59. člen ZDR-1

Razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka.

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Pritožba sicer poudarja razlike med delom tožnika po IPS modelu poslovanja in poznejšim agencijskim delom, vendar te razlike ne omajejo bistvene ugotovitve: tožnik je ves čas osebno opravljal isto delo, na istem kontejnerskem terminalu, z istimi sredstvi druge toženke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po navodilih, ki so bila neposredno povezana z izvajanjem delovnega procesa druge toženke in pod njenim nadzorom, IPS model in agencijsko delo pa sta bila zlorabljena, saj sta prikrivala delovno razmerje. Zato je pravilno ugotovilo, da je bila v vsem tem obdobju dejanska delodajalka tožnika druga toženka.

Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da je prva toženka izpolnjevala predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju upor

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive. Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S spora

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive. Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pr

V skladu z jasno in ustaljeno sodno prakso je v danem primeru določba šestega odstavka 62. člana ZDR-1 in s tem subsidiarna odgovornost toženke presežena ter izenačena z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Poslovni model toženke z družbo A. je pomenil obid zakona, ki ne kaže le navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, ampak kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke na škodo delavcev družbe A., pri čemer je tožnik na tak način delal od leta 2014 do 2019, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela. Če je tak poslovni model sodno ugotovljen, je njegove posledice možno sanirati le na način, da odgovornost toženke ni le klasično odškodninska, temveč je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Tožnik je v zvezi z višino tožbenega zahtevka podal ključne trditve, ki so tudi dovolj določne. Tožnik je prav tako predložil dokaze, ki jih je imel na voljo, predlagal postavitev izvedenca finančne stroke ter predložitev dokazov s strani toženke. Upoštevati je treba, da mu vsi podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja niti niso mogli biti znani, saj s tože

ZDR-1 v šestem odstavku 62. člena res določa, da uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, odgovarja subsidiarno. Vendar pa je, upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost druge toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

Če je treba v primeru zlorabe pri t. i. dejanskem delovnem razmerju dati prednost dejstvom pred formalnopravno pogodbeno ureditvijo, enako velja tudi za dejansko tristransko razmerje, ki je po vsebini posredovanje delavcev uporabniku. V sodbi št. C‑411/23 z dne 24. 10. 2024 je sodišče EU (SEU) odločilo, da je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104/ES razlagati tako, da se ta uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne more uveljaviti prikrajšanja pri plačilu za delo, ko je bil zaposlen pri prvi in drugi toženki, dejansko pa je delo opravljal pri tretji toženki, na podlagi določb ZDR-1 o posredovanju delavcev, ker se je v podobnih individualnih delovnih sporih drugih IPS ugotovilo, da so bili delavci le formalno zaposleni pri IPS, dejansko pa pri tretji toženki in je bila ta v razm

Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodaja

Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega. Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.

ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo plače s potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust in trinajstimi plačami zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi do vložitve tožbe, ali vsaj do prenehanja prejšnjega delodajalca zaradi stečaja od njega zahteval pravice, kot bi mu šle po toženkini kolektivni pogodbi. Zahtevek, ki ga je tožnik postavil, je čisti denarni zahtevek, ki se ne nanaša na bivšega delodajalca, ampak na toženko, ki je bila tožnikov dejanski delodajalec in ki je dolžna tožniku sanirati nastali položaj.

Dejstvo, da je tožniku delovno razmerje z dnem 15. 5. 2015 prenehalo na podlagi sporazuma, še ne pomeni, da (zaradi zlorabe in dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki) ne bi mogel uveljavljati zahtevkov zoper drugo toženko za čas do prenehanja dejanskega delovnega razmerja pri njej, vendar bi slednje, ker temeljijo na trditvah o obstoju dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki, moral uveljavljati pravočasno, torej v tridesetih dneh od dneva dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri drugo toženki. Tudi v takšni situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ni mogoče obiti zakonskega roka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu.

Reparacijski tožbeni zahtevek tožnika za čas sklenjenega delovnega razmerja s tretjo toženko ni utemeljen zaradi ugovora zastaranja (202. člen ZDR-1), ki ga je podala druga toženka. Tožba je bila vložena dne 5. 10. 2019, kar pomeni, da so zastarale terjatve tožnika, ki so zapadle do 4. 10. 2014 (in ne do 5. 10. 2014, kot je navedlo sodišče prve stopnje).

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre pri izvajanju pretovornih storitev na avtomobilskem terminalu druge toženke za nekoliko drugačen delovni proces kot sicer v istovrstnih delovnih sporih, pri čemer je preveliko težo pripisalo ugotovljenim dejstvom, da so delavci opravljali delo z delovnimi sredstvi zunanjega pogodbenega partnerja in da je bila vloga odgovorne osebe zunanjega pogodbenega partnerja drugačna, in sicer je ta odgovorna oseba prejela navodila o premiku vozil od delavca druge toženke in nato poskrbela, da so jih delavci prve toženke izvršili. Navedeni dejstvi še ne pomenita, da ni šlo za prikrito posredovanje delavcev. Za izvajanje (pretovornih) storitve bi šlo namreč le, če bi prva toženka sama preko svojih delavcev organizirala in vodila delo.

Pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, ni imela bistvenih elementov podjema oziroma podizvajalske pogodbe. Prva toženka ni prejela naročila za opravo storitve prekladanja ali npr. prevoza točno določene količine avtomobilov, ampak je druga toženka od nje zahtevala za naslednji dan točno število delavcev posameznega profila, zato je bil predmet pogodbe zagotovitev delovne sile in ne izvajanje del. Prav tako je sama organizirala delovni proces na terminalu in ne prva toženka, ki bi ga kot podizvajalec vsekakor organizirala sama. Poleg tega je druga toženka tudi sama izbirala delavce, ki so delo pri njej opravljali. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je prva toženka po vsebini dejansko opravljala dejavnost zagotavljanja dela tožnika drugi toženki, čeprav za to dejavnost ni izpolnjevala zakonsko določenih pogojev.

Ker je tožena stranka organizirala delo na terminalu, delo nadzorovala tako glede izvedbe dela, kot tudi varnosti in zdravja pri delu, prav tako pa je vsakega posameznega delavca IPS podjetij preizkusila, preden je začel opravljati delo, in je na ta način delavce izbirala, je utemeljen zaključek, da so formalni delodajalci pokojnega tožnika kot IPS podjetja po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela pokojnega tožnika toženi stranki, čeprav pogojev za to dejavnost po ZDR-1 in ZUTD ne izpolnjujejo. Ob tej ugotovitvi je sodišče, skladno s stališčem VSRS v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, da je potrebno te delavce obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja delovne sile uporabniku tudi, če ni registriran za to dejavnost, in jim zagotavljati vse pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabniku, štelo, da je bil tudi pokojni tožnik agencijski delavec.