57. člen ZNB

Tudi v prekrškovnem postopku - smiselno enako kot v kazenskem postopku - velja domneva o razpravni sposobnosti storilca prekrška, prav tako pa se domneva tudi njegova prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja. Razpravna sposobnost - glede na razlike v časovni dimenziji in intenziteti psihofizičnih pomankljivosti storilca - učinkuje bodisi kot procesna predpostavka (v primeru trajnosti psihofizične motnje) bodisi kot predpostavka storilčevih procesnih dejanj (ko so telesne ali duševne pomanjkljivosti manj intenzivne). Prištevnost pa predstavlja temeljni pogoj za ugotovitev krivde posameznika oziroma odgovornosti za prekršek. Upoštevajoč vložnikovo zatrjevanje kršitev pravic obrambe in priloženega gradiva pri teh domnevah očitno ni več mogoče vztrajati.

V 2. členu ZUVPNB, ki določa materialne pogoje za določitev prekrškovnih postopkov, na katere se nanašajo določbe tega zakona, ni naveden storilki očitan prekršek iz 8. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, zato niso podani zakonski pogoji za ustavitev postopka o prekršku zoper storilko na podlagi določb ZUVPNB.

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Ker se sodišče prve stopnje glede obstoja dejstev, relevantnih za uporabo določbe 6.a člena ZP-1, sklicuje na okoliščine, ki so nastale po storitvi prekrška, so pritožbeni očitki, da iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhajajo okoliščine iz 6.a člena ZP-1, utemeljeni.

Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da navodila, v katerih je toženec kot ukrep v zvezi s COVID-19 med drugim določil obvezno nošenje zaščitnih mask, niso bila del ocene tveganja. Ta navodila so temeljila na zakonski dolžnosti delodajalca, da mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1 in prvi odstavek 45. člena ZDR-1). Kot taka spadajo v okvir ukrepov, ki jih je bil tožnik dolžan upoštevati na podlagi 35. člena ZDR-1, njihovo nespoštovanje pa pomeni tudi kršitev dolžnosti iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1.

Prekršek po 14. točki prvega odstavka 57. člena ZNB stori posameznik, ki ne ravna v skladu z odloki oz. odločitvami, ki jih Vlada RS sprejme na podlagi prvega odstavka 39. člena ZNB. Ker je za prekršek po 14. točki prvega odstavka 57. člena ZNB lahko kaznovan le posameznik (ne pa tudi pravna oseba oz. lokalna skupnost) in ker Odlok 174/21 določa, da preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT organizirajo odgovorne osebe, ki izvajajo ali organizirajo opravljanje dela, je v predmetni zadevi najprej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče storilca kot župana šteti kot osebo, ki izvaja in organizira opravljanje dela.

Ker zakon ureja obvezo cepljenja, se v zvezi z obveznimi cepljenji ne postavi vprašanje, ali starš poda ali ne poda soglasja za cepljenje, za kar se zavzema predlagatelj, saj je starš otroka dolžan cepiti, kot mu nalaga ZNB.

Načelo zakonitosti (28. člen Ustave) velja tudi v pravu o prekrških (tako že odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 in številne druge). Odlok, ki ga je Vlada sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek (2. člen ZP-1). V tej zadevi ni pomembno, ali ima vsebina Odloka naravo dopolnilnega pravila ali pa je z Odlokom zgolj konkretizirano zakonsko besedilo. Pri presoji se Vrhovno sodišče ni spuščalo v razumnost zapovedi nošenja zaščitnih mask pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, niti v domet upravnopravnih posledic tega ukrepa. Presojalo je le, ali je sodišče v izpodbijani sodbi, pri tem, ko se je oprlo na Odlok, ravnalo v skladu z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu. Iz ubeseditve prvega odstavka 2. člena Odloka izhaja, da je dejanski stan, na katerega se navezuje "obvezna uporaba zaščitne maske..." prav gibanje in zadrževanje v javnem zaprtem prostoru. To pomeni kvečjemu, da je pred nami pravilo o prostorski omejitvi obveznosti nošenja zaščitnih mask. Ne pomeni pa to pravilo prepovedi ali omejitve gibanja osebam (brez zaščitnih mask) v zaprtih javnih prostorih. V zapo

Sklepi Vlade, s katerimi je bila podaljšana veljavnost ukrepov iz Odloka, so splošen predpis (na abstrakten način urejajo pravni položaj nedoločenega števila subjektov, na katere se predpis nanaša). Po 154. členu Ustave RS pa morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. Povedano pomeni, da sklepi, ki niso bili objavljeni v Uradnem listu, niso začeli veljati. Kršitev prepovedi zbiranja in prepovedi prehajanja občinskih meja dne 26.11.2020 (ko naj bi mladoletnik storil očitani prekršek) ni bila s predpisom določena kot prekršek.

Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 ni dopolnilna norma 2. točki prvega odstavka 39. člena ZNB, saj ne določa prostorske ali časovne omejitve gibanja, temveč odreja obveznost, konkretno nošenje mask, ki je ZNB v določbi 39. člena ne vsebuje.

Pojem „omejitev gibanja prebivalstva“ iz 2. točke prvega odstavka 39. člena ZNB je nepravno pravilo, katerega vsebino je napolnila dopolnilna norma vsebovana v prvem odstavku 2. člena Odloka o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Objektivna odgovornost države za posledice obveznega cepljenja temelji na posebnih predpisih o varstvu pred nalezljivimi boleznimi. Gre za dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Narave odgovornosti ne spreminja dejstvo, da je cepljenje proti steklini indicirano šele, ko obstaja nevarnost okužbe s steklino, kakor tudi ne dejstvo, da se z njim preprečuje potencialno smrtno nevarna bolezen. Obvezno cepljenje proti steklini namreč ni predpisano le zaradi zaščite posameznika, temveč tudi zaradi preprečevanja širjenja bolezni, torej zaradi varstva splošnega interesa. Ravno zaradi tega interesa ob podani indikaciji odločitev za cepljenje ni prepuščena volji posameznika. Zdravstvene težave bodisi cepljenih bodisi necepljenih posameznikov imajo lahko zelo različne vzroke, ki jih vedno ni mogoče odkriti. Stališče, da mora biti za uspeh ugovora vzročne zveze zanesljivo ugotovljen alternativni vzrok tožničinih težav, bi se zato utegnilo izkazati za prestrogo, saj bi lahko toženo stranko spravilo v dokazno stisko in ji že vnaprej onemogočilo uspeh njenega ugovora.

Ker je cepljenje proti nalezljivim boleznim zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa v tem primeru niso izpolnjeni, tožnik ne more izpodbiti odločbe zdravstvenega inšpektorja, s katero mu je naloženo, da pripelje otroka na obvezno cepljenje.