108. člen OZ

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je glede na vse okoliščine zadeve pravilno stališče sodišča v napadeni sodbi, da v primeru, ko ima leasing pogodba hkrati naravo prodajne pogodbe, kot tudi naravo zakupne pogodbe, pri čemer ima leasingojemalec v pogodbi izgovorjeno pravico od pogodbe odstopiti, velja, da v primeru leasingojemalčevega odstopa od leasing pogodbe slednja preneha veljati le za naprej, za nazaj pa se „spremeni“ v pogodbo, ki ima zgolj naravo zakupne pogodbe in lahko zato leasingodajalec vse že prejete zneske v celoti obdrži.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Bistvena značilnost podjemne pogodbe je, da podjemnik delo opravlja samostojno, saj prevzame tveganje glede uspeha, to je glede rezultata posla, ki se ga je s sklenitvijo podjemne pogodbe zavezal doseči. Podjemnikova obveznost je zato pravilno opravljena le, če ima opravljeni posel (končni rezultat opravljenega posla) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene. Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Kot okoliščino, ki kaže na to, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, je treba upoštevati tudi položaj ponavljajočih se zamud. Ker tožena stranka svoje obveznosti po tretjem naročilu ni (niti delno) izpolnila, tožeča stranka zaradi odstopa od pogodbe utemeljeno uveljavlja povračilni zahtevek in zahteva vrnitev tistega, kar je sama vnaprej izpolnila, to je vrnitev avansa, plačanega po tretjem naročilu.

Sporno razmerje se podreja pravilom, ki veljajo za licenčno pogodbo, zato je treba pri presoji upoštevati, da gre za trajno pogodbeno razmerje. Odpoved trajnega dolžniškega razmerja ureja 333. člen OZ, po katerem odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena OZ). Pravica do odpovedi Pogodbe učinkuje pri trajnih pogodbenih razmerjih za naprej, in sicer praviloma po izteku določenega odpovednega roka. Pravica izkoriščanja predmeta licence predstavlja pogodbo s samostojnimi zaporednimi obveznosti, saj ne gre za primer, pri katerem bi zaporedne obveznosti pomenile celoto. Pri odstopu od pogodbe tako velja, da lahko stranka od pogodbe odstopi le glede bodočih obveznosti (primerjaj prvi odstavek 108. člena OZ), ne pa tudi glede že izpolnjenih obveznosti (drugi odstavek 108. člena OZ). Posledice prenehanja pogodbe učinkujejo ex nunc, kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po izteku odpovednega roka. Pred tem opravljene izpolnitve ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja.

Medtem ko odstop učinkuje retroaktivno pri pogodbah, pri katerih so obveznosti trenutne oziroma se izpolnijo naenkrat, pa retroaktivnega učinka praviloma ni pri pogodbah, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki tudi izpolnjevali (trajajoče pogodbene obveznosti). V primeru, če je pogodba s samostojnimi zaporednimi obveznostmi tekom njenega izvrševanja razvezana, prenehanje pogodbe učinkuje samo za naprej (ex nunc). Delne izpolnitve, ki so bile opravljene v času trajanja pogodbenega razmerja in plačane z nasprotnimi delnimi izpolnitvami, ostanejo v veljavi, kot to smiselno izhaja iz prvega odstavka 108. člena OZ.

Očitek toženke o napačni uporabi materialnega prava, na kar sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, je utemeljen. Obveznosti leasingojemalca in leasingodajalca (tudi za primer odstopa od pogodbe) sta pravdni stranki dogovorili v pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu št. 001. Tako je v točki VII.2.2. splošnih pogojev, na katero toženka opozarja v pritožbi, določeno, da lahko leasingojemalec, ki je fizična oseba, s pisno izjavo odstopi od pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je leasing že koristil, in sicer v štirinajstih dneh od dneva sklenitve pogodbe oziroma od dneva, ko prejme vse informacije, ki jih mora v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite, vsebovati pogodba, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve pogodbe. Pri povezani pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo leasingojemalca skrajša na tri dni, pri čemer se šteje, da je leasingojemalec začel koristiti leasing, ko je podpisal prevzemni zapisnik oziroma, ko mu je bil dobavljen predmet leasinga. Če leasingojemalec, ki je fizična oseba, uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po koriščenju leasinga, mora leasingodajalcu plačati glavnico

Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Po določilu šestega odstavka 3. člena ZGD-1 je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Ne glede na dejstvo, da imata fizična oseba in podjetnik različne identifikatorje (ti so pomembni iz davčnih razlogov, pa tudi z vidika stečajnega postopka), gre ves čas za eno, to je fizično osebo, ter za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Glede na navedeno, denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in obratno.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali pogodbeno določilo, po katerem sme pogodbenik odstopiti od pogodbe v primeru, ko je zoper drugega pogodbenika, ki po pogodbi ni zavezan k nobeni denarni izpolnitvi, sprožen postopek prisilne poravnave, krši načelo vestnosti in poštenja v smislu prvega odstavka 5. člena OZ in je zato nično, - ali plačilo stroškov po podlagi potrjenega dela na projektu (ki predstavlja izpolnjevanje pogodbenih zavez) predstavlja sprejem delne izpolnitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da je sicer bila pogodba sestavljena kot taka, da je rok izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V tem primeru pa je tožena stranka sama ravnala v skladu z določbo 105. člena OZ, ko je tožeči stranki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Bila pa je upravičena do odstopa od pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ, saj dolžnik svoje obveznosti plačila drugega obroka kupnine ni izpolnil niti v dodatnem roku. Ne glede na samo določilo o fiksnosti pogodbe in ravnanju tožene stranke z dodatnim rokom za izpolnitev tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka drugo(e) pravno podlago(e) za odstop od pogodbe. Dejansko stanje (ki ga je glede težav s pridobivanje gradbenega dovoljenja in sredstev za kupnino navajala tudi pritožnica sama), je takšno, da je imela tožeča stranka težave s pridobivanjem denarnih sredstev za kupnino in da je bil odstop od pogodbe tožene stranke upravičen tudi v skladu s 106. členom OZ, ki določa, da upnik lahko odstopi od pogodbe, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku in v skladu s 107. členom OZ, če je pred iztekom

Ker je bilo tožnikovo znanje pomanjkljivo oziroma ga ni imel, mu toženec ni bil dolžan omogočiti opravljanja izpita. Tožnik je bil tisti, ki je odstopil od pogodbe, to pa je lahko storil le glede neizpolnjene obveznosti, to je opravljanja izpita. Ker že izpolnjene obveznosti (delo v skupini) brez neizpolnjene obveznosti (opravljanje izpita) za tožnika niso bile brez pomena, je tožnikov zahtevek za povrnitev plačila sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Prepričljiva je razlaga sodišča, da je temeljno načelo - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno v primeru, da bi upoštevali razumevanje toženke, da je v roku dveh let bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in je s tem pogoju tega člena zadoščeno in lahko toženka pano postavi kadarkoli želi, tožnika pa zaradi določbe v 6. členu pogodbe, da najemno razmerje prične teči naslednji mesec po postavitvi reklamnega panoja, samo čakata, kdaj bo pano postavljen, ne da bi za to prejela plačilo, saj vrednost njunih dajatev tako ni ne vzajemna in ne enaka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nepostavitev reklamnega panoja, glede na 6. člen pogodbe, ki je privedel do situacije, da toženki zaradi tega dejstva vse do danes ne nalaga plačila niti ene najemnine, pomeni kršitev namena najemne pogodbe, ki je odplačno zagotavljati možnost rabe stvari, in nasprotuje samemu namenu najemne pogodbe.

Iz tretjega odstavka 9. člena pogodbe jasno izhaja, da je projekt nedeljiva celota, toženec se je zavezal doseči cilje, ki jih je definiral v vlogi za razpis, rezultati projekta pa morajo biti dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta (13. člen Pogodbe). Na opredelitev predmeta pogodbe, ki je definiran v 3. členu, katerega sestavni del so podatki o stroških, namenu, ciljih, vsebini in dinamiki izvajanja projekta, ne vpliva dinamika izplačil upravičenih stroškov, ki jih sofinancira ministrstvo, kot je opredeljeno v 6. in 7. členu pogodbe. Tožena stranka ni opravljala za tožečo stranko nobenih storitev in zato tudi ni prejela plačila za opravljene storitve. Tožena stranka je izvajala svoj projekt C., ki ima v javnem razpisu, prijavi in pogodbi določen namen, cilje in rezultate, tožeča stranka pa se je zavezala sofinancirati projekt z javnimi sredstvi. Tožeča stranka tako ni ugotovila, da je tožena stranka izvedla vse obveznosti po pogodbi za leto 2015 ali dosegla ciljev iz 13. člena pogodbe, ampak je le izplačala toženi stranki v letu 2015 nastale upravičene stroške. Bistvena dolžnost tožeče stranke po pogodbi je izplačati javna sredstva, bistvena dol

Kljub temu, da jo je na njeno dokazno breme opozorilo tudi sodišče prve stopnje, tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka ni predlagala najbolj očitnega dokaza, to je zaslišanja osebe, s katero naj bi se dogovarjala. Res je ta dokazni predlog pravočasno postavila nasprotna stranka (ki pa ga je nato umaknila), vendar to ne pomeni, da tožeči stranki predloga, s katerim izpolnjuje svoje dokazno breme, ni treba podati. Vsaka stranka mora namreč predlagati dokaze za dokazovanje svojih trditev. Dokazni predlog za zaslišanje priče, postavljen šele na zadnjem naroku, je zato prepozen. Nobenega dvoma pa ni, da predlog za zaslišanje priče, za katero je šele treba pridobiti osebne podatke iz tujine, in ki je podan na zadnjem naroku, pomeni, da bi izvedba tega dokaza zavlekla reševanje spora (tožba je bila vložena 2015, dejstvo, ali je tožeča stranka z mobilnimi hišicami sploh razpolagala, pa je sporno vse od odgovora na tožbo).

Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da je tožeča stranka izpolnila vse predpostavke za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe (v smislu civilne sankcije). Zato bi sodišče prve stopnje moralo njen odstop od pogodbe glede neizvedenega dela tečaja presojati po 648. členu OZ, ki ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika.

Tožnica pogodbe ni odpovedala, ampak je od nje odstopila, ker toženec ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti. Tako ne gre za odpoved trajnega pogodbenega razmerja, ki eni od strank več ne ustreza (kar ureja 333. člen OZ), marveč gre za prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve. Za veljaven odstop od pogodbe zaradi kršitev (neizpolnitve) nasprotne stranke, ni nujno, da je kršitelju vročena izjava o odstopu. Pomembno je (vsaj v primeru, ko čas ni bistvena sestavina pogodbe), da mu je postavljen dodaten rok, v katerem lahko obveznost izpolni.

V pravdo o terjatvi, ki se je vodila med pravno osebo v likvidacijskem postopku (tj. odstopnikom) in dolžnikom, sme na mesto odstopnika vstopiti prevzemnik terjatve, če je bila terjatev nanj prenesena zaradi likvidacije odstopnika. Gre namreč za specifičen položaj, v katerem je prevzemniku terjatve zaradi varstva njegovih pravic na podlagi določb o prekinitvi in nadaljevanju postopka treba dopustiti, da prevzame pravdo, ki jo je doslej vodil njegov prednik, saj bi bil sicer zaradi pravnih posledic prenehanja pravne osebe (odstopnika terjatve), upoštevaje predpostavke iz 190. člena ZPP, lahko onemogočen v uresničevanju svojih materialnopravnih pravic.

Na dopolnitev tožbe toženec ni podal odgovora. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da obstoju in višini terjatve ni konkretizirano ugovarjal. Zato je nadalje pravilno štelo trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe za neprerekane. Pri tožencu gre, kljub temu, da je v kreditni pogodbi nastopal kot kreditojemalec in kot solidarni porok in plačnik, za eno fizično osebo in ne za dve. A kljub temu, da je sodišče obrazložilo, da gre za dve različni pravni osebi, takšna obrazložitev na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala, saj je jasno povedalo, da so učinki enaki za oba. Torej je pravilno zaključilo, da mora toženec kot samostojni podjetnik, ki je fizična oseba, poravnati dolg do tožeče stranke.

Tožeči stranki je uspelo dokazati, da je utemeljeno odstopila od Kreditne pogodbe. Odstop od sklenjene pogodbe ji omogočajo določila 108. člena OZ. Ker je bila kreditna pogodba razdrta, je odpadla pravna podlaga za obročno plačilo. Obvestila o zapadlih, a neplačanih obrokih, obvestilo pred tožbo in o prekinitvi pogodbe s končnim obračunom, je tožeča stranka tožencu poslala na naslov, na katerega so mu bila poslana tudi sodna pisanja, zato so neutemeljene sicer tudi prepozne pritožbene navedbe, da ni prejel opominov. Toženec je dolžan razen zapadlih obrokov kredita plačati tudi diskontirano vrednost obrokov, ki do odstopa od pogodbe še niso zapadli. S tem, ko ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti, je zaradi kršitve pogodbe dolžan plačati tudi škodo, ki je nastala tožeči stranki (drugi odstavek 239. člena OZ). Pogodbeni interes tožnice je bil, da ji toženec plača obresti za posojeni denar.

Ker je pritožnica dela prevzela, to na podlagi tretjega odstavka 642. člena OZ pomeni potrditev izvršenega dela. Po določbi tretjega odstavka 642. člena OZ naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. Pritožnica navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 619. člen OZ, ker naj obveznost še ne bi zapadla, saj tožeča stranka še ni izvedla vseh del. Iz spisa izhaja, da je prišlo do predčasnega prenehanja pogodbe, odstop od pogodbe pa ima lahko za posledico le povrnitev škode, če so izpolnjene tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Ne pomeni pa, da zaradi odstopa od pogodbe pritožnica ne bi bila dolžna plačati tistih del in vgrajenega materiala, ki jih je tožeča stranka do takrat že izvedla, pritožnica pa prevzela. Prenehanje pogodbe v tem primeru učinkuje za naprej. Da bi pogodbena dela, ki predstavljajo zaporedne obveznosti, pomenila celoto, pa pritožnica ni zatrjevala.

Neposredovanje oziroma neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevala odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitve pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes, saj bi se tožnica z višino ustvarjenega dohodka prodaje učbeniškega gradiva lahko seznanila z vpogledom v toženčeve poslovne listine in poslovne knjige, kar mora slednji avtorju omogočiti na njegovo zahtevo. Delno neplačilo pogodbenih obveznosti bi imelo za posledico prenehanje pogodbe šele takrat, ko ne bi bilo več mogoče doseči namena pogodbe. V konkretnem primeru ima delno neplačilo avtorskega honorarja za posledico lahko le tožničin izpolnitveni zahtevek, ne pa tudi odstopa od pogodbe, kot najtežje sankcije. Zmotno je materialnopravno stališče, da velik finančni aranžma toženke pri izdaji in distribuciji učbenika z vidika razmerja med neizpolnjenimi in izpolnjenim delom pogodbe ni pravno pomemben.