VSRS Sodba I Ips 218/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni U.M. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil obsojeni U.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo in mu v njej določilo kazen sedem mesecev zapora. Sodišče je nato obsojencu ob upoštevanju prejšnje pogojne obsodbe z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let določilo enotno kazen eno leto zapora in preizkusno dobo petih let. Sodišče je obsojencu odvzelo zasežene sadike indijske konoplje ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril Vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu (sedanjemu) zagovorniku M.O., ki je v izjavi ponovil navedbe v zvezi z očitano nezakonito opravljeno hišno preiskavo.

B.

5Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da je o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti že odločilo s sodbo I Ips 14/2005 z dne 23. 2. 2006, vendar jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-741/06 z dne 18. 6. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo, ker slednje pritožniku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata tega sodišča seznanil s pisnim odgovorom vrhovnega državnega tožilca in se glede tega izjavil. Zato je odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti temeljila na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Zaradi ugotovljene kršitve se Ustavno sodišče ni spustilo v presojo ostalih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

6Obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka. Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, saj gojenje sadik konoplje ni proizvodnja mamil v smislu prvega odstavka 196. člena KZ, poleg tega se po sodni praksi konoplja oziroma njeni derivati šteje za mamilo samo, če je količnik med psihoaktivnimi snovmi večji od ena, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Po vložnikovem zatrjevanju se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaze, pridobljene na podlagi nezakonite hišne preiskave (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po zatrjevanju vložnika obsojenec ni bil obveščen o hišni preiskavi, ni mu bilo omogočeno, da bi bil pri njej navzoč ter mu ni bila izročena odredba preiskovalnega sodnika zanjo. Vložnik vidi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem, da sodišče ni ocenilo preliminarnega testa in strokovnega mnenja o vsebnosti psihoaktivnih snovi in naj ne bi obrazložilo, zakaj ju sprejema kot podlago za svojo odločitev, čeprav sta dokaza neverodostojna, ker nimata podatkov o kemični sestavi preiskovane snovi. V izpodbijani sodbi naj ne bi bil obrazložen tudi obsojenčev naklep. Vložnik uveljavlja še kršitev pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave, ker se je sodišče seznanilo z izjavo, ki jo je obsojenec dal policistom 9. 4. 2002 in gre za enak primer, kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-92 z dne 12. 3. 2002. Sodba drugostopenjskega sodišča naj ne bi odgovorila na pritožbene navedbe, ki jih vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja, namreč da obsojenčevo ravnanje nima znakov očitanega kaznivega dejanja, da se sodba opira na preliminarni test in strokovno mnenje, nima pa razlogov o njuni dokazni vrednosti, da nima razlogov o naklepu, da se opira na nedovoljene dokaze, pridobljene z nezakonito hišni preiskavo in da je zadevo obravnavalo pristransko sodišče, ki se je seznanilo z obsojenčevo izjavo, dano policistom v predkazenskem postopku. Končno vložnik izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v odločbi o stroških postopka, ki naj ne bi bila obrazložena. Z izpodbijanima sodbama naj bi bili kršeni tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, prav tako naj sodišči ne bi presodili navedb strank in dokazov ter obrazložili odločitev.

7Zatrjevanje zahteve, da le posegi na zreli rastlini pomenijo proizvodnjo mamila po prvem odstavku 196. člena KZ, ne pa tudi gojenje sadik konoplje, ni utemeljeno. Pojem „proizvodnja mamil“ je opredeljen v prvem odstavku 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD, Ur. l. RS, št. 108/1999 in 44/2000), ki kot proizvodnjo droge šteje vse postopke, kjer se pridobivajo snovi, ki imajo psihotropne učinke, vključno z gojenjem takih rastlin. Takšno opredelitev proizvodnje mamil je po oceni Vrhovnega sodišča mogoče uporabiti tudi za opredelitev tega pojma v prvem odstavku 196. člena KZ. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

8Po določbah prvega, drugega in tretjega odstavka 36. člena Ustave je stanovanje nedotakljivo in, razen v nujnih primerih, vanj sme proti volji stanovalca kdo drug vstopiti ali ga preiskati le na podlagi odločbe sodišča. O nameravanem vstopu oziroma preiskavi mora biti oseba, katere stanovanje oziroma prostori naj se preiščejo, obveščena in ji mora biti omogočeno, da je pri preiskavi navzoča ali da je navzoč njen zastopnik. Le tako se učinkovito in dejansko izvršuje ustavno zagotovljeno pravico do nedotakljivosti stanovanja. Primeri, ko je hišna preiskava dopustna brez obvestila upravičencu, morajo biti z zakonom predpisani ob spoštovanju načela sorazmernosti (stališče Ustavnega sodišča, zavzeto v 10. točki odločbe Up-430/2000 z dne 3. 4. 2003). Predmet ustavne zaščite je zaključena celota prostorov, ki jih oseba uporablja za bivanje, sama ali skupaj z bližnjimi, z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli ter skrito očem javnosti, kjer upravičeno pričakuje, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma (13. točka zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča in odločba tega sodišča Up-32/94 z dne 13. 4. 1995). Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 269/2000 z dne 17. 10. 2002 obrazložilo, da z vidika kazenskega prava za stanovanje šteje vsak prostor, ki je namenjen bivanju in predstavlja zasebni življenjski prostor določene osebe. Stanovalec takšnega prostora uživa varstvo ustavnih svoboščin do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Če je objekt pregleda družinsko stanovanje, ki ga skupno sporazumno uporablja več odraslih družinskih članov (na primer starši z odraslimi otroci), je načeloma po eni strani varovana ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja vsakega od njih, po drugi strani pa je vsak od njih upravičen, da dovoli vstop v stanovanje. Odstop od tega pravila bi bil mogoč, če bi bila ugotovljena takšna razmerja med njimi in tako ločena uporaba določenih prostorov, da je izključen vstop drugih članov vanje.

9Sodišče je po določbah prvega odstavka 214. člena in prvega odstavka 215. ZKP, ki je veljal v času opravljanja preiskave (ZKP-D, Ur. l. RS, št. 111/2001), smelo odrediti hišno preiskavo, če je bilo verjetno, da se bodo odkrili predmeti, pomembni za kaznivo dejanje. Po določbah drugega in tretjega odstavka 215. člena ZKP je morala uradna oseba, ki je opravljala hišno preiskavo, izročiti odredbo preiskovalnega sodnika tistemu, pri katerem naj bi se preiskava opravila in ga poučiti, da lahko obvesti o hišni preiskavi odvetnika, ki je lahko navzoč. Po določbi prvega odstavka 216. člena ZKP je bil lahko pri hišni preiskavi navzoč tudi tisti, čigar prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.

10V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu na predlog Policijske uprave Slovenj Gradec, zaradi suma, da je obsojenec storil kaznivo dejanje velike tatvine, izdal pisno odredbo, da pooblaščene osebe te policijske uprave opravijo preiskavo stanovanja, katerega lastnik je bil obsojenčev oče, uporabljali pa so ga še drugi člani družine, tudi obsojenec. Odredba za hišno preiskavo se je v smislu drugega odstavka 215. člena ZKP nanašala na obsojenčevega očeta, ki je bil lastnik stanovanja, ne pa na obsojenca, kot to zmotno trdi vložnik. Ker gre za družinsko stanovanje, obsojenca in njegovega očeta pa ob prihodu preiskovalcev ni bilo doma, so policisti odredbo za hišno preiskavo vročili prisotni obsojenčevi materi in jo poučili, da je lahko odvetnik navzoč pri hišni preiskavi. Tej pravici se je obsojenčeva mati odpovedala, sprejela je odredbo o hišni preiskavi in bila med njo navzoča. Kot je razvidno iz zapisnikov o hišni preiskavi in o zasegu predmetov, je obsojenčeva mati oba zapisnika brez pripomb oziroma ugovora podpisala.

11Glede na omenjene okoliščine Vrhovno sodišče šteje, da so policisti smeli vročiti odredbo obsojenčevi materi, ki je lahko bila navzoča pri hišni preiskavi, vključno pri preiskavi sobe, ki jo je poleg drugih prostorov uporabljal obsojenec. Hišna preiskava se je namreč opravljala tudi pri njej v smislu drugega odstavka 215. člena ZKP, čeprav odredba za hišno preiskavo kot lastnika navaja le B.M. Ta podatek je uporabljen za identifikacijo stanovanja v večstanovanjski hiši, ne pa zato, da bi omejil krog upravičencev iz 36. člena Ustave in drugega odstavka 215. člena ZKP. Ne prej ne v zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo s strani obrambe zatrjevano, da obsojenčeva mati ni uporabljala stanovanja in ni uživala pravice po 36. členu Ustave, ali da je bila obsojenčeva soba izločena iz normalnega režima uporabe, ki je običajen za veččlansko družinsko stanovanje in da zato obsojenčeva mati ne bi smela sodelovati pri hišni preiskavi kljub temu, da bi bilo to v skladu z odredbo preiskovalnega sodnika. S tem v zvezi je relevantna tudi obsojenčeva izjava, podana v okviru njegovega zagovora, ko je izjavil, da živi v bloku skupaj s staršema, da je oče redkokdaj zašel v njegovo sobo, mati pa je vanjo tu in tam prišla in ga tudi spraševala, kaj ima v lončkih. Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002, I Ips 89/2007 z dne 21. 6. 2007 in I Ips 301/2009 z dne 3. 12. 2009) obrazložilo, da v primerih, kot je obravnavani, ko je pri hišni preiskavi prisoten eden od družinskih članov, ki je uporabnik oziroma imetnik skupnega stanovanja, ni mogoče govoriti o kršitvi obsojenčeve ustavne pravice iz tretjega odstavka 36. člena Ustave in kršitvi prvega odstavka 216. člena ZKP. Hišna preiskava je bila torej opravljena v skladu z odredbo sodišča, določbami kazenskega postopka o hišni preiskavi in 36. členom Ustave. Vložnikovo zatrjevanje v zahtevi, zlasti pa še v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, češ da naj bi bila obsojenčeva soba izločena iz normalnega režima uporabe, nasprotuje celo izjavi samega obsojenca ter pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Pritrditi je sicer treba vložniku, ko zatrjuje, da bi moral preiskovalni sodnik obvestiti obsojenega U.M., takrat še kot osumljenca, da bo opravljena hišna preiskava. Po določbi petega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 178. člena ZKP mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bo opravljena hišna preiskava, pri kateri so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Iz podatkov v spisu je razvidno, da preiskovalni sodnik obsojenca ni obvestil o hišni preiskavi ali pa presodil, da bi bilo s hišno preiskavo nevarno odlašati, prav tako osumljenca o hišni preiskavi niso obvestili policisti, ki so opravljali hišno preiskavo. Slednji bi morali obsojenca o nameravanem opravljanju hišne preiskave obvestiti ali pa na zapisnik ugotoviti, da tega ni bilo mogoče storiti. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča kršitev določbe petega odstavka 178. člena ZKP (opustitev obvestitve obsojenca oziroma osumljenca o hišni preiskavi) ni vplivala na zakonitost sodne odločbe, prav tako vložnik tega v zahtevi ne zatrjuje. Kot je bilo že obrazloženo, Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve obsojenčeve ustavne pravice iz tretjega odstavka 36. člena Ustave, ker mu kot stanovalcu ni bilo omogočeno prisostvovati preiskavi, saj je zadostovala prisotnost njegove matere. Pri hišni preiskavi sta bili poleg obsojenčeve matere kot uporabnice stanovanja navzoči tudi dve polnoletni priči, obsojenec pa je v svojem zagovoru povedal, da je dobil semena konoplje; slednja je posadil v šestindvajset lončkov, ki jih je imel na okenski polici v svoji sobi.

13Vložnik neutemeljeno zatrjuje, da sodišče ni ocenilo dokazne vrednosti preliminarnega testa in strokovnega mnenja o analizi snovi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (stran 3, peti odstavek) tudi na podlagi omenjenih dokazov ugotovilo, da so bile zasežene mladike rastline konoplja, kar je potrdilo obsojenčev zagovor, ko je povedal, da je posejal in gojil konopljo. S tem je sodišče ocenilo oba dokaza kot verodostojna, posebna ocena dokazne vrednosti v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP pa ni bila potrebna, saj nasprotnih trditev in dokazov ni bilo. Vložnikova trditev, da je sodišče smiselno ocenilo preliminarni test in strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave kot izvedensko mnenje, nima podlage ne v izpodbijanih sodbah ne v podatkih v spisu.

14Zatrjevanju vložnika, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo obsojenčevega naklepa, ni utemeljeno. Sodišče je v zadnjem odstavku na tretji strani in v prvem odstavku na četrti strani sodbe glede na okoliščine primera in obsojenčev zagovor (da je obsojenec sadil, zalival in vzgojil šestindvajset sadik konoplje, gojenje konoplje pomeni proizvodnjo prepovedane droge, obsojenec ni imel ustreznega dovoljenja za proizvodnjo) ustrezno obrazložilo, da se je obsojenec zavedal objektivnih znakov kaznivega dejanja in protipravnosti svojega ravnanja, ter zaključilo, da je ravnal z direktnim naklepom.

15Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave se med drugim zagotavlja tudi s pravico strank, da se iz obravnavanja zadeve izloči sodnik, za katerega zakon zahteva, da se izloči, ali sodnik, ki zaradi posebnih okoliščin ne bi smel soditi v zadevi, ker obstaja dvom o njegovi nepristranskosti (39. člen ZKP). Vložnik v zahtevi uveljavlja izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP, ki je bil uzakonjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-E, Ur. l. RS, št. 56/2003). S tem v zvezi je Ustavno sodišče v odločbi U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 odločilo, da zakon ne predvideva učinkovitega načina, ki bi preprečil, da bi sodnik, ki se je seznanil z nedovoljenim dokazom, ki bi moral biti na podlagi 83. člena ZKP izločen, sodil o obtožbi ali pritožbi v tisti zadevi. Ustavno sodišče je v citirani odločbi napotilo sodišča, da morajo do odprave ugotovljene neustavnosti odločati in sojenje organizirati tako, da v posameznih primerih ne bo prihajalo do kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

16V času odločanja prvostopenjskega sodišča izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP še ni bil uzakonjen, je pa že veljal v času sojenja drugostopenjskega sodišča. Ne obsojenec ne zagovornik nista zahtevala izločitve predsednice senata, čeprav je zagovornik 20. 1. 2003 po vloženi obtožbi opravil vpogled v spis in ga delno fotokopiral, med drugim tudi uradni zaznamek o obsojenčevi izjavi policistom, ki je bil tega dne še v sodnem spisu. Obramba do začetka glavne obravnave ni zahtevala izločitve predsednice senata v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP, temveč je dvom v nepristranskost predsednice senata uveljavljala šele v pritožbi, čeprav je za to, da je bil uradni zaznamek v spisu in se je predsednica senata lahko seznanila z njegovo vsebino, vedela že pred glavno obravnavo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 5. 2003 je razvidno, da je obtoženec potem, ko je predsednica senata vse navzoče seznanila s sestavo senata, izjavil, da se s sestavo senata strinja in da nanj nima nobenih pripomb. Glede na to obramba sploh ne bi mogla uspešno uveljavljati izločitve predsednice senata šele v pritožbi. Kljub temu je sodišče druge stopnje zaradi pritožbenih navedb o pristranskosti predsednice senata priskrbelo izločeni uradni zaznamek in po njegovem branju ugotovilo, da vsebina obsojenčeve izjave, ki jo je dal policistom v predkazenskem postopku, ni mogla vplivati na predsednico senata tako, da bi odločila v obsojenčevo škodo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve obsojenčeve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

17Vrhovno sodišče v zvezi z vložnikovim očitkom, da se po sodni praksi konoplja oziroma njeni derivati šteje za mamilo samo, če je količnik med psihoaktivnimi snovmi večji od ena, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Kp 540/98 res zavzelo stališče, da je potrebno s strokovnim mnenjem ugotoviti, ali je razmerje psihotropnih substanc (količnik) v konoplji večje od ena, sicer snovi ni mogoče šteti za mamilo. Toda to stališče je bilo utemeljeno na podlagi takrat veljavnega Zakona o proizvodnji in prometu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 55/78 in 58/85) in odločbe o seznamu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 70/78), ki se v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja nista več uporabljala. Tako v času storitve kaznivega dejanja (in tudi sedaj) veljavna pravna ureditev (zgoraj navedeni ZPPPD in odločba o seznamu mamil, Ur. l. RS, št. 5/1998 in nasl.) ni narekovala, da je potrebno določati količnik med vsoto THC in CBN proti CBD in da mora biti ta količnik višji od ena, ker to razmerje ni ustrezen pokazatelj o učinku psihoaktivnih snovi v konoplji. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZPPPD so prepovedane droge opredeljene kot rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na telesno ali duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje ljudi in so opredeljene v seznamu iz tretjega odstavka tega člena, v odločbi o seznamu mamil pa so navedene empirične formule substanc. Sicer pa je omenjena sodba Višjega sodišča v Ljubljani poudarila, da se količnik med psihoaktivnimi komponentami konoplje ugotavlja le pri odrasli rastlini, v obravnavanem primeru pa je obsojenec gojil mladike te rastline in že iz tega razloga sklicevanje na psihoaktivni količnik ni na mestu.

18Vložnik tudi napačno in neutemeljeno zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje, da preliminarni test in strokovno mnenje o vsebnosti psihotropnih snovi nista verodostojna dokaza in o njiju ni podana dokazna ocena, da sodba nima razlogov o naklepu, da je bila hišna preiskava nezakonita in da naj bi bili z njo pridobljeni dokazi nezakoniti ter da je bilo sodišče pristransko. Drugostopenjsko sodišče je na očitek, da obsojenčevo dejanje nima znakov očitanega kaznivega dejanja, odgovorilo v prvem odstavku na tretji strani sodbe, na očitek, da se sodba opira na dokaze, pridobljene z nezakonito hišno preiskavo, je odgovorilo v zadnjem odstavku na drugi strani sodbe, na pritožbeno navedbo, da je obsojencu sodilo pristransko sodišče, je odgovorilo v prvem odstavku na tretji strani sodbe, na očitek, da obsojenčev naklep ni obrazložen oziroma dokazan, je odgovorilo v drugem odstavku na četrti strani sodbe. O tem, ali sta preliminarni test in strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave verodostojna dokaza, je drugostopenjsko sodišče smiselno odgovorilo v zadnjem odstavku na tretji strani sodbe, ko je presojalo pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vrhovno sodišče tudi po vsebini pritrjuje razlogom drugostopenjskega sodišča in ocenjuje, da je z njimi v zadostni meri odgovorilo na pritožbene navedbe v smislu prvega odstavka 395. člena ZKP.

19Sodišče druge stopnje je na peti strani utemeljilo tudi izrek o stroških pritožbenega postopka (povprečnini), pri čemer napotuje na kriterije iz tretjega odstavka 97. člena ZKP, ki je veljal v času odločanja tega sodišča. Sodba ni konkretizirala, kakšne premoženjske razmere obsojenca je upoštevala in kako je ocenjevala trajanje in zamotanost postopka, vendar Vrhovno sodišče šteje, da ta pomanjkljivost v razlogih ni vplivala na zakonitost sodbe. Odločba o povprečnini bi bila nezakonita, če bi sodišče v nasprotju s tretjim odstavkom 92. člena ZKP odločilo, da znaša povprečnina manj kot eno tretjino zadnje uradno objavljene mesečne neto plače, česar pa zahteva ne zatrjuje. Trajanje in zamotanost postopka sta vidna iz podatkov v spisu samem, premoženjske razmere obsojenca pa v njegovih osebnih podatkih v uvodu prvostopenjske sodbe.

C.

20Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, in kršitev Ustave. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

21Obsojenec je po podatkih prvostopenjske sodbe pridobil izobrazbo in je zaposlen, za svoje delo prejema plačilo ter je brez preživninskih obveznosti. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.