522. člen OZ

Stroški, ki se nanašajo na izvajanje elektronskih komunikacijskih (mobilnih) storitev po sklenjenih naročniških pogodbah, glede na sedanje tehnološko stanje družbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spadajo med te osnovne stroške. Izpolnitelj, ki bi lahko ugotovil, da obveznost ne obstaja, če bi ravnal skrbno, še vedno lahko uveljavlja povračilni zahtevek.

Tudi za predmetno zadevo velja, da ima leasing pogodba močne elemente prodajne pogodbe, saj navedena pogodbena določila predpostavljajo prenos lastninske pravice na predmetu leasinga po plačilu zadnjega obroka leasinga. Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo pravila o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, določena v 520. do 526. členu OZ. Pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bilo lastništvo vozila med strankama nesporno (kar sicer ne drži), vpisa lastništva v prometno dovoljenje in register motornih vozil, kot tudi glede (ne)izdaje potrdila o poplačilu leasinga, ki naj bi izkazovale lastništvo tožeče stranke, se tako izkažejo za neutemeljene. Višje sodišče v zvezi s tem opozarja še na določilo sedmega odstavka 29. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da, kadar se proti zakupodajalcu, ki je s potrošnikom sklenil pogodbo o finančnem zakupu, na predlog upnika uvede postopek izvršbe na predmet zakupa, se izvršba na tak predmet šteje za nedopustno, iz česar je, argumentum a contrario, moč sklepati o dopustnosti izvršbe zoper potrošnika (leasingojemalca).

Terjatve sicer izvirajo iz sklenjenih zavarovalnih pogodb, vendar pa so nastale, ko je imela upnica pravico od dolžnika terjati njihovo izpolnitev. Glede na določbo prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje zgolj na terjatve, ki se jih je dolžnik (toženec) upnici (tožnici) zavezal plačati do začetka postopka osebnega stečaja, medtem ko na kasneje dospele terjatve ne učinkuje.

Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP, nima pravnega učinka (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP), je torej ničen.

Toženčeva obveznost je nastala v posledici odstopa od pogodbe in temelji na določbi 3. točke Splošnih pogojev A. za prodajo opreme na obroke na spletni strani B., ki so sestavni del Pogodbe oziroma Aneksa, zato se toženec neutemeljeno sklicuje na točko 11. 3 Splošnih pogojev, v kateri je določeno, da je naročnik dolžan poravnati vse obveznosti nastale do dneva prenehanja pogodbe. Zmotno pa se tudi sklicuje na točko 11.61 v Splošnih pogojih, saj se navedeno določilo nanaša na opremo, ki je bila dana v uporabo; v konkretnem primeru pa je tožnik televizijski sprejemnik tožencu prodal (na obroke). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da tožnik ni izkazal izdaje računa za celotno vrednost nevrnjene opreme.

Enotno stališče tako sodne prakse kot tudi pravne teorije je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot je npr. zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo, zato ni slediti toženki, da je že z dokaznim predlogom za lastno zaslišanje zahtevala izvedbo naroka. Z neizvedbo glavne obravnave v tem postopku sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa glavne obravnave, pa tudi ni pritrditi toženki, da je to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zagrešilo s svojim postopanjem, ko je najprej narok za glavno obravnavo v tej zadevi sicer razpisalo, ga kasneje preložilo za nedoločen čas in nato izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi narok za glavno obravnavo ponovno razpisalo. Pritožbeno sodišče sicer verjame toženki, da je bilo zanjo takšno postopanje sodišča prve st

Finančni lizing je specifičen pravni posel, ki ga ni mogoče uvrstiti med klasične tipe pogodb. Pri tem poslu gre za kompleksni, atipični pogodbeni odnos, ki ga opredeljujejo predvsem specifične pogodbene klavzule. Ključnega pomena pa je, da so pri finančnem lizingu izraženi drugačni interesi: dajalca izpostavlja interes financiranja, jemalca pa interes uporabe. Finančnega lizinga ni mogoče enačiti z najemom, kot je to pravilno in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. Pojem najem običajno označuje transakcijo, pri kateri lastnik pogodbeno prepusti posest na svojem premoženju drugi osebi, za določeno najemno obdobje, ki je krajše od življenjske dobe premoženja, v zameno za določena periodična denarna plačila. Po koncu obdobja se premoženje vrne k lastniku, pri čemer najemnik med najemnim obdobjem nima lastniških interesov glede premoženja najema. Toda pojem najema se uporablja tudi v smislu transakcij, katerih ključna funkcija je financiranje nakupa premoženja. Končni cilj te transakcije je, da lastnik premoženja pridobi povrnjeno naložbo v premoženje, skupaj z obrestmi, medtem ko ima oseba, ki dobi posest na predmetu, pravice in obveznosti, ki so v praksi vzporedne z las

V primeru, ko pogodba o finančnem leasingu vsebuje bodisi klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, bodisi klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe. Upoštevaje določbe konkretne leasing pogodbe je bilo pričakovanje leasingojemalca, ki ima stvar na podlagi obligacijskopravne izročitve že v posesti in ki obroke leasinga redno plačuje, nedvomno v fazi predstopnje k polni pravici, saj mu nastanka lastninske pravice leasingodajalec ni več mogel preprečiti. Pri rednem obročnem plačevanju je pričakovalna pravica kupca varovana vse do plačila zadnjega obroka in se s plačevanjem obrokov le še povečuje. Ta pravno varovan pridobitni položaj upnikom leasingodajalca preprečuje izvršbo na predmetu leasinga.

Pravdni stranki sta imeli sklenjeno pogodbo o leasingu za vozilo. V času trajanja pogodbe je bilo vozilo na Hrvaškem nepravilno parkirano, zato je hrvaški upnik za plačilo pogodbenega nadomestila za parkiranje vložil predlog za izvršbo, tožeča stranka pa je terjatev plačala. Ker je bil toženec pogodbeno zavezan kriti vse stroške, nastale s kaznimi v zvezi z nezakonito in nepravilno uporabo vozila, ter v primeru, če kazen poravna tožeča stranka, njej skupaj z zamudnimi obrestmi poravnati plačano kazen na način, kot bo ona določila, je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Toženec se ne more sklicevati na to, da ni bil on tisti, ki je nepravilno parkiral in da bi morala tožeča stranka proti hrvaškemu sklepu o izvršbi vložiti ugovor. Morebitno škodo, ki mu je s tem nastala, lahko uveljavlja od tistega, komur je vozilo prepustil v uporabo.

Za presojo v nakazani smeri je glede na prakso VS RS (odločba II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011) odločilna pravna narava pogodbe o leasingu. Od opredelitve njene pravne narave je odvisno, ali prevzame nekatere značilnosti prodajne pogodbe. V tem primeru se zanjo uporabljajo določbe OZ o prodaji s pridržkom lastninske pravice ali prodaji na obroke (522. - 526. člen OZ), med drugimi tudi določba 521. člena, ki določa, da pri prodaji s pridržkom lastninske pravice nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena. Dodobra ustaljeno stališče sodne prakse VS RS je, da v primeru ko pogodba o finančnem leasuingu vsebuje, ali klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca ali klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe, če pa pogodba o leasingu ne vsebuje nobene od teh klavzul, prevzame zgolj značilnosti najemne pogodbe. Pri oceni, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine storil vse, kar je v smeri preprečitve zavarovalnega primera dolžan storiti, je v primeru izgube ali založitve ključev odločilna presoja

Leasing predstavlja ekonomsko gledano metodo financiranja (namen je torej podoben kot pri posojilni pogodbi), pravno pa gre pri pogodbi o leasingu za pogodbo z elementi zakupne pogodbe. Ker pa pogodbe o leasingu večinoma (tako je tudi v konkretnem primeru), vsebujejo opcijo odkupa predmeta leasinga po poteku leasinga, v tem delu leasing pogodba prevzema tudi značilnosti prodajne pogodbe (o prodaji na obroke). Pri slednji je nevarnost naključnega uničenja stvari na kupcu (četudi gre za prodajo s pridržkom lastninske pravice). Splošno izhodišče namreč je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja bremeni tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča.

Obveznost tožene stranke je bila zgolj zagotovitev financiranja. Sama dobava predmetov leasingov ni bila obveznost tožene stranke. Nevarnost, da stvari ne bodo dobavljene, je prevzela tožeča stranka. Tovrstne določbe so v primerih indirektnih finančnih leasingov, za katerega gre tudi v obravnavanem primeru, nekaj običajnega.

Za presojo, ali bi moralo sodišče v tej zadevi uporabiti tudi pravila o prodaji na obroke, ni odločilno zgolj vprašanje dogovorjenega odkupa, ampak tudi vprašanje, ali je bila prodaja bistven del posla, ki sta ga sklenili pogodbeni stranki. Ni sporno, da je toženec sam izbral dobavitelja in vozilo in mu je tožeča stranka kot leasingodajalec zagotovila le financiranje tega nakupa. Med pravdnima strankama je bil torej sklenjen indirektni (posredni) leasing, zato je pogodbo treba presojati glede tistih okoliščin, ki niso posebej dogovorjene med pogodbenima strankama v pogodbi in splošnih pogojih in glede veljavnosti (ničnosti) splošnih pogojev, upoštevaje pravila Zakona o potrošniških kreditih (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne pravila 5. poglavja Zakona o varstvu potrošnikov, ki ureja prodajo na obroke. Bistveno je dejstvo, da je leasingodajalec svoja sredstva v tem primeru angažiral izključno na iniciativo leasingojemalca.

(Že) zahtevek za vrnitev predmeta leasinga ali zakupa (najema) vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe, to pa še toliko bolj velja za primer, ko leasingodajalec predmet leasinga zaseže. Leasingodajalec ne more pred rednim zaključkom pogodbenega razmerja predmeta leasinga odvzeti leasingojemalcu in hkrati od njega zahtevati izpolnitve njegove (glavne) pogodbene obveznosti, to je plačila (vseh) dogovorjenih leasing obrokov, razen če je izrecno dogovorjeno drugače (dogovorjeni način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa).

Kljub temu, da je zavarovanec tožeče stranke v prodaji na obroke poleg dela kupnine obračunal tudi pogodbene obresti, tožeča stranka pa vtožuje neplačilo posameznih obrokov, takšen obrok še ni anuiteta iz drugega odstavka 347. člena OZ. Anuiteta je obročno odplačevanje posojila, v katerem gre tako za odplačilo glavnice kot obresti in je druga pogodba kot je prodaja na obroke.

Splošno izhodišče je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja (odtujitev stvari je pojmovno blizu uničenju ali poškodovanju) bremeni tistega, ki ima gospodarsko korist od stvari, tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča. Leasingojemalec po izročitvi predmeta leasinga prevzame rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da nosi tudi rizik izgube ali kraje predmeta leasinga, celo če mu ni mogoče očitati odgovornosti v zvezi s tem. V obravnavanem primeru ni razloga za to, da bi bil leasingojemalec zaradi uničenja oziroma odtujitve predmeta leasinga (katerega rizik, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, nosi on), prost svojih obveznosti - nasprotno.

Sredstvo zavarovanja začasne odredbe, s katero je odrejena prepoved odtujitve in obremenitve premičnine, ni vpis in objava prepovedi odtujitve in obremenitve v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki se vodi pri AJPES. AJPES vodi register zastavnih pravic na premičninah, prepoved odtujitve in razpolaganja s premičnino pa se označi le pri premičninah, ki so bile zarubljene.

1. Po našem pravu je odgovornost zaradi kršitve pogodbe krivdna, vendar je ta krivda postrožena, saj se ekskulpacijski razlogi zelo približujejo razlogom za razbremenitev objektivne odgovornosti. Vprašanje, ali je podana krivda, je zato treba presojati ob upoštevanju določbe 240. člena OZ, ki ureja, na kakšen način lahko odgovorna oseba dokaže, da ni kriva. 2. Za zaključek, ali je obravnavano pogodbo treba presojati po pravilih o prodaji na obroke, je odločilno vprašanje, na kakšen način je v pogodbi predviden odkup predmeta leasinga. Če je dogovorjeno, da do odkupa pride avtomatično s plačilom zadnjega obroka, gre res za pravni posel, ki je najbližji prodaji na obroke. Drugačna pa je situacija, ko ima leasingojemalec ob plačilu zadnjega obroka možnost odločitve, da avtomobil odkupi ali pa ne in ko torej sploh ni nujno, da pride do prodaje. Če prodaja ni bistveni del posla, ni mogoče uporabiti pravil o prodaji na obroke.

Pogodba o leasingu je mešana pogodba, ki ima sestavine in lastnosti tudi zakupne pogodbe. Obligacijski zakonik (OZ) te pogodbe ne ureja, čeprav jo naš pravni red pozna. Leasing predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo. Zato so pravna podlaga za odločanje o tem zahtevku pogodba o leasingu, splošni pogoji, ki so sestavni del te pogodbe, določbe OZ, ki urejajo zakupno pogodbo(OZ 587 in nadaljnji), in pravila, ki urejajo prodajo na obroke (OZ čl. 522) in pa splošne določbe OZ, ki urejajo dvostranske pogodbe. V okviru te pravne podlage je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati pravno relevantna dejstva. Ker pa tožeča stranka očita toženi stranki, da je prekršila pogodbena določila in je zato odškodninsko odgovorna, pa pridejo v upoštev tudi določbe OZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost.