VSL Sklep II Cp 2401/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati: 1) prvi tožnici znesek 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; 2) prvi tožnici mesečno denarno rento v znesku 1.043,23 EUR, in sicer do sodbe zapadle obroke v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 3) drugemu tožniku in tretji tožnici vsakemu znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in 4) drugemu tožniku in tretji tožnici znesek 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožnikom je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrnejo pravdne stroške v višini 16.423,09 EUR, po izteku paricijskega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navajajo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki so v postopku podali številne navedbe in predložili obsežno listinsko dokumentacijo, ki vključuje medicinske izvide, obrazložena strokovna mnenja in strokovno literaturo. Sodišče je v dokaznem postopku opravilo poizvedbe o cepivu, zaslišalo drugega tožnika in tretjo tožnico, prebralo zapisnike o zaslišanju prič ter pridobilo izvedensko mnenje, ki so mu tožniki obširno, strokovno, konkretno in dokazno podprto nasprotovali. Kljub tako obsežnemu procesnemu gradivu, je sodišče prve stopnje v ožji obrazložitvi le prepisalo ugotovitve in zaključke izvedenca. Iz sodbe tako ni razvidno ugotovljeno dejansko stanje, prav tako je povsem izostala presoja izvedenih dokazov, vključno z izvedenskim mnenjem. Slednjega sodišče povzema, hkrati pa iz sodbe ni razvidno, da bi na kakršenkoli način preverilo njegovo pravilnost. Sodišče prve stopnje je storilo več relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tako je spregledalo, da tožena stranka ni substancirano in dokazno podprto prerekala vzročne zveze, iz sodbe pa tudi ni razvidno, ali je upoštevalo dokumentacijo v tujem jeziku ter navedbe in dokaze, ki sta jih stranki podali po prvem naroku za glavno obravnavo.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji praktično izključno na izvedenskem mnenju Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja oziroma dr. A. A. Tožniki so podali tri predloge za izločitev postavljenega izvedenca in izvedenskemu mnenju obrazloženo in strokovno podprto nasprotovali. Ves čas postopka so vztrajali pri pritegnitvi drugega izvedenca in predlagali, da sodišče postavi izvedenca s področja nevroimunologije in z referencami na področju poškodb s cepivom. Sodišče se je z njimi strinjalo in ugodilo njihovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca, po neuspešnem imenovanju štirih izvedencev in institucij v Sloveniji pa dopolnitev izvedenskega mnenja naložilo že postavljenemu izvedencu. Prva tožnica v Sloveniji ni bila deležna ustreznega zdravljenja, saj ji slovenski zdravniki niso znali pomagati, v strahu pred odgovornostjo pa so njene težave celo prikrivali. Tožniki so že pred postavitvijo izvedenca zato trdili, da v Sloveniji ni nepristranskih strokovnjakov, ki bi lahko izdelali izvedensko mnenje, kar se je z neuspešnim iskanjem izvedencev izkazalo za resnično. Sodišče bi moralo zato slediti njihovemu predlogu in postaviti izvedenca iz tujine. Tega ni storilo, ker so tožniki oproščeni plačila stroškov postopka, kar pa ne more predstavljati upravičenega razloga za zavrnitev dokaza z drugim izvedencem. Tožniki ponavljajo navedbe iz zahtev za izločitev Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja in dr. A. A.

Sodišče prve stopnje prvi tožnici očita, da se ni udeležila pregleda pri postavljenem izvedencu, pri tem pa ne pojasni, zakaj je bil pregled sploh potreben. Tudi sicer je očitek sodišča neutemeljen. Pregled je bil odpovedan iz razlogov na strani izvedencev in ne zato, ker se ga tožnica ne bi želela udeležiti.

Tožniki so dokazali, da je bila tožnica po cepljenju hudo prizadeta in da je vse od cepljenja imela nevrološke, kognitivne in imunske motnje. Tožnica je kazala znake encefalitisa. To sta v svoji izpovedi potrdila drugi tožnik in tretja tožnica, hkrati pa je navedeno dejstvo razvidno iz medicinske dokumentacije med hospitalizacijo prve tožnice v letu 1997, ki so jo tožniki prejeli šele leta 2017. Tožniki v zvezi z dogajanjem neposredno po cepljenju in med hospitalizacijo prve tožnice ter obstojem vzročne zveze med cepljenjem in zdravstvenimi težavami prve tožnice ponavljajo navedbe, ki so jih podali v vlogah z dne 18. 12. 2017 in 20. 2. 2018, ter opozarjajo, da se sodišče prve stopnje do njihovih trditev ni opredelilo.

Tožniki so dokazali, da je bila prva tožnica obvezno cepljena proti steklini in da je imela po cepljenju obsežne zdravstvene težave. Ker je odgovornost države za posledice obveznega cepljenja objektivna, se vzročna zveza domneva, zato bi morala tožena stranka to domnevo izpodbiti. V ta namen bi morala dokazati, da so tožničine zdravstvene težave posledica drugega dejansko in nedvomno ugotovljenega vzroka. To ji ni uspelo, saj izvedenci niso pojasnili vzroka zdravstvenih težav prve tožnice. Mitohondrijska bolezen ne more biti vzrok vseh težav, s katerimi se sooča prva tožnica, poleg tega je bila možnost dednih bolezni s preiskavami že ovržena. Če pa bi bil obstoj mitohondrijske bolezen potrjen, je tudi ta posledica cepljenja proti steklini.

Tožniki so dokazali, da cepiva, s katerim je bila prva tožnica cepljena, ni več, ker so njegovo proizvodnjo leta 2004 ukinili, vse serije pa so bile umaknjene s tržišča. Leto prej je virus stekline neoslabljen prešel kontrolne teste pri Pasteurju (enako cepivo HDCV, le z drugim imenom pri drugem proizvajalcu), na to temo je bil pri WHO sestanek, po njem pa ni bila ukinjena le proizvodnja zdravila, temveč so bile vse serije zdravila Rabivac vpoklicane nazaj. Avstrija je cepivo vrnila, Slovenija pa ne. Zadnje študije iz leta 2018 kažejo tudi na težave s humanimi imunoglobulini proti steklini.

Tožniki predlagajo, da se v primeru razveljavitve sodbe ponovljeno sojenje opravi pred drugim sodnikom.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

Dejanski okvir spora

5Drugi tožnik in tretja tožnica sta starša prve tožnice.

6Prva tožnica, roj. leta 1994, je bila v letu 1997 cepljena proti steklini zaradi več ugrizov, ki naj bi jih povzročil netopir. Cepljena je bila s cepivom Rabivac, proizvajalca Chiron Behring GmbH&Co, ob cepljenju je prejela tudi imunoglobulin Berirab proizvajalca Behringwerke AG. Cepljenje je potekalo po shemi 2-1-1, in sicer je prva tožnica dne 28. 7. 1997 prejela dvojni odmerek cepiva in imunoglobulin, nato pa dne 4. 8. 1997 in 19. 8. 1997 še enojna odmerka cepiva.

7Prva tožnica je bila po prejemu prvega odmerka cepiva več dni hospitalizirana. V letih po cepljenju je imela številne zdravstvene težave. Tožniki zatrjujejo naslednje bolezni: miopatija (mišična bolezen), epilepsija, artralgija (boleči sklepi), izbočena kontura leve avrikule, stalni respiratorni infekti, posttravmatski stresni sindrom, alergije, kožne spremembe, cista na epifizi, nepravilno delovanje imunskega sistema, vnetje rastnih con, upad psihičnih sposobnosti, težave s spominom in koncentracijo, težave s hrbtenico, slabšanje vida, škiljenje na desno oko, spontane poke stopal, presnovne težave, težave s spanjem, motnje v bioritmu, bolezni ledvic in mehurja.

8Tožniki trdijo, da je vzrok navedenih zdravstvenih težav cepljenje proti steklini in iz tega naslova zahtevajo:

- prva tožnica odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in mesečno denarno rento;

- drugi tožnik in tretja tožnica odškodnino za duševne bolečine, ki jih kot starša trpita ob bolnem otroku, in povrnitev stroškov zdravljenja prve tožnice.

Dosedanji potek postopka

9Tožba je bila vložena v letu 2002. Sodišče prve stopnje je dne 20. 6. 2005 izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je utemeljilo z naslednjim razlogi: 1) tožena stranka ne odgovarja za posledice cepljenja le zato, ker je sprejela predpis, s katerim je predpisala obvezno cepljenje; 2) neutemeljen je očitek, da tožena stranka v zakonu ni predpisala drugačnega obravnavanja odraslih in otrok 3) Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki bi nastala zaradi strokovno pravilno izvedenega obveznega cepljenja, zaradi česar je mogoče za presojo odgovornosti tožene stranke uporabiti le splošne predpise o odškodninski odgovornosti, 4) cepljenje ni nevarna dejavnost, zaradi česar niso podani pogoji za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke in 5) krivdno odškodninsko odgovornost tožniki utemeljujejo z navedbami o nestrokovnem cepljenju, za napake pri izvedbi cepljenja pa tožena stranka ne odgovarja.

10Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 1196/2006 z dne 15. 11. 2006 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Zavrnilo je kategorično stališče sodišča prve stopnje, da cepljenje ni nevarna dejavnost in mu naložilo, da ponovno presodi obstoj predpostavk za objektivno odgovornost tožene stranke. Pojasnilo je, da je država nosilec cepljenja in zato v primeru, da je cepljenje nevarna dejavnost, objektivno odgovarja za škodo, ki zaradi njega nastane. Svoje objektivne odgovornosti se lahko ekskulpira ob pogojih, ki jih določa 177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), med katere spada tudi morebitno nestrokovno ravnanje neposrednih izvajalcev cepljenja, če ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v ponovljenem postopku obravnava navedena vprašanja in v ta namen ugotovi vzrok zatrjevane škode.

11V nadaljevanju postopka se je sodišče prve stopnje osredotočilo na ugotavljanje, ali so zdravstvene težave prve tožnice posledica cepljenja proti steklini. V ta namen je izvedlo obširen dokazni postopek: prebralo je listinske dokaze, vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kranju I P 612/2015, zaslišalo drugega tožnika in tretjo tožnico, prebralo zapisnike o zaslišanju prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. ter napravilo poizvedbe pri Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije, Javni agenciji Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke in pravnem nasledniku proizvajalca cepiva.

12Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca Univerzitetni klinični center X, Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja . Izdelava izvedenskega mnenja je bila najprej zaupana prof. dr. A. A., ki je izdelal izvedensko mnenje ter ga pisno in ustno dopolnil. Po izdelavi sklepa o dopolnitvi izvedenskega mnenja dne 18. 3. 2016 sta bila k izdelavi mnenja pritegnjena še doc. dr. G. G. in doc. dr. H. H. Skupaj so izdelali še tri pisne dopolnitve mnenja.

13V izvedenskih mnenjih so izvedenci ugotovili, da zdravstvene težave prve tožnice niso posledica cepljenja proti steklini.

14Tožniki so na izvedensko mnenje in njegove dopolnitve podali obširne in obrazložene pripombe. V njih so izpostavili številne okoliščine, ki bi naj vzbujale dvom v nepristranskost in strokovnost izvedenca dr. A. A. Izdelanemu mnenju so tudi vsebinsko ugovarjali, ob tem pa so se sklicevali na objavljene članke ter mnenja dr. I. I., dr. J. J. in prof. dr. K. K. Ves čas postopka so vztrajali pri postavitvi drugega izvedenca s področja nevroimunologije ter predlagali, da se zaradi pomanjkanja nepristranskih strokovnjakov v Sloveniji angažira izvedenec iz tujine.

15Med strankama so se kot pomembnejša izkristalizirala naslednja sporna vprašanja, relevantna za presojo vzročne zveze: 1) pravilnost uporabljene sheme cepljenja,¹ 2) ustreznost uporabljenega cepiva,² 3) strokovna pravilnost nadaljevanja cepljenja po reakciji na prvo dozo cepiva, 4) čas pojava reakcije na cepljenje ter narava in intenzivnost reakcije, 5) dan hospitalizacije prve tožnice po prvi dozi cepiva ter njeno zdravstveno stanje ob in med hospitalizacijo,³ 6) zdravstveno stanje prve tožnice v letih 1998 in 1999,⁴ 7) nepristranskost in strokovnost postavljenega izvedenca, 8) potrebnost zdravniškega pregleda za izdelavo izvedenskega mnenja, 9) obseg tožničinih zdravstvenih težav in 10) sedanje zdravstveno stanje prve tožnice.

16Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ponovilo je razloge sodbe z dne 20. 6. 2005, da tožena stranka ne odgovarja za posledice cepljenja le zato, ker je sprejela predpis, s katerim je predpisala obvezno cepljenje, hkrati pa v zakonu ni predpisala drugačnega obravnavanja odraslih in otrok. Ponovno je zavzelo stališče, da je ob izostanku pravne podlage, po kateri bi tožena stranka odgovarjala za škodo, nastalo zaradi strokovno pravilno izvedenega obveznega cepljenja, za presojo njene odgovornosti mogoče uporabiti le splošne predpise o odškodninski odgovornosti. Opozorilo je na napotek pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in v zvezi s tem ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da med opravljenim cepljenjem in zatrjevanimi zdravstvenimi težavami prve tožnice ni vzročne zveze. V utemeljitev takšnega zaključka je povzelo zaključke izvedenskega mnenja, ob tem pa opozorilo, da je bilo mnenje napravljeno le na podlagi v spis predložene medicinske dokumentacije, ker je prva tožnica nasprotovala pregledu celotne zdravstvene dokumentacije, hkrati pa se ni odzvala vabiloma na pregled pri izvedencu dne 6. 6. 2016 in 7. 6. 2017. Dodalo je, da dr. K. K. ni ustrezni izvedenec za oceno vzročne zveze, saj je specialist družinske medicine.

17Dokazni predlog tožnikov za postavitev drugega izvedenca je zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da je že z izvedenskim mnenjem prvotnega izvedenca pridobilo dovolj podatkov za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke in s tem za odločitev o tožbenem zahtevku (drugi odstavek 287. člena ZPP⁵).

Presoja utemeljenosti pritožbe

18Pritožniki sodišču prve stopnje utemeljeno očitajo storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

19Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in bistvena prvina pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. To toliko bolj velja za navedbe stranke, ki v postopku ne uspe. Tako za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.⁶

20Pravdne stranke so v postopku podale obširne navedbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje izvedlo natančen dokazni postopek, o rezultatih katerega so se stranke podrobno in konkretno izjavile in na njihovi podlagi tudi dopolnjevale predhodne trditve. Tožniki so podali obširne, obrazložene in dokazno podprte ugovore, s katerimi so poizkušali vzbuditi dvom v nepristranskost in strokovnost postavljenega izvedenca ter popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja. Na ta način so želeli doseči postavitev drugega izvedenca. Sodišče je na podlagi njihovih pripomb izvedencu naložilo več dopolnitev izvedenskega mnenja. Med postopkom je neuspešno poizkušalo postaviti nekaj drugih izvedencev, nato pa kljub nasprotovanju tožnikov dokazovanje nadaljevalo in zaključilo z že postavljeno institucijo.

21Opisano postopanje udeležencev postopka in na njegovi podlagi zbrano procesno gradivo pa nato ni dobilo ustreznega pojasnila oziroma odziva v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do večine navedb pravdnih strank, prav tako je prezrlo številne dokaze. Dokazna ocena izvedenskega mnenja kot edinega dokaza, ki ga je obravnavalo, je praktično v celoti izostala, predlog za postavitev drugega izvedenca pa je bil zavrnjen z vsebinsko povsem splošno obrazložitvijo. Iz obrazložitve sodbe tako ni mogoče razbrati, ali sploh in katere navedbe strank je sodišče obravnavalo,⁷ ali je upoštevalo pravno pomembne dokaze in kako jih je ovrednotilo, ter zlasti, ali se je soočilo z ugovori tožnikov zoper izvedensko mnenje. Opozorilo sodišča, da je bilo mnenje zaradi razlogov na strani tožnikov izdelano le na podlagi v spis predložene medicinske dokumentacije, ne predstavlja takšnega soočenja, saj v ničemer ne pojasnjuje, zakaj je sodišče prve stopnje mnenje ocenilo za jasno, popolno in prepričljivo, pripombe nanj pa za neutemeljene. Obrazložitev sodbe je pomanjkljiva in predstavlja kršitev pravice tožnikov do izjavljanja v postopku.

Odločitev o pritožbi

22Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

23Presodilo namreč je, da ugotovljene procesne kršitve ne more odpraviti samo. Višje sodišče namreč ne sme namesto sodišča prve stopnje napisati obrazložitve (izpodbijane) sodbe in se na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku opredeliti do praktično vseh relevantnih vidikov spora, kot so: opredelitev spornih pravno pomembnih dejstev, presoja potrebnosti, pravočasnosti in primernosti posameznih dokaznih predlogov oziroma navedba razlogov za njihovo zavrnitev, ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, dokazna ocena izvedenih dokazov in znotraj nje vsebinski preizkus izvedenskega mnenja kot ključnega dokaza. Takšna odločitev je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS, po katerem pritožbeno sodišče napak sodišča prve stopnje, ki se ne opredeli do ključnih navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov ter ne obrazloži zavrnitve posameznih dokaznih predlogov, ne more odpraviti na način, da jih obravnava samo. Pravica do izjave, kot temeljna sestavina poštenega postopka, je namreč stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjskih sodb pa bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.⁸

24Pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso podani pogoji, da bi novo sojenje opravilo samo (drugi odstavek 354. člena ZPP). Od vložitve tožbe je sicer minilo že 17 let in nobenega dvoma ni, da je upravičeno pričakovanje pravdnih strank, da sodišče o zahtevku v najkrajšem možnem času odloči s pravnomočno sodbo. Vendar pa so pomanjkljivosti dokaznega postopka⁹ in izpodbijane sodbe takšne, da je potrebno ob tehtanju ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) na eni strani ter ustavnih pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) na drugi strani v konkretnem primeru prednost dati slednjima. Ob tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da zaradi ponovitve sojenja na prvi stopnji ni pričakovati bistvenega podaljšanja postopka v primerjavi z izvedbo pritožbene obravnave in dopolnitvijo dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Ker bi pritožbeno sodišče moralo izvesti po obsegu primerljiv dokazni postopek, kot ga bo moralo izvesti sodišče prve stopnje, lahko dodatno podaljšanje postopka zaradi vrnitve zadeve na prvo stopnjo povzroči le morebiten nov pritožbeni postopek. To podaljšanje pa niti po vsebini niti po trajanju ni takšno, da bi lahko predstavljalo upravičen razlog za prikrajšanje pravice strank do sojenja na dveh stopnjah.

25Obrazložitev sodbe, v kateri je sodnik brez obrazložitve pritrjeval toženkini oceni izvedenskega mnenja, hkrati pa je spregledal bistvene navedbe tožnikov, kaže na to, da si je v zadevi očitno že pred tem izoblikoval stališče. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo predlogu tožnikov in odredilo, da se novo sojenje opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

Izhodišča in napotki za nadaljnje odločanje

26Zaradi usmeritve sodišča prve stopnje v novem sojenju pritožbeno sodišče v nadaljevanju pojasnjuje svoje materialnopravno stališče ter opredeljuje izhodišča za nadaljnje delo sodišča prve stopnje.

Izhodišča za presojo odgovornosti

27V času cepljenja prve tožnice je ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni urejal ZNB,¹⁰ ki je začel veljati dne 16. 12. 1995 in je nadomestil prej veljavna Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo¹¹ in Zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (ZVPNB).¹²

28ZNB je v 8. členu steklino opredelil kot eno izmed nalezljivih bolezni, zaradi katerih se izvajajo splošni in posebni ukrepi za preprečevanje in obvladovanje; v 6. točki 10. člena pa je kot enega od ukrepov za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni določil cepljenje (imunizacija in imunoprofilaksa) ter zaščito z zdravili (kemoprofilaksa).

29V skladu z 22. členom ZNB je obvezno cepljenje proti steklini, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena zakona; po 23. členu pa je v primeru, ko obstaja nevarnost nastanka bolezni, preden učinkuje zdravilo, obvezna zaščita s specifičnimi imunoglobulini (imunoprofilaksa) proti steklini.

30Program imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 1997 (v nadaljevanju Program) je za predšolske otroke določal, da je cepljenje proti steklini obvezno za otroka, ki ga je ugriznila ali kako drugače ranila stekla divja žival ali domača žival ali žival, za katero se sumi, da je stekla, seroprofilaksa pa je med drugim obvezna za otroke, za katere je obvezno postekspozicijsko cepljenje.

31Po 4. in 5. točki prvega odstavka 57. člena ZNB se z denarno kaznijo kaznuje posameznik, če se izmika ali onemogoča obvezno cepljenje iz prvega odstavka 22. člena zakona ali če zavrača ali se izmika zaščiti s specifičnimi imunoglobulini v nasprotju s 23. členom zakona.

32Cepljenje in seroprofilaksa proti steklini sta torej obvezna. Takšne ugotovitve ne spremeni dejstvo, da ne gre za splošno preventivno cepljenje, temveč za ukrepa, ki postaneta obvezna šele v primeru nevarnosti za okužbo. Ključno namreč je, da so se jima posamezniki ob podani indikaciji dolžni podvreči. Nepomembne so tudi navedbe tožene stranke, da prva tožnica ne bi bila cepljena, če se njeni starši s tem ne bi strinjali ali bi cepljenje onemogočali. Dejstvo, da se spoštovanje določb ZNB ne zagotavlja s prisilnim zdravljenjem, temveč z denarno kaznijo, ne spreminja narave cepljenja iz obvezne v prostovoljno.

33ZNB ob sprejetju ni urejal odškodninske odgovornosti države zaradi posledic obveznega cepljenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 odločilo, da je ZNB v neskladju z Ustavo, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. Državni zbor je ugotovljeno ustavno neskladnost odpravil s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-A), ki je začel veljati 12. 1. 2006. Ta je v 9. členu določil, da se za postopke glede uveljavljanja odškodnine za škodo po tem zakonu, ki so se začeli pred sodiščem pred uveljavitvijo tega zakona, pa še niso zaključeni, glede višine odškodnine uporabljajo določbe 53.b in 53.c člena zakona.

34Tožnica je bila cepljena leta 1997, torej po sprejemu ZNB v letu 1995 ter pred sprejemom odločbe U-I-127/01.

35V časovno gledano primerljivi zadevi II Ips 1253/2008 z dne 31. 5. 2012 je Vrhovno sodišče RS neustavno pravno praznino, ki je obstajala po sprejemu ZNB in pred sprejemom ZNB-A, zapolnilo tako, da je upoštevalo pred ZNB veljavni ZVPNB. Slednji je v 24. členu določal, da je v primeru, če je z obvezno imunizacijo, seroprofilakso ali kemoprofilakso proti nalezljivim boleznim povzročena osebi škoda na zdravju, družbenopolitična skupnost, katere organ je odredil imunizacijo, seroprofilakso ali kemoprofilakso, odgovorna za nastalo škodo.

36Objektivna odgovornost države za posledice obveznega cepljenja tako temelji na posebnih predpisih o varstvu pred nalezljivimi boleznimi. Poleg tega je Vrhovno sodišče RS v citirani odločbi zapisalo, da je cepljenje dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode, zaradi česar je odškodninska odgovornost tožene stranke za posledice obveznega cepljenja objektivna. Pritožbeno sodišče poleg predhodno omenjenega kot odgovor na navedbe v odgovoru na pritožbo še dodaja, da tudi sedaj veljavni ZNB določa objektivno odgovornost države za škodo, nastalo z obveznim cepljenjem.

37Narave odgovornosti ne spreminja dejstvo, da je cepljenje proti steklini indicirano šele, ko obstaja nevarnost okužbe s steklino, kakor tudi ne dejstvo, da se z njim preprečuje potencialno smrtno nevarna bolezen. Obvezno cepljenje proti steklini namreč ni predpisano le zaradi zaščite posameznika, temveč tudi zaradi preprečevanja širjenja bolezni, torej zaradi varstva splošnega interesa. Ravno zaradi tega interesa ob podani indikaciji odločitev za cepljenje ni prepuščena volji posameznika.

38Tako kot se posameznik ne more upreti obveznemu cepljenju, ga na drugi strani ne more izsiliti. Odločitev o izvedbi cepljenja je strokovna odločitev. Dejstev, da sta drugi tožnik in tretja tožnica pripeljala prvo tožnico na pregled, izrazila skrb zaradi možne stekline in jo nato po napotilu zdravnice peljala v antirabično ambulantno, zato ni mogoče šteti v breme tožnikov. Prav tako ne more biti odločilno dejstvo, da je do cepljenja prišlo zaradi njunih navedb, da je prvo tožnico ugriznil netopir. Tožeča stranka bi se odgovornosti lahko razbremenila kvečjemu v primeru, če bi dokazala, da sta drugi tožnik in tretja toženka zdravnikom v Sloveniji zavestno lažno prikazovala, da obstaja možnost ugriza netopirja¹³ Še v tem primeru pa bi bilo treba upoštevati dejstvo, da so imeli zdravniki v Sloveniji na podlagi predloženih izvidov iz Hrvaške in osebnega pregleda prve in tretje tožnice možnost sami presoditi obstoj verjetnosti, da so prvo tožnico obgrizli netopirji.

Izhodišča za presojo vzročne zveze

39Tožniki so v tožbi trdili, da so zdravstvene težave prve tožnice posledica cepljenja, tožena stranka pa je obstoj vzročne zveze zanikala. Tožniki so že v tožbi predlagali pridobitev izvedenskega mnenja in s tem implicitno sprejeli dejstvo, da je dokazno breme na njih. Drugačno stališče so začeli utemeljevati šele po izdaji predhodno omenjene odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1253/2008. To je bilo po izdelavi izvedenskega mnenja, v katerem so bili opredeljeni možni vzroki tožničinih težav in katerega ugotovitve je povzela tudi tožena stranka. V takšni procesni situaciji je ugovor tožene stranke o neobstoju vzročne zveze treba šteti za pravočasen in dovolj substanciran. V tej fazi postopka tudi ni več pomembno, kdo je predlagal in založil predujem za izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, temveč je pomembna njegova vsebina.

40Materialno trditveno in dokazno breme je treba ločiti od procesnega. Prvo je statično, utemeljeno na materialnem pravu in pride v poštev v tako imenovanih non liquet situacijah, ko sodišče ne more ugotoviti za odločitev potrebnih dejstev.¹⁴ Procesno trditveno in dokazno breme je zgolj procesni odraz materialnega bremena in stranki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so glede na materialno pravo odločilni za njen uspeh. Temelji na procesnih zahtevah iz 8. in 212. člena ZPP in je dinamično, kar pomeni, da lahko glede na rezultat dokazovanja med postopkom prehaja med strankama.¹⁵

41Dokazni standard v pravdnem postopku je načeloma prepričanje. Za meritorno odločanje je treba trditve o pravno relevantnih dejstvih praviloma dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Kljub takšnemu načelnemu stališču pa je zahteva po prepričanju kot edinem sprejemljivem dokaznem standardu v sodni praksi presežena. Področje, na katerem narava stvari narekuje nižanje dokaznega standarda, je tudi vprašanje vzročne zveze. Kadar vzroka škode ni mogoče zanesljivo ugotoviti, je treba zaradi preprečitve dokazne stiske tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme in je v postopku izkazala potrebno procesno skrbnost, dokazovanje olajšati.¹⁶ V praksi se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, torej tistega, ki presega 50 %. To merilo se uporabi, ko je izčrpana dokazna ponudba in ko so stranke izčrpale razpoložljive dokaze.¹⁷

42Za konkretni primer navedena izhodišča pomenijo naslednje. Glede na to, da se pri objektivni odgovornosti vzročnost domneva, materialno trditveno in dokazno breme za dejstva, ki vodijo do izpodbitja vzročne zveze, nosi tožena stranka. Ne njej je tudi osnovno procesno breme, vendar se je lahko to med postopkom prevalilo na tožnike; če so ti uspeli z nasprotnimi dokazi ovreči aktualni dokazni uspeh, pa zopet na toženo stranko. Sodišče prve stopnje bo moralo po izvedenem dokaznem postopku v okviru dokazne ocene ugotoviti, katera od strank je bila pri dokazovanju uspešnejša, in svojo odločitev tudi obrazložiti. Po materialnem dokaznem bremenu bo lahko odločilo le, če dejstev, pomembnih za obstoj vzročne zveze, ne bo moglo ugotoviti. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali vztrajanje pri dokaznem standardu prepričanja strankam ne bi nalagalo prehudega bremena.¹⁸ Slednje velja tudi za ugotovitev morebitnega alternativnega vzroka zdravstvenih težav prve tožnice. Zdravstvene težave bodisi cepljenih bodisi necepljenih posameznikov imajo lahko namreč zelo različne vzroke, ki jih vedno ni mogoče odkriti. Stališče, da mora biti za uspeh ugovora vzročne zveze zanesljivo ugotovljen alternativni vzrok tožničinih težav, bi se zato utegnilo izkazati za prestrogo, saj bi lahko toženo stranko spravilo v dokazno stisko in ji že vnaprej onemogočilo uspeh njenega ugovora. To velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko je odkritje takšnega vzroka v veliki meri odvisno od sodelovanja nasprotne stranke.

Izhodišča za presojo obstoja škode

43Prva tožnica je bila cepljena leta 1997, postopek pa se je začel v letu 2002 in v času veljavnosti ZNB-A še ni bil zaključen. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 1253/2008 pojasnilo, da v takšni situaciji ni mogoče uporabiti določb ZNB-A, po katerih imajo pravico do odškodnine (le) osebe, ki jim je z obveznim cepljenjem nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, oziroma svojci osebe, ki je zaradi posledic obveznega cepljenja umrla. Tudi za te postopke naj bi se v zvezi z višino odškodnine uporabljali določbi 53.b in 53.c člena ZNB, glede ostalih vprašanj (razen višine odškodnine) pa prehodna ureditev ZNB-A položaja te skupine oškodovancev celovito ne ureja.

44Pravica tožnikov do odškodnine zato ni omejena na oblike škode, določene v ZNB, temveč tožena stranka odgovarja za vse pravno priznane oblike škode po ZOR.

45Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je trditvena podlaga glede obstoja škode pomanjkljiva. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri še ni opravilo razjasnjevalne dolžnosti, bo moralo tožnike najprej pozvati, da v okviru postavljenega zahtevka svoje trditve dopolnijo. Za sklepčnost zahtevka ne bo zadostovalo posplošeno sklicevanje na številne zdravstvene težave prve tožnice, temveč bodo morali tožniki določno opredeliti, s katerimi trajnimi zdravstvenimi težavami se sooča, na kakšen način te težave omejujejo njeno življenjsko aktivnost ter kako se te posledice odražajo na psihičnem stanju tožnikov. Povsem nesubstanciran je tudi zahtevek prve tožnice za plačilo denarne rente.

46Obstoj in obseg škode morajo dokazati tožniki. Pri tem sodišču ne morejo odrejati ločenega odločanja o temelju in višini zahtevka. Če se bo sodišče prve stopnje odločilo, da bo dejstva v zvezi z vzročno zvezo ter obstojem škode in višino odškodnine ugotavljalo hkrati, bodo morali tožniki to odločitev upoštevati. Morebitno pogojevanje sodelovanja prve tožnice v dokaznem postopku s poprejšnjo odločitvijo o temelju zahtevka ali onemogočanje ugotavljanja dejstev v zvezi z obstojem in obsegom škode bo bremenilo njih.

Glede dokazovanja z izvedencem

47Sodišče prve stopnje je s postavitvijo izvedenca sledilo tretjemu odstavku 245. člena ZPP, v skladu s katerim se sme izvedensko delo zaupati strokovni instituciji, katere predstojnik nato postavi konkretnega izvedenca, ki ni nujno zaposlen v tej instituciji. Za izvedenca se sme postaviti vsak strokovnjak, ne glede na to, ali je vpisan v imenik izvedencev (drugi odstavek 245. člena ZPP). Nepomembno je zato, da strokovnjaki, ki so sodelovali pri izdelavi izvedenskega mnenja, niso sodno zapriseženi izvedenci in da se je dr. A. A. med postopkom upokojil.

48Nespoštovanje roka za izdelavo izvedenskega mnenja samo po sebi ne pomeni nevestnega, še manj nestrokovnega in pristranskega dela. Klinični pregled je običajni del dokazovanja z izvedencem medicinske stroke, zato dejstvo, da želijo postavljeni strokovnjaki prvo tožnico pregledati, ni znak njihove nestrokovnosti in neodgovornosti, temveč ravno obratno. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi bili med pregledom na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja izvedeni vsi potrebni ukrepi za zaščito prve tožnice pred okužbo.

49Tožniki niso konkretizirali svojih navedb, da je dr. A. A. osebno sodeloval pri zdravljenju prve tožnice. Dejstvo, da je prva tožnica v postopku zdravljenja posamezne preiskave opravila tudi na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, slednji ne daje položaja lečečega zdravnika, prav tako ne izkazuje njenega interesa za izid postopka. Temelj odškodninskega zahtevka namreč niso (morebitne) strokovne napake v procesu zdravljenja, temveč odgovornost države za posledice obveznega cepljenja. Pri izvedbi cepljenja prve tožnice proti steklini pa niti postavljena institucija niti posamezni izvedenci niso sodelovali.

50Sodelovanje dr. A. A. v Komisiji za razvrščanje zdravil na listo, Komisiji za cepljenje in Komisiji za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo samo po sebi ne vzbuja dvoma v njegovo nepristranskost. Gre za strokovne organe, sestavljene iz strokovnjakov ustreznih strok, ki svoje delo opravljajo samostojno in neodvisno. Nobenega indica ni, da bi izvedenec v komisijah deloval po navodilih tožene stranke ali da bi zaradi sodelovanja v teh komisijah svoje izvedensko mnenje prilagajal njenim interesom. Sredstva za delo navedenih komisij se res zagotavljajo iz proračuna, izvedenec pa za delo v komisijah prejema plačilo, vendar to še ne dokazuje ekonomske odvisnosti izvedenca od tožene stranke. Sodelovanje v navedenih komisijah tudi ne dokazuje njegove vnaprejšne opredelitve do možnosti povezave med cepljenjem proti steklini in zdravstvenimi težavami prve tožnice. Medicinska stroka v Sloveniji res poudarja prednosti obveznega cepljenja, kar pa še ne pomeni, da ne priznava oziroma se boji priznati možnost njegovih negativnih posledic.

51Izvedenci prof. dr. A. A., doc. dr. G. G. in doc. dr. H. H. so dne 14. 9. 2017 pojasnili, da so dopolnitev izvedenskega mnenja pripravili skupaj, pri čemer je G. G. pokrivala področje alergologije in imunologije, A. A. in H. H. pa nevrologijo in infekcijske bolezni, vključno z vakcinacijo. Dejstvo, da pri izvedenskem mnenju ni sodeloval genetik, bo predmet dodatnih pojasnil izvedencev¹⁹ ali dokazne ocene izvedenskega mnenja. Dr. L. L. je spremne dopise podpisovala kot predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, pri izdelavi izvedenskega mnenja pa ni sodelovala.

52Dejstvo, da je dr. A. A. ob vstopu v sodno dvorano želel sesti k državni pravobranilki, da je uporabil izraz „nam očitajo“ in da je v komunikaciji z dr. M. M. napisal, da naj mu predloži določeno dokumentacijo „da bo že enkrat mir“, ne izkazujejo njegovega istovetenja in usklajevanja mnenja s toženo stranko. Izvedenec je navedeno ravnanje zadovoljivo pojasnil, češ da ni bil seznanjen z razporedom v sodni dvorani, da ni vešč pravniškega jezika ter da je navedba v komunikaciji z dr. M. M. odziv na nedosledne trditve tožnikov o vzroku zdravstvenih težav prve tožnice. Tudi okoliščina, da je dr. A. A. kljub sklepu sodišča, da naj zdravstveni karton prve tožnice predložijo tožniki, tega pridobil sam, ne izkazuje njegove osebne motiviranosti in želje škoditi tožnikom. Prav tako ne izkazuje njegovega neznanja in nestrokovnosti na področju, za katerega je bil postavljen za izvedenca, to pa je področje infektologije in ne varstva osebnih podatkov. Očitki tožnikov o prirejanju podatkov zdravstvenega kartona so pavšalni in neizkazani.

53Neutemeljeni so tudi očitki o nevestnem pregledu zdravstvene dokumentacije. Dejstvo, da je izvedenec iz obširne dokumentacije izločil podatke, ki jih je na podlagi strokovnega znanja ocenil za relevantne, ter se med zaslišanjem ni znal na pamet izjaviti o vsakem podatku in slehernem izvidu v spisu, ne izkazuje, da pri izdelavi pisnega izvedenega mnenja ni upošteval celotne dokumentacije v spisu, vključno z dokumentacijo v tujem jeziku. Opozorila tožnikov na nepravilno ugotovljeno število poškodb glave so nepomembna, saj izvedenci razvoja epilepsije niso pripisali tem poškodbam. Kolikor pa želijo tožniki s temi navedbami dokazati nevestnost in pristranskost izvedencev, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je potrebno posamezne zaplete v razumevanju dokumentacije pripisati tudi njihovim nedoslednim in z dokazi neskladnim trditvam. Tako so v vlogi z dne 4. 3. 2011 sami trdili, da se tožnica in njena sestra šolata na daljavo, iz anamneze izvida z dne 16. 12. 1999 (A52) izhaja, da se je prva tožnica trikrat udarila v glavo,²⁰ pa tudi anamnezi poškodb, ki sta razvidni iz podatkov Splošne bolnišnice Y, sta tako različni, da sklepanje izvedencev o ločenih poškodbah ni bilo brez temelja.

54Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ne vidi ovir za končanje dokazovanja s postavljenim izvedencem, seveda pa je odločitev o načinu vodenja dokaznega postopka v rokah sodišča prve stopnje.

55Če bo sodišče prve stopnje vztrajalo pri postavljenem izvedencu, bo moralo dokazovanje s tem izvedencem nadaljevati in zaključiti.

56Najprej bo moralo dati prvi tožnici možnost ponovnega pregleda pri izvedencih. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje pritožnikom, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ocenilo komunikacijo pred predvidenim pregledom dne 7. 6. 2017 in zato prvi tožnici neupravičeno štelo v breme neudeležbo na tem pregledu. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je ob organizaciji načrtovanega pregleda sodišče prve stopnje prvi tožnici posredovalo podatke, na podlagi katerih je lahko upravičeno sklepala, da je za ta dan načrtovani pregled s strani izvedencev preklican. Tako ji je dne 11. 5. 2017 istočasno vročilo dopis izvedencev z dne 3. 5. 2017, da so se odločili, da pregleda dne 7. 6. 2017 ne opravijo, in svoj dopis, da se lahko sama odloči, ali se bo pregleda udeležila ali ne. Tožniki so skušali nasprotujoče si informacije preveriti s klicem na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja, vendar uslužbenka s predvidenim pregledom ni bila seznanjena. V takšni situaciji neopravljenega pregleda ni pripisati samovoljni odločitvi prve tožnice, temveč kratkemu stiku v komunikaciji, h kateremu so svoj delež prispevali tudi izvedenci in sodišče.

57V zvezi s pregledom prve tožnice pritožbeno sodišče opozarja, da dokazni postopek vodi sodišče, izvedenec pa ima vlogo njegovega pomočnika. Odločitev o potrebnosti pregleda in preiskav za strokovno izdelavo izvedenskega mnenja ni v domeni tožnikov. Prva tožnica udeležbe na zdravniškem pregledu tudi nima pravice pogojevati z izbiro izvedencev po svoji volji. Če bodo postavljeni izvedenci menili, da so za ugotovitev pravno relevantnih dejstev potrebni pregled, nadaljnje preiskave ter dodatna medicinska dokumentacija in se bo sodišče z njimi strinjalo, bo nesodelovanje prve tožnice upravičeno obravnavalo kot preprečitev izvedbe za obe stranki pomembnih dokazov. Njeno ravnanje bo ocenilo v okviru proste presoje dokazov, pri čemer bo moralo presoditi, ali z njim tožene stranke ne spravlja v dokazno stisko, zaradi česar ga je utemeljeno šteti v breme tožnikov.²¹

58Prva tožnica ima kot pacientka pravico do obveščenosti v obsegu, ki ga določa Zakon o pacientovih pravicah.²² Pri presoji upravičenosti zahtev prve tožnice po pojasnilih in navodilih bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da poteka pregleda ni mogoče v celoti vnaprej predvideti. Niti sodišče niti izvedenci se v 17 letih trajanja postopka namreč niso imeli možnosti neposredno prepričati o zdravstvenem stanju prve tožnice, njena zdravstvena dokumentacija po letu 2008 pa je zelo skopa. Pomembno bo tudi, da klinični pregled kot prvo dejanje zdravniške obravnave ni invaziven, čemur je prilagojen tudi obseg pojasnilne dolžnosti. Pogojevanje sodelovanja prve tožnice na zdravniškem pregledu z nerazumnimi zahtevami bo lahko sodišče prve stopnje upravičeno štelo kot oviranje dokaznega postopka in onemogočanje popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja.²³ Če bodo izvedenci presodili, da so potrebne nadaljnje preiskave, se bo obseg pojasnilne dolžnosti prilagajal naravi teh preiskav. Prva tožnica bo imela še vedno pravico odkloniti vsako posamezno preiskavo in poseg, sodišče pa bo njeno ravnanje ocenilo v okviru proste presoje dokazov. Ko bo znan obseg potrebnih preiskav, bo sodišče lahko odločilo tudi, na kakšen način se bodo krili stroški teh preiskav.

59Če se bo sodišče prve stopnje odločilo za nadaljevanje dokazovanja s postavljenim izvedencem, bo moralo upoštevati stališče sodne prakse, da predhodno pisno izvedensko mnenje sodišča ne odvezuje dolžnosti, da izvedenca povabi na narok in strankam omogoči postavljanje vprašanj, saj pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga. Neposredno zaslišanje je nenadomestljivo vselej, kadar so potrebna medsebojna pojasnila, kadar so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in nedorečenosti oziroma kadar ima izvedensko mnenje odločilen (usoden) vpliv za odločitev sodišča.²⁴ Glede na pomembnost izvedenskega mnenja za odločitev v obravnavanem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti tudi neposredno zaslišanje izvedencev in v okviru zaslišanja z usmerjenimi vprašanji razčistiti morebitne nepopolnosti in nejasnosti v mnenju, hkrati pa izvedence soočiti z vsemi pripombami na izvedensko mnenje. Pred tem bo moralo ugotoviti dejstva, ki lahko vplivajo na vsebino izvedenskega mnenja, pa (nujno) ne predstavljajo strokovnih vprašanj (čas in narava reakcije prve tožnice na prvo dozo cepiva in njeno zdravstveno stanje pred in med hospitalizacijo ter v prvih letih po cepljenju).

60Pritožbeno sodišče nazadnje opozarja na stališče sodne prakse, da stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.²⁵ Sodišče prve stopnje bo moralo predlog tožnikov za postavitev novega izvedenca ovrednotiti tudi v tej smeri.

Glede sklenitve izvensodne poravnave v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 612/2015

61Tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo vztraja, da so tožniki izgubili pravni interes za tožbo, ker je bila v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 612/2015 sklenjena izvensodna poravnava, s katero se jim je N., d. d., v poplačilo celotne škode, za katero so v navedenem postopku vtoževali denarno odškodnino, zavezala solidarno plačati znesek 5.000,00 EUR (l. 776). Ta ugovor bi bil relevanten le, če bi bila predmet izvensodne poravnave ista škoda, kot jo tožniki vtožujejo v tem postopku. To dejstvo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku oceniti, pri čemer bo moralo upoštevati navedbe tožnikov v zadevi I P 612/2015, zlasti vlogo z dne 6. 8. 2012 (l. 291 priloženega spisa), v kateri so opredelili predmet zahtevka. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za isto škodo, to ne imelo za posledico izgube interesa tožnikov za predmetno pravdo (in s tem zavrženja tožbe), temveč bi lahko vodilo le v (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede posameznih procesnih vprašanj

62Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti do pravočasnosti posameznih navedb in dokaznih predlogov. Pri tem naj upošteva, da so stranke laiki, predmet obravnavanja pa strokovno zahtevna vprašanja. Stranke so lahko zato določena dejstva za utemeljitev svojih zahtevkov in ugovorov ugotovile šele na podlagi izvedenih dokazov, zaradi česar pretirana strogost pri uporabi pravil o prekluziji ne bo primerna.

63Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku tudi razčistiti potrebnost prevoda posameznih listin, predloženih v tujem jeziku, in po potrebi poskrbeti za njihov prevod.

64Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Ta je bila predpisana v Programu imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 1997.
² Tožniki so v trditvah nakazovali možnost, da je oslabljen virus stekline prešel kontrolne teste in se zato znašel v cepivu. Ob tem so se sklicevali na dejstvo, da naj bi se to zgodilo pri konkurenčnem zdravilu, zaradi česar je bila v letu 2004 proizvodnja zdravila Rabivac ustavljena in vse že prodane serije umaknjene s tržišča.
³ Tožniki so v zvezi z vprašanjema pod točkama 4) in 5) zatrjevali prirejanje in prikrivanje zdravstvene dokumentacije in številne druge okoliščine, ki naj bi kazale, da zdravstveno stanje prve tožnice ob in med hospitalizacijo ni bilo takšno, kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije.
⁴ Tožniki so trdili, da so bile težave obsežnejše, kot izhaja iz zdravstvene dokumentacije.
⁵ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁶ Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, Up-498/15 z dne 6. 6. 2018 in Up-223/17 z dne 21. 6. 2018.
⁷ Stranke so skozi celoten postopek dopolnjevale svoje navedbe. Sodišče v sodbi povzema navedbe, ki so jih podale do prvega naroka za glavno obravnavo, do kasneje podanih navedb pa se ne opredeli niti vsebinsko niti s pojasnilom, da so bile podane prepozno.
⁸ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.
⁹ Te bodo konkretneje opredeljene med napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje.
¹⁰ Zakon o nalezljivih boleznih, Uradni list RS, št. 69/1995, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Uradni list SFRJ, št. 51/84 in 63/90.
¹² Uradni list SRS, št. 18/87 .
¹³ Dejstvo, da netopirja nista videla, ni pomembno, saj indikacijo za cepljenje predstavlja že sum takšnega ugriza.
¹⁴ Primerjaj T. Keresteš, Dokazno breme, Podjetje in delo, št. 6-7/2012, str. 1417.
¹⁵ Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 312/2015 z dne 16. 2. 2017, II Ips 144/2015 z dne 10. 3. 2016, II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015 in II Ips 154/2012 z dne 6. 2. 2014.
¹⁶ In s tem preprečiti položaj non liquet (spoznavno krizo sodišča), ki bi bremenil njo.
¹⁷ Primerjaj T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo št. 6-7/2012, str. 1407 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2014 z dne 14. 4. 2016, II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014 in II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010.
¹⁸ Pomoč pri tej presoji lahko sodišču prve stopnje nudi tudi predložena sodba Sodišča Evropske unije C-621/15 z dne 21. 6. 2017.
¹⁹ Če bo sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilo v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 14. 9. 2017 ne zadostuje.
²⁰ Enkrat ob skakanju udarec z glavo v lesen predel fotelja, enkrat udarec s čelom v radiator in enkrat udarec z glavo v omarico.
²¹ Slednje velja zlasti za dokazovanje vzročne zveze. Materialno trditveno in dokazno breme za obstoj škode namreč nosijo sami tožniki, zato bo nezmožnost (objektivne) ugotovitve zdravstvenega stanja prve tožnice v vsakem primeru bremenila njih.
²² Uradni list RS, št. 15/2008, 55/2017.
²³ Kot nerazumne pa bo sodišče prve stopnje lahko upravičeno štelo zahteve tožnice, da se že pred opravljenim kliničnim pregledom določi natančen obseg potrebnih preiskav, kakor tudi njeno obširne navedbe o predvidenem časovnem poteku preiskav, potrebnem času za pripravo na pregled in v zvezi s tem podanimi laičnimi ocenami o možnem vplivu zdravil na rezultat predvidenih preiskav.
²⁴ Glej odločbe Ustavnega sodišča RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2016 z dne 20. 4. 2017, II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018 in II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016.
²⁵ Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018, II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017 in II 138/2018 z dne 4. 10. 2018.