VSM Sodba I Cp 712/2018

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v 15 dneh plača 3.535,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2016 do plačila (točka I izreka). V presežku, glede zneska 2.560,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za obdobje od 18. 5. 2000 do 14. 1. 2016, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 437,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi sodbe do plačila (točka III izreka).

2Zoper zavrnilni del uvodoma navedene sodbe se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da nima pripomb glede preračuna vrednosti oziroma valutnih razmerij. Ne strinja pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ji pripada le 1/12 obveznic po pokojni materi, saj ta del premoženja ni bil del oporočnih razpolaganj niti sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Pred izdajo sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja ni mogla sama ugotoviti višine dednega deleža na obveznicah, ki ji pripada, zato tožbeni zahtevek ni zastaral. Ker pa je skrbnica vsa denarna sredstva nezakonito razdelila že 2. 8. 2000, toženki dolguje plačilo zamudnih obresti že od 4. 8. 2000, ko je toženka navedla, da se višina prejetih sredstev ne zadostuje za plačilo dednega deleža. Toženka bi morala v spis predložiti vse dokumente o zneskih, ki jih je izplačala ostalim dedičem. Ker je bilo dokazano, da so bila sredstva od obveznic nepravično razdeljena že v letu 2000, od takrat tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu.

4Zoper ugodilni del uvodoma navedene sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Meni, da bi tožnica morala v zapuščinskem postopku uveljavljati, da obveznice spadajo v zapuščino. Pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, če jim ni po zakonu priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Ker obveznice v sklepu o dedovanju niso bile zajete, sodišče prve stopnje predhodnega vprašanja glede obsega zapuščine v tej pravdi ne bi smelo rešiti drugače kot sodišče v zapuščinskem postopku. Tožnica ni uveljavljala nobenih obnovitvenih razlogov. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbene navedbe. Razlogi sodbe so nejasni, s čimer je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki so bile kršene tudi ustavno zagotovljene pravice po 2., 14. 22. in 23. členu Ustave RS, kršen pa je bil tudi 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Napačno je tudi stališče glede zastaranja. Zastaranje odškodninskih terjatev ureja 352. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato se ne uporablja splošni zastaralni rok. Zastaralni rok teče že od izdaje potrdila z dne 2. 8. 2000, saj je tožnica že takrat vedela, da je oškodovana. Tožnica ni konkretizirala, kakšno je bilo nedopustno ravnanje toženke, zato je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago pravdnih strank. Obveznosti skrbnice določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter odločba, s katero je bila toženka postavljena za skrbnico, pri čemer toženka nobene od teh obveznosti ni kršila. Tožnici ni nastala škoda, saj je bila delitev sporazumna. Iz izpovedb prič izhaja, da je tožnica dobila drugo zemljo pri babici in pri odkupu podržavljenih zemljišč ni sodelovala, zato ni upravičena do odškodnine v obveznicah, s čimer se je ob delitvi obveznic strinjala. Pogodba o delitvi obveznic med dediči je bila tako veljavno sklenjena. Če bi sodišče v zapuščinskem postopku ugotovilo, da v zapuščino spadajo tudi obveznice, bi drugi dediči uveljavljali, da je tožnica dobila drugo zemljo. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Tožnica ni odgovorila na toženkino pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Izpodbijana sodba je jasno in skrbno obrazložena, vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se jo da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

8Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva izplačilo vrednosti obveznic, ki ji pripadajo kot dedinji po pokojnih J. in F.M. (v nadaljevanju zapustnika), od skrbnice za posebni primer (ki je tudi sodedinja), kateri so bile obveznice izročene v denacionalizacijskem postopku in jih je pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja z dne 15. 1. 2016 razdelila med dediče. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo vrednost obveznost, ki predstavlja razliko med vrednostjo, ki ji je že bila izročena ob delitvi v letu 2000, in vrednostjo obveznic glede na njen dedni delež, ki je bil ugotovljen s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Murski Soboti D 176/2016 z dne 15. 1. 2016.

9Izpodbijana sodba temelji le na dejstvih, ki sta jih stranki pravočasno zatrjevali. Iz navedb tožnice v tožbi in vlogi z dne 6. 4. 2017 izhaja, da so bile obveznice v denacionalizacijskem postopku izročene toženki kot skrbnici za posebni primer, da je toženka obveznice oziroma ustrezno denarno vrednost obveznic razdelila med dediče pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, čeprav tega ne bi smela, saj je pravna podlaga za delitev nastala šele s pravnomočnostjo sklepa od dedovanju, tožnica pa se z delitvijo ni strinjala, ker je prejela manjšo vrednost obveznic, kot znaša njen dedni delež. Iz tožničinih trditev tako jasno izhaja, katero obveznost je toženka kot skrbnica kršila: obveznice je razdelila pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago strank (7. in 212. člen ZPP), tako ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi zatrjevanih dejstev napravilo zgolj pravni zaključek: ugotovilo je, da je toženka ravnala protipravno, zaradi česar je tožnici nastala zatrjevana škoda v višini razlike med že izročeno vrednostjo obveznic in vrednostjo obveznic, ki bi ji pripadala glede na njen dedni delež.

10Pravilna je tudi materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obveznost toženke kot skrbnice denacionaliziranega premoženja, da obveznice hrani do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko so znani dediči in njihovi dedni deleži. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v tretjem odstavku 67. člena določa, da se, če je upravičenec umrl ali je razglašen za mrtvega, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen ZZZDR) in da je za skrbnika za posebne primere lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Naloga skrbnika po zgoraj navedeni določbi tretjega odstavka 67. člena ZDen pa je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, na katere je prešlo premoženje z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Funkcija začasnega skrbnika zapuščine je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Standard zahtevane skrbnosti skrbnika poleg odtujitve premoženja prepoveduje tudi izročanje celotnega premoženja določenim dedičem pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Oseba, ki prevzame naloge skrbnika, mora kot dober gospodar vedeti, kakšna je njegova naloga. Toženka je s tem, ko je navedeno obveznost prekršila, ravnala protipravno, s čimer je tožnici povzročila škodo.¹

11V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da so bile obveznice zapustnikoma po njuni smrti vrnjene v denacionalizacijskem postopku in kakšna je bila višina vrnjenih obveznic. Dedovanje po zapustnikih se je glede denacionaliziranega premoženja uvedlo z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, njuna zapuščina, o kateri se je odločalo v denacionalizacijskem postopku, pa je prešla na dediče že z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (prvi in drugi odstavek 78. člena ZDen). Za odločitev, kaj spada v zapuščino po zapustnikih, tako ni odločilno, ali so obveznice še obstajale in kje so se nahajale v času izdaje sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmetne obveznice sodijo v zapuščino po zapustnikih. Za odločitev tako ni odločilno, ali je sodišče v zapuščinskem postopku obveznice zajelo v izrek sklepa o dedovanju. Tega namreč ni storilo le iz razloga, ker se obveznice v času izdaje sklepa o dedovanju niso več nahajale na računu skrbnice za posebni primer (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne iz razloga, ker obveznice ne bi spadale v zapuščino po pokojnih.

12Sicer pa je tožnica že v zapuščinskem postopku glede denacionaliziranega premoženja uveljavljala, da obveznice spadajo v zapuščino (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), sodišče v zapuščinskem postopku pa teh obveznic ni zajelo v izreku sklepa o dedovanju, čeprav je na pravdo, da obveznice ne spadajo v zapuščino napotilo ostale dediče, ker je štelo, da je verjetnejša pravica tožnice. Ostali dediči tožbe niso vložili. V takšnem primeru se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je bila stranka napotena na pravdo (četrti odstavek 213. člena ZD), vendar pa pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda. Enako velja za primer, ko je sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo, moralo pa bi napotiti stranko na pravdo (v predmetnem primeru bi morala biti na pravdo napotena tožnica, če je zapuščinsko sodišče štelo, da obveznice ne spadajo v zapuščino, ali pa bi moralo obveznice zajeti v izrek sklepa o dedovanju ob stališču, da je manj verjetna pravica ostalih dedičev). Ker je ob povedanem tožnici kot stranki zapuščinskega postopka priznana pravica, da tudi po koncu zapuščinskega postopka svoj zahtevek uveljavlja v pravdi, pravnomočen sklep o dedovanju ne veže strank, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). Predhodno vprašanje glede obsega zapuščine in velikosti dednega deleža na obveznicah torej ni bilo pravnomočno rešeno v matičnem postopku, zato ga je moralo rešiti sodišče v tem postopku.

13Ob dejstvu, da se je tožnica že v zapuščinskem postopku zavzemala, da obveznice spadajo v zapuščino, pa na pravdo ni bila napotena, in da je sodišče v zapuščinskem postopku v obrazložitvi sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja tožnici pojasnilo, da naj svoj odškodninski zahtevek glede obveznic zoper skrbnico denacionaliziranega premoženja uveljavlja v pravdi, bi bilo po oceni sodišča druge stopnje poseženo v pravico tožnice do pravnega varstva, če bi ji sodišče v pravdnem postopku onemogočilo uveljavljanje odškodninskega zahtevka v pravdi le iz razloga, ker zapuščinsko sodišče obveznic v izreku sklepa o dedovanju ni zajelo.

14Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ob delitvi obveznic letu 2000 ni pristala, da je z izplačilom v višini 266.821,00 SIT njen dedni delež v celoti poplačan. Kot nedvomno izhaja iz potrdila, ki ga je tožnica podpisala dne 4. 8. 2000, ko je prevzela izročeni znesek, je tožnica jasno izjavila, da s prejetim izplačilom njen dedni delež ni v celoti poplačan. Izpovedbe zaslišanih prič (bratov in sester pravdnih strank) so si bile deloma med seboj v nasprotju, saj so so določene priče izpovedale, da bi se naj tožnica strinjala, da denar od obveznic dobijo le drugi dediči, vendar pa iz izpovedbe A.M. izhaja, da se je tožnica s tem “kolikor tolikor“ strinjala ter, da ni bila zraven, ko so si denar delili. Izpovedbe zaslišanih prič tako tudi ustnega pristanka tožnice k dogovoru o delitvi obveznic ne potrjujejo. Na podlagi celostne ocene navedenih dokazov (zlasti pa potrdila z dne 4. 8. 2000) je tako sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da se tožnica v letu 2000 ni strinjala, da je njen dedni delež z izplačilom v višini 266.821,00 SIT v celoti izplačan.

15Sodišče druge stopnje ne more upoštevati pritožbenih navedb, da tožnici dedni delež na obveznicah ne pripada, ker bi naj ostali dediči odkupili zemljo, ki je bila pokojnim staršem podržavljena in za katero so kasneje dobili obveznice, kakor tudi ne pavšalno zatrjevanega dejstva, da je tožnica živela pri pokojni babici in tam prejela zemljišča, kar bi naj bil motiv za sklenitev zatrjevanega (a ne izkazanega) dednega dogovora. Teh navedb namreč toženka ni podala pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje in so zato prepozne (337. člen ZPP). Navedena dejstva na odločitev tudi sicer ne morejo vplivati. Četudi so ostali dediči odkupili prej podržavljena zemljišča (ki so sedaj v njihovi, in ne tožničini lasti), odškodnina za podržavljena zemljišča pripada pokojnim staršem in je predmet dedovanja po zakonu oziroma oporoki. Če pa je tožnica (v zapuščinskem postopku ali kot darilo) od babice prejela (dedovala) zemljišča, je to predmet zapuščinskega postopka po pokojni babici in ostali dediči tega v zapuščinskem postopku po pokojnih starših ne bi mogli uveljavljati, zato tudi obravnavano dejstvo ne bi moglo vplivati na višino tožničinega dednega deleža na obveznicah.

16Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi višino dednega deleža tožnice na obveznicah. Njen zakoniti dedni delež po pokojnem očetu znaša 1/6 in v pritožbenem postopku ni sporen. V zapuščinskem postopku je tožnica dedovala denacionalizirano premoženje po materi do 1/12 (nujni delež), saj ji mati v oporoki denacionaliziranega premoženja ni zapustila. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju z dne 15. 1. 2016 oporoka zapustničine matere ni bila omejena le na del denacionaliziranega premoženja, zato tudi glede obveznic velja, da tožnici pripada le nujni delež (1/12) in ne zakoniti dedni delež (1/6).

17Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje glede zapadlosti tožničine terjatve, zastaranja in pričetka teka zastaralnega roka. V zapuščinskem postopku sodišče ugotavlja, kdo so dediči in druge stranke v postopku in kaj ti uveljavljajo. Po določbi drugega odstavka 78. člena ZDen sicer preide pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v denacionalizacijskem postopku, na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, toda pred tem je treba s sklepom o dedovanju ugotoviti, kdo je dedič. Dotlej še ni gotovo, ali bo dedič zapuščino sprejel in obdržal. Ta negotovost pa vpliva na pravni položaj dediča: na njegove pravice in dolžnosti v razmerju do morebitnih sodedičev in tudi do tretjih oseb (skrbnice) glede zapuščine.² V času negotovosti se dedičev pravni položaj razlikuje od položaja, ki ga ima potem, ko je s sklepom o dedovanju tudi ugotovljen kot dedič. Tudi po presoji sodišča druge stopnje zastaralni rok v obravnavani zadevi ni mogel pričeti teči pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je tožnica kot ena izmed dedičev po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih glede denacionaliziranega premoženja šele lahko oblikovala konkretni tožbeni zahtevek.³ Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju⁴ je bila namreč dokončno seznanjena z vsemi elementi odškodninske obveznosti (tudi višino škode). Navedeno pa pomeni, da je šele takrat pričel teči zastaralni rok, zato obveznost do vložitve tožbe ni mogla zastarati, saj ni potekel (niti subjektivni niti objektivni) zastaralni rok za odškodninske obveznosti iz prvega oziroma drugega odstavka 352. člena OZ.⁵

18Toženkina obveznost, da tožnici izroči njen delež podedovanega premoženja, je torej zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Navedeno pa pomeni, da tudi zamudne obresti pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju niso začele teči. Pogoj za nastop posledic zamude je namreč zapadlost terjatve in potek izpolnitvenega roka oziroma opomin⁶. Ker je bila toženka ustrezen delež obveznic dolžna izročiti toženki s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je takrat prišla v zamudo in je od takrat dalje tudi dolžna plačati zakonske zamudne obresti.⁷

19Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Tožnica in toženka sami krijeta svoje stroške pritožb, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je toženka dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ VS RS sodba II Ips 13/2011 z dne 15. 9. 2011 in VS RS sodba II Ips 870/2009 z dne 30. 5. 2013.
² Tudi sicer med varovancem in njegovim skrbnikom zastaranje ne teče v času trajanja skrbništva (358. člen OZ), to pa je lahko prenehalo šele potem, ko je sodišče ugotovilo dediče s sklepom o dedovanju. Tako VS RS sodba II Ips 156/2012 z dne 9. 4. 2015.
³ Tako VSM sklep I Cp 1259/2015 z dne 1. 3. 2016.
⁴ Sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Murski Soboti D 176/2016 z dne 15. 1. 2016 je postal pravnomočen dne 15. 1. 2016, tožba pa je bila vložena 15. 12. 2016.
⁵ Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.
⁶ V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.
⁷ Prim. VSL sodba I Cp 2068/2014 z dne 15. 10. 2014.