352. člen OZ-UPB1

Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Niti sedaj tožeča stranka niti njen predhodnik nista dobila javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave ali lokalne samouprave, ampak zgolj izvajata naloge, ki so v javnem interesu. Naloge v javnem interesu pa ne gre enačiti z nalogami v okviru javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave in ker slednjega tožeča stranka nima, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločanje v sporu iz pogodbe o štipendiranju ne sodi v sodno pristojnost. Pravdni stranki, ki sta sklenili pogodbo o štipendiranju, sta obe gospodarski družbi, zato bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je med njima bila sklenjena gospodarska pogodba in če je bila, potem je potrebno glede zastaranja terjatev upoštevati določbo 349. člena OZ glede zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb. Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede tega ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je s pogodbo urejalo štipendiranje na podlagi regijske štipendijske sheme po ZSRR, šlo za profitno ali neprofitno dejavnost. Prav tako ni podalo razlogov glede tega, zakaj ne šteje 31. 3. 2013 kot dan, ko je bila znana škoda (in povzročitelj škode) kot zatrjuje tožena stranka in ni obrazložilo, zakaj

Prvostopenjsko sodišče pravilno v skladu z ustaljeno sodno prakso začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za vložitev odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo veže na trenutek, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je stabilizirano in je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, pri čemer pa ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski ukrepi oziroma postopki, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Takrat tudi šteje, da je obseg škode oškodovancu znan oziroma bi mu moral biti znan.

Z zadržanjem dolžnikove stvari upnik sili dolžnika k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi, je torej tožena stranka zoper tožečo določno uveljavila šele v tem postopku. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ). Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane. Te terjatve torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more poplačati.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča iztoževano terjatev tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička pravilno pravno kvalificiralo kot terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, to je škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Zastaranje odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo pa začne teči, ko tožnik izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega (moža, očeta oziroma sina). Pogrebni stroški in potni stroški, povezani z zdravljenjem.

Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.

Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

Po določbi prvega odstavka 362. člena OZ zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne glede na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne. V drugem odstavku istega člena OZ (oziroma ZOR) je določena izjema od tega pravila: zastaranje terjatve mladoletnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika. Navedeni določili 362. člena OZ, ki urejata posebna pravila o nastopu zastaranja posebej varovanih oseb, urejata le iztek zastaralnega roka, ne pa začetek njegovega teka.

Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Ker tožnik zatrjuje, da je za škodo in storilce izvedel v letu 1998, je nedvomno, da je zastaral tudi njegov odškodninski zahtevek.

Zastaranje začne teči, ko ima oškodovanec ob običajni vestnosti možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, to je poznavanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Določena stopnja skrbnosti pa se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.

Pravilna je materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obveznost toženke kot skrbnice denacionaliziranega premoženja, da obveznice hrani do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko so znani dediči in njihovi dedni deleži. Oseba, ki prevzame naloge skrbnika, mora kot dober gospodar vedeti, kakšna je njegova naloga. Toženka je s tem, ko je navedeno obveznost prekršila, ravnala protipravno, s čimer je tožnici povzročila škodo.

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi izplačila odškodnine ni upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dohodek obdavčljiva (5. točka 27. člena ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova v skladu s 15. členom ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Pri tem mora obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru toženka. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljen dohodek v neto znesku.

Ne glede na to, da se tudi v pravdnem postopku pri presoji silobrana izhaja iz elementov, opredeljenih v 22. členu KZ-1, kazenske oprostilne sodbe ni mogoče šteti kot rešeno predhodno vprašanje, na katero bi bilo pravdno sodišče vezano, saj gre le za obravnavanje identičnega dejanskega stanja.

Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga.

V primeru razveze (predčasnega prenehanja) pogodbe zaradi odstopa predstavlja izgubljeni dobiček škodo, ki zapade ob sami razvezi pogodbe in ga oškodovanec praviloma lahko tudi tedaj uveljavlja. Kasneje ga lahko uveljavlja le v primeru, če obstojijo posebne okoliščine, ki mu to preprečujejo.

zvin vratne hrbtenice in za nateg vratnih mišic, višina odškodnine