39. člen ZDDV-1

V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev. V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano drugače, iz obrazložitev odločb davčnih organov ne izhaja kakšna konkretno je bila ustaljena splošna praksa davčnih organov obravnavanja tovrstnih zadev v letu 2014 in v čem konkretno se obravnavani primer razlikuje. Do to

V letu 2016 je tožnik dobavil blaga po računu 2016-6 z dne 7. 11. 2016 družbi A., zato je bil tožnik dolžan izdati račun in od dobave spornega blaga obračunati DDV. Dobava sporne kino opreme družbi A., kot jo opredeljuje 3. člen ZDDV-1, je bila tudi po mnenju sodišča opravljena. Sodišče tudi sodi, da v primeru obravnavanega dobropisa ne gre za popravek (zmanjšanje) obračunanega DDV, ki bi bil na računu izkazan neutemeljeno, kot to zatrjuje tožnik. Dobava spornega blaga je bila v letu 2016 dejansko opravljena, obdavčljiv dogodek, kot to določa prvi odstavek 33. člena ZDDV-1, je nastal, zato je bil tožnik v zvezi s to transakcijo dolžan izdati račun in z njim tudi obračunati DDV. Popravek obračunanega DDV pa se izvede le v primeru, če so izkazani vsi zakonski znaki oz. zakonsko določeni pogoji iz 39. člena ZDDV-1.

Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljena zloraba predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, tožnik posledično ne izpolnjuje pogojev za popravek DDV (za odbitek izhodnega DDV) po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1.

Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc". Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji sodišča pa takšna splošna utemeljitev odstopa od ustaljene prakse davčnih organov in drugačne davčne presoje poslov finančnega lizinga, kot je veljala v relevantnem obdobju, ki jo je podal davčni organ v obrazložitvi izpodbijane o

V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Opisane okoliščine ustrezajo "spremembi dejavnikov" iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1. S tožbenimi trditvami o pravni neutemeljenosti odpovedi pogodbe in izdanega dobropisa pa tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, ne more uspeti, saj jih na način, kot jih navaja sedaj v upravnem sporu, ni konkretizirano navajal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako pa je tožnik prepozen z njihovim dokazovanjem šele v upravnem sporu.

Sklenitev pogodb o operativnem najemu 11 TC in hkrati tudi prodajnih predpogodb tožnika z družbo B., razveza teh pogodb in sklenitev pogodb o finančnem lizingu tožnika z vmesnim členom, družbo A. (projektno družbo) ter istočasna sklenitev pogodb o operativnem najemu teh TC, ki jih je družba A. sklenila z družbo B., in hkrati tudi prodajnih predpogodb za predmetne TC ter nato tožnikova razveza lizing pogodb z družbo A. in ponovna sklenitev pogodb o operativnem najemu tožnika z družbo B., torej preoblikovanje operativnega najema v finančni lizing preko vmesnega člena, družbe A., predstavlja umetno shemo oz. umeten konstrukt, narejen z glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti. Gre za posle, ki so med seboj povezani, in hkrati gre tudi za usklajeno delovanje vseh udeleženih subjektov pri sklepanju navedenih poslov.

Definicija terjatev po ZFPPIPP, ki razlikuje po vsebini med dvema vrstama terjatev, po katerem se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka, za kar gre po vsebini neplačanih terjatev v obravnavanem primeru (po ugotovitvi davčnega organa se obravnavane neplačane terjatve obravnavajo po ZFPPIPP kot občasni strošek stečajnega postopka), ki se ne prijavljajo v stečajnem postopku in kjer do njihovega plačila lahko pride tožnik tudi v izvršilnem postopku (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Zaradi takšne narave neplačanih terjatev tožnika, ni izpolnjen pogoj za popravek obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker ne gre za priznane terjatev v stečajnem postopku. V zadevi ni sporno, da terjatev velja za prijavljeno v stečajnem postopku in da se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Sporna je pravna narava navedenih neplačanih terjatev, torej ali gre za upniško terjatev ali pa bo plačana kot strošek stečajnega postopka. Ker gre po ZFPPIPP za slednje in ne za priznane terjatve, ki jih je prijavil tožnik v postopku prisilne poravnave oziroma v stečajnemu postopku in ni priznana v stečajnem postopku kot upniška terjatev, tožnik nima

Tožnik ni izvedel postopka popravka računa po 146. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Da tožnik ni popravil (storniral) računov in ni obvestil A. o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, med strankama ni sporno. Zatrjevanje tožnika, da ni potrebno nikakršno njegovo ravnanje, saj je davčni organ že v davčnem inšpekcijskem postopku pri A. odločil o prekvalifikaciji prihodkov iz dejavnosti v dohodek iz zaposlitve, s tem pa naj bi avtomatsko prenehali tudi vsi predhodno izdani računi za plačilo istega dela, nima podlage v zakonodaji. Čeprav tožnik ob vložitvi zahteve za vračilo DDV ni bil več registriran kot zavezanec za plačilo DDV, to ni bila ovira, da ne bi mogel pripraviti listine, iz katere bi izhajalo, da odpravlja račune, in A. obvestiti o znesku DDV, za katerega A. kot kupec ni imel pravice do odbitka. S tem bi izpolnil pogoje za popravek obračunanega DDV po drugem odstavku 146. člena Pravilnika.

Na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka, se v primeru, če je z odločbo ali predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek vrne po uradni dolžnosti. Enako velja v primeru razlike med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna. Vendar pa ZDavP-2 v 97. členu tudi določa, da terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti predmet izvršbe. Odstop oziroma cesija terjatve davčnega zavezanca do davčnega organa tretji osebi, kot civilnopravno razmerje, po zakonu (ZDavP-2) ni dopusten. Pri uveljavljanju popravka obračuna DDV in učinkov cesije terjatve na davčnem področju, veljajo davčni predpisi. V tem delu je ZDavP-2 specialnejši predpis (lex specialis), zato velja ZDavP-2 in ne OZ.

Iz dikcije tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 sicer izhaja, da mora davčni zavezanec za popravek davčne osnove imeti listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, vendar to ni ovira za uporabo te določbe tudi v primeru, ko je o terjatvi, ki je bila predmet računa, odločeno s pravnomočno sodbo in izdajatelju računa priznano le delno plačilo. 39. člena ZZDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaze, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek.

Če pojasnila davčnega organa na splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe in če so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna navodila pa predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je mogoče konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov.

V zadevi ostaja odprto ključno vprašanje ali je tožnik zaradi dejstva, da so mu bili predmeti leasinga zaradi kršitev pogodb vrnjeni, upravičen do popravka davčne osnove. Iz pogodb o finančnem leasingu izhaja, da je tožnik kot lizingodajalec financiral nakup predmeta leasinga za leasingojemalca. V takem pogodbenem razmerju je temeljna obveznost leasingojemalca plačilo obrokov leasinga. V postopku je bilo ugotovljeno, da leasingojemalec nikoli ni plačal celotne pogodbene vrednosti, ki je odražala vrednost nepremičnin, ki so bile predmet leasinga. Leasingojemalec ni nikoli postal lastnik nepremičnin, glede katerih sta bili sklenjeni pogodbi, predmeti leasinga so bili tožniku vrnjeni in civilnopravno lastninska pravica na leasingojemalca nikoli ni prešla.

V izpodbijani odločbi vsi elementi, ki bi jih davčni organ moral opredeliti ob sklicevanju na zlorabo iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, niso dovolj konkretno obrazloženi, tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni popravil. Davčni organ pri tem ni pojasnil, kakšna je prava, ekonomska vsebina dogodkov, ki so se zgodili in kakšna bi bila torej "pravilna" tožnikova davčna obveznost. Ne zadostuje pridobitev ugodnosti kot bistven cilj, saj je bilo nedavno pred revizijskim sodiščem odločeno nasprotno.

Tožnik je popravek obračunanega davka želel uveljavljati na podlagi znižanja davčne osnove zaradi naknadnega dogovora med strankama posla (tožnikom kot dobaviteljem in družbo A. kot naročnikom), torej na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, tj. po pravilih o znižanju cene po opravljeni dobavi (zaradi reklamacije opravljene storitve). V takšnem primeru pa zakon predpisuje tudi dodaten pogoj, namreč obvezno pisno obvestiti kupca o znesku DDV, za katerega slednji več nima pravice do odbitka.

Iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da odmerni odločbi z dne 3. 10. 2013 očita, in kot izpodbojni razlog po 90. členu ZDavP-2, uveljavlja „očitno“ napačno uporabo materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS lahko izpodbojni razlog le po 88. členu ZDavP-2.

Ker tožnik svoje terjatve ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral tožnik, iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad svojim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno, kar pomeni, da gre za neizterljivo terjatev. Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je dokazno breme na tožniku. Zato tak davčni zavezanec ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve (le) s predložitvijo sklepa o končanju stečajnega postopka, temveč bo moral obstoj terjatve, ki izhaja iz transakcije, ki je predmet DDV, utemeljevati z listinskimi in drugimi primernimi dokazi, kar bo predmet davčnega ugotovitvenega postopka.

Pisno obvestilo kupca o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, je zgolj formalni pogoj, ki ga je določil slovenski zakonodajalec po pooblastilu iz drugega odstavka 90. člena Direktive sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da lahko davčni zavezanec popravi znesek obračunanega DDV, ne pa tudi vsebinski pogoj. Vsebinski pogoj pa je, da je prišlo do znižanja davčne osnove zaradi preklica naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. V obravnavnem primeru ni sporno, da je prišlo do vračila, torej je vsebinski pogoj za zmanjšanje davčne osnove izpolnjen, prav tako pa ni sporno, da je izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.

Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je t

SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V pri

Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana. Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podla