33. člen ZDR-1

Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.

Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka na delovnem mestu sestavljalec zaposlovala druge delavce, zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi ni v nasprotju z njegovimi ugotovitvami o zmanjšanem obsegu poslovanja, temveč predstavlja njihovo pravilno materialnopravno presojo. Dejstvo, da se tožnik ni prijavljal na razpisana delovna mesta pri toženki, samo po sebi še ne dokazuje odsotnosti interesa za vrnitev na delo. Še manj pa predstavlja okoliščino, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Enako velja za pritožbene navedbe o kasnejših poslovnih in organizacijskih spremembah pri toženki. Te okoliščine same po sebi ne dokazujejo, da reintegracija tožnika ni več mogoča. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi reorganizacija proizvodnje ali uvedba novih proizvodnih programov povzročili prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec".

V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti tožnice je z vidika izobrazbenega pogoja treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 33. člena ZDR-1. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da toženka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena. Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.

Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP. Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obv

Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen. Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).

Za opozorilo ni obstajal utemeljen razlog. V času, ko se tožnici očitajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, namreč tožnica ni delala, saj je bila na letnem dopustu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delavec med dopustom ne opravlja dela in nima običajnih delovnih obveznosti. Zato mu delodajalec v primeru kot je tožničin, ko se ji kot poslovodji očitajo kršitve v času, ko je bila na dopustu, ne more očitati kršitve delovnih obveznosti v tem času, to je v času dopusta.

Tožnica je z dokazanimi ji ravnanji kršila toženkine splošne akte, ta dejanja pa obenem pomenijo kršitev prvega odstavka 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu), prvega odstavka 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca), 37. člena ZDR-1 (dolžnost vzdržati se ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca), pa tudi 7. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerih so smiselno povzete citirane zakonske določbe. Ugotovljene kršitve utemeljujejo tožnici podano pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno navaja, da tedaj, ko je tožnica zapustila blagajniško mesto, blagajniški predal ni bil odprt. Ključno je, da je blagajniško mesto zapustila na nedopusten način, ki je stranki v odsotnosti prodajalca omogočil plačilo računa, ob izvršitvi tega dejanja pa se blagajniški predal s celotnim izkupičkom odpre samodejno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi ga kupec lahko nenazadnje tudi izpraznil. Dokazana in nasprotujoča toženkinim pravilom so tudi ravnanja, ki so bila tožnici očitana v okviru odpovednega razloga: odtujila je toženkin artikel - kavo in jo med delovn

Tožnica je s tem, ko je iz košarice pri blagajni vzela denar in ga uporabila za lastni nakup, huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1). Tožnica ni ravnala vestno, kršila je navodila toženke o ravnanju z najdenim in puščenim denarja, njena kršitev pa je tudi materialno škodovala toženki. Pri presoji obstoja hujše kršitve je pomembno, kakšnega pomena je narava kršitve, torej vsebina same kršitve glede na obveznosti delavca in možne posledice kršitve za delodajalca. Tožnica je bila zaposlena kot prodajalka, zato je bila v stiku z denarjem, s katerim pa je na sporna dneva ravnala v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca. Višina denarja (kovancev), ki ga je tožnica na sporna dneva porabila za lastni nakup, ni pomembna. Za presojo teže kršitve je namreč ključna vsebina ter pomen kršitve, in ne vrednost prilaščenega denarja. Kadar ima delavec dostop do denarja, je ključno, da mu delodajalec lahko zaupa, da bo navodila glede ravnanja z denarjem spoštoval, zato se po ustaljeni sodni praksi kršitev navodil delodajalca glede ravnanja z denarjem in blagajniškega poslovanja šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Tožnik dela dne 2. 2., 26. 2. in 29. 2. 2024 v očitanem časovnem obdobju ni opravljal skladno z razporedom dela, s čimer je kršil svojo osnovno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, kar že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev. Toženka je bila dolžna zagotavljati izvajanje redarske službe v določenem obsegu v okviru treh občin, kar je zagotavljala z ustreznim razporedom dela vseh redarjev. Zaradi tožnikovega neupoštevanja razporedov dela, je toženka kršila svoje obveznosti po dogovoru. Prav tako opustitev vnosa podatkov o obravnavanih prekrških v aplikacijo vpliva na transparentnost opravljanja redarske službe, saj se lahko pojavijo obtožbe o nepravilnem ravnanju, onemogoči se posredovanje podatkov, potrebnih za plačilo kršiteljem, prejetih plačil ni mogoče knjižiti, za isti prekršek se lahko dvakrat izda plačilni nalog. Navedene ugotovitve zadoščajo za zaključek, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti.

Tožničina kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni hujša kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj so bile ugotovljene spremljajoče okoliščine, ki takšne presoje ne utemeljujejo.

Ravnanje tožnika ne predstavlja kršitve, ki bi se dvignila nad raven, ki jo je mogoče obravnavati z milejšimi odzivi delodajalca. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pojem "hujša kršitev" je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Vsako ravnanje delavca, ki odstopa od običajno pričakovanih ravnanj, še ne pomeni kršitve, ki bi pogojevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Objektivna izguba zaupanja se ne more utemeljevati le na delodajalčevem subjektivnem občutku ali internih odločitvah, temveč mora biti izkazana z dejstvi, ki kažejo na dejansko nevzdržnost nadaljnjega sodelovanja. Takšnih dejstev toženka ni izkazala.

Dvom tožnika o tem, kdaj se mora vrniti na delo, je bil odpravljen dne 22. 10. 2024 z vročitvijo sklepa o preklicu napotitve na čakanje na delo doma. Tožnik je bil od takrat dalje, torej z naslednjim dnem po prejemu sklepa, dolžan pričeti opravljati delo, kot svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja (33. člen ZDR-1), ter je bila kvečjemu na njem dolžnost, da se v primeru kakršnegakoli dvoma glede pričetka dela obrne na toženko. Zgolj navedba delavca o zdravstvenih težavah ne zadostuje kot opravičilo za izostanek z zagovora. Za preložitev zagovora je potrebno konkretno obrazložiti zdravstvene težave in predložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo. Bolniški stalež sam po sebi ne izključuje možnosti udeležbe delavca na zagovoru ali podaje pisnega zagovora.

Tožnici je v prvem pisnem opozorilu utemeljeno očitana kršitev 33. člena ZDR-1 in toženkinega Hišnega reda, ker je v mesecu maju 2023 trikrat neupravičeno zamudila na delo. S pritožbeno navedbo, da se je vsakokrat opravičila, se ne more razbremeniti očitane kršitve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da zamude v okviru javnega prevoza, ki ga je uporabljala za prihod na delo, pomenijo objektivno okoliščino, na katero ni mogla vplivati. Tožnica je med delovnim časom opravljala osebni nakup (nabirala izdelke), to pa pomeni, da v tem času ni opravljala zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer je kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter Hišni red. Ključne okoliščine očitane kršitve, ki je v tem, da je tožnica izdelke za osebni nakup nedopustno nabirala med efektivnim delovnim časom, ne more spremeniti dejstvo, da je te izdelke plačala po koncu delovnega časa.