VDSS Sodba Pdp 632/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači od bruto zneskov, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila od naslednjih bruto zneskov:

- 9,85 EUR za februar 2015;

- 26,11 EUR za marec 2015;

- 15,43 EUR za april 2015;

- 22,55 EUR za maj 2015;

- 20,99 EUR za junij 2015;

- 20,77 EUR za julij 2015;

- 17,80 EUR za avgust 2015;

- 25,51 EUR za september 2015;

- 18,22 EUR za oktober 2015;

- 18,93 EUR za november 2015;

- 18,93 EUR za januar 2016;

- 18,93 EUR za februar 2016;

- 25,27 EUR za marec 2016;

- 20,68 EUR za april 2016;

- 10,34 EUR za maj 2016;

- 16,37 EUR za junij 2016;

- 15,51 EUR za julij 2016;

- 19,53 EUR za avgust 2016 in

- 19,53 EUR za september 2016

ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 10. 2016 do 4. 4. 2018 obračunavati dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto tožnikove delovne dobe do 30. 6. 2007 in v višini 0,6 % za vsako leto od 1. 7. 2007 dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 295,72 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške pa krije sama."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 194,79 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko v plači v višini, kot izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe, od teh bruto zneskov za tožnika odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka sodbe), za obdobje od 1. 10. 2016 do 4. 4. 2018 mu obračunati dodatek za na delovno dobo in sicer v višini 0,5 % za vsako leto do 30. 6. 2007 in v višini 0,6 % za vsako leto od 1. 7. 2007 dalje (točka II izreka sodbe). V točki III izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo, kar je zahteval tožnik več ali drugače in sicer, da mu tožena stranka obračuna dodatek za delovno dobo na zahtevan način za čas po 4. 4. 2018, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih bruto zneskov in plačilo zakonskih zamudnih obresti mesečno pred vsakim 19. dnem v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila. S sklepom je v točki IV, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je tožena stranka posegla v pravico do dodatka na delovno dobo tožnika in ga prikrajšala pri plači. V točki V pa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper ugodilni del sodbe (točki I in II izreka ter zoper odločitev v točki V, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, skupaj s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določb 129. člena ZDR in 129. člena ZDR-1 zaključilo, da sta kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo nedopustno skrajšali dobo delavčeve zaposlitve, za katero se priznavata dodatek za delovno dobo, saj za takšno zožitev pravic ni podlage v zakonu. Napačen je zaključek, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše kot jih določa zakon. Iz besedila 4. člena ZKolP jasno izhaja, da gre zgolj za načelno pravilo, od katerega pa se lahko odstopa, kadar ZDR določa drugače. Iz določbe 222. člena ZDR-1 izhaja, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatke za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. To pomeni, da se lahko dodatek za skupno delovno dobo zniža, ali pa spremeni dodatek za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. ZDR-1 tako omogoča drugačne določbe v zvezi z dodatkom za delovno dobo, torej tudi manj ugodne, v nasprotju z ZDR, ki je določal, da se s kolektivno pogodbo sprejmejo le ugodnejše določbe v zvezi z dodatkom za delovno dobo. Številne kolektivne pogodbe in med njimi tudi Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo, so izvedle prehod na koncept upoštevanja delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Glede na dejstvo, da zakonodajalec višine dodatka v 129. členu ZDR-1 ni določil, ampak je z izvršilno klavzulo naložil socialnim partnerjem, da višino določijo v kolektivni pogodbi, gre za izrecno zakonsko pravico socialnih partnerjev, da višino dodatka določijo avtonomno, zato sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti volje strank in je odločitev sodišča v nasprotju s kolektivno pogodbo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je bilo posledično napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

3Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. V celoti se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6Tožnik je s tožbo zahteval, da mu tožena stranka obračuna dodatek za delovno dobo od 1. 2. 2015 dalje in sicer za vsako leto do 30. 6. 2007 v višini 0,5 % in za vsako leto od 1. 7. 2007 dalje v višini 0,6 %. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 11. 1. 1982 do 23. 5. 1985, nato je bil devet let zaposlen pri drugem delodajalcu, ponovno pa je s toženo stranko sklenil delovno razmerje 1. 3. 1995 in pri njej je zaposlen še danes. Tožena stranka mu je po sprejemu nove Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (KPD KI, Ur. l. RS, št. 6/2015) začela izplačevati le dodatek za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in ne več dodatka za skupno delovno dobo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je takšen način obračunavanja dodatka za delovno dobo napačen. ZDR-1 v 1. odstavku 129. člena določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, v 2. odstavku pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZDR. Tako je 1. odstavek 129. člena ZDR-1 možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. V kolikor bi zakonodajalec menil, da je delavec upravičen zgolj do dodatka za delovno dobo, ki jo je dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. To izhaja tudi iz določbe 3. odstavka 75. člena ZDR-1 (enako tudi 3. odstavek 73. člena ZDR), kjer je izrecno zapisano, da se upošteva delovna doba pri obeh delodajalcih. Nadalje to izhaja iz določbe 1. odstavka 92. člena ZDR-1 (enako 90.a člen ZDR), kjer je znova določeno, da se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. V 94. in 108. členu ZDR-1 je uporabljen izraz zaposlitve pri delodajalcu, pri čemer je v obeh členih tudi izrecno določeno, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih (enako 92. in 109. člen ZDR). S kolektivno pogodbo se lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od tistih določenih z zakonom (2. odstavek 9. člena ZDR-1 in 4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah - ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in naslednji) in le izjemoma se lahko, če tako določa ZDR-1, s kolektivno pogodbo za delavce določi drugačen obseg pravic, in sicer v primerih iz 33., 54., 59., 94., 120., 132., 144., 158., 172. in 222. člena ZDR-1 (3. odstavek 9. člena ZDR-1). Ker prehodna določba 222. člena ZDR-1 določa, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če s kolektivno pogodbo dejavnosti ni določeno drugače, je že na podlagi jezikovne razlage te določbe možen edini zaključek, da je s kolektivno pogodbo mogoče le določiti nižjo višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe. To je skladno tudi z določbo 2. odstavka 129. člena ZDR-1, ki prepušča kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti le določitev višine dodatka, zaradi tega je potrebno 48. člen KPD KI razumeti tako, da se nanaša le na višino dodatka in ne skrajšuje delovne dobe. Zaradi navedenega je odločilo, kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe.

7Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sicer s sodbo opr. št. VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018. V tej zadevi, ki je podobna obravnavani zadevi, je bila dopuščena revizija tožene stranke zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 935/2017 z dne 1. 2. 2018, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1323/2016 z dne 21. 9. 2017. Reviziji je bilo ugodeno, sodba sodišča druge stopnje pa je bila spremenjena tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za delovno dobo od februarja 2015 dalje zavrne, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter revizijske stroške.

8Po stališču Vrhovnega sodišča RS v navedeni sodbi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 222. členu določa, da delavci ohranijo obstoječi dodatek za delovno dobo, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. ZDR-1 torej ne govori le o višjem dodatku, ampak o drugačni ureditvi (višine) dodatka. Ureditev izračuna dodatka ne more predstavljati le višine dodatka, temveč je lahko pri tem v skladu z načelom (kolektivne) avtonomije strank predmet dogovora tudi upoštevana doba. Ta je bila s kolektivno pogodbo določena kot delovna doba pri zadnjem delodajalcu, vendar z višjim odmernim odstotkom 0,6 % za vsako leto. Določba 129. člena ZDR-1 je pomensko odprta in ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo, kar izhaja iz zakonodajnega predloga ZDR-1 (Poročevalec DZ RS, EVA št. 2010-2611-0064), iz komentarja k 129. členu ZDR-1 izhaja, da je zakonodajalec predvidel, da bodo tako pogoji za pridobitev pravice kot tudi sama višina določeni v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti. Tako je strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Ob predstavljeni ureditvi zakon razen samega priznanja pravice do dodatka za delovno dobo ne opredeli niti pogojev (dolžine in načina upoštevanja delovne dobe) niti višine v smislu odmernega odstotka, zato je jasno, da je oboje stvar kolektivnega dogovarjanja. Prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da se pri dodatku na delovno dobo vedno upošteva vsa delovna doba, ne glede na to, pri katerem delodajalcu je dosežena. Določbi 9. in 22. člena ZDR-1 je treba glede na navedeno razlagati tako, da sta predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina in način upoštevanja delovne dobe kot odmerni odstotek, saj oboje ustreza zakonskemu pojmu "višina dodatka" iz 129. člena ZDR-1. Dodatek za delovno dobo se na podlagi 48. člena kolektivne pogodbe prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

9Pritožbeno sodišče je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, predstavljeno v prejšnji točki obrazložitve, ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena, saj odločitev v izpodbijanem delu temelji na zmotni uporabi materialnega prava, zato je skladno z določbo četrte alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v točkah I in II zavrnilo.

10Posledično je, glede na spremenjeni uspeh strank v sporu, pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka. Potrebni stroški skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) so: nagrada za odgovor na tožbo 200 točk, odsotnost iz pisarne za 2 uri - 40 točk (6/4 čl. OT), zastopanje na naroku (tar. št. 15/3) 200 točk) materialni stroški (11. člen OT) 2 % in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 251,32 EUR, poleg tega pa je tožnik dolžan toženi stranki povrniti tudi stroške kilometrine za pristop na narok v višini 44,40 EUR. Glede na to, da ima Odvetniška pisarna A. sedež v Ljubljani, odvetnik ni upravičen do potnih stroškov iz Novega mesta v Ljubljano in nazaj.

11Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške in sicer nagrado za pritožbo (tar. št. 15/4) - 250 točk, materialni stroški po 11. členu OT - 2 %, DDV v višini 22 % , kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 142,79 EUR, poleg tega pa še takso za pritožbo v višini 52,00 EUR.