56. člen ZDen

Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, pri čemer za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena. Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba. Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014

V nepravdnem denacionalizacijskem postopku je glede na vsebino zahtevka vmesni sklep o podlagi za denacionalizacijo nepremičnin dopusten. V obravnavanem primeru je bil že izdan. Za izpodbijani sklep, ki zavrne (predlagano) obliko denacionalizacije, ni podlage ne v 66. členu ZDen, ker je odločanje o obliki vrnitve sestavni del odločanja o predlagani denacionalizaciji, niti v 315. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker odločanje o obliki denacionalizacije ne spada v odločanje o upravičenosti do denacionalizacije (temelju zahtevka). Zavrnilni sklep že po svoji naravi ne more predstavljati vmesne odločbe, ampak le končno odločbo. Sodišče je pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v celoti vezano na predlog oziroma zahtevek stranke. To velja tako glede oblike denacionalizacije, kot zavezancev za predlagano obliko denacionalizacije.

Sodišče druge stopnje procesne argumentacije svoje odločbe ni zgradilo izolirano na podlagi 56. člena ZDen, ki vse od njegovega nastanka res ni bil spremenjen. Njegov procesni domet je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E). Tudi za udeležence nepravdnih postopkov je z določbo prvega odstavka 124. člena postavila pogoj, ki od njih zahteva, da najprej podajo predlog za dopustitev revizije, predno jo lahko ob ustreznem sklepu Vrhovnega sodišča tudi vložijo (367.b člen ZPP).

Tudi v nepravdnih postopkih, v katerih je revizija dovoljena s posebnim zakonom, torej od uveljavitve novele ZPP-E velja, da morajo udeleženci skladno s 367.b členom ZPP podati predlog za dopustitev revizije.

Drugi odstavek 56. člena ZDen,2 se nanaša na dovoljenost revizije v zadevah, v katerih je odločalo okrajno sodišče v nepravdnem postopku, torej na podlagi zahteve, vložene po 5. členu ZDen. V obravnavani zadevi pa je v postopku denacionalizacije odločal upravni organ v upravnem postopku in ne okrajno sodišče v nepravnem postopku. V posledici je dopusten upravni spor v skladu z določbami ZUS-1 in ZPP, slednji pa zahteva za obravnavo revizije predhodno njeno dopustitev s sklepom Vrhovnega sodišča. Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln.

Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja. Zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, igrišča in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z dovoljenjem ali brez njega.

Pravna podlaga podržavljenja je tisto odločilno vprašanje, od katerega je odvisna tudi pravna podlaga zahtevka za vrnitev premoženja in s tem tudi pristojnost sodišča. Kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna, če je pred tem premoženje prešlo v državno last na podlagi zakona.

Vrhovno sodišče je v ponovnem postopku zoper razveljavljeno odločbo II Ips 705/2007 upoštevalo oceno Ustavnega sodišča glede nedopustnosti poseganja v pravnomočno odločbo upravnega organa v konkretnem primeru, kar narekuje zavzetje enakega stališča tudi v predmetni zadevi.

O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi ZNZGP, se skladno z določbo 8. točke 3. člena v zvezi s 1. členom ZDen odloča v denacionalizacijskem postopku. Po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen je za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno predlagateljem, predpisana pristojnost upravne enote.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da sta predlagateljica in njena mati s tedanjimi državnimi organi darilno pogodbo sklenili zaradi obljube, da bo mati predlagateljice upravičena do socialne pomoči, katera pa ji po sklenitvi pogodbe ni bila dodeljena, je pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru podana prevara v smislu 5. člena Zden.

Ker stranski intervenient ni vstopil v nepravdni postopek zaradi vračanja podržavljenega premoženja do pravnomočnosti delnega in vmesnega sklepa o vrnitvi premoženja, roki za vložitev obnove postopka zoper sklep pa so potekli tudi že za druge udeležence postopka, ne more več vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

V primeru, kot je obravnavani, ko želi zavarovanje svojega zahtevka uveljaviti stranka denacionalizacijskega postopka, ki pa ni denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, pa bi moral upravni organ zaradi subsidiarne uporabe ZUP/86 vlogo tožnika presojati po določbah ZUP/86 glede na njegovo vsebino, torej, kaj je predlagatelj zahteval ali predlagal, pri čemer sklicevanje na pravne predpise ni nujno, ker je pravna presoja postavljenega zahtevka oziroma predloga stvar organa. Če pa bi menil, da je zahtevek oziroma predlog tožnika nejasen oziroma nerazumljiv, pa bi ga moral v skladu z določbo 68. člena ZUP/86 pozvati, da v določenem roku odpravi njegove pomanjkljivosti in šele na tej podlagi odločiti o stvari.

Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je treba daritveni namen presojati ob trenutku prehoda posesti in ne ob trenutku sklenitve pogodbe.

Ob dejstvu, da postane pravnomočen le izrek in da so v uvodu navedeni štirje nasprotni udeleženci, izrek, v katerem je napisano le, da se predmetne parcele vrnejo v last in posest (ni naveden zavezanec), ni razumljiv. Ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen so podane, če je do zgraditve objekta prišlo po podržavljenju. Če je sodišče štelo, da gre za zgrajen objekt (ni zavzelo stališča, ali gre za zazidano stavbno zemljišče), bi moralo ugotavljati, kdaj je prišlo do zgraditve objekta.

Zaradi narave odškodninskega zahtevka iz 10. člena ZPVAS, ko je odškodnina po svoji vsebini oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča, se o takih zahtevkih odloča v nepravdnem postopku.

V denacionalizacijskem (nepravdnem) postopku lahko udeleženec, ki je zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi priglasil svojo udeležbo po končanem postopku na prvi stopnji, vloži pravno sredstvo samo v roku, ki velja za udeleženca, kateremu je bila odločba, ki se izpodbija, najkasneje vročena.

Odplačnost je lahko eden od indicev o tem, ali je pri sklepanju pogodbe prišlo do sile ali grožnje. Sodišča ga upoštevajo v povezavi z drugimi okoliščinami, ki nedvoumno kažejo na to, ali je bil odplačni pravni posel sklenjen prostovoljno ali ne. Ob tem je potrebno upoštevati, da na sklepanje o pravi prodajalčevi volji višina odmene za prodano stvar ne vpliva vselej enako (močno). Medtem ko je nesorazmerno nizka kupnina gotovo močan indic o morebitnih napakah volje (resnično voljo skoraj izključuje), daje ustrezna oziroma tržna kupnina dosti šibkejšo podlago za sklepanje na prodajalčevo resnično voljo (ne izključuje napak volje).

Ne drži, da denacionalizacijski zahtevek ne more biti delno utemeljen. Razlogi prvostopenjskega sodišča dokazujejo, da je izdaja take odločbe možna in smiselna ter tudi materialnopravno pravilna.

Ker je tožnik na podlagi odločbe OLO in dejanskega izvrševanja pravice uporabe pridobil lastninsko pravico na določenih nepremičninah, sledi, da odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na tožečo stranko v tej pravdi (ki predstavlja matično področje glede odločanja o lastninski pravici), kateri sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in katera ni imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.