92. člen ZDR-1

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila izvedena preden je tožničin delodajalec sprejel sklep o prenehanju družbe. Sodišče prve stopnje na podlagi postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku zmotno zaključi, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena.

Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.

Prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da delavcu dodatek na delovno dobo vedno pripada za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. Določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 (oziroma tudi kasnejšim 2. členom ZDR-1A) se ne nanaša zgolj na višino dodatka, temveč tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna. Na drugačno razlago ne moreta vplivati določbi 75. člena ZDR-1 in 92. člena ZDR-1.

Določbi 9. in 22. člena ZDR-1 je treba razlagati tako, da sta predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina in način upoštevanja delovne dobe kot odmerni odstotek, saj oboje ustreza zakonskemu pojmu "višina dodatka" iz 129. člena ZDR-1. Dodatek za delovno dobo se na podlagi 48. člena kolektivne pogodbe prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

Če sodišče ne sledi pravnemu naziranju stranke glede materialnopravnih vprašanj, mu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev ustavnih pravic, pač pa gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava. Kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje sploh ne more storiti. Ta kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo treba opraviti glavno obravnavo. Glavna obravnava se izvede pred sodiščem prve stopnje in se pred tem sodiščem zaključi, ko je zadeva zrela za odločitev (291. člen ZPP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje (347. člen ZPP) ni del glavne obravnave. Če je sodišče druge stopnje ne izvede, pa bi jo moralo, to lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP. Univerzi ne gre odrekati njene avtonomnosti, vendar ta ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih iz delovnega razmerja oziroma pravicami, ki jim jih je kot delodajalec dolžna zagotavljati na podlagi zakona. Izstop članice iz univerze ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Z izstopom članice je med toženko (univerzo kot pr

Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 21. 3. 2014 ni bil varovana kategorija delavca pred odpovedjo. V tožnikovem primeru varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ni veljalo, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (tretja alineja drugega odstavka 114. člen ZDR-1). Tožnik je namreč že ob podpisu pogodbe s toženo stranko dne 28. 8. 2011, dopolnil 57 let in je ob upoštevanju 201. člena tedaj veljavnega ZDR, kot starejši delavec užival posebno varstvo, vključno s posebnim pravnim varstvom pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR.

Tožnica je bila v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 26. 1. 2015, stara več kot 57 let in je uživala varstvo pred odpovedjo v skladu z določbo 114. člena ZDR-1, v zvezi z določbo 226. člena ZDR-1. Varstvo po tem členu ni absolutno, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom ZDR-1 (drugi odstavek 114. člena ZDR-1). Napačno je stališče, da bi sodišči morali presojati vse pogoje iz 91. člena ZDR-1, ki narekujejo ustreznost nove zaposlitve. Že če eden izmed njih ni izpolnjen, se ponujena zaposlitev ne šteje za ustrezno.

Ker tožnik pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena pri drugem delodajalcu, ni podpisal, je ohranil pravico do izplačila odpravnine pri toženi stranki zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine, saj tožnik te pravice ni izgubil. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 4. 7. 2014, do tega dne pa je tožnik pri toženi stranki ohranil vse pravice, obveznosti in odgovornosti iz sicer že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi bolniškega staleža v obdobju od 4. 1. 2014 do 4. 7. 2014 13 dni letnega dopusta za leto 2014 iz objektivnih razlogov ni mogel izkoristiti. Glede na to je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Ker je tožnik pridobil tudi pravico do sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2014, mu je s tem pripadala tudi pravica do sorazmernega dela regresa za letni dopust (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožniku povsem pravilno prisodilo tudi vtoževani znesek iz na

Tožnik ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (18. 3. 2014) ni bil varovana kategorija delavcev pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1. V njegovem primeru varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ni veljalo, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu (kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1). Tožnik (rojen 13. 1. 1955) je namreč že ob podpisu pogodbe s toženko, to je 1. 5. 2011, dopolnil 55 let in je glede na določbe tedaj veljavnega ZDR po 201. členu ZDR kot starejši delavec užival posebno varstvo, vključno s posebnim pravnim varstvom pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR. Ob zaposlitvi tožnika pri toženi stranki v letu 2011, ni šlo za prehod tožnika k drugemu delodajalcu oziroma za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu pod pogoji iz 90.a člena tedaj veljavnega ZDR. To pa pomeni, da za tožnika ne velja izjema iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1 in da tožnik v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni užival posebnega varstva pred odpovedj

Osnovni pogoj za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi izhajala že iz postopka pred sodiščem prve stopnje je, da je revident kršitev pred sodiščem prve stopnje predhodno že izrecno uveljavljal s pritožbo, pritožbeno sodišče pa je ni odpravilo.