10. člen ZNB

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je inšpekcijski organ v upravnem postopku odreditve ukrepa obveznega cepljenja, na podlagi 22. in 47. člena v povezavi s 6. točko 10. člena ZNB, dolžan ugotavljati, ali je bila pri subjektu upravnega postopka v zvezi s cepljenjem opravljena pojasnilna dolžnost v skladu z 20. členom ZPacP?

V 2. členu ZUVPNB, ki določa materialne pogoje za določitev prekrškovnih postopkov, na katere se nanašajo določbe tega zakona, ni naveden storilki očitan prekršek iz 8. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, zato niso podani zakonski pogoji za ustavitev postopka o prekršku zoper storilko na podlagi določb ZUVPNB.

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe drugega odstavka 39. člena KPJS pravilno presodilo, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah časovno omejena in da ta ne pripada javnemu uslužbencu za ves delovni čas, ko je opravljal delo v obdobjih razglašene epidemije bolezni COVID-19, temveč samo za čas, ko ga je dejansko opravljal v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, zato kršitev kolektivne pogodbe ni podana.

Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 ni dopolnilna norma 2. točki prvega odstavka 39. člena ZNB, saj ne določa prostorske ali časovne omejitve gibanja, temveč odreja obveznost, konkretno nošenje mask, ki je ZNB v določbi 39. člena ne vsebuje.

Pojem „omejitev gibanja prebivalstva“ iz 2. točke prvega odstavka 39. člena ZNB je nepravno pravilo, katerega vsebino je napolnila dopolnilna norma vsebovana v prvem odstavku 2. člena Odloka o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Objektivna odgovornost države za posledice obveznega cepljenja temelji na posebnih predpisih o varstvu pred nalezljivimi boleznimi. Gre za dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Narave odgovornosti ne spreminja dejstvo, da je cepljenje proti steklini indicirano šele, ko obstaja nevarnost okužbe s steklino, kakor tudi ne dejstvo, da se z njim preprečuje potencialno smrtno nevarna bolezen. Obvezno cepljenje proti steklini namreč ni predpisano le zaradi zaščite posameznika, temveč tudi zaradi preprečevanja širjenja bolezni, torej zaradi varstva splošnega interesa. Ravno zaradi tega interesa ob podani indikaciji odločitev za cepljenje ni prepuščena volji posameznika. Zdravstvene težave bodisi cepljenih bodisi necepljenih posameznikov imajo lahko zelo različne vzroke, ki jih vedno ni mogoče odkriti. Stališče, da mora biti za uspeh ugovora vzročne zveze zanesljivo ugotovljen alternativni vzrok tožničinih težav, bi se zato utegnilo izkazati za prestrogo, saj bi lahko toženo stranko spravilo v dokazno stisko in ji že vnaprej onemogočilo uspeh njenega ugovora.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu. Vprašanje obstoja pravne podlage za inšpekcijsko ukrepanje v obravnavani zadevi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb ZNB in ZZdrI, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami (o posledicah, ki naj bi njenemu otroku nastale kot posledica izpodbijane odločitve), ki so bile že presojena v postopku opustitve (oziroma neopustitve) cepljenja, ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (ukrepa zdravstvene inšpekcije, da jo vključi v program obveznega cepljenja za otroka).

Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi. Zdravstveni inšpektor lahko odredi, da se odpravijo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, ugotovljene v tem pogledu pri izvajanju inšpekcijskega nadzora. Izrek odločbe je jasen in določen takrat, če ne dopušča različnega tolmačenja. Tožeča stranka zgolj posplošeno trdi, da njene obveznosti iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ker se izrek sklicuje na mnenje ZZV. Ne trdi pa hkrati, da ji sam izrek ni jasen in da torej ne more nedvoumno razbrati, kaj mora storiti po izpodbijani odločbi. Mnenje ZZV je prejela pred izdajo odločbe, povzeto je tudi v obrazložitvi odločbe. Zato dvoma o tem, na kaj se izrek odločbe nanaša in kakšne so po njem obveznosti tožeče stranke, ni. Pri tem ni odveč dodati, da je bilo mnenje ZZV edino strokovno mnenje, izdano za potrebe tega upravnega postopka.