158. člen ZDR-1

Toženka je z nezakonitim razporejanjem delovnega časa v obdobju od 26. 6. 2018 do 30. 4. 2023 kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotavljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Kljub temu, da izostalega počitka ni mogoče koristiti za nazaj, to ne utemeljuje upravičenja do odškodnine v obliki nadomestila plač. Takšno upravičenje ni določeno ne v ZDR‑1 ne v Direktivi 2003/88/ES, niti ne izhaja iz njene namenske razlage ali Razlagalnega sporočila k njej.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času, ko je delo opravljal na način šest ur dela, šest ur pripravljenosti in šest ur počitka, opravil več ur dela, ko bi izrabil dnevni počitek, saj je v pripravljenosti opravljal delo (ves čas pripravljenosti), s tem pa ni imel možnosti v celoti izrabiti dnevnega počitka.

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotovilo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom, ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Glede na to ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11-urnega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino tožnikovih nalog ugotovilo povsem na splošno. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka.

Pritožba utemeljeno navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidna konkretna obdobja, v katerih naj toženka tožniku ne bi zagotavljala potrebnih ur dnevnega počitka, kot tudi ne kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal posamezne naloge ter katere so bile te naloge, zaradi katerih naj ne bi mogel koristiti zakonsko predpisanega 11-urnega dnevnega počitka. Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane.

Pravilni so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o trajanju delovnega dne na misiji in da je tožnik v Afganistanu delo opravljal vse dni v tednu, pri čemer je bil ritem dela enak od ponedeljka do nedelje. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka tožniku na misiji ni zagotovila dnevnega počitka med dvema delovnima dnevoma v nepretrganem trajanju 11 ur, do katerega je bil tožnik upravičen, temveč zgolj v nepretrganem trajanju 9,5 ur. V skladu z drugim odstavkom 98. člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174).

V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Zato so pritožbene navedbe o nižji urni postavki neutemeljene.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je moral vsak dan opravljati zadolžitve vojaške policije, ki so bile razdeljene med štiri pripadnike. Glede na obseg nalog vojaške policije, ki so se izvajale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, je bilo število pripadnikov premajhno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (prim. VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnika izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila toženka, in da poveljnik kontingenta o obsegu določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnik ni pričel z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo neto znesek odškodnine. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).

Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka, kar je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 60 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice, in da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik med misijo ni podal ugovora po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice dnevnega počitka. Zgolj dejstvo, da ni tako ugovarjal, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitve pogodbe zaradi več opravljenega, a neplačanega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral po zatrjevanju koristiti dnevni počitek. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je tožnik opravil.

Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode, za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021). Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je bilo upoštevajoč glavno nalogo misije (reševanje in popisovanje migrantov), specifičnost opravljanja nalog na ladji in specifike vojaške ladje regeneraciji tožnika oziroma potrebnemu počitku zadoščeno z razporedom dela na ladji, ki je bil organiziran po štiri ure z vmesnimi odmori. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 52 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Ni v pristojnosti sodišča, da določa posamezne dolžnosti, za katere bi pripadel dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno kot ključno štelo okoliščino, da je tožnik dejansko izvedel nadomeščanje poveljnika oddelka, pri čemer iz ugotovitev izpodbijane sodbe celo izhaja, da se je tožnik udeleževal le (večernih) sestankov, ki bi se jih sicer poveljnik oddelka, ne pa tudi (drugih) nalog poveljevanja. Bistveno je, da tožnik ni bil imenovan niti kot poveljnik oddelka niti kot njegov namestnik, ki bi bil pooblaščen za poveljevanje. Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi načinu izračuna odškodnine v izpodbijani sodbi. Ker je tožnik upravičen do odškodnine glede na dejanske ure opravljenega, a neplačanega dela, pritožba pravilno navaja, da se urna postavka izračuna tako, da se tožnikova plača deli z mesečnim številom ur dela (174 ur - drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami); tako izračunana urna postavka pa se množi z urami neplačanega dela.

Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnice izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZdavP-2). Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skla

Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini v višini vsakokratnih 11 ur dnevnega počitka utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. Takšna presoja ni materialnopravno pravilna. V podobnih sporih (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, prav tako uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. V tem okviru je bistveno, koliko ur dela (več) je tožnik opravil, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o enoviti pravici ni ugotavljalo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku upoštevalo stališča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje ter sodišču prve stopnje očita neobrazloženi odstop od sodne prakse pritožbenega sodišča, kar pa ne drži. Ne le, da je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge za svojo odločitev, ta tudi ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da bi lahko šlo za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Praksa pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem plačila nadurnega delo vodilnemu delavcu namreč ni enotna, ampak neenotna. Že iz omenjenega razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020 je jasno razvidno stališče pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, da iz 157. člena ZDR-1 ne izhaja jasna podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo nadurnega dela tožnika kot vodilnega delavca. Takšna podlaga ne izhaja niti iz določila 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki (je jedro spora in) se glasi: ''Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom ZDR-1 dogovorita, da bo delavec p

Pritožba toženke neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do dnevnic, ker ni šlo za službene poti, temveč za redno opravljanje dela v tujini. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, da so tudi vozniki tovornih vozil, ki opravljajo prevoz v tujini, na službeni poti in jim pripadajo dnevnice, pri čemer ni bistveno, ali opravljajo redne delovne naloge ali pa gre le za enkratno in občasno nalogo, ki jo mora delavec opraviti v tujini. Bistveno je, da gre za opravljanje del po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja stalnega obrata delodajalca. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo dnevnice za ves čas, ko je bil v tujini, ne zgolj za čas, ki se po določbah ZDCOPMD šteje v delovni čas. Kaj se mobilnim delavcem šteje v delovni čas, je specifično urejeno, za dnevnice pa je bistven ves čas, ko je takšen delavec na službeni poti, torej po nalogu delodajalca v drugem kraju, v tujini.

Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov. Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.