23. člen ZNB

Vrhovno sodišče RS je v sklepu št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010, ki mu je sledila tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (I U 1684/2019, I U 1349/2019, I U 1348/2019, I U 1324/2019 in druge), pojasnilo, da ima mnenje Komisije naravo izvedenskega mnenja, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. Pojasnilna dolžnost, ki zavezuje Komisijo, namreč zahteva, da svoje strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave. Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije zato ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

Sodišče poudarja, da (kot je navedlo tudi že Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 326/2009) ima komisija (ki jo sestavljajo zdravniki) enako pojasnilno dolžnost, kot zdravnik, ki izvaja cepljenje. Posebej tudi poudarja, da se sodišče do mnenja ni opredeljevalo z vidika medicinske stroke, ampak z upravnosodnega vidika glede tega, kaj mora tako mnenje (in posledično toženkina odločba) vsebovati ter kako in na kakšen način naj bi odgovorilo na tožničine (četudi laične) pomisleke.

Objektivna odgovornost države za posledice obveznega cepljenja temelji na posebnih predpisih o varstvu pred nalezljivimi boleznimi. Gre za dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Narave odgovornosti ne spreminja dejstvo, da je cepljenje proti steklini indicirano šele, ko obstaja nevarnost okužbe s steklino, kakor tudi ne dejstvo, da se z njim preprečuje potencialno smrtno nevarna bolezen. Obvezno cepljenje proti steklini namreč ni predpisano le zaradi zaščite posameznika, temveč tudi zaradi preprečevanja širjenja bolezni, torej zaradi varstva splošnega interesa. Ravno zaradi tega interesa ob podani indikaciji odločitev za cepljenje ni prepuščena volji posameznika. Zdravstvene težave bodisi cepljenih bodisi necepljenih posameznikov imajo lahko zelo različne vzroke, ki jih vedno ni mogoče odkriti. Stališče, da mora biti za uspeh ugovora vzročne zveze zanesljivo ugotovljen alternativni vzrok tožničinih težav, bi se zato utegnilo izkazati za prestrogo, saj bi lahko toženo stranko spravilo v dokazno stisko in ji že vnaprej onemogočilo uspeh njenega ugovora.

Strokovno mnenje, ki ga je izdelala komisija, je v upravno pravnem smislu pomanjkljivo in ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. V postopku je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

Komisija za cepljenje mora obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev cepljenja. Pomanjkljivo strokovno mnenje ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe.