4. člen ZKolP

Za presojo, da odpoved ni zakonita, zadošča, da delodajalec tako opredeljenega razloga ne dokaže; ne zahteva se, da bi moral delavec zatrjevati in/ali dokazati, da je bila odpoved podana iz drugega neutemeljenega odpovednega razloga (90. člena ZDR-1). Ne le upoštevaje pomen izrazov, ki ga določa kolektivna pogodba, ampak tudi sicer jezikovna (in namenska) razlaga potrjujeta tolmačenje, da gre pri delovni dobi pri zadnjem delodajalcu (samo) za delovno dobo, ki jo delavec dopolni (doseže) pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo.

Določbi 9. in 22. člena ZDR-1 je treba razlagati tako, da sta predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina in način upoštevanja delovne dobe kot odmerni odstotek, saj oboje ustreza zakonskemu pojmu "višina dodatka" iz 129. člena ZDR-1. Dodatek za delovno dobo se na podlagi 48. člena kolektivne pogodbe prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

ZSPJS je z dnem uveljavitve (1. 8. 2008) posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju tako, da je razveljavil tiste določbe zakonov in predpisov, ki določajo plačo, s tem pa tudi višino dodatka za stalnost. Zato ne drži pritožbena navedba, da je v spornem primeru uporabljiv le prvi odstavek 98.f člena ZObr.

Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.

ZDR-1 dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višine dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava dodatek. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tistega dela 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.

KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, ampak jo določa 52. člen ZSPJS, kjer je določeno, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Zato pritožba napačno navaja, da je višina dodatka za stalnost, določena s KPJS, v nasprotju z določbo 4. člena ZKolP, ker naj bi bila v KPJS višina dodatka za stalnost manj ugodna od višine, ki je določena z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju, saj je takšne določbe razveljavil, kar se nanaša tudi na višino dodatka za stalnost. Določbe področnih zakonov tako veljajo le v delu, ki se nanašajo na določitev pogojev za priznanje pravice do dodatka, ne pa tudi višine. Ta je sedaj enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.

Pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1 oziroma določajo manj pravic kot zakon. Med te ne spada določba podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), ki v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 in 4. členom ZKolP določa za starejše delavce ugodnejšo zaščito pred odpovedjo. V 114. členu PKP je določeno, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Tožnik je bil izvzet iz posebnega varstva pred odpovedjo po določbi 114. člena ZDR-1, ne pa po določbi 114. člena PKP, ki je v času sporne odpovedi še vedno veljala. S tožnikovega vidika dol

Ker sta se revident in pri njemu organiziran sindikat v okviru pogodbene avtonomije dogovorila za ugodnejše odpravnine le delavcem, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in ob upokojitvi), je zmotna presoja, da je do nje upravičena tudi tožnica, ki je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Zmotno je pritožbeno stališče tožnika, da višina izhodiščne plače kot eden izmed elementov osnovne plače ne more biti predmet kolektivnega dogovarjanja med toženo stranko in reprezentativnima sindikatoma tehničnega osebja pri toženi stranki. Reprezentativna sindikata sta s toženo stranko sklenila dogovor o 20 % znižanju izhodiščne vrednosti plače. Takšen dogovor ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe in je dopusten. Dogovor je po svoji naravi kolektivna pogodba, saj njegova vsebina ustreza opredelitvi kolektivne pogodbe iz drugega odstavka 3. člena ZKolP. V 4. členu ZKolP je določena omejitev avtonomije pogodbenih strank, po kateri lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko ZDR določa drugače. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče tožnika, da tožena stranka ni mogla v dogovoru z reprezentativnima sindikatoma znižati zneska izhodiščne plače. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje, ko je veljal dogovor o znižanju izhodiščne plače, ni utemeljen. Neutemeljen je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo razlike med plačo, ki jo je prejel

Tožena stranka je tožniku od plače odvzela določen denarni znesek (za kazen avstrijske cestnine). Ker tožnik pisnega soglasja za pobot ni dal, je bil vtoževani znesek tožniku neupravičeno odtrgan od plače. Delavec je upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. V konkretni zadevi je bilo tožniku nadurno delo odrejeno. Tožnik je namreč opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in brez dvoma tudi časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Podjetniška kolektivna pogodba sicer lahko določa širši obseg pravic kot zakon, vendar pri tem ne sme diskriminirati delavcev (na primer glede na članstvo v sindikatu). Diskriminatorna je določba o dodatnem dnevu letnega dopusta za člane sindikata (saj članstvo v sindikatu ne pomeni fizične ali psihične obremenitve, ki bi opravičevala več dni dopusta). Tožnik je bil kot nečlan sindikata diskriminiran in je posledično upravičen do enakega števila dni letnega dopusta, kot bi jih imel, če bi bil član sindikata.

Podjetniška kolektivna pogodba sicer lahko določa širši obseg pravic kot zakon, vendar pri tem ne sme diskriminirati delavcev (na primer glede na članstvo v sindikatu). Diskriminatorna je določba o dodatnem dnevu letnega dopusta za člane sindikata (saj članstvo v sindikatu ne pomeni fizične ali psihične obremenitve, ki bi opravičevala več dni dopusta), tožnik je bil kot nečlan sindikata diskriminiran in je posledično upravičen do enakega števila dni letnega dopusta, kot bi jih imel, če bi bil član sindikata.