132. člen ZDR-1

Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačo za mesec marec 2022, ker naj bi se tožnikova zadnja mesečna plača nanašala na čas od 14. 2. 2022 do 14. 3. 2022. Določba prvega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti osnovo za izračun odpravnine ne veže na zadnji mesec dela javnega uslužbenca, temveč na zadnjo mesečno plačo, pri čemer te določbe ni mogoče razlagati tako, da se pojem "zadnja mesečna plača" nanaša na seštevek plače enega in drugega meseca, za kar se zavzema tožnik.

Okoliščine konkretnega primera niso utemeljevale izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega sredstva in najstrožjega ukrepa za sankcioniranje kršitev iz delovnega razmerja. Okoliščine tožnikove kršitve ne zadostijo presoji, da pogodbeni stranki ne bi mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka bi morala glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep.

Objekt kazenskopravnega varstva po 196. členu KZ-1 so namreč temeljne pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja, med njih spada tudi pravica do regresa za letni dopust, ki v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) zapade v plačilo vsako leto 1. 7. oziroma izjemoma najkasneje 1. 11. Storilec kaznivega dejanja tako krši pravico delavca v skladu z delovnopravnimi predpisi, kar glede na časovno opredelitev kaznivega dejanja pomeni, da jo je v tem času kršil v obdobju najmanj dveh let.

Za presojo, da odpoved ni zakonita, zadošča, da delodajalec tako opredeljenega razloga ne dokaže; ne zahteva se, da bi moral delavec zatrjevati in/ali dokazati, da je bila odpoved podana iz drugega neutemeljenega odpovednega razloga (90. člena ZDR-1). Ne le upoštevaje pomen izrazov, ki ga določa kolektivna pogodba, ampak tudi sicer jezikovna (in namenska) razlaga potrjujeta tolmačenje, da gre pri delovni dobi pri zadnjem delodajalcu (samo) za delovno dobo, ki jo delavec dopolni (doseže) pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da zakonske zamudne obresti tečejo od 19. 11. 2016 dalje, glede na to, da tožnik 4. 10. 2016, ko se je prvič upokojil pri toženi stranki, še ni dopolnil pet let dela pri toženi stranki, kar kot pogoj izrecno določa prvi odstavek 132. člena ZDR-1. Ob drugi upokojitvi 10. 4. 2019 pa je tožnik izpolnil pogoje po prvem odstavku 132. člena ZDR-1, zato mu je bila tožena stranka dolžna izplačati odpravnino in ker mu je ni izplačala, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pa tečejo od 10. 4. 2019 in ne od 19. 11. 2016 dalje, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, ko je odpravnina določena za primer razrešitve, katere posledica je prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne gre za odpravnino niti po določbi šestega odstavka 108. člena ZDR-1, saj tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga ali zaradi razloga nesposobnosti, prav tako pa tudi ne gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve (prvi odstavek 132. člena ZDR‑1). V teh primerih zakon določa, da se odpravnina izplača ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker dospelost ni določena, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe civilnega prava in na podlagi 2. odstavka 299. člena OZ pravilno štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele s tožnikovim opominom za plačilo. Enako velja tudi za plačilo nadomestila iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta.

Določilo 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v RS drugače kot ZDR-1 ureja le višino odpravnine ob upokojitvi, ne pa tudi pogoja za pridobitev te pravice, kar izhaja že iz samega besedila citiranega člena Aneksa. Ker ZJU nima posebnih določb glede odpravnine ob upokojitvi, je po pravilnem stališču pritožbe glede pogoja za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi treba upoštevati določbo prvega odstavka 132. člena ZDR‑1, po kateri je delodajalec v primeru, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, dolžan izplačati odpravnino ob upokojitvi delavcu, ki je bil ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji. Ker je bila tožnica ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlena le dobri dve leti (od 1. 9. 2017 do 30. 12. 2019), tega pogoja ne izpolnjuje in do vtoževane odpravnine ni upravičena.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločba o izvolitvi v naziv pri eni univerzi učinkuje erga omnes na način, da bi visokošolski učitelj imel priznan takšen naziv tudi pri ostalih univerzah. V zakonu ni podlage za takšno stališče, ravno nasprotno, posameznik mora določen naziv visokošolskega učitelja pridobiti pri vsaki od univerz, in sicer v skladu z merili in postopkom, ki veljajo glede na njen statut za to univerzo.

Iz zakonske določbe prvega odstavka 132. člena ZDR-1 in sodne prakse jasno izhaja, da način prenehanja delovnega razmerja z vidika upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi ni bistven. Tako ni podlage, da bi delavcu, ki mu delovno razmerje preneha po zakonu (oziroma ker mu je kot sodniku bila izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije po sklepih disciplinskega sodišča), odrekali pravico do odpravnine ob upokojitvi zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (sodniške funkcije). Z vidika upravičenosti do te odpravnine sta določena (le) dva pogoja, da delavcu (sodniku) delovno razmerje (sodniška funkcija) preneha in da se naslednjega dne upokoji. Ta dva pogoja pa sta v primeru toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi izpolnjena.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi, ker je tožnik izpolnil pogoje, ki jih določa ZDR-1 v 132. členu. Ni pomembno, na kakšen način oziroma na kakšni podlagi je delavcu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, bistveno je, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala in da se je upokojil takoj po prenehanju delovnega razmerja ter da med statusom zaposlenega in statusom upokojenca ni bilo nobene časovne prekinitve.

Z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, sodišče ne krši določb materialnega zakona. Oškodovanec je po prenehanju delovnega razmerja ostal zavarovan na drugi podlagi. To pomeni, da delovnopravna obveznost plačila odpravnine ob upokojitvi iz 132. člena ZDR-1 za delodajalca ni nastala.

Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v spornem obdobju, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve, je upravičen na podlagi prvega odstavka 132. člena ZDR-1 do odpravnine ob upokojitvi v višini dveh povprečnih plač v RS za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

Ključno dejstvo spora (za presojo veljavne sklenitve sporazuma zaradi tožničinega sklicevanja na prisilo, zmoto, prevaro) je, da je tožnica sama dala pobudo za sklenitev sporazuma, česar v pritožbi niti ne zanika.

Z dnem 1. 1. 2016 ni prišlo le do dejanskega prenosa, temveč tudi do pravnega prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. V primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Glede na zakonsko ureditev in sodno prakso SEU odpovedi pogodb o zaposlitvi delodajalca prenosnika niso bile potrebne in so zato brez pravnega učinka. S 1. 1. 2016 so pravice in obveznosti delavcev voznikov iz delovnih razmerij prešle direktno na novega prevzemnika, tj. na toženo stranko. Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem. Ker je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. 1. 2016, ko je že bil prevzet k novemu delodajalcu, ta odpoved nima pravnega učinka. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sedmi odstavek 75. člena ZDR-1 o tožnikovi odklonitvi prehoda in dejanskega opravljanja dela pri toženi stra

Pravno podlago tega spora predstavljajo zlasti prvi in tretji odstavek 190. člena ter 193. člen OZ. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Tudi procesno pobotanje se opravi za nazaj in učinkuje od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Čeprav je ZDR v 166. členu uporabljal izraz "odškodnina", ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že zavzelo stališče in takrat veljavni 166. člen ZDR razlagalo tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega stališča niso relevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o neobstoju njene krivde.

Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo razlike iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1, saj je dopustno direktno sodno varstvo. Ker je tožnica minimalne pogoje za starostno upokojitev pridobila 30. 12. 2016 in ji je s tem dnem prenehalo tudi delovno razmerje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 179. člena ZUJF in je upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece.

V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je delovno mesto čistilka prostorov, na katerega je razporejena tožnica, po Kolektivni pogodbi grafične dejavnosti uvrščeno v I. a tarifni razred, kar pomeni 156 točk na uro. Nadalje je bilo v istem členu dogovorjeno, da tožnici pripada dodatek za delovno dobo, ki znaša 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, in da ji pripadajo nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki skladno z določili kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino navedenega člena pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da tožnici pripada odpravnina ob upokojitvi v skladu s Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, saj sta se za uporabo slednje pri določitvi osebnih prejemkov tožnice (med katere sodi tudi odpravnina ob upokojitvi) pravdni stranki izrecno dogovorili.

Ker ne obstajajo pogoji za dopustitev iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog kot neutemeljen zavrnilo.

Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog. Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odl