73. člen ZDen

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Odškodnina po 73. členu ZDen se poravnava v obveznicah in ne v denarju. Pri izročitvi obveznic torej ne gre za denarno terjatev, od katere bi lahko tekle zakonske zamudne obresti po splošnih obligacijskih pravilih. ZDen je v povezavi z ZSOS in Uredbo o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, določil odločilne lastnosti obveznic in postopek njihovega izplačevanja. Pri tem je bilo vzpostavljeno fiksno obrestovanje s 6% obrestno mero, do izplačila katere je upravičen v denarnem znseku.

Postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj je bil voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine. Ugovor, da odločitev senata o snemanju naroka za glavno obravnavo predstavlja postopkovno kršitev, ni utemeljen. Gre za diskrecijsko odločitev sodnika oziroma sodnega senata, ki zahteva, da so stranke o odreditvi zvočnega snemanja seznanjene.

Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu ZUN. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča. Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ.

Predlog se zavrne.

Ker je bila nasprotna udeleženka obveščena, da pred upravnim organom teče denacionalizacijski postopek tudi glede dela nepremičnine, ki ga je mogoče vrniti v naravi, in to še pred izdajo odločb o vračilu, pa v njem svoje udeležbe ni priglasila, je sodišče na upravni odločbi vezano.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Vseh groženj ni mogoče obravnavati enako; kadar izrečena grožnja jasno in očitno nasprotuje temeljnim ustavnim načelom in prisilnim predpisom, je takšna pogodba zaradi strahu, povzročenega z grožnjo, lahko nična in ne gre za enega od zakonskih stanov, ki urejajo napako volje. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da situacija, ko je ena od strank pogodbe žrtev izsiljevanja in izjavo volje podpiše pod vplivom bodisi prisile, grožnje ali prevare nasprotne pogodbene stranke, ob tem pa prejme izpolnitev, ki ji je v korist in ji na podlagi tako izjavljene volje pripada, ne presega dejanskega stanu izpodbojnosti in zato ne sega v ničnostno sfero. Pravno stališče sodne prakse, da gre pri podaji izjave o odpovedi pravici do odškodnine za sporazum o odpustu dolga in je vnaprejšnja odpoved terjatvi po 73. členu ZDen dopustna, je pravilno in ustaljeno.

V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Ena od teh je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadaljnji pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil odplačno. Ker v obravnavanem primeru upravni organ nasprotnemu udeležencu ni priznaval položaja stranke v delu upravnega postopka, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora, temveč le v delu postopka glede podstrešnega stanovanja, ni mogoč zaključek, da je imel nasprotni udeleženec konkretno možnost uresničiti svojo pravico do izjave v upravnem postopka v delu, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je vezano na upravno odločbo, na podlagi katere je bil upravičencem vrnjen poslovni prostor. Zgolj v primeru, če ima stranka sodnega postopka v predhodnem upravnem postopku konkretno možnost sodelovanja oziroma konkretno možnost uresničitve svoje pravice do izjave, jo v njem izdana pravnomočna odločba zavezuje v sodnem postopku.

Neutemeljeno je tožbeno nasprotovanje izdani dopolnilni odločbi, da je pravna naslednica po pokojni upravičenki dolžna toženi stranki povrniti investicijska vlaganja v ugotovljeni vrednosti. Postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj je bil voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine.

Dejstvo, da ZDen kot specialni predpis ne določa, da zavezancu za primer zamude pri izročitvi obveznic pripadajo zakonske zamudne obresti, pomeni, da do njih ni upravičen in ne, da mu jih je treba prisoditi po splošnih obligacijskih predpisih, ki dolžnost plačila zamudnih obresti določajo le kot sankcijo za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ), za kar se zavzema pritožnica. Pritrditi pa je treba pritožnici, da ji pripadajo obresti (ne sicer zakonske zamudne) v skladu z določili ZSOS. Po 73. členu ZDen gre namreč zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Takšen predpis pa predstavlja ZSOS, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da se obveznice izplačujejo v polletnih obrokih v 20 letih z obrestno mero 6 %. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, saj se ni opredelilo do ključnega dokumenta, in sicer do Odgovora na zaprosilo Upravne enote Ljubljana, iz katerega izhaja, da nasprotni udeleženec o upravnem postopku, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, ni sodeloval ter o njem ni bil

Določba 73. člena ZDen se ne uporablja v primerih, ko je bilo premoženje vrnjeno na podlagi ZIKS. Občina kot samoupravna lokalna skupnost je (bila) torej zavezana le k vrnitvi tistega premoženja, ki ga je prevzela od prejšnje občine kot družbenopolitične skupnosti, ne pa tudi k vrnitvi premoženja, ki ga je pridobila kasneje.

Meritorna odločitev prvostopenjskega organa v 3. točki izreka prvostopenjske določbe ni pravilna ter bi jo bil tožnik mogel izpodbijati s pritožbo in bi za to pravno sredstvo izkazoval tudi pravni interes, saj bi s pritožbo lahko dosegel zanj ugodnejšo odločitev o zahtevah za vračilo kupnine in povrnitev vlaganj (formalno odločitev namesto meritorne). Ker pa pritožbe ni vložil, tožba ni dovoljena.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - o materialnopravni pravilnosti odločitve, da predlagateljica ni pravna naslednica Narodne banke FLRJ in - pravilnosti stališča glede uporabe procesnih določb o prekluziji v predlagalnih nepravdnih postopkih za določitev odškodnine.

Po 73. členu ZDen so do odškodnine upravičeni zavezanci, iz katerih sredstev je bila po odločbah ZDen vrnjena nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. Določba 73. člena ZDen je pri opredelitvi odškodnine omejena na subjekte, ki so bili denacionalizacijski zavezanci in so podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno. Singularni pravni nasledniki so iz tega kroga izključeni. Sporno je, ali je predlagatelj pravni naslednik pridobitelja obravnavane nepremičnine in odplačnost pridobitve. Univerzalno pravno nasledstvo je podano, kadar ob statusnih spremembah prevzemni pravni subjekt vstopi v celotni pravni položaj prenosnega pravnega subjekta, tako da je njegov pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij. Pravna prednica predlagatelja s prevzemom dela premoženja v upravljanje in tudi s prevzemom dela poslovanja nekdanje podružnice Narodne banke FLRJ vstopila le v posamezna pravna razmerja narodne banke, kar ne vodi do univerzalnega pravnega nasledstva oziroma celovitega prenosa premoženja z vsemi pravicami in obveznostmi. Tako se izkaže, da pogoj univerzalnega pravnega nasleds

Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe A nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe A. S prenosom premoženja iz družbe A na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena ZDen), bi to izrecno določal.

Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe Y nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y. S prenosom premoženja iz družbe Y na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena Zden), bi to izrecno določal.

V obravnavanem primeru so sporne nepremičnine predstavljale zazidano stavbno zemljišče, kar predstavlja oviro za njihovo vračilo v naravi (drugi odstavek 32. člena ZDen). 73. člena ZDen tako za obravnavano pravno razmerje ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek pravilno presojali z vidika neupravičene obogatitve. Določbe ZDen glede na dejanske okoliščine zadeve (zaradi ovir za vračilo nepremičnin v naravi) niso lex specialis v razmerju do določb ZOR o neupravičeni obogatitvi in tudi niso z njimi v nasprotju.