222. člen ZDR-1

Določilo 222. člena ZDR-1 je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1. ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka za delovno dobo in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V primerih, ko delodajalca nobena kolektivna pogodba neposredno ne zavezuje, mora delodajalec višino in obdobje zajema dodatka na delovno dobo določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu, stranki pa ga lahko določita tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pri določitvi odstotka dodatka in obdobja, za katerega se dodatek obračuna, pa je pri tem potrebno upoštevati najbolj primerno kolektivno pogodbo glede na dejavnost delodajalca.

Ker je tožnica s toženko sklenila (prvo) pogodbo o zaposlitvi dne 28. 2. 2014, torej že po uveljavitvi ZDR-1, je tako upravičena do dodatka za delovno dobo na podlagi določil 129. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo; višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

V skladu s splošnim načelom omejitve avtonomije pogodbenih strank, kot ga določa drugi odstavek 9. člena ZDR-1, se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, ne morejo pa se te pravice določiti manj ugodno, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev, je tudi določba 222. člena ZDR-1, s tem da je v samem 222. členu ZDR-1 možnost takšne, drugačne ureditve omejena le na kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Navedeno pa pomeni, da prehodna določba 222. člena ZDR-1 strankam kolektivne pogodbe dejavnosti omogoča, da se dogovorijo, da se dodatek za delovno dobo prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. S tem, ko je tožnik čistil ostružke v stružnici v času delovanja stroja, je vsekakor povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka in je opustitev dolžne skrbnosti tožnika vplivala na nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlj

Prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da delavcu dodatek na delovno dobo vedno pripada za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. Določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 (oziroma tudi kasnejšim 2. členom ZDR-1A) se ne nanaša zgolj na višino dodatka, temveč tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna. Na drugačno razlago ne moreta vplivati določbi 75. člena ZDR-1 in 92. člena ZDR-1.

Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev in s tem odstop od načela in favoren, je tudi določba 222. člena ZDR-1, s tem da je v samem 222. členu ZDR-1 možnost takšne, drugačne ureditve omejena le na kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

Določbi 9. in 22. člena ZDR-1 je treba razlagati tako, da sta predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina in način upoštevanja delovne dobe kot odmerni odstotek, saj oboje ustreza zakonskemu pojmu "višina dodatka" iz 129. člena ZDR-1. Dodatek za delovno dobo se na podlagi 48. člena kolektivne pogodbe prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

ZDR-1 v prvem odstavku 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZDR. Tako je prvi odstavek 129. člena ZDR-1 možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. V kolikor bi zakonodajalec menil, da je delavec upravičen zgolj do dodatka za delovno dobo, ki jo je dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno.

Revizija se dopusti glede vprašanj: – ali se prvi odstavek 129. člena ZDR-1 lahko razlaga tako, da delavcu pripada dodatek za vso delovno dobo pri dosedanjih delodajalcih; – ali se določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 nanaša na višino ali tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna; – ali se res ne upošteva del 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.

Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.

ZDR-1 dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višine dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava dodatek. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tistega dela 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.

V prvem odstavku 6. člena pogodbe o zaposlitvi je bila določena osnovna bruto plača v znesku 2.900,00 EUR, tožniku pa so skladno z drugim odstavkom tega člena pripadali še del plače za delovno uspešnost, dodatki, povračilo stroškov, nadomestilo plače ter regres skladno s to pogodbo oziroma kolektivno pogodbo za trgovinsko dejavnost. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila glede na tak zapis v pogodbi o zaposlitvi tožena stranka tožniku dolžna na dogovorjeno osnovno plačo obračunati še dodatek na delovno dobo.