54. člen ZDR-1

Odpovedni rok za odstop z mesta poslovodnega organa (direktorja) je praviloma res dogovorjen „v korist“ gospodarske družbe, ker gre za zakonitega zastopnika pravne osebe, brez katerega ta ne more poslovati. Tudi po ZDR oziroma ZDR-1 je minimalni odpovedni rok v primeru odpovedi pogodbe s strani delavca določen iz enakega razloga: čeprav delavca ni mogoče siliti v nadaljevanje delovnega razmerja, če tega ne želi več, je tudi delodajalcu treba omogočiti minimalen čas za prilagoditev na delavčevo odpoved.

ZJU za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi kršitev z zakonom predvidenih primerov sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa iste posledice, ki jih predvideva že ZDR-1. Ne gre le za povezavo obeh zakonov na podlagi prvega odstavka 5. člena ZJU, temveč za izrecno določbo. V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZJU se šteje, da je delavec oziroma javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1 oziroma 54. člen ZDR).

Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno. Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev). Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove dire

Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela. Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.

Skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 5. 2023, tožnik pa je tožbo vložil 2. 6. 2023, zato je bila tožba vložena prepozno. Toženka je dokazala, da je imela različne potrebe po delavcih glede na različna delovišča, projekte in zasedenost delavcev, ki so opravljali delo šoferja, vzdrževalca gradbenih strojev, mehanika tovornih vozil. Tako je toženka utemeljeno s to pogodbo o zaposlitvi angažirala tožnika, ki ni imel šoferskega izpita, bil pa je mehanik, da so lahko ostali opravljali tudi dela, za katera so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko so bili ostali zaposleni na delovnem mestu mehanika polno zasedeni.

Ker v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden (zakoniti) razlog za njeno sklenitev za določen čas, je bila pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Pri tem je nepomembno, ali se je tožnik strinjal, da se pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas. V izreku res ni naveden znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, vendar skladno s sodno prakso zadošča, da je znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti opisno.

Toženka ni dokazala obstoja zakonitega razloga za sklenitev tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V skladu s prvim odstavkom 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene le izjemoma, kadar obstaja eden izmed zakonsko določenih razlogov. Med njimi je tudi začasno povečan obseg dela, vendar mora delodajalec za obstoj tega razloga izkazati konkretne in preverljive okoliščine, ki začasno povečanje dela utemeljujejo. Negotovost glede prihodnjih poslovnih odločitev, zmanjševanje obsega dela, reorganizacija ali morebitno prenehanje dejavnosti ne predstavljajo zakonitega razloga v smislu 54. člena ZDR-1. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena brez zakonitega razloga, se v skladu s 56. členom ZDR-1 šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

Zatrjevani razlog začasno povečanega obsega dela na področju avtoparka zaradi pričakovanega povečanega obsega investicij v distribucijski sistem električne energije (kar je toženka navajala kot glavni razlog pričakovanega začasno povečanega obsega dela) ob sklenitvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, saj je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena šele po tem, ko je toženka že vedela, da se bodo investicije znižale z 21 na 12 milijonov EUR.

Treba je upoštevati tudi specialna določila ZOFVI, skladno s katerimi se za učitelja v šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi strokovni izpit (tretji odstavek 92. člena ZOFVI). Ker tožnica tega strokovnega izpita ni imela ne v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne v trenutku, ko je prenehal razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (smrt delavke, ki jo je nadomeščala), ne v času prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 20241, ji sodišče prve stopnje delovnega razmerja za nedoločen čas ni moglo priznati. Toženka ni dokazala, da tožnici ni zmožna zagotoviti dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je uspela z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja od 11. 12. 2023 do 31. 8. 2024 za delovno mesto učiteljice psihologije, od tega dne dalje pa je uspela le v manjšem delu, in sicer za delovno mesto svetovalne delavke za čas 8 ur tedensko (20 %) s posledično reintegracijo in reparacijo; medtem ko je bil njen zahtevek na ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu učiteljice psihologi

Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.

Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena ZJU dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo za

Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem do

Mirovanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je pomenilo, da je hkrati mirovala tudi tožničina obveznost imenovanja v ustrezen naziv, ki je bila vezana na opravljanje dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi tega ji v obdobju mirovanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas te ni bilo mogoče odpovedati iz razloga nesposobnosti, torej z dnem 27. 7. 2022 tudi ni mogel začeti teči odpovedni rok. Tožničine pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so zopet oživele z iztekom mirovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odpovedni rok pričel teči (oziroma da je odpovedni razlog nastal) 1. 5. 2023, ko je toženka preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovila, da jih ne.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna okoliščina za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ima toženka številne poslovalnice po vsej Sloveniji, kjer lahko zaposli tožnico, in da ni nič neobičajnega, če se prodajalke premešča po različnih poslovalnicah. Tožnica je sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi za delo v poslovalnici A. Kot pravilno opozarja pritožba, toženka ni dolžna tožnici zagotoviti neustrezne zaposlitve v prodajalnah, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnice (prim. peti odstavek 91. člena ZDR- 1).

Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.

Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.

Določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 je kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo navedeni elementi delovnega razmerja. Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje (prim. sodbi tega sodišča I U 923/2015 z dne 30. 3. 2016 in III U 83/2018 z dne 5. 10. 2021). Zakonska domneva o obstoju delovnega razmerja v primerih, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja, je tudi izrecno urejena v 18. členu ZDR-1.