do naslednjega naroka za glavno obravnavo, ki je bil izveden več kot pol leta kasneje (in sicer 13. 9. 2022), čeprav bi to glede na določbo tretjega odstavka 286 člena ZPP, ki dovoljuje navajanje novih dejstev in dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, lahko storila. To pomeni, da je tožeča stranka imela na voljo razumno dolgo obdobje za predložitev manjkajočih listin, te možnosti pa ni izkoristila, zato očitana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

Tožnice ne zahtevajo denarne odškodnine, za katero je predvidena izključitev zavarovalnega kritja. Izguba zaslužka ali dobička ni pravno enako kot škoda, ki nastane zaradi izgubljenega preživljanja. Istovrstnost je zgolj v odškodninski naravi teh zahtevkov, odločilni razlikovalni znak pa so že različne predpostavke, ki opredeljujejo upravičence oziroma krog oškodovancev. Pravna ureditev teh položajev in upravičenj je urejena ločeno - v drugem odstavku 172. člena OZ in v 173. člen OZ, kar dodatno kaže, da ne gre za istovrstne primere, predvsem pa ne gre za enak interesni ali vrednostni temelj, ki bi narekoval enako pravno vrednotenje.

Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Iz podatkov spisa izhaja, da izpisi bančnih transakcij, navedeni kot priloga vlogi in na katere se je tretja tožnica tekom zaslišanja tudi sklicevala, niso bili vloženi. Resda vsaka pravdna stranka v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) za svoje zahtevke in ugovore sama nosi trditveno in dokazno breme. Tožnice in tožnik imajo v postopku kvalificiranega pooblaščenca, ki bi prvenstveno moral poskrbeti za popolnost vložene vloge (108. člen ZPP). Vendar pa je bilo po oceni višjega sodišča v konkretnem primeru določeno breme v zvezi z nepredloženimi dokazi tudi na strani sodišča prve stopnje, predvsem v povezavi s tem, da jih je, kot izhaja iz obrazložitve, štelo kot ključni dokaz. Tožnice in tožnik o tem vnaprej niso bili seznanjeni in na to niso mogli računati. Sodišče je v

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega. Pritožba opozarja, da sodna praksa ne pozna pojma aktivne nege, ki ga je nekajkrat uporabilo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pojem, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, razumljiv in tudi ustrezno poimenovan. Gre za razlikovanje med časom, ki ga tožnica porabi za to, da dejavno (aktivno) neguje oškodovanca (npr. umivanje, hranjenje, obračanje, fizioterapija) in časom, ko tožnica ne izvaja nobenih aktivnih opravil v zvezi z oškodovancem, vendar je v nenehni pripravljenosti, če bo potreboval pomoč ali postrežbo. Tudi izvedensko mnenje ločuje med aktivno pomočjo in stalno prisotnostjo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, kar izpostavlja pritožba, da oškodovanec pogosto potrebuje različne stvari (pritožba med drugim izpostavlja, da mu je treba prinesti pijačo, telefon, popraviti ude na vozičku ipd.), vendar je jasno, da takšna opravila ne terjajo veliko časa – le nekaj minut. Brez dvoma je takšna stalna pripravljenost in odzivnost za negovalca obremenjujoča in izčrpavajoča, vendar to še ne pomeni, da je za ves ta čas, ko je tožnica v pri

Tožniku onemogočeno preživljanje zaradi smrti matere je prešlo v njegovo lastno škodo. Dejanska podlaga v tem konkretnem primeru brez dvoma omogoča ovrednotenje vzročne zveze s sklepom, da toženka nosi škodo.

Sodišče sme toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, razen, če gre za preživnino oziroma izročitev ali prevzem stvari, ki so bile dane v najem ali zakup. Izjemo predstavljajo še obresti na glavnico pred njihovo dospelostjo ter rentni zahtevki oziroma bodoča nepremoženjska škoda, kadar je to posebej določeno v Obligacijskem zakoniku. Odločanje o drugih nedospelih zahtevkih, ki bodo zapadli periodično, ni dovoljeno. V konkretnem primeru tožnica zahteva, da se ugotovi, da je sporna pogodba prenehala veljati dne 1. 6. 2018, kar vsebinsko pomeni, da zahteva ugotovitev, da je prenehalo najemno razmerje. Utemeljeno opozarja, da ima pravni interes, da sodišče (z učinkom pravnomočnosti) ugotovi, da je najemna pogodba prenehala veljati, da bo s tem odpravljen dvom, ali najemno razmerje med pravdnima strankama še obstoji. Tudi sicer lahko tožeča stranka, v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP, v primeru, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja o

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava plačilo rente omejilo do tožnikovega 26. leta, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in skladna z naravo rente, kjer je treba izhajati iz normalnega teka stvari.

Skladno z drugim odstavkom 173. člena OZ denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja res ne more biti višja od zneska, ki bi ga oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ, vendar pa sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni odločilo v nasprotju z v to določbo implementiranim načelom popolne odškodnine (169. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja pravilno upoštevalo tudi zaslužek pokojnega, ki ga je prejemal na roke, saj je takšno stališče skladno s sodno prakso.

Presoja odmere odškodnine za duševne bolečini ob smrti bližnjega.

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Tako Slovenija kot Avstrija sta članici Evropske unije (EU), tako da se neposredno in v hierarhiji pravnih aktov, ki so nad nacionalno zakonodajo, uporabljajo ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, mednje spadajo tudi Uredbe Evropske skupnosti (8. člen Ustave RS in 249. člen Pogodbe po ustanovitvi evropske skupnosti). Nobenega dvoma torej ni, da je treba uporabiti pravo, ki je nad nacionalnim pravom - Uredbo, ki v točki a) prvega odstavka 85. člena določa obvezo držav članic, da priznajo prehod pravic z oškodovanca na nosilca zavarovanja, če tak prehod zahtevkov predpisuje zakonodaja nosilca zavarovanja, torej avstrijsko pravo. Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta (zavarovanca oziroma njegovih dedičev), preide na subrogiranca (nosilca zavarovanja) po samem zakonu. ASVG namreč v prvem odstavku paragrafa 332 (Odškodnina in odgovornost, Prehod odškodninskih zahtevkov na nosilce zavarovanja) takšen prehod zahtevkov izrecno predpisuje, saj določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je le - ta plačila dolžan izvesti (enako ugotavlja že VS RS v odločbi III Ips 245/2008 z dne 8. 9. 2009, sklicujoč se na odločbo

Če gre za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdovec nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdovec sploh kakršnekoli zahtevke do toženke, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 27). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjalo. V kolikor pa gre za neposredni zahtevek po 85(b). členu Uredbe (ES) št. 883/2004 (na katerega se tožnica ravno tako sklicuje), je treba z gotovostjo ugotoviti, ali lahko tožnica po nemškem pravu zahteva vračilo plačanih vdovskih rent od toženke.

Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, je odškodninske narave, vendar pa se v tem institutu prepletajo tudi prvine rodbinskega prava. Krog upravičencev do odškodnine za izgubljeno preživljanje oz. izgubljeno pomoč je širši od kroga oseb, ki bi jih moral umrli preživljati po zakonu. Razdeliti jih je mogoče v tri skupine. Prvi so tisti, ki sicer niso preživninski upravičenci, so pa dejansko prejemali redno podporo umrlega. Zaradi njegove smrti so za to podporo sedaj oškodovani. Drugi so tisti, ki so preživninski upravičenci, pa četudi umrli svoje preživninske obveznosti sploh ni izpolnjeval. Škoda, ki so jo s smrtjo utrpeli ti, je poseg v njihovo subjektivno preživninsko pravico, ki bi jim šla po določbah ZZZDR. Tretji tip aktivno legitimiranih oseb pa združuje oba zgoraj navedena tipa - to so tisti preživninski upravičenci, ki jih je umrli tudi dejansko podpiral. V slednjo skupino sodi tožnica. Dejavnik pričakovane življenjske dobe bi se upošteval le v primeru, če bi toženka z verjetnostjo izkazala, da bi bila življenjska doba pokojnika krajša od življenjske dobe tožnice (npr. zaradi bolezni pokojnika).

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti očeta priznati tudi v času škodnega dogodka še nerojenemu otroku pod pogojem, da se rodi živ.

Uveljavljana odškodnina je lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.

Tožeča stranka v tej zadevi zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi rušenja gostinskega objekta v lasti gospodarske družbe, kateri zakoniti zastopnik in lastnik je tožeča stranka. Glede na trditveno podlago lahko odškodnino zahteva le gospodarska družba kot neposredni oškodovanec, ki naj bi jo škoda neposredno prizadela. OZ sicer daje varstvo nekaterim posrednim oškodovancem ter je izjema določena v 180. členu OZ. OZ v 180. členu glede nepremoženjske škode začrta okvir še pravno upoštevnega vzroka z objektivnim in subjektivnim kriterijem, ki pa v konkretnem primeru ni podan. Ob tako jasni zakonski določbi se izkaže pritožbeno zavzemanje za širšo razlago za neutemeljeno.