129. člen ZDR-1

Dogovor med delavcem in delodajalcem, ki bi dodatek za delovno dobo določil kot del osnovne plače, ni dopusten, saj bi bil v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno, da se dodatek za delovno dobo, pridobljen pri prejšnjih delodajalcih, vključi v osnovo plačo delavca, če se delavec in delodajalec tako dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in s tem niso kršene minimalne pravice delavca, določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

ZIS in KPGIT zgolj določata, da se zbrana napitnina sorazmerno razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika oziroma posameznega delovnega mesta v delovnem procesu v igralnici, ne določata pa ključa delitve (v kolikšnem deležu je pri delitvi udeleženo posamezno delovno mesto oziroma zaposleni na delovnem mestu). Ključ delitve napitnine se mora določiti v podjetniški kolektivni pogodbi, tožnici pa napitnina glede na Prilogo št. 5 h PKP ne pripada. Zakonska zahteva po sorazmerni delitvi po posameznih delovnih mestih oziroma udeležbi v delovnem procesu po naravi stvari izključuje delitev po enakih delih. Vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, vendar toženka glede na določbe KPGIT in dejstvo, da so pri njej organizirani sindikati, sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine.

Tožnik v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, naj poda predlog za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča. Po četrtem odstavku 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjega sodišča ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Ker predlog za svetovalno mnenje lahko vloži le sodišče prve stopnje zaradi neenotne prakse višjega sodišča, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni, predpisani pogoji niso izpolnjeni. V skladu z 72. členom ZPP izločitev lahko zahteva tudi stranka, in sicer takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe; pri tem mora navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni storil, zato pritožbenih očitkov o krnitvi videza nepristranskosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.

Delodajalec mora dodatek za delovno dobo obračunavati ločeno in pregledno. Če ga vključi v osnovno plačo, s tem krši 126. in 129. člen ZDR-1 ter "načelo jasnosti izplačila" iz drugega odstavka 135. člena ZDR-1, ki zahteva, da plačilna lista jasno prikazuje vse postavke izplačila, to pa so osnovna plača, dodatki, nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki.

Toženka da ni izpolnila svoje obveznosti iz 131. člena ZDR-1 in tožnici ni izplačala regresov za leta 2018, 2021 in 2022, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno (delno) ugodilo zahtevku iz tega naslova. Tožnica se kot delavka ni mogla veljavno odpovedati dodatku za delovno dobo, saj gre za zakonsko določen del plače, ki je stalen in obvezen (129. člen ZDR-1). Izplačilo dodatka za delovno dobo je zakonska obveznost, ki se ji tožena stranka kot delodajalec oziroma njen direktor ne more izogniti, zlasti ne z izpovedjo, da ni bil opozorjen, da se dodatek ne izplačuje oziroma da niti ni vedel za obveznost izplačila tega dodatka.

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto, kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja.

Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajet

V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.

ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

Toženka mora vedeti in v sodnem postopku dokazati, v kakšni višini je tožniku izplačevala osnovno plačo in dodatke (za ta spor je ključen dodatek za delovno dobo). Nepregleden obračun plače ne more iti v škodo tožniku. V plačilnih listah je namreč toženka prikazala le celotni obračunani znesek tožnikove bruto plače, torej ni posebej obračunala osnovne plače ter dodatka za delovno dobo (niti zatrjevanega izplačila dodatka za delovno uspešnost). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot ključno, da je direktor potrdil zvišanja osnovne plače tožnika. Ker tako zvišanih osnovnih plač (ki so predstavljale osnovo za odmero dodatka za delovno dobo) toženka ni zneskovno konkretizirala, posledično tudi ni dokazala, kolikšen znesek dodatka za delovno dobo je v okviru vsakomesečnega izplačila namenila tožniku, oziroma ni dokazala svojega zatrjevanja, da mu je pripadajoči dodatek za delovno dobo v okviru mesečno izplačanih prejemkov res izplačala. To velja še toliko bolj, ker naj bi izplačani mesečni zneski po ugotovitvi sodišča prve stopnje vključevali tudi plačilo dodatka za delovno uspešnost, katerega višine toženka tudi ni dokazala.

Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020. Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi do

Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da mor

Določilo 222. člena ZDR-1 je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1. ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka za delovno dobo in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V primerih, ko delodajalca nobena kolektivna pogodba neposredno ne zavezuje, mora delodajalec višino in obdobje zajema dodatka na delovno dobo določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu, stranki pa ga lahko določita tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pri določitvi odstotka dodatka in obdobja, za katerega se dodatek obračuna, pa je pri tem potrebno upoštevati najbolj primerno kolektivno pogodbo glede na dejavnost delodajalca.

Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal. Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo, kot si to zmotno razlaga pritožba. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah (sklep VSRS VIII Ips 191/2018). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer preverljiva (glede na v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi določeno višino tožnikove bruto mesečne osnovne plače 789,15 EUR) bruto urna postavka 4,48 EUR (789,15 EUR/176 ur) znaša skupaj z dodatkom za delovno dobo 3,74 EUR neto. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, koliko znaša neto urna postavka brez dodatka za delovno dobo. Izpodbijane sodbe se zato o tem odločilnem dejstvu ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). To dejstvo je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama dne 16. 12. 2013, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Za odločitev zato ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba in ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot zmotno meni pritožba, na podlagi katere določbe je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 v 129. členu ne določa višine dodatka za delovno dobo. Ta določba je pomensko odprta, ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanj

Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji. Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po