VSL Sodba V Cpg 552/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Nesporno dejansko stanje

1Tožeča stranka je imetnica večjega števila blagovnih (revijalnih) znamk. Pravdni stranki sta dne 31. 8. 2011 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu in pravici do licence teh znamk (A2, v nadaljevanju Pogodba). V prilogi k tej Pogodbi so znamke, na katere se pogodba nanaša, natančno specificirane. S plačilom zadnjega obroka, ki je zapadel 1. 9. 2018, bi tožeča stranka postala imetnica vseh znamk. Dne 27. 2. 2015 je tožeča stranka od Pogodbe odstopila. Šest mesečni odpovedni rok se je iztekel 27. 8. 2015. Tekom trajanja Pogodbe je tožeča stranka toženi stranki plačala več zneskov v skupni višini 3,549.345,19 EUR, poleg tega pa tudi DDV v znesku 1,408.800,00 EUR, ki je bil FURS-u poravnan skladno s 97. členom Zakona o davčnem postopku s podajo posebne izjave namesto plačila v denarju po 27. členu ZDDV. Del tega DDV v višini 561.979,81 EUR je tožeča stranka toženi vrnila 3. 2. 2016. Zaradi odpovedi Pogodbe so znamke ostale v imetništvu tožeče stranke.

Tožba in odgovor na tožbo

2Dne 22. 2. 2016 je tožeča stranka proti toženi vložila tožbo na vračilo plačanih zneskov s pripadajočimi obrestmi iz naslova izvedenih plačil ter na vrnitev DDV. V obširnih navedbah je zavzela stališče, da Pogodba v bistvu predstavlja pogodbo o prodaji na obroke ter prodajo s pridržkom lastninske pravice. Sklicevala se je na določbe od 520. člena do 526. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter na določbo 111. člena OZ, ki ureja učinke razvezane pogodbe. Tožbeni zahtevek je oprla tudi na določbo drugega odstavka 9. člena Pogodbe in med drugim navedla, da med strankama ni sporno, da je odpovedni rok pretekel 27. 8. 2015.

3Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala. Navedla je, da Pogodba vsebuje tako elemente licenčne pogodbe kot pogodbe o finančnem leasingu (2. točka navedb). V vlogi z dne 8. 12. 2017 pa je ob sklicevanju na Strokovno mnenje Inštituta za gospodarsko pravo Maribor z dne 3. 5. 2017, ki ga je priložila k tej vlogi, zavzela stališče, da ima Pogodba naravo licenčne pogodbe in da obstaja ves čas trajanja pogodbe obveznost tožeče stranke, da toženi stranki plačuje licenčnino.

Izpodbijana sodba

4Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 4,927.468,32 EUR¹ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 7.267,70 EUR s pripadki (II. točka izreka).

5Presodilo je, da sta pravdni stranki s Pogodbo zasledovali dvoje, in sicer: (1) dopustitev uporabe dogovorjenih znamk toženi stranki in (2) po plačilu vseh pogodbenih obveznosti prenos imetništva nad znamkami na toženo stranko. Zavzelo je stališče, da ima Pogodba ne glede na poimenovanje naravo licenčne pogodbe "z opcijo leasingojemalca", da postane imetnik, lastnik znamk, če bi plačal vse obroke licenčnine (10. točka obrazložitve). Ker je osnovni namen Pogodbe omogočiti izkoriščanje znamk leasingojemalcu, ta pa lahko prekine Pogodbo in vrne znamke "leasingodajalcu", ali pa postane "lastnik znamk", ne gre za pogodbo o finančnem leasingu. Pogodba po presoji sodišča prve stopnje izkazuje "predvsem elemente licenčne, tudi zakupne pogodbe, ima pa tudi posamezne znake prodajne pogodbe. Do nastanka te bi prišlo, če bi leasingojemalec plačal vse dogovorjene zneske" (11. točka obrazložitve). Kot licenčna pogodba ima Pogodba naravo trajnega pogodbenega razmerja, (13. točka obrazložitve), pri čemer opcije, da pridobi "lastništvo znamk, leasingojemalec ni uresničil" (12. točka obrazložitve). Zato je ostalo le pri uporabi in izkoriščanju znamk v določenem obdobju. Ker pa ima po določilu šestega odstavka 333. člena OZ upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali odpovedjo, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (13. točka obrazložitve). Ob sklicevanju na 4. člen Pogodbe² je presodilo, da je tožena stranka (kot leasingodajalec) tožeči stranki (kot leasingojemalcu) dala znamke v licenco, vsi plačani obroki po Pogodbi pa se štejejo za plačilo licenčnine za čas uporabe in izkoriščanja znamk in ne tako, kot trdi tožeča stranka, da "Pravico do uporabe znamk za čas Pogodbe tožnik pridobi zgolj v primeru, če Pogodba ne bo predčasno prekinjena". Ob sklicevanju na 6. člen Pogodbe je presodilo, da bi s plačilom „vseh obveznosti licenčnine“ tožeča stranka postala imetnik znamk (15. točka obrazložitve). Menilo je, da je stališče tožeče stranke, da pravdni stranki za rabo nista določili nikakršnega plačila in da naj bi vsako plačilo predstavljalo zgolj plačilo substance in obresti, pravno zmotno. Hkrati je zapisalo, da vse smiselno velja tudi za zahtevek tožeče stranke iz naslova vročila DDV s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (16. točka obrazložitve).

Pritožba tožeče stranke

6Proti tej sodbi je tožeča stranka najprej vložila obsežno pritožbo (list. št. 100-119), za tem pa še pravočasno dopolnitev pritožbe (list. št. 123-133). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge, v dopolnitvi pritožbe pa je, sklicujoč se na visoko vrednost spornega predmeta, še posebej izpostavila "bistvene kršitve določb postopka". Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7Rdeča nit pritožbenih navedb je, da Pogodba po svoji vsebini ne predstavlja niti leasing pogodbe niti licenčne pogodbe, pač pa prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice. To stališče je namreč pritožnica kar enajstkrat ponovila (na 4., 5., 7., 10., 11., 14 (3x), 15. (2x) in 16. strani pritožbe). V prid te presoje se je sklicevala na več okoliščin, ki so povzete v nadaljnjih desetih točkah te obrazložitve in sicer prvič, da je bil namen strank v tem, da tožeča stranka postane imetnik blagovnih znamk, ne pa zgolj uporabnik teh znamk. To po njenem dokazuje "Sporazum o prenosu znamk", ki da sta ga pravdni stranki deponirali pri notarki z navodilom, da ga le ta izroči tožeči stranki, ko bodo vsi obroki po Pogodbi plačani. Drugič, tožeča stranka že od sklenitve Pogodbe vodi blagovne znamke kot svoje osnovno sredstvo. Tretjič, tožeča stranka je bila dolžna vsako leto plačevati obresti, ki so bile neposredno vezane na še neodplačano razdolžnino, teh pa ne bi bila dolžna plačevati v primeru licenčne pogodbe. V primeru licenčne pogodbe se ne plačuje nikakršnih obresti, temveč zgolj licenčnina. Tožeča stranka pa je plačala 20 % DDV od 7,019.062,50 EUR v skupnem znesku 1,403.812,50 EUR. Če bi šlo za licenčnino, tega DDV torej ne bi plačala. Četrtič, iz sedmega odstavka 3. člena Pogodbe jasno izhaja, da obrok vsebuje del za vračilo glavnice in obračunane obresti³. Petič, Pogodba nikakor ni tipska oziroma formularna pogodba, kar sicer velja za leasing pogodbe, pa tudi na kakršnekoli splošne pogoje poslovanja, kar prav tako velja za leasing pogodbe, se ne sklicuje. Šestič, Pogodba ni vsebovala opcije odkupa, pač pa odkup po Pogodbi predstavlja bistvo dogovora med strankama. Sedmič, stališče sodišča prve stopnje, da ureditev odstopnega upravičenja kaže na namen strank, da se v primeru odstopa plačani zneski obdržijo, je zmotno. Ta presoja izhaja iz zmotnega tolmačenja 2. točke drugega odstavka 9. člena Pogodbe. V 1. točki drugega odstavka 9. člena Pogodbe je izrecno zapisano, da sme tožena stranka v primeru odstopa od Pogodbe do 1. 9. 2012 vse prejeto obdržati in da ji mora tožeča stranka plačati še pogodbeno kazen, to pa skladno z določilom 2. točke drugega odstavka 9. člena⁴ ne velja za primer odstopa od Pogodbe po 1. 9. 2012. Iz tega po njenem sledi, da je vsaka stranka v primeru razveze Pogodbe dolžna prejeto vrniti. Tožena stranka je "dala" znamke, zato jih je prejela nazaj, tožeča stranka je "dala" denar, zato bi ga morala prejeti nazaj. Osmič, dejstvo da je bila po Pogodbi v času odpovednega roka tožeča stranka dolžna plačati morebitni obrok, ne pomeni ničesar drugega kot to, da mora tudi tekom odpovednega roka spoštovati določila Pogodbe. Devetič, zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da polog oziroma lastna udeležba (v višini 1 mio EUR, določena v prvem odstavku 3. člena Pogodbe) predstavlja licenčnino. Pri običajni licenčni pogodbi se polog ali lastna udeležba ne plača. Ta se plača le v primeru sklenitve pogodbe o nakupu na obroke ali pogodbe o finančnem leasingu. Desetič, Po prenehanju Pogodbe je tožena stranka dala znamke v najem družbi A. d. o. o. za licenčnino v višini 70.000,00 EUR, pri čemer je ta za prvega pol leta znašala celo le 4.000,00 EUR. Torej v pogodbi dogovorjeni znesek najema v višini 1.200.000,00 EUR kaže na to, da ni šlo za najemno oziroma licenčno pogodbo (56. točka pritožbenih navedb).

V nadaljevanju je tožeča stranka na osmi strani pritožbe "zaradi pomembnosti" še enkrat izpostavila tabelo, ki da je del trditvene podlage in iz katere je razvidno, da je bila tožeča stranka dolžna plačati razdolžnino v višini 9,444.000,00 EUR ter obresti v višini 1,156.000,00 EUR in da je tožeča stranka z obroki plačevala tudi obresti. Še enkrat je opozorila na dokaz "plan plačil z dne 16. 9. 2011", ki ga je priložila k tožbi.

V prid pravilnosti svojega pravnega stališča se je sklicevala tudi na nekatere odločbe Vrhovnega sodišča RS in sicer na II Ips 736/2008, II Ips 280/2002 in II Ips 1056/2008 in II Ips 404/1999, ki naj bi vse govorile v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Nekajkrat je poudarila, da so znamke, če se ne uporabljajo, hitro pokvarljivo blago, ki izgublja na vrednosti. Zaradi tega naj bi pravdni stranki določili dolg odpovedni rok (šest mesecev), ki naj bi bil dogovorjen, je bil izključno v interesu leasingodajalca. Tekom trajanja pogodbe so stranke dolžne izvajati pogodbo na enak način kot da do odpovedi ne bi prišlo. Torej je morala tožeča stranka vse do preteka odpovednega roka plačevati obroke kupnine.

V zvezi z DDV je na več različnih mestih očitala sodišču prve stopnje več kršitev. Tako je navedla, da je tožena stranka priznala svojo obveznost vračila prejetih zneskov s tem, ko je tožeči stranki vrnila 632.947,73 EUR na račun DDV namesto denarnega toka (6. stran pritožbe). Na 9. strani pritožbe je navedla, da se DDV od obresti ne plačuje, zato plačilo DDV tudi v predmetni pogodbi ni bil dogovorjen. Na 16. strani je navedla, da je tožena stranka znesek DDV preprosto zadržala in vrnila zgolj nek znesek v višini 561.979,81 EUR brez kakršnekoli utemeljitve. V dopolnitvi pritožbe pa je na 124. strani napisala, da se je tožeča stranka s Pogodbo zavezala plačati obresti v višini 1,156.000,00 EUR ter razdolžnino v višini 9,444.000,00 EUR ter 20 % DDV na razdolžnino v višini 1,888.800,00 EUR, pri čemer se je zavezala tako ob sklenitvi Pogodbe plačati celoten DDV ter polog v višini 1,000.000,00 EUR, nato pa sta pravdni stranki navedeni plan plačil in DDV z dvema aneksoma spremenili na način, kot je razviden iz priloge k pogodbi št. 1013403 z dne 16. 9. 2011, kar da je tožeča stranka zapisala na 2. in 3. strani tožbe. Kot pravno nevzdržno je ocenila odločitev sodišča prve stopnje, da lahko tožena stranka plačani DDV obdrži. Po njenem je bil ta plačan ob predpostavki, da bo izvedena prodaja blaga. To pa se ni zgodilo. Tožena stranka je od FURS del DDV prejela, vendar niti tega dela tožeči stranki ni v celoti vrnila, zakaj ne, pa ni prepričljivo pojasnila. Vrnjeni znesek v višini 632.947,73 EUR je celo znižala za nasprotno terjatev v višini 83.047,85 EUR, s katero je predhodno izvedla pobot in za višino 52.092,79 EUR, ki da odpade na redne obresti od 1 mio EUR za obdobje od 1. 9. (brez navedbe letnice) do 27. 8. 2015. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, čeprav bi obstoj nasprotne terjatve morala dokazati tožena stranka. Tega pravila pa ni upoštevalo, pač pa je zapisalo, da tožena stranka tožeči iz naslova DDV ne dolguje ničesar (19. stran pritožbe).

In končno je že v pritožbi opozorila tudi na nekatere bistvene kršitve določil pravdnega postopka, ki naj bi jih bilo zagrešilo sodišče prve stopnje. Prvo tako kršitev naj bi zagrešilo že s tem, ker ni zaslišalo direktorja tožeče stranke, ki je sodeloval pri sklenitvi pogodbe in bi zato vedel izpovedati tako glede narave pogodbe same, kot tudi, zakaj je prišlo do sklenitve pogodbe ter glede vsebine posameznih členov. Ker je sodišče iskalo razlago posameznih členov izven dobesednih navedb členov ter se opredeljevalo do namena sklenitve pogodbe ter njene narave, ni pa pojasnilo, zakaj direktorja tožeče stranke ni zaslišalo, tožeča stranka zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih ni mogla dokazovati z zaslišanjem zakonitega zastopnika, ne sprejema.

Navedla je tudi, da si sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdi, da tožena stranka ni bila dolžna vrniti zneskov, ki jih je prejela na podlagi Pogodbe, na drugi strani pa v obrazložitvi navaja, da po vračilu zneska v višini 632.947,73 EUR (iz naslova DDV), tožena tožeči ničesar več ne dolguje.

Obžaluje, ker je sodišče prve stopnje v sodbi "zgolj prepisovalo trditve tožene stranke in jih brez ustrezne pravne sinteze uporabilo kot obrazložitev."

V dopolnitvi pritožbe je kar na treh straneh opisala svoje navedbe, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, in predvsem še enkrat ponovila tiste kršitve, ki jih je uveljavljala že v pritožbi, k tem pa dodala nekatere nove.

Med drugim je zavzela tudi stališče, da nejasnost glede višine najemnin in DDV ter obresti kaže na to, da ne gre za licenčno pogodbo.

Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo in na dopolnitev pritožbe

8V odgovoru na pritožbo je tožena stranka zavzela svoje stališče do pritožbe. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

9Pritožba ni utemeljena.

Splošno o leasing pogodbah in sodni praksi

Pomen pojma leasing in pravna narava pogodb o leasingu

10S pojmom leasing so v praksi poimenovani različni tipi pogodb, katerih tipična leasingodajalčeva izpolnitev je, da za določen čas (praviloma več let) prepusti uporabo oziroma uživanje stvari leasingojemalcu proti plačilu, ki zajame poleg rabe tudi plačilo substance te stvari (amortizacija). Kavza leasing pogodbe je pridobitev ekonomske lastnine. Njihova najbolj tipična pojavna oblika je finančni leasing. To je tipična finančna operacija, ki se izpelje s posebno angažiranimi finančnimi sredstvi prek specializiranih finančnih organizacij med proizvajalcem (dobaviteljem) in leasingojemalcem. Traja vso obratno dobo predmeta, ki je dan v leasing. Stranki določita obdobje trdnosti pogodbe, v katerem nobena od njiju od nje ne more in ne sme enostransko odstopiti. Ta čas je sorazmeren gospodarsko običajnemu času uporabe predmeta. Tipični finančni leasing je tako imenovana popolnoma amortizacijska pogodba (full-pay-out contract). Leasingodajalec amortizira svoje investicijske stroške - seštevek obrokov, ki jih plača leasingojemalec, je večji od nabavne cene predmeta⁵. V slovenski pravni ureditvi predpisov, ki bi podrobneje urejali leasing pogodbe, ni. Posamezne določbe, ki se nanj nanašajo, so npr. v Zakonu o bančništvu, Zakonu o potrošniških kreditih in v Obligacijskem zakoniku, poglavitni pravni vir takšne pogodbe pa je zapis njenih določil. Pri tem gre praviloma za formularne pogodbe, ki bodisi vsebujejo splošne pogoje poslovanja leasingodajalca ali pa se pogodba nanje sklicuje. Razmerja iz leasinških pogodb so zato specifična in je splošno veljavna pravila pri njih večkrat težko uporabiti oziroma jih je treba s primerno interpretacijo prilagoditi. Posebno pomembno vlogo iz teh razmerij ima zato sodna praksa.⁶ Odgovor na vprašanje kakšna je pravna narava pogodbe o leasingu, je glede na prakso Vrhovnega sodišča RS ključen za presojo, ali zanjo pridejo v poštev tudi zakonske določbe o prodaji s pridržkom lastninske pravice in prodaji na obroke (520. do 526. člen OZ ter 49. do 54. člen Zakona o varstvu potrošnikov), na katere leasingojemalci kot toženci v sporih pred sodiščem velikokrat upirajo svoje ugovore.

Leasing pogodba z značilnostmi prodajne pogodbe in operativni leasing

11Dobro ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da v primeru, ko pogodba o finančnem leasingu vsebuje (1) ali klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, (2) ali klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame tudi značilnosti prodajne pogodbe; če pa pogodba o leasingu ne vsebuje nobene od teh klavzul, prevzame značilnosti zgolj najemne pogodbe (II Ips 280/2002 z dne 12. 2. 2004, III Ips 736/2008 z dne 15. 3. 2012 in npr. II Ips 1056/2008 z dne 29. 3. 2012).⁷ Tako pogodbo bi bilo najbrž ustrezneje opredeliti kot operativni leasing; ta je zaradi krajšega trajanja in predvsem zato, ker ne stremi k poplačilu polne amortizacije (še bolj kot finančni) podobna najemu.

12Leasingojemalčeve možnosti za odkup predmeta leasinga so v posameznih pogodbah opredeljene različno natančno. Dvoma, da ima pogodba o leasingu tudi značilnosti prodajne pogodbe (s pridržkom lastninske pravice oziroma na obroke) ne more biti v primeru, ko ta vsebuje eno od v zgornji točki navedenih klavzul. Drugače pa bi veljalo za primer, ko pogodba o leasingu vsebuje zgolj opcijo odkupa predmeta leasinga po izteku trajanja pogodbe.

13Z izrazom opcija se opisujejo različni pravni položaji in pravna razmerja, ki določeni osebi (opcijskemu upravičencu) zagotavljajo možnost, da samostojno z enostranskim ravnanjem (opcijska izjava) doseže pravno posledico, ki zavezuje drugo osebo (opcijski zavezanec).⁸ Pojem opcije je ožji od pojma oblikovalne pravice. Izraz opcija se uporablja za izraz tistih oblikovalnih pravic, katerih pravna posledica je enostransko ustanovitev poslovnega razmerja⁹.

14Razlika med operativnim in finančnim leasingom je v tem, da se pri operativnem leasingu predmet leasinga ne amortizira v celoti. V praksi to pomeni, da vsota vseh obročnih odplačil ne zadošča za pokritje stroškov nakupa predmeta leasinga s strani leasingodajalca. Prav tako je čas trajanja bistveno krajši od ekonomske dobe predmeta leasinga.¹⁰

Praksa VS RS

15Skladno z gornjo razlago je VS RS v odločbi II Ips 27/2016 z dne 15. 9. 2016 zapisalo, da v primeru, ko pogodba o leasingu vsebuje določilo, da lastninska pravica preide na leasingojemalca s plačilom zadnjega obroka ali s plačilom nekega drugega, v pogodbi dogovorjenega zneska, dvoma ni: takšna leasing pogodba ima tudi značilnosti prodajne pogodbe (prodaja na obroke in prodaja s pridržkom lastninske pravice). Pogodbe, ki vsebuje le možnost leasingojemalca, da, če želi, lahko odkupi predmet leasinga, pa čeprav na takšno možnost leasingodajalec vnaprej obvezujoče pristane, ni mogoče označiti kot zakupne pogodbe z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino. Pri presoji takšne pogodbe prevladajo določila najemne pogodbe. Določil o prodaji na obroke pa ni mogoče uporabiti (9. točka obrazložitve).

16Iz odločbe VS RS II Ips 1056/2008 z dne 29. 3. 2012, na katero se v prid pravilnosti svojega pravnega stališča sklicuje tudi pritožnica, izhaja, da je pogodba, ki je sicer naslovljena kot pogodba o finančnem leasingu, po svoji vsebini (zgolj) najemna pogodba, ker ne vsebuje klavzule, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, ne klavzule, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa. Splošni pogoji jasno določajo, da je leasingodajalec ves čas trajanja pogodbe in tudi po tem edini in izključni lastnik predmeta leasinga, vse dokler ga leasingojemalec ne odkupi. Šele s prenosom lastninske pravice se riziko poškodovanja ali uničenja predmeta leasinga prevali na leasingojemalca. Ker torej konkretna pogodba ne vsebuje elementov prodajne pogodbe, saj odkupno upravičenje ni dovoljeno, določil ZOR glede prodaje na obroke ni mogoče uporabiti.

17V sodbi II Ips 280/2002 z dne 12. 2. 2008, na katero se prav tako sklicuje pritožnica, pa je ob sklicevanju na članek dr. Petra Grilca, z naslovom: Pravna narava novih pogodbenih tipov pravnega prometa, ki je bil leta 1996 objavljen v Gospodarskem vestniku (str. 160 in nadaljnje), VS RS zapisalo, da pravna teorija finančni leasing šteje za finančno operacijo, ki se izpelje med proizvajalcem in jemalcem leasinga z angažiranjem finančnih sredstev preko specializiranih finančnih organizacij. Za pravilno opredelitev pravne narave leasinga moramo ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govori le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni naravi. Ker gre za inominatno pogodbo civilnega prava, zanjo uporabljamo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. V pogodbah o finančnem leasingu, ki se pojavljajo v vrstah različic, se prepletajo elementi najemne in prodajne pogodbe. Pri presoji njene pravne narave v konkretnem primeru je zato, ob upoštevanju tipološke pogodbene svobode, treba izhajati iz dogovora strank v pogodbenem razmerju. Elementi najemne pogodbe se kažejo v dogovoru, da dajalec leasinga za določen čas prepusti predmet v uporabo jemalcu leasinga in zato dobiva plačilo. Ob upoštevanju končnega namena strank, to je prehoda lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka, pa sodi ta dogovor tudi v sklop prodaje na obroke kot modalitete prodajne pogodbe. Pri prodaji na obroke pridobi kupec lastninsko pravico takoj, izjemoma pa z odložnim pogojem, če je hkrati dogovorjen pridržek lastninske pravice. Posledica razdora pogodbe je po zakonu restitucija. Ker je bil predmet leasinga vozilo, se stvar res ne more vrniti v enakem stanju, kot je bila ob izročitvi, z uporabo pa pada tudi njena vrednost. Vendar pa nezmožnost vrnitve predmeta pogodbe v enakem stanju, kot je bil ob izročitvi, velja tudi za druge premične stvari, ki se prodajo s pridržkom lastninske pravice in za katere velja ob razvezi določba 549. člena ZOR.¹¹ Ta, v reviziji poudarjena okoliščina, torej uporabe 549. člena ZOR ne izključuje. VS RS je presodilo, da je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je namreč pritožbi leasingodajalca deloma ugodilo in izdan sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi še za določen znesek. V obrazložitvi je navedlo, da je iz vsebine pogodbe jasno, da postane z odplačilom odkupne vrednosti vozilo leasinojemalčeva last, ne pa, da se lahko šele odloči za odkup. Pogodbeno določilo, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo vsi ostali obroki, pa je prepoznalo za nično. Ker je toženec avto uporabljal dobrih šest mesecev, so šele tedaj nastopili učinki razdrtja pogodbe. Zato je odločilo, da mora tožena stranka (leasingojemalec) tožeči stranki (lezingodajalcu) plačati vse obroke, ki so zapadli do odvzema avta, to je obroke, ki jih je (v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje) prisodilo sodišče druge stopnje.

18V odločbi II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009 je VS RS zapisalo, da je glavna obveznost leasingojemalca redno in pravočasno plačevanje leasinških obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico odstopiti od pogodbe, gre pa mu tudi odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (7. točka obrazložitve). In še, odškodnina škode ne sme presegati. Zato je treba v skladu s tretjim odstavkom 243. člena OZ od vsote neplačanih bodočih obrokov odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Plačila, ki jih je leasingojemalec plačal do razveze pogodbe, pa je leasingodajalec v skladu z določili konkretne leasing pogodbe lahko zadržal kot nadomestilo za uporabo predmeta leasinga in se zato od vtoževanega zneska ne odštevajo.

Obveznost leasingojemalcev

19Temeljna leasingojemalčeva obveznost je plačevanje leasinških obrokov. V primeru njene kršitve leasingojemalec lahko vztraja pri pogodbi in zahteva njeno izpolnitev ali pa, kar je v praksi pogosteje, od pogodbe odstopi (primerjaj 103. in 108. člen OZ) in uveljavlja sankcije, ki sledijo razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve. To so spori iz leasingških razmerij, ki jih je pred sodišči največ. V primeru razveze (delno že izpolnjene) pogodbe imata njeni stranki (poleg tega, da sta obe prosti svojih obveznosti) pravico do vrnitve danega, povračil za koristi in (morebitne) odškodnine (103. in 111. člen, drugi odstavek 239. člena, 243. in 503. člen OZ)¹².

O razlikah med različnimi pogodbami o leasingu v primeru razveze pogodbe

20Leasingojemalci - fizične osebe pogosto ugovarjajo leasingodajalčevemu zahtevku za plačilo zneska vseh še nezapadlih obrokov leasinga¹³ in sicer z izoliranim sklicevanjem na določila OZ (526. člen) o posledicah razvezane pogodbe o prodaji na obroke, ki te pravice ne določajo, pri čemer opozorijo še na 50.a člen Zakona o varstvu potrošnikov, po katerem so nična določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za potrošnika manj ugodna od določb tega poglavja, razen določil o lastninskem pridržku. Nobenega dvoma ne more biti, da te določbe pravice do odškodnine, ki jo leasingodajalcu sicer dajejo splošna pravila obligacijskega prava, ne izključujejo. Gre le zato, da navedeni določili Zakona o varstvu potrošnikov in OZ specialno urejata le eno od posledic razvezane prodajne pogodbe na obroke - reparacijske obveznosti, ne pa tudi odškodninske obveznosti. Pogodba o leasingu, ki prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe na obroke se tako glede posledica razveze ne razlikuje od pogodbe o leasingu, ki ji teh lastnosti ne moremo predpisati. Opredelitev konkretne pogodbe o leasingu kot pogodbe z elementi prodaje (na obroke) torej ni tako pomembna, kakor ji to pripisujejo leasingojemalci - fizične osebe kot toženci v sporih pred sodiščem.¹⁴ Pogodbena klavzula, ki opredeljuje višino odškodnine, do katere je v primeru odstopa od pogodbe o leasingu zaradi leasingojemalčeve neizpolnitve upravičen leasingodajalec, v znesku vseh še nezapadlih obrokov leasinga, je v pogodbah o (finančnem) leasingu običajna. Predvideva jo tudi vzorčna pogodba dr. Andreja Berdena v članku Pogodba o leasingu, 1978, Center za samoupravno normativno dejavnost.¹⁵

Pomen pozitivnega pogodbenega interesa.

21Stališča Vrhovnega sodišča RS o tem vprašanju so praktično identična. Takšen dogovor je torej dopusten, saj pravne posledice prenehanja pogodbe z zakonom niso urejene kogentno, pri čemer mu je mogoče pripisati pomen (vnaprej) dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa. Pri tem gre za premoženje, ki bi pogodbi zvesti stranki pripadlo, če bi bila pogodba v celoti pravilno izpolnjena. Tudi taka pogodbena vsebina je načelno lahko v okviru celotnega urejanja obligacijskih razmerjih (3. člen OZ), vendar to ni (povsem) neomejeno; omejitve mu postavljajo druga načela obligacijskega prava in kogentna pravila. Pri presoji njegove (ne)dopustnosti v konkretnem primeru je pomembno zlasti temeljno načelo odškodninskega prava, da odškodnina ne sme presegati nastale škode; leasingodajalec zaradi razveze pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če do razveze ne bi prišlo. Zato so relevantni tudi morebitni zaradi razveze pogodbe privarčevani izdatki leasingodajalca in druge njegove koristi. Vrhovno sodišče RS tako pri oceni (ne)utemeljenosti zahtevanega zneska tovrstne odškodnine upošteva (1) vsoto stroškov nabave predmeta, (2) stroškov financiranja, (3) drugih stroškov in (4) dobička leasingodajalca na eni strani ter (a) že plačane obroke leasinga, ki morajo biti diskontirani na čas prenehanja pogodbe, morebitna druga (b) vnaprejšnja plačila leasingodajalca in (c) vrednost predčasno vrnjenega predmeta na drugi strani. Dodati velja, da mora okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ zatrjevati in dokazati pogodbena stranka, ki sicer odškodninsko odgovarja (konkretno leasingojemalec).¹⁶

Riziko leasingodajalca v primeru finančnega leasinga

22Po oceni avtorja iz predstavljenih odločb VS RS jasno izhaja, da dogovorjena odškodnina v višini vsote še nezapadlih obrokov leasinga tudi v primeru leasingojemalcev kot potrošnikov ne more biti nična v vsakem primeru oziroma sama zase. Po njegovem mnenju bi zavračanje leasingodajalčeve upravičenosti do odškodnine v višini pozitivnega pogodbenega interesa, ki bi ga bilo drugače, kot je opisano, težko izračunati, nujno usodno ogrozilo poslovanje za leasing specializiranih gospodarskih družb. Te v primeru finančnega leasinga kupujejo stvari od proizvajalcev (dobaviteljev) v svojem imenu in za svoj račun, vendar običajno tudi že za vnaprej znanega uporabnika - leasingojemalca, na podlagi njegove neposredne zahteve in izbire dobavitelja ter predmeta leasinga. Interes leasingodajalca pri klasičnem finančnem leasingu torej ni pri prevzemu kupljene stvari, temveč obstaja le na finančnem področju: lastninsko pravico na predmetu leasinga pridobi samo zato, da leasingojemalcu omogoči njegovo uporabo proti plačilu tako visokih obrokov leasinga, da bodo zagotovili (tudi) njegov dobiček.

Zavračanje ugovorov leasingojemalcev, oprtih na določilo 526. člena OZ

23Kot rečeno se leasingojemalci leasingodajalčevim zahtevkom v primeru razveze pogodbe o finančnem leasingu na plačilo do takrat zapadlih neplačanih obrokov leasinga upirajo s sklicevanjem na prvi odstavek 526. člena OZ.¹⁷ Trdijo, da bi mu jih bil leasingodajalec tako ali tako dolžan vrniti, pri čemer (lahko) že plačane obroke ugovarjajo v pobot. Vrhovno sodišče RS take ugovore dosledno zavrača z argumentacijo, da do razveze pogodbe zapadli obroki leasinga pomenijo povračilo koristi, ki jih je leasingojemalec imel s predmetom leasinga (nadomestilo za njegovo uporabo oziroma najemnino). Zato je tako pri pogodbah o finančnem kot tudi pri pogodbah o operativnem leasingu posamezen obrok (nujno) večji od obroka (zgolj) najemnine (uporabnine), saj v vsakem primeru vsebuje tudi (delno) amortizacijo investicijskih stroškov, obresti za uporabljena sredstva leasingojemalca itd. Nadomestilo za uporabo leasingojemalca je šteti zgolj tisti del že plačanega obroka, ki ustreza višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar (tako odločba VS RS II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010, II Ips 698/2009 z dne 28. 10. 2010 in druge), upravičenost do tistega njegovega dela, ki to presega, pa bi bilo pravilneje oziroma ustrezneje upoštevati pri izračunu odškodnine (v smislu pozitivnega pogodbenega interesa)¹⁸.

Zapadli obroki kot plačilo nadomestila za uporabo predmeta leasinga

24V praksi se zapadli obroki leasinga štejejo za plačilo nadomestila za uporabo predmeta leasinga in štejemo, da je ta lahko v sferi pogodbene avtonomije. Edina izjema velja za znesek (na začetku razmerja obračunanega in plačanega) DDV pri finančnem leasingu, ki gotovo ne more pomeniti dela najemnine, ni pa nujno, da je leasingodajalec do njega (v celoti) upravičen¹⁹ v okviru odškodnine.

O DDV

25Pri finančnem leasingu (ki mu lahko pripišemo značilnosti prodaje) je treba DDV od vrednosti predmeta leasinga obračunati in v celoti plačati ob sklenitvi pogodbe, pri čemer leasingodajalci tega običajno prevalijo na leasingojemalca. Davčna osnova v primeru operativnega leasinga je posamično obročno plačilo, obveznost obračuna pa nastane takrat, ko poteče obdobje, na katero se plačilo nanaša (prvi in drugi odstavek 33. člena ZDDV-1). V skladu z drugim odstavkom 39. člena ZDV-1 se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša (popravek obračuna DDV). Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost v 13. členu določa, da se od odškodnin, med katere sodi tudi povračilo škode zaradi razveljavitve pogodbe, DDV ne obračuna in ne plačuje; če se pogodba izpolni delno, je predmet DDV ta delna izpolnitev. Z vidika izračuna pozitivnega pogodbenega interesa je torej bistveno, da ima leasingodajalec v primeru razveze pogodbe o finančnem leasingu možnost glede na določbo četrtega odstavka 243. člena OZ pa tudi obveznost uveljaviti popravek (zmanjšanje) obračunanega DDV, v primeru razveze pogodbe o operativnem leasingu pa tisti del še nezapadlih obrokov leasinga, ki predstavlja DDV (22 %), ne more pomeniti povračila škode, saj mu ta v tem obsegu ne bo nastala²⁰.

Konkretni odgovori na posamezne pritožbene navedbe

26Iz zgoraj povzete teorije in prakse sledi, da vse vrste leasing pogodb spadajo med inominatne kontrakte s posameznimi elementi klasičnih pogodb civilnega in gospodarskega prava ter da je pri presoji vsake konkretne pogodbe treba izhajati iz dogovora strank. Upoštevajoč prav določila Pogodbe same, pa pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je Pogodba po svoji naravi zgolj licenčna pogodba, pa tudi ne s pritožbenim stališčem, da predstavlja prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja tako kot se glasi, pogodbo o finančnem leasingu, katere predmet je licenca blagovnih znamk.

Odgovor na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke

27Drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku v glavnem oprlo na navedbe tožene stranke, podkrepljene s strokovnim mnenjem Inštituta za gospodarsko pravo Maribor, iz katerega izhaja, da Pogodba ne predstavlja pogodbe o finančnem leasingu, pač pa ima naravo licenčne pogodbe. Do številnih navedb tožeče stranke, ki naj bi podpiralo njeno stališče, da Pogodba predstavlja prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice, pa se ni opredelilo. S tem naj bi po pritožbenem stališču kršilo ustavno pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Katero konkretno postopkovno kršitev naj bi s tem zagrešilo, pa pritožnica ni navedla. Sklicevala se je le na odločbe Ustavnega sodišča Up-147/09, Up-1427/09, Up-373/97 in Up-1381/08. Te dejansko v prid zagotovitve pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo rednim sodiščem nalagajo izdajanje do te mere obrazloženih sodnih odločb, da je iz vsake od njih razvidno, da se je sodišče, zlasti takrat, če zahtevku ni ugodeno, seznanilo z argumenti stranke, ki je v sporu propadla. Vendar pa se skladno z ustavno odločbo Up-2113/08 sodišču ni treba opredeliti prav do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev v zadevi bistvene oziroma pravno odločilne. Zato je v nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče odgovorilo le na tiste navedbe tožeče stranke, ki so povezane z njenim stališčem o pravni naravi Pogodbe in posledicah razveze te Pogodbe, saj je le-te prepoznalo kot bistvene. Z ostalimi pa se ni ukvarjalo.²¹

Splošne značilnosti pogodb, pomembnih za presojo pravne narave Pogodbe

28Kot je pojasnjeno zgoraj, sodna praksa in teorija v grobem delita leasing pogodbe na (1) pogodbe o finančnem leasingu, z značilnostmi prodajne pogodbe za katere velja, da predmet takih pogodb s plačilom zadnjega obroka postane last leasingodajalca oziroma, da postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa in na (2) na tako imenovani operativni leasing, ki ima le značilnosti najemne pogodbe. Za prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice je skladno z določilom 520. člena OZ značilno, da si lahko prodajalec s posebnim pogodbenim določilom pridrži lastninsko pravico tudi potem, ko stvar izroči kupcu, vse dotlej, dokler kupec ne plača kupnine. S pogodbo o prodaji na obroke pa se prodajalec, kot izhaja iz 522. člena OZ, zavezuje, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še preden mu bo kupnina popolnoma izplačana, kupec pa se zavezuje, da jo bo odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih.

Odgovor na zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava

29V prid stališču, da Pogodba predstavlja prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice, je tožeča stranka navedla več okoliščin, ki so povzete v 7. točki te obrazložitve. Nekatere od teh je ponovila tudi v dopolnitvi pritožbe ter tam navedla tudi nekatere nove.

30Po določilu prvega odstavka 6. člena Pogodbe leasingojemalec postane imetnik blagovne znamke, ki so predmet licence, če izpolni dva pogoja in sicer (1) če izpolni vse obveznosti, ki so dogovorjene v 3. členu Pogodbe in (2) če plača zadnji obrok v višini 2.400.000,00 EUR. Le v primeru, če bi bilo tožeči stranki kot leasingojemalcu prepuščena odločitev, da se po izteku pogodbe odloči za nakup, bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da Pogodba predstavlja le licenčno pogodbo.

31Licenčna pogodba je v skladu s 704. členom OZ pogodba, s katero se dajalec licence zavezuje, da bo pridobitelju licence v celoti ali delno odstopil pravico izkoriščanja znamke,²² ta pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo.

32V zvezi s pritožbenim stališčem, da posamezna v pritožbi ponovljena dejstva v zvezi s pogodbo kažejo na to, da je ta pogodba po svoji naravi prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice, pritožbeno sodišče poudarja, da ni razlik med pogodbo o finančnem leasingu in prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice (1) v namenu spremembe lastništva, saj je cilj obeh pogodb sprememba lastnika predmeta, v obeh primerih predmet pogodbe tekom trajanja pogodbe prodajalec oziroma leasingodajalec vodi kot svoje osnovno sredstvo, (2) v obeh primerih mora kupec oziroma leasingojemalec plačevati obresti (3) "na še neodplačano razdolžnino" in prav tako mora v obeh primerih (4) plačati 20 % DDV. Tudi (5) sporazum o prenosu znamk, ki da sta ga pravdni stranki deponirali pri notarki z namenom, naj ga le-ta izroči tožeči stranki, ko bodo vsi obroki po pogodbi plačani, ne govori v prid pravne narave ene ali druge pogodbe. Drži sicer pritožbena navedba, da so pogodbe o finančnem leasingu praviloma formularne ali pa se sklicujejo na splošne poslovne pogoje, vendar okoliščina, da to za Pogodbo ne velja, ne pomeni, da ne predstavlja pogodbe o finančnem leasingu.

33Odgovor na odločilno pravno vprašanje, ali mora tožena stranka prejete obroke vrniti, ker sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo ali pa jih lahko obdrži, ker sta sklenili Pogodbo o finančnem leasingu, je torej treba najti v samih določilih Pogodbe.

34Za pogodbo o finančnem leasingu velja, da pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe določita lastno udeležbo²³ in DDV. In prav to sta pravdni stranki storili z zapisom v 3. členu Pogodbe.

35Za tako pogodbo je tudi značilno, da obrok, ki ga plačuje leasingojemalec, predstavlja hkrati plačilo rabe in substance te stvari (amortizacijo). Tožeča stranka sicer ob sklicevanju na sedmi odstavek 3. člena Pogodbe zastopa stališče, da sta pravdni stranki dogovorili le plačilo obrokov kupnine z obrestmi. S tem stališčem ni soglašalo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa mu pritrjuje. V samem tekstu citiranega določila je namreč izrecno zapisano, da "obrok leasinga, oziroma plačilo licenčnine" vsebuje v skladu z določili slovenskih računovodskih standardov o finančnem leasingu/najemu del za vračilo glavnice in obračunane obresti v skladu z odplačilnim načrtom. Že zato, ker je govora o obroku leasinga, ne more biti dvoma, da je v obroku inkorporirana tudi licenčnina.

36Kljub temu, da je za leasing pogodbo značilno, da leasingodajalec za določen čas prepusti rabo oziroma uživanje stvari²⁴ leasingojemalcu proti plačilu, je v naslovu Pogodbe izrecno verbalizirana tudi licenčna pogodba. Torej sta pravdni stranki tudi s poimenovanjem Pogodbe kar dvakrat izpostavili namen, da tožena stranka tekom trajanja pogodbe tožeči stranki prepusti blagovne znamke tudi v najem.

37V 707. členu OZ je urejena izključna licenca. In prav tako licenco sta pravdni stranki dogovorili v 3. točki 1. člena pogodbe. Instituta izključnosti licence ni mogoče uvrstiti v nobenega od določil OZ o prodajni pogodbi na obroke s pridržkom lastninske pravice.

38Že zgoraj povzeta analiza Pogodbe zadošča za zaključek, da Pogodba predstavlja pogodbo o finančnem leasingu blagovnih znamk, ne pa prodajne pogodbe na obroke s pridržkom lastninske pravice. Drugačnega pravnega tolmačenja te Pogodbe izpoved direktorja tožeče stranke (1) o njeni pravni naravi, (2) o tem, zakaj je prišlo do sklenitve pogodbe in (3) glede vsebine posameznih členov, ne more spremeniti. Vsebina Pogodbe je razvidna iz njenega zapisa, posledično pa tudi njena pravna narava. Namen sklenitve Pogodbe vsake od pogodbenih strank pa na tolmačenje posameznih določil Pogodbe ne more imeti vpliva. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo direktorja tožeče stranke, ni zagrešilo nobene kršitve. Drži pa, da bi moralo pojasniti, zakaj dokaznemu predlogu tožeče stranke za zaslišanje njenega direktorja ni ugodilo. Ker ni, je to storilo pritožbeno sodišče.

39V prid stališču, da je Pogodba prodajna pogodba na obroke, se pritožnica sklicuje tudi na določilo 2. točke drugega odstavka 9. člena Pogodbe, iz katerega po njenem mnenju izhaja, da mora v primeru razveze Pogodbe, vsaka stranka prejeto vrniti. Kot je pojasnjeno zgoraj, je ena od značilnosti finančnega leasinga tudi v tem, da leasingojemalec določeno obdobje od Pogodbe ne sme odstopiti in zakaj ne. Za predmetno Pogodbo to ne velja. V 9. členu sta se pogodbeni stranki izrecno dogovorili, da lahko tožeča stranka kot leasingojemalec odpove to Pogodbo. Če bi tožeča stranka odstop sporočila do 1. 9. 2012 (Pogodba je bila podpisana 31. 8. 2011, prvi obrok pa je skladno z določilom četrtega odstavka 3. člena Pogodbe zapadel 1. 9. 2012), bi morala plačati odškodnino v višini 1,200.000,00 EUR, pri tem pa bi imela tožena stranka kot leasingodajalec pravico zadržati lastno udeležbo tožeče stranke v višini 1,000.000,00 EUR (dogovorjeno v prvem odstavku 3. člena Pogodbe), leasingojemalec (tožeča stranka) pa bi bil oproščen plačila nadaljnje odškodnine ali obrokov leasinga. Če pa bi odstop sporočila kadarkoli po 1. 9. 2012, bi morala, če bi šestmesečni odpovedni rok potekel po 1. 9. tekočega leta, plačati obrok leasinga /licenčnine, ki zapade 1. 9. tekočega leta. Po pritožbenem stališču drugi del tega določila ne pomeni nič drugega, kot da morata pogodbeni stranki do preteka odpovednega roka izpolnjevati dogovorjene obveznosti, po tistem pa prejeto vrniti.

40Da zgornjemu pritožbenemu stališču ni mogoče slediti, izhaja že iz določila prvega dela 9. člena Pogodbe. Nelogičen bi bil namreč dogovor pri prodajni pogodbi na obroke, da ima prodajalec v primeru odstopa od pogodbe pred zapadlostjo prvega obroka večje koristi kot od odstopa od pogodbe po tistem, ko bi se pogodba že začela izpolnjevati. V prvi situaciji bi namreč imel prodajalec pravico ne le do odškodnine v višini 1,200.000,00 EUR, ampak tudi da obdrži že plačan polog v višini 1 mio EUR. Česa takega določila OZ o pogodbi na prodaji na obroke ne dopuščajo, v praksi izoblikovana pogodba o finančnem leasingu, pa dopušča.

41Pri pogodbi o finančnem leasingu leasingojemalec določeno obdobje praviloma ne more odstopiti od pogodbe. Tak dogovor pogodbeni stranki skleneta zato, ker pri pogodbah te vrste leasingodajalec kupi predmet leasinga izključna v interesu leasingodajalca. Ob eventualnem takojšnjem odstopu od take pogodbe pa je malo verjetno, da bi leasingodajalec predmet leasinga lahko oddal v najem ali ga prodal. Tak dogovor je torej sklenjen praviloma v leasingodajalčevo korist (primerjaj 22. točko te obrazložitve). Za predmetno pogodbo to, kot rečeno, ne velja. V predmetni zadevi namreč leasingodajalec blagovnih znamk ni kupil po naročilu leasingojemalca. Vendar zgolj ta posebnost Pogodbi ne jemlje značilnosti pogodbe o finančnem leasingu, oziroma ne kaže na to, da sta pogodbeni stranki sklenili prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice.

42Kot je pojasnjeno zgoraj, je treba DDV pri finančnem leasingu od vrednosti predmeta leasinga obračunati v celoti in plačati ob sklenitvi pogodbe, pri operativnem leasingu pa je davčna osnova posamično obročno plačilo, pri čemer obveznost plačila nastane takrat, ko poteče obdobje, na katero se plačilo nanaša. Pri preklicu naročila ali znižanju cene po opravljeni dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša. Če se pogodba izpolni delno, je predmet DDV ta delna izpolnitev. Iz tega sledi, da glede obveznosti plačila DDV v primerih finančnega leasinga in operativnega leasinga, če je ena ali druga pogodba realizirana, ni razlike, razen v trenutku zapadlosti tega davka. Ker pa je treba DDV plačati in obračunati tudi prodajnih pogodbah s pridržkom lastninske pravice, določba o DDV v Pogodbi tudi ne more biti merilo za razlikovanje med leasing pogodbo in pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice.

43Kot izhaja iz pojasnila DURS, št. 4230-156526/2014-2 z dne 9. 4. 2014 "DDV obravnava prekinitve (odpovedi) pogodb finančnega leasinga" v primeru, če je pogodba prekinjena in predmet leasinga vrnjen, vrednost od prekinitve pogodbe zapadlih obrokov, ni predmet DDV. Če pa predmet leasinga kljub prekinitvi pogodbe ni vrnjen, pa del sedanje vrednosti do prekinitve pogodbe nezapadlih obrokov predstavlja plačilo za opravljeno dobavo, zato je predmet DDV. Kolikšen je ta del, je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej. Pri finančnem leasingu se izročitev blaga v najem v skladu z b točko drugega odstavka 6. člena ZDDV-1 obravnava kot dobava blaga, pri čemer je DDV obračun od celotne vrednosti na začetku najema, ob izročitvi blaga. Če se pogodba o finančnem leasingu prekine, je pogodba le delno izpolnjena. V skladu z drugim odstavkom 39. člena ZDDV-1 se v tem primeru davčna osnova ustrezno zniža. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, do katerega kupec nima pravice do odbitka. Leasingodajalec lahko v primeru, če se pogodba o finančnem leasingu prekine in leasingojemalec vrne predmet leasinga, zmanjša davčno osnovo in posledično obračunani DDV, če leasingojemalca pisno obvesti o znesku davka, do katerega leasingojemalec nima pravice do odbitka.

44Zgornje pojasnilo torej raztolmači, zakaj je DURS, kot navaja tožeča stranka, toženi stranki vrnil del DDV, ta pa ga je vrnila tožeči stranki. Neprerekana je prvostopenjska ugotovitev, da je bila tožeča stranka tista, ki je v dopisu z dne 18. 11. 2015 navedla, da njena terjatev iz naslova DDV znaša 632.947,73 EUR. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je od tega zneska tožena stranka tožeči stranki vrnila le del v višini 549.899,88 EUR. Razliko med obema zneskoma je pobotala s protiterjatvijo tožene stranke proti tožeči v višini 12.079,93 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od 28. 8. 2015 do 3. 2. 2016 ter v višini 83.047,85 EUR (A36). Da bi tožeča stranka ne vedela, kaj ti dve protiterjatvi predstavljata, pa v pritožbi ni zatrjevala.

45Ob vsem navedenem je iluzorno pričakovati, da bi tožena stranka, katere poslovni predmet so očitno storitve leasinga, saj to izhaja že iz firme njene družbe (B. d. o. o.) v okviru svojega poslovanja sklenila prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice, razen če bi imela kakšen poseben poslovni razlog za to, vendar takega posebnega razloga tožeča stranka ni zatrjevala.

46Iz odločb, citiranih zgoraj je razvidno, da praviloma leasingodajalci odstopajo od leasing pogodb zaradi kršitve le-teh s strani leasingojemalcev. V takih primerih se leasingojemalci upirajo uveljavljanju leasingodajalčevih zahtevkov na plačilo do razveze zapadlih neplačanih obrokov leasinga s sklicevanjem na prvi odstavek 526. člena OZ²⁵, sodišča pa te ugovore redno zavračajo. Štejejo, da zapadli obroki leasinga predstavljajo plačilo nadomestila za uporabo predmeta leasinga in da je to lahko v sferi pogodbene avtonomije. Ta je sestavljen iz (1) vsote stroškov nabave predmeta, (2) stroškov financiranja, (3) drugih stroškov in (4) dobička leasingodajalca. Pogodba o leasingu, ki prevzame tudi značilnosti prodajne pogodbe, se glede posledic razveze ne razlikuje od pogodbe o leasingu, ki ji teh lastnosti ne moremo pripisati.²⁶

47Leasingodajalec zaradi razveze Pogodbe vsekakor ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če do razveze ne bi prišlo. Zato so v takem primeru relevantne tudi koristi leasingodajalca. Vrhovno sodišče redno pritrjuje stališčem sodišč nižje stopnje, da so ugovori leasingojemalcev, oprti na prvi odstavek 526. člen OZ proti zahtevkom leasingodajalcev na plačilo obrokov, ki so zapadli do razdrtja pogodbe, neutemeljeni. Eventualnih koristi zaradi razdrtja pogodbe, ki bi jih v predmetni zadevi utegnila imeti tožena stranka, pa tožeča stranka, razen glede plačanega DDV, ni uveljavljala. Navedba, da je njen leasing obrok letno znašal približno 1,200.000,00 EUR, po razvezi pogodbe pa je nov leasingojemalec toženi stranki plačeval licenčnino sprva v višini 4.000,00 EUR, nato pa v višini 70.000,00 EUR, pa ni bila postavljena v zvezi z obogatitvijo tožene stranke zaradi odstopa tožeče od pogodbe, pač pa je te navedbe tožeča stranka ponudila v prid presoje, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice.

48Zmotno je pritožbeno stališče, da "nejasnost glede višine najemnin in DDV ter obresti kaže na to, da gre za licenčno pogodbo. Kakršna koli "nejasnost" že glede na pomen te besede prav ničesar ne dokazuje.

49Tudi nobena od sodnih odločb VSRS, ki so povzete zgoraj, ne govori v prid stališču tožeče stranke, da Pogodba predstavlja prodajno pogodbo na obroke s pridržkom lastninske pravice. Zakaj ne, izhaja iz odločb samih, povzetih pod naslovom "Praksa VS RS."

50Glede na zgornje razloge je sklepno sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pa četudi je to storilo iz drugih razlogov. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP, oziroma jih je samo odpravilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

51Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa je pritožbeno sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, saj predstavlja v glavnem ponovitev stališč, ki jih je tožena stranka zastopala pred sodiščem prve stopnje, pa tudi sicer ni v ničemer doprinesla k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče svojo odločitev o stroških tožene stranke oprlo na določilo 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

¹ Od tega zneska 3,549.345,19 EUR odpade na izvedena plačila, 1,378.123,14 EUR pa na plačan DDV v višini 1,408.800,00 EUR; z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2011 do 3. 2. 2016 pa v višini 1,940.102,95 EUR. Ker je del DDV (561.979,81 EUR) tožeča toženi stranki že vrnila, iz naslova DDV tožeča stranka od tožene zahteva le še plačilo 1,378.123,14 EUR.
² Prvi odstavek 4. člena Pogodbe: V primeru, da ta Pogodba ne bo predčasno prekinjena v skladu z njenimi določbami, dajalec licence s to Pogodbo daje pridobiteljem licence licenco za izkoriščanje znamk za določen čas in sicer za čas do vključno 1. 9. 2018 v celotnem obsegu registriranih znamk ter izključno pravico do izkoriščanja znamk na območju RS.
³ Sedmi odstavek 3. člena Pogodbe: Obrok leasinga oziroma plačilo licenčnine vsebuje v skladu z določili Slovenskih računovodskih standardov o finančnem leasingu/najemu del za vračilo glavnice in obračunane obresti v skladu z odplačilnim načrtom, ki je priloga in sestavni del te Pogodbe.
⁴ 2. točka drugega odstavka 9. člena Pogodbe: Pridobitelj licence sme odpovedati to Pogodbo pod naslednjimi pogoji: Če odstop sporoči kadarkoli od vključno 1. 9. 2012, lahko odstopi od Pogodbe samo upoštevaje šestmesečni odpovedni rok. Če v takšnem primeru odpovedni rok poteče po 1. 9. tekočega leta, v katerem teče odpovedni rok, je pridobitelj licence dolžan kljub odpovedi plačati obrok licenčnine, ki zapade 1. 9. tekočega leta. V nasprotnem primeru ni dolžan plačati nobenega nadaljnjega obroka ali odškodnine.
⁵ Povzeto po mag. Žiga Razdrih, Finančni leasing v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Pravni letopis, 2016, str. 45.
⁶ Ibidem, str. 46.
⁷ Ibidem str. 47.
⁸ PiD 2004, št. 6 - 7, str. 1103, dr. Miha Juhart, Pojem in pravna narava opcij.
⁹ Ibidem k zadevi.
¹⁰ Marko Zupan, Zbornik sedmega festivala raziskovanja ekonomije in managementa, 2. do 3. december 2010, str. 514.
¹¹ 549. člen ZOR, Razveza pogodbe: (1) Če se pogodba razdre, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z zakonitimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar. (2) Kupec mora s svoje strani vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena, in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.
¹² Žiga Razdrih, Ibidem, stran 50.
¹³ V taki višini namreč leasingojemalec opredeljuje odškodnino, do katere je v primeru od odstopa od pogodbe o leasingu zaradi leasingojemalčeve neizpolnitve upravičen leasingojadajalec, v poslovni praksi običajna pogodbena klavzula.
¹⁴ Žiga Razdrih, ibidem, 51.
¹⁵ Žiga Razdrih, ibidem, str. 52.
¹⁶ Žiga Razdrih, ibidem, str. 53.
¹⁷ 526. člen OZ: posledice razvezane pogodbe (1) če se pogodba razveže, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z obrestmi od dneva, ko jih je prejel in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar. (2) kupec mora vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.
¹⁸ Žiga Razdrih, ibidem, str. 56 in 57.
¹⁹ Žiga Razdrih, ibidem, str. 58.
²⁰ Žiga razdrih, ibidem, str. 56.
²¹ To so npr. navedbe, (1) da je tožena stranka postala imetnik blagovnih znamk po sili razmer, ker predhodni imetnik ni poravnal svojih s pogodbo dogovorjenih obveznostih do nje, (2) da v Pogodbi dogovorjeni obroki po višini niso enaki, (3) da obroki niso zapadali enakomerno, (4) da je bil namen odpovednega roka v tem, da bi tožena stranka v tem času lahko dobila novega kupca, (5) da so bili obroki po višini neenaki, (6) da je bila neenakomerna tudi zapadlost obrokov in tako dalje.
²² Oziroma drugih pravic intelektualne lastnine.
²³ Tako tudi Marko Zupan, Zbornik sedmega festivala raziskovanja ekonomije in manegementa, 2. do 3. december 2010, str. 513.
²⁴ V konkretnem primeru so to blagovne (revijalne) znamke iz seznama.
²⁵ Prvi odstavek 526. člena OZ: Če se pogodba razveže, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar.
²⁶ Žiga Razdrih, Ibidem, str. 51.