6. člen ZDDV-1

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da mora davčni organ v skladu z načelom gotovosti in predvidljivosti obdavčitve pri odločanju vztrajati pri starem pravnem stališču o obdavčitvi poslov "sale and lease back" kot dvakratnih dobav blaga po 6. členu ZDDV-1, uveljavljenem v času nastanka poslovnega dogodka, čeprav je takšno pravno stališče po stališču novejše sodne prakse materialnopravno nepravilno?

V odločbi FURS je bil toženki odmerjen DDV v višini 1.467.731,32 EUR in ji ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. FURS je toženki v razmerju do C. d. o. o. očital nerazumno in negospodarno ravnanje ter ustvarjenje umetnih pogojev za vračilo DDV. FURS nerazumnosti in negospodarnosti ni očital tožnici ampak le stečajnemu dolžniku. Sploh pa ni nobene podlage za sklepanje toženke, da zaradi obračuna DDV toženki s strani FURS in nepriznanja pravice do odbitka DDV, tožnica ne bi smela obračunati DDV stečajnemu dolžniku. Tožnica kot leasingodajalka je bila dolžna DDV obračunati, ko je bilo blago dobavljeno (6. in 33. člen ZDDV-1).

Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.

Takojšnja prodaja in povratni zakup nepremičnin med istima strankama ne pomenita dveh vzajemnih dobav blaga (ločenih pravnih poslov), ampak enotno finančno transakcijo za povečanje likvidnosti gospodarske družbe, če: gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem leasingu; omenjeni namen pa je izkazan, če prenos nepremičnin ne omogoča finančni instituciji razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica, za kar gre tudi v primeru, če nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je leasingojemalca. Pomembna je torej dejanska možnost uporabe nepremičnin, ne pa zgolj pravni vidik leasingodajalčeve pridobitve lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo. Uresničevanje pravice do odbitka DDV je omejeno samo na dolgovane davke in je ni mogoče razširiti na pomotoma plačani vstopni DDV, tudi ne, če je DDV dolgovan le zato, ker je naveden na računu. Iz tega izhaja, da oproščena transakcija ne daje pravice do odbitka vstopnega DDV, čeprav bi bil davek neupravičeno plačan. Popravek neupravičen

Revizija se dopusti glede vprašanj: − ali predstavlja prenos komunalne infrastrukture (namesto plačila komunalnega prispevka na zemljiščih investitorja) na občino obdavčljiv dogodek, ki ima naravo obdavčljive transakcije v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, in − ali je v primeru, da prenos komunalne infrastrukture predstavlja z DDV obdavčljiv dogodek, občina dolžna plačati investitorju znesek DDV, ki je obračunan na njej izdanih računih v zvezi s tem prenosom.

Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti. ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila.

Prenos lastninske pravice na nepremičnini se v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDDV-1 nedvomno šteje za dobavo blaga.Ker pa formalni prenos lastninske pravice glede na sodno prakso SEU ni pogoj za priznanje odbitka DDV, je treba presoditi, ali je zadevna transakcija kljub temu povzročila prenos pravice do razpolaganja z nepremičnino, kot bi bila revidentka njena lastnica. Revidentka zgolj s pridobitvijo posesti na nepremičnini še ni dobila možnosti razpolaganja z njo. Da bi na podlagi pogodbe pridobila kakšne druge pravice, revidentka ne zatrjuje. V okoliščinah obravnavanega primera bi zato kvečjemu izročitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila ustvarila možnost za prenos pravice, ki je predmet razpolaganja. Od trenutka prejema zemljiškoknjižnega dovolila je torej možnost doseči vpis v zemljiško knjigo izključno v sferi pridobitelja. Revidentka bi šele takrat lahko predlagala (in dosegla) vknjižbo lastninske pravice v svojo korist in posledično razpolagala z nepremičnino (jo obremenila, odsvojila ipd.). Plačilo kupnine in zatrjevana posest na možnost razpolaganja v obravnavanem primeru ne vplivata.

Tožnika sta v upravnem postopku predložila prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da sta plačala DDV, zato sodišče, glede na citiran davčni predpis, meni, da je iz vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen).

Vrhovno sodišče redno pritrjuje stališčem sodišč nižje stopnje, da so ugovori leasingojemalcev, oprti na prvi odstavek 526. člen OZ proti zahtevkom leasingodajalcev na plačilo obrokov, ki so zapadli do razdrtja pogodbe, neutemeljeni.

Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1). Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.

Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem. Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1. Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1 (65. člen tega zakona). Uporaba določb 63. in 65. člena na ZDDV-1 v izpodbijani sodbi pomeni, da nas

Prodaja plovil brez promocije ne bi bila mogoča ali pa bi bila bistveno otežena, zato imajo promocijski stroški neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca. Dejavnosti promocije, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je ta dejansko namenjena omogočanju oziroma pospeševanju nadaljnje prodaje, tako ni mogoče šteti kot samostojno dejavnost v smislu 66. člena ZDDV-1, ampak kot dejavnost, ki jo zavezanec (prodajalec) izvaja kot del svoje gospodarske dejavnosti nadaljnje prodaje plovil. Za obstoj zlorabe na davčnem področju po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Pri ugotavljanju dobička se upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v i

Z navedbami o napačno ugotovljeni dejanski rabi nepremičnin želi revidentka izpodbiti dejansko ugotovitev davčnih organov in sodišča prve stopnje, da se stavbe oziroma objekti v naravi nahajajo na vseh petih nepremičninah, ki so bile predmet dobave, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ker so bile glede na ugotovljeno dejansko stanje vse nepremičnine, ki so bile predmet dobave, pozidana stavbna zemljišča, na katerih stoji objekt, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo obravnavano dobavo kot dobavo po 7. točki 44. člena ZDDV-1. Ker obveznost obračuna DDV ni nastala, revidentka ni pridobila pravice do odbitka vstopnega DDV (prvi odstavek 62. člena ZDDV-1) in ga zato tudi ni bila upravičena odbijati (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).

Stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic so vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV, zato tožnik ne more zahtevati povrnitve DDV od toženca.

Pogodbi o finančnem lizingu sta z vidika klasičnih pogodb o finančnem lizingu nepremičnin neobičajni v nekaterih značilnostih, ki jih tudi navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik in kar bi lahko vplivalo na (drugačno) pravno kvalifikacijo teh pogodb in s tem posledično na obdavčitev transakcij. Načeloma je treba take transakcije šteti za opravljanje storitev, vendar pa iz sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015 izhaja, da je treba takšne transakcije obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga.

Glede na objektivne okoliščine posla kot celote ter glede na dejanski namen strank, razviden iz dokumenta „leasing application“ z dne 29. 6. 2010, v danem primeru dejansko ni šlo za sklenitev leasing pogodb za nepremičnine, marveč je bil namen strank izogibanje oz. zloraba predpisov. Posle je potrebno presojati po dejanski, ekonomski vsebini in glede na dejanski namen strank, ne pa glede na poimenovanje, ki so ga poslovnemu razmerju dale pogodbene stranke (v konkretnem primeru leasing pogodbe). Če se ugotovi izogibanje ali zloraba davčnih ali drugih predpisov se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju davčnih razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Upošteva se dejanska gospodarska (ekonomska) vsebina poslov. Davčni organ naj zato v ponovnem postopku ob upoštevanju predhodno navedenega ponovno ovrednoti in presodi predmetne posle tožnika kot celote.

Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kaj pri Pogodbah o finančnem leasingu nepremičnin, št. 2424/07 in št. 2507/07, predstavlja davčno osnovo za obdavčitev z DDV in DPN (le vrednost zemljišča – pogodba, št. 2424/07) in zemljišča s staro stanovanjsko hišo (pogodba, št. 2507/07) ali pa tudi vrednost bodočega, še neobstoječega novozgrajenega objekta), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP , saj je izpodbijana sodba nejasna do te mere, da je mogoče posamezne razloge v izpodbijani sodbi razumeti kot same s seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje namreč hkrati razlaga, zakaj oziroma kdaj se pri gradnjah objektov obračuna DDV, nakar v isti točki (16. točki izpodbijane sodbe) navaja, da je šlo za finančni leasing stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja, in za finančni leasing že zgrajene (stare) stanovanjske hiše z garažo. S tem ni jasno, kaj je predmet obdavčitve. Revident v revizijskem postopku ugovarja le, da naj bi bila dana izjava v zvezi s poslom nakupa nepremičnine od družbe A., d. o. o., ne navaja pa, da naj bi bila dana izjava tudi v zve

Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Razlogi, zaradi katerih tožnik navedene pravice nima, izhajajo iz namena omenjene zakonske določbe v povezavi s sodbami SEU, ki se nanašajo na načelo nevtralnosti in z njim povezano nevarnostjo izgube davčnih prihodkov. V konkretni zadevi bi v primeru, če bi tožniku bila odobrena pravica do popravka odbitka izstopnega DDV prišlo do izgube davčnih prihodkov in ne bi bilo zagotovljeno načelo nevtralnosti. To izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, saj ni sporno, da prejemnik spornih računov ni zmanjšal odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal od navedenih računov.

V skladu s 6. členom ZDDV-1 se za dobavo blaga šteje dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga (leasing) za določeno obdobje ali pogodbe o prodaji z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastninska pravica prenese najpozneje ob poplačilu zadnjega obroka. Obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV je opredeljena v 32. členu ZDDV-1. Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati denar od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je bilo plačilo odloženo, kar izhaja iz 30. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o DDV. Na podlagi 33. člena ZDDV-1 nastane obdavčljiv dogodek in obveznost plačila DDV, ko je blago dobavljeno ali storitev opravljena.

V predmetni zadevi gre za nakup nepremičnin, torej za dobave, ki so sicer oproščene plačila DDV (44. člen ZDDV-1), pri čemer pa se lahko davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena ZDDV-1, dogovori z najemnikom, leasingodajalcem oz. kupcem nepremičnine, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi sicer morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV. Navedena izjava mora biti podana davčnemu uradu še pred opravljeno dobavo. Kupec in prodajalec predmetnih nepremičnin sta davčnemu organu podala izjavo, na podlagi katere je bil na računih zaračunan 20 % DDV od nepremičnin. Vendar pa mora davčni zavezanec, ki uveljavlja davčne ugodnosti po navedeni določbi, izkazati vse zakonske pogoje. Tako mora izkazati tudi, da bo kupljene nepremičnine uporabljal za namene transakcij, ki so obdavčene z DDV.