VSL Sodba V Cpg 504/2018

I. Pritožbi prvega toženca zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da se zavrne zahtevek na plačilo 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2013 do plačila.

Pritožbi druge toženke zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da se zavrne zahtevek na plačilo 4.701,25 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2013 do plačila.

Pritožba druge toženke zoper točko III izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožnic se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani točki IV izreka potrdi.

III. O pritožbi tožeče in tožene stranke zoper stroškovno odločitev se odloči tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se prvostopenjska sodba delno spremeni tako, da se znesek stroškov v točki V izreka zviša za 1.758,40 EUR.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Na strani tožeče stranke so tri tožnice, na strani tožene stranke so tri toženke.

2Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka trdila, da je prva toženka protipravno odtujila domene, katerih imetnica je bila prvotno prva tožnica. Zaradi odtujitve domen naj bi bilo onemogočeno delovanje spletnih strani, onemogočen dostop do spletne pošte in do spletnega arhiva, ter elektronsko poslovanje sploh. Tožeča stranka naj bi sicer zakupila nove domene, in je ukrepala tudi na druge načine. S tem pa so ji nastali raznovrstni stroški in še druge vrste prikrajšanj.

3Tožeča stranka pa je tudi trdila, da je tožena stranka neutemeljeno uporabila njeno firmo in znamko, da je uporabila njene (nekdanje) spletne strani in bazo podatkov in s tem kršila njeno avtorsko pravico. Prevzela naj bi ji 4 različne posle. Tožeči stranki naj bi zato nastala škoda.

4Tožnice so od toženk zahtevale solidarno plačilo 63.798,50 €, ki bi jih toženke morale plačati tožnicam kot solidarnim upravičenkam. Tožnice so tudi zahtevale plačilo zakonskih zamudnih obresti od 7. 10. 2013 naprej, in solidarno plačilo sodnih stroškov v korist tožnic kot solidarnih upravičenk.

5Tožnice so s takšnim tožbenim predlogom uveljavljale celo vrsto zahtevkov. Zaradi poenostavitve jih je pritožbeno sodišče razvrstilo v sedem različnih skupin, kot je pred njim storilo že prvostopenjsko sodišče. Prve štiri skupine zahtevkov tožeče stranke so tako ali drugače povezane z odtujitvijo domen; zadnje tri skupine zahtevkov pa ne.

6Tožena stranka je vsem zahtevkom nasprotovala. Obrazložitev te sodbe bo v nadaljevanju, drugače kot je to storila prvostopenjska sodba, vse na strani tožene stranke nastopajoče osebe označevale kot "toženke".

7Najprej so tožnice zahtevale povrnitev izgubljenega dobička v višini 15.000 €, ker naj bi zaradi izgube domen izgubile stranke. Posledično se naj bi zmanjšala promet in dobiček. Ti zahtevki so bili zavrnjeni v celoti (prvostopenjska sodba, r. št. 22 -27).

8Tožnice so zahtevale povrnitev stroškov v zvezi s pridobitvijo nove spletne domene, vzpostavljanja novih spletnih strani, spletnih povezav, stikov in arhivov. Zahtevale so plačilo skupaj 3.650,00 EUR. Zahtevku druge tožnice do prve toženke je prvostopenjsko sodišče ugodilo do višine 3.100 EUR, v presežku (glede 550,00 €) pa ga je zavrnilo (prvostopenjska sodba, r. št. 28 - 33). Zavrnilo je tudi zahtevke druge tožnice do ostalih dveh toženk. Zahtevki ostalih dveh tožnic (prve in tretje) so bili zavrnjen v celoti.

9Tožnice so zahtevale povrnitev stroškov dodatnega oglaševanja preko Google adwords v višini 7.200,00 EUR. Zahtevki so bili zavrnjeni v celoti (prvostopenjska sodba, r. št. 34 - 38).

10Končno so v zvezi z izgubo spletnih domen tožnice zahtevale tudi povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi nedelovanja spletne pošte, zaradi preprečenega dostopa do spletnih arhivov in spletnih stikov. Zahtevale so povrnitev 2.531,25 EUR. Zahtevki so bili zavrnjeni v celoti (prvostopenjska sodba, r. št. 39 - 42).

11Tožnice so zahtevale povrnitev škode, ki naj bi jim nastala zato, ker naj bi tožena stranka neutemeljeno uporabljala firmo in znamko X 22. Za obe kršitvi skupaj so tožnice zahtevale 18.330,00 €. Zahtevki so bili zavrnjeni v celoti (glede uporabe firme gl. prvostopenjsko sodbo, r. št. 43 - 50 in glede uporabe znamke prvostopenjsko sodbo, r. št. 51 - 57).

12Tožnice so tudi zahtevale civilno kazen zaradi kršitve avtorske pravice, ki naj bi jo imela na spletnih straneh in elektronskih bazah podatkov. Tožnice so zahtevale 6.110,00 €. Zahtevki so bili zavrnjeni v celoti (prvostopenjska sodba, r. št. 58 - 64).

13Končno so tožnice zahtevale še povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi tega, ker naj bi toženke prevzele posle tožeči stranki in jih dokončale same. Ti prevzeti posli so bili štirje. Prvi je bil z N. d. o. o., drugi z J. d. o. o., tretji z E. d. o. o. in četrti s C. C. in D. D. Tožeča stranka je zahtevala tako 6.276,00 €, 2.277,50 €, 1.000,00 € in 1.423,75 €, skupaj pa znaša vrednost teh zahtevkov 10.977,25 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tretje tožnice zoper drugo toženko na plačilo 6.276,00 € zaradi prevzema posla z z N. d. o. o. in zahtevku prve tožnice zoper drugo toženko na plačilo 4.701,25 € zaradi prevzema ostalih treh poslov. Preostali zahtevki so bili zavrnjeni.

14Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki. Tožeča stranka je vložila še odgovor na pritožbo. V odgovoru na pritožbo je zavrnila navedbe tožene stranke. Predlagala je zavrnitev pritožbe tožene stranke.

15Zaradi preglednosti obrazložitve bodo pritožbeni razlogi vsake od strank navedeni posebej pri vsaki od sedmih skupin zahtevkov.

16Nobena od obeh pritožnic ni svoje pritožbe omejila na del, s katerim v postopku ni bila uspešna. Iz pritožbenih razlogov pa je razvidno, da sta stranki vložili pritožbo le zoper tisti del, ki njima ni bil v prid. Pritožbeno sodišče bo zato sodbo preizkusilo v skladu s 1. odstavkom 350. člena ZPP.

17V zadnjem delu svoje pritožbe je tožeča stranka menila, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti odločilo o zahtevkih tožeče stranke. Delno je sicer ugodilo zahtevkom tožeče stranke. Zavrnilo jih naj bi le v višini 49.171,25 €, in ne, kot bi bilo pravilno, v višini 49.721,25 EUR.

18Ta del pritožbe je neutemeljen. Zahtevki tožeče stranke so bili takšni: tožnice so zahtevale kot solidarne upnice od toženk plačilo 63.798,50 €. Tožnice so bile tri; enako je bilo število toženk. O vseh zahtevkih je prvostopenjsko sodišče moralo odločiti.

19Prvostopenjsko sodišče je v izreku v točkah I, II in III odločilo o tistih zahtevkih, ki jim je ugodilo v celoti ali deloma. V točki IV izreka je zavrnilo zahtevke. V točkah I in IV, al. 1, 2 in 3 je odločilo o zahtevku za povrnitev 3.650,00 EUR. Tega je tožeča stranka uveljavljala v zvezi s stroški, ki so nastali z zakupom novih domen, vzpostavitvijo novih spletnih strani itn. Ugodilo je zahtevku druge tožnice do prve toženke le delno (do višine 3.100,00 EUR) in ga zavrnilo v preostanku (550,00 EUR). Vse ostale zahtevke je zavrnilo. Podobno je potem ravnalo tudi v zvezi z zahtevki v višini skupaj 10.977,25 EUR. Nekaterim je ugodilo (točki II in III izreka prvostopenjske sodbe), večino pa je zavrnilo (točka IV, al. 4 do 7 izreka prvostopenjske sodbe). V točki IV al. 8 izreka je potem zavrnilo še preostale zahtevke, te pa v celoti.

20Če se sešteje ugodilne in zavrnilni dele izreka, je izračun takšen: zahtevkom je bilo ugodeno do višine 14.077,25 EUR (vendar ne zahtevkom vseh tožnic zoper vse toženke). Zavrnjeni so bili zahtevki v višini 49.171,25 EUR in 550,00 EUR. Vsota znaša 63.798,50 EUR. Toliko pa je tožeča stranka zahtevala in je bilo torej tudi o vsem odločeno.

I. Pritožba zoper odločitev o zahtevku za povrnitev izgubljenega dobička v višini 15.000 € zaradi izgube strank

21Tožeča stranka je trdila, da je odtujitev domen pripeljala do tega, da je bilo onemogočeno tudi spletno poslovanje tožeče stranke, in da zaradi tega ni mogla pridobiti novih strank, izgubila pa naj bi tudi stranke, s katerimi se je že dogovarjala o poslovnem sodelovanju.

22Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo. Nedokazana je ostala trditev tožeče stranke, da je izgubila stranke G., H. in K., saj ni dokazala niti, da je bila v stiku s temi strankami. Tožeča stranka ni postavila trditev o izgubljenem dobičku, ker ni trdila, kakšne stroške bi imela. Ni dokazala, da obstaja vzročna zveza med odtujitvijo domen in onemogočitvijo spletnega poslovanja in izgubo strank. Trdila ni niti, katere so bile tiste okoliščine, zaradi katerih naj bi nastala zatrjevana škodna posledica.

23Tožeča stranka v pritožbi navaja, da njene v prvostopenjskem postopku podane trditve o obsegu poslovanja niso bile pomanjkljive. Te trditve na str. 4 pritožbe ponavlja. Tožeča stranka je v pritožbi še navedla, da je predlagala izvedbo dokaza iz izvedencem finačno-računovodske stroke. Ta bi lahko podatke o poslovanju pridobil pri prvi toženki, in potrdil trditve tožeče stranke. Predlagani dokaz z izvedencem naj ne bi bil informativne narave. Če pa naj bi bile trditve tožeče stranke pomanjkljive, potem bi jo moralo sodišče na to opozoriti (285. člen ZPP). Nepravilna naj bi bila tudi presoja sodišča, da ni pojasnila vzročne zveze med zahtevanim izgubljenim dobičkom in odtujenimi domenami.

24Pritožba je v tem delu neutemeljena. Odškodnino se lahko zahteva, če zaradi protipravnega ravnanja nastane škodna posledica. Pritožbeno sodišče se ne bo ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo ravnanje toženk protipravno, in na kakšnem pravnem temelju. S tem se posebej ni ukvarjalo niti prvostopenjsko sodišče. To namreč ni potrebno. Celo če je bilo ravnanje katere od toženk protipravno, lahko zahteva oškodovanka odškodnino le v višini nastale škode (1. odstavek 164., 1. in 3. odstavek 168. člena OZ). Tožena stranka je zatrjevani višini škode ugovarjala (gl. npr. vlogo z dne 25. 11. 2016, str. 9 in 10). Tožeča stranka je zato nosila dokazno breme. Tega ni zmogla.

25Dokazni predlog, s katerim se naj bi pridobili podatki pri prvi toženki, je v vsakem primeru neutemeljen. Tožeča stranka je namreč zahtevala povrnitev svojega izgubljenega dobička. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (132. člen OZ). Izgubljeni dobiček je razlika med prihodki in stroški (glej npr. odločitev VS RS, opr. št. III Ips 63/2015, r. št. 18; odločitev se nanaša na prodajno pogodbo). Oboje pozna oškodovanec sam (glej navedeno odločitev, r. št. 20).

26Pritožbeno sodišče dokaznega predloga z izvedencem, ki bi ugotavljal dejstva pri toženi stranki, celo niti ni našlo. V pritožbi gre nemara za pisno pomoto. Tožeča stranka je morda v pritožbi želela zapisati, da bi lahko izvedenec ugotavljal dejstva pri prvi tožnici. Takšen dokazni predlog pa je tožeča stranka sicer dala (pripravljalna vloga z dne 30. 9. 2016, str. 7 = l. š.t 55), dokaz pa bi bil nedopusten zato, ker bi morala tožnica najprej zatrjevati dejstva. Tega pa tožeča stranka niti ni storila. Na nedoločnost trditev tožeče stranke je tožena stranka opozorila (gl. npr. pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2016, str. 9 in 10 = l. št. 95 in 96). Prvostopenjskemu sodišču zato ni bilo treba še posebej opozoriti na pomanjkljivost trditev tožeče stranke. To ustreza ustaljeni sodni praksi VS RS in višjih sodišč.

27Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni pojasnila vzročne zveze med odtujitvijo domen, preprečitvijo spletnega poslovanja, in izgubo strank. Mišljene so tiste stranke, ki s katerimi se je prva tožnica že dogovarjala o poslovnem sodelovanju. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med samim (zatrjevanim) protipravnim ravnanjem tožene stranke in izgubo dobička nasploh (prvostopenjska sodba, r. št. 26). Prva tožnica tako ni uspela prevreči dokaznega bremena na stran tožene stranke, ki je trdila, da je upad dobička posledica poslovanja z izgubo zaradi odhodov zaposlenih, blokad bančnih računov in nezakonitega vodenja prve tožnice s strani P. P. Takšnim ugotovitvam nasprotuje tožeča stranka v pritožbi zgolj s trditvijo, da je bilo elektronsko poslovanje onemogočeno ("blokirano"). Takšne ugotovitve prvostopenjsko sodišče v zvezi z zahtevkom v višini 15.000,00 EUR ni napravilo. Sicer je ugotovilo, da je do odtujitve domen prišlo. Potem pa je v prvostopenjski sodbi, v r. št. 42 še ugotovilo, da ni dejanskega temelja niti za sklepanje, da so zaposleni sodelavci zaradi blokade dostopa do spletnih arhivov in spletnih kontaktov morali vlagati dodatne napore in delovni čas v iskanje spletnih stikov in v obveščanje strank o spremenjenih stikih. Ker je bilo tako, je toliko bolj jasno, da tožeči stranki ni uspel niti dokaz, da je ravnanje tožene stranke pripeljalo do zatrjevane škodne posledice.

II. Pritožba zoper odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov zakupa novih domen, vzpostavljanja novih spletnih strani, spletnih povezav, stikov in arhivov

28Tožeča stranka je trdila, da je imela zaradi odtujitve domen stroške z zakupom novih spletnih domen, izdelavo novih spletnih strani in novega spletnega profila na facebooku. Tožnice so zahtevale povrnitev 3.650,00 EUR in zakonske zamudne obresti. Zahtevale so jih od vseh treh toženk kot nerazdelnih zavezank, nerazdelne upravičenke naj bi bile vse tri tožnice.

29Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku druge tožnice zoper prvo toženko delno, in sicer do višine 3.100,00 EUR. Zavrnilo ga je v višini 550,00 €. Zavrnilo pa je zahtevke prve in tretje tožnice zato, ker je škoda nastala drugi tožnici. Zahtevke zoper drugo in tretjo toženko je zavrnilo zato, ker tožeča stranka niti ni trdila, da bi bili druga in tretja toženka pri ravnanju prve toženke sostorilki, pomagača ali napeljevalki (186. člen OZ). Pač pa je ugotovilo, da je prva toženka z zlorabo pooblastila prve tožnice prenesla nase osebno domene, spletne strani in grafični material in jih zadržala zase. Zato odgovarja ona kot povzročiteljica (prvostopenjska sodba, r. št. 30). Upnik zahtevka pa je druga tožnica, ki je nosila stroške odprave takšnega ravnanja (prvostopenjska sodba, r. št. 29).

30Prva toženka je v svoji pritožbi med drugim nasprotovala ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je ona povzročila škodo. Navajala pa je poleg tega tudi, da druga tožnica nikoli ni bila imetnica domen in da v času sklepanja dogovora v novembru 2011 niti še ni obstajala. Navajala je še, da izpodbijana sodba ni navedla upravičenj, ki naj bi jih imela druga tožnica na spletnih domenah in spletnih straneh, niti upravičenj, ki naj bi jih imela v razmerju do prve tožnice, ki je bila prejšnja imetnica tako spletnih domen kot tudi spletnih strani. Nejasno naj bi bilo tudi, kakšna naj bi bila povezave med dogovorom z dne 15. 11. 2011 s stroški, ki naj bi jih imela druga tožnica, ki pa naj bi takrat sploh še ne obstajala. Druga tožnica naj bi tudi ne bila pravna naslednica prve tožnice in naj bi na domenah ali spletnih straneh nikoli ne imela upravičenja. Na vse to naj bi v teku prvostopenjskega postopka toženke opozarjale vseskozi.

31Tožeča stranka je v svoji pritožbi grajala odločitev o tem, da toženke ne odgovarjajo nerazdelno. Ponavlja svoje trditve iz prvostopenjskega postopka, da naj bi bilo poslovanje vseh treh tožnic tako močno prepleteno, da je nemogoče ločiti, koliko škode je nastalo posamezni tožnici. Družbenik vseh treh tožnic naj bi bila ista oseba, ki jih tudi upravlja. Sedež naj bi imela na istem naslovu, opravljale naj bi isto gospodarsko dejavnost, in pri tem medsebojno sodelovale, hkrati pa naj bi oglaševale na istih spletnih straneh. Dolžniki naj bi odgovarjali nerazdelno, ker naj bi prvi toženec pri odtujitvi domen ravnal tudi kot zakoniti zastopnik druge in tretje toženke. Domeni naj bi uporabil pri njunem poslovanju.

32Sicer pa pritožba navaja tudi različne razloge, zaradi katerih naj bi bil upravičen tudi zahtevek za povrnitev 550,00 EUR za študentsko delo v zvezi s popravki v opisu ključnih besed.

33Utemeljena je pritožba tožene stranke, ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke.

34Tožeča stranka v svoji pritožbi navaja le, da je bilo poslovanje tožnic močno prepleteno, in navaja tudi različna dejstva. Tožnice pa so bile tri, in vsaka od njih je samostojna pravna oseba. Solidarne upnice bi bile le, če bi obstajal zakonski temelj za njihovo solidarnost (406. člen OZ), saj s toženci solidarnost ni bila dogovorjena. Domnevne povezave in še ostale zatrjevane okoliščine pa niso temelj za nastanek solidarne terjatve na strani tožnic.

35Prav je imelo prvostopenjsko sodišče tudi, da toženke niso nerazdelno odgovorne za nastale posledice. Tožeča stranka je uveljavljala odškodninski zahtevek. Pravni temelj za takšen zahtevek pušča pritožbeno sodišče ob strani, ker niti ni pomemben. V vsakem primeru bi toženke odgovarjale na temelju 1. in 2. odstavka 186. člena OZ. Morale bi biti sostorilke, napeljevalke ali pomagači. Zadoščalo bi že, da bi kako drugače povezani tako, da ustreza njihovo ravnanje 3. ali 4. odstavku 186. člena OZ. Ničesar takšnega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Pritožba navaja sicer, da je prva toženka ravnala kot zakonita zastopnica druge in tretje toženke. To nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v zvezi s sestavitvijo Primopredajnega zapisnika (dne 15. 11. 2011), da je prva toženka ravnala kot zastopnica prve tožnice, te ugotovitve pa pritožba ne izpodbija. Prvostopenjska sodba druge in tretje toženke v zvezi s primopredajo niti ne omenja. Pritožba tožeče stranke ni navedla, na katero trditev ali dokaz v okviru prvostopenjskega postopka opira svojo pritožbeno trditev o tem, da je prva toženka ravnala kot zastopnica druge in tretje toženke. Takšnih trditev ni našlo niti pritožbeno sodišče in jih zato ni upoštevalo. Razloga sta, da je pritožba preveč nedoločna in je poleg tega tudi postavila nedopustne pritožbene nove trditve (1. odstavek 337. člena ZPP).

36Zgolj zatrjevane okoliščine, da naj bi druga in tretja toženka uporabljali domeni, osnutek spletne strani in ostali grafični material tudi za svoje poslovanje, pa seveda ne zadoščajo za to, da bi bili druga in tretja toženka odgovorni za nastalo škodo. Zaradi tega namreč še ni vzpostavljena vzročna zveza med ravnanjem druge in tretje toženke in pa izgubami na strani prve tožnice. Sicer pa pritožba niti ne navaja, da je tožeča stranka takšne trditve podala pravočasno, to je, v okviru prvostopenjskega postopka, in tudi predložila dokaze.

37Utemeljena pa je pritožba tožene stranke. Imetnica domen je bila sprva tožeča stranka. Te so bile najprej prenesene na A. A. (prvostopenjska sodba, r. št. 16). Ugotovitev o imetništvu domen temelji na neprerekanih trditvah tožeče stranke; trditve te vrste je postavila že v tožbi (npr. na str. 3). Do prenosa domen na A. A. je prišlo že 10. 5. in 12. 5. 2011 (prvostopenjska sodba, r. št. 16). Prvemu prenosu je sledil še drugi. Pravni temelj zanj je bil "primopredajni zapisnik" z dne 15. 11. 2011 (prvostopenjska sodba, r. št. 17 in 18, priloga A12, B18). Le ta, drugi prenos, je pomemben za odločitev v tej zadevi.

38Primopredajni zapisnik je bil po svoji vsebini pogodba. Pogodbeni stranki sta bili prva toženka in pa A. A. sam. Prva toženka je to pogodbo sklenila kot pooblaščenca prve tožnice. Čeprav je bila prva toženka pooblaščenka prve tožnice, se je v primopredajnem zapisniku dogovorila, da bo imetništvo domen preneseno nanjo osebno. Pridobil pa je tudi osnutek spletnih strani in ostali grafični material, vključno s facebook stranjo (prvostopenjska sodba, r. št. 18, 31), ki ga je prej pridobil A. A. od prve tožnice. Ta je bila njihova prvotna imetnica. Teh ugotovitev nobena od pritožb ne izpodbija. Z odtujitvijo navedenih domen, spletnih strani in grafičnega materiala je bila lahko prikrajšana le tista oseba, ki je bila imetnica teh dobrin. To pa je bila prva tožnica. Če sta bili prikrajšani tudi druga in tretja tožnica, je bila prizadeta (kvečjemu) kakšna njuna pravica, ki sta jo imeli v razmerju do prve tožnice. Kvečjemu nanjo bi se torej lahko obrnili s svojimi zahtevki.

39Ko so se odpravljale posledice odtujitve domen in ostalega, je sicer že po nikoli prerekanih trditvah tožeče stranke nosila stroške druga tožnica (glej npr. tožbo, str. 9). Tožeča stranka je takšno ravnanje tudi pojasnila: stroške odpravljanja posledic odtujitve je nosila druga tožnica, ker je bil poslovni račun prve tožnice blokiran (glej tožbo na navedenem mestu). Da je stroške nosila druga tožnica, je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 29).

40Prva tožnica ni zahtevala vrnitve izgubljenih dobrin, temveč je zahtevala denarni znesek. Zahtevala je torej povrnitev škode (132. člen OZ). Ker je škoda prve tožnice prenehala zaradi ravnanja druge tožnice, je odškodninski zahtevek prve tožnice prenehal. Zato je tudi izgubila svoj odškodninski zahtevek. Druga tožnica bi sicer lahko uveljavljala povrnitev istega denarnega zneska, vendar bi moralo priti prej do prehoda terjatve prve tožnice na drugo tožnico na temelju dogovora ali pa zakona (274. in 275. člen OZ). Tožeča stranka ni nikoli trdila, da je takšen dogovor obstajal. Tudi ni trdila, da je imela druga tožnica vsaj pravni interes za takšno ravnanje.

41Tožena stranka je v svoji pritožbi tudi utemeljeno opozorila na to, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo trditev tožene stranke, da druga toženka v času nastanka škode še niti ni obstajala in da ni pravna naslednica prve tožnice (pripravljalna vloga z dne 5. 12. 2016, str. 2 = l. št. 102). Trditve so ostale neprerekane in so bile takó priznane. To toliko bolj kaže na to, da z odtujitvijo domen škoda ni mogla nastati drugi tožnici. Glede tretje tožnice pa tako ali tako ni bilo v teku prvostopenjskega postopka nobenih konkretnih trditev, kakšno škodo bi lahko utrpela ona.

42Z ostalimi pritožbenimi navedbami tožene stranke se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati, ker ne bi ničesar spremenile glede izida postopka.

43S tem je odgovorjeno tudi na pritožbo druge tožnice, kolikor se nanaša na zahtevek v višini 550,00 EUR. Ker druga tožnica že po temelju ne more zahtevati ničesar niti od prve toženke, ne more zahtevati niti tega zneska, niti 3.100,00 €.

III. Pritožba zoper odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov oglaševanja preko Google adwords

44Tožeča stranka je zahtevala povrnitev 7.200,00 €. Trdila je, da je imela na starih spletnih straneh mesečno okoli 8.000 obiskov. Na novih spletnih straneh naj bi jih imela približno pol manj. Da bi popravila svoj položaj na trgu, je plačala za storitev Google adwords. Ker je po ceniku treba za posamezni obisk v povprečju plačati 15 centov in je oglaševanje te vrste trajalo približno 16 mesecev, da je doseglo z letom 2011 primerljivo raven, naj bi tožeči stranki tako nastala škoda v višini 450 EUR mesečno, skupaj pa 7.200,00 €. Tožena stranka je tem trditvam nasprotovala.

45Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožeča stranka ni predložila listinskega dokaza za višino stroška in ni predložila niti cenika (na katerega se je sklicevala sama). Dokazala ni niti obsega dela v zvezi z adwordsi, da je strošek nastajal zatrjevanih 16 mesecev, nobena od izpovedb pa tudi ne potrjuje trditev o številu obiskov na starih in na novih spletnih straneh. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je strošek nastal, niti, da ga je nosila druga tožnica.

46Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi B. B. potrdil, da so nastajali stroški v višini 400 do 500 EUR mesečno. Glede vzročne zveze, trajanja in višine pa naj bi tožeča stranka dala dokazni predlog po postavitvi izvedenca računalniške stroke.

47Pritožba je v tem delu neutemeljena. Zahtevek tožeče stranke glede obsega škode je temeljil na 132. in 168. členu OZ. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev navadne škode. To bi morala utemeljiti med drugim tudi tako, da bi bilo mogoče oceniti velikost nastale škode. Pritožba sploh v celoti molči o tem, da tožeča stranka ni predložila cenika, brez katerega škode ni mogoče izračunati. Prav tako manjka vsako pojasnilo, zakaj ni bilo nikoli predloženo potrdilo o opravljenih plačilih. Da za ugotovitev, ali so bila plačila opravljena, izvedenec ni potreben, pritožbeno sodišče ne bo še posebej utemeljevalo. Tudi ni dokaza, katera od treh tožnic je sploh poravnala škodo. Že to je dovolj za zavrnitev zahtevka, zato je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

48Pritožba pa je v tem delu neutemeljena še iz drugih razlogov. Po trditvah tožeče stranke je bila višina škode povezana s številom klikov na internetni strani. Svoj dokazni predlog po postavitvi izvedenca je tožeča stranka podala premalo skrbno. V tožbi je tožeča stranka na str. 12 zgolj predlagala postavitev izvedenca računalniške stroke. Iz predloga pa ni niti razvidno, katera dejstva naj bi takšen izvedenec ugotovil. To pa bi morala tožeča stranka navesti (243. člen ZPP). Izvedeni dokazni postopek glede obsega dela v zvezi z Google adwords prvostopenjskega sodišča ni prepričal, da so stroški res nastajali 16 mesecev, saj so bile tudi same izpovedi tako P. P., kot tudi B. B. preveč splošne. Pritožbeno sodišče ne najde razloga, zakaj bi bilo treba glede dolžine tovrstnega oglašanja postaviti izvedenca. Tudi še v pritožbi tožeča stranka molči o tem, kako bi želela dokazati število klikov na starih internetnih straneh. Brez tega podatka pa škode tudi ni mogoče izračunati.

49Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je tožeča stranka sama trdila, da je škodo poravnala druga tožnica (prvostopenjska sodba, r. št. 39). Ker je bila imetnica domen prva tožnica, je lahko zaradi ravnanja prve toženke nastala škoda kvečjemu njej. Če naj bi škodo poravnala druga tožnica, velja tudi za ta zahtevek smiselno isto, kot je že bilo zapisano v r. št. 40. To je še dodatni razlog za neutemeljenost zahtevka.

50O ostalih pritožbenih navedbah pritožbenemu sodišču ni bilo treba odločati, ker ne bi mogle vplivati na izid tega dela postopka.

IV. Pritožba zoper odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov zaradi nedelovanja spletne pošte, onemogočenega dostopa do spletnih arhivov in spletnih stikov

51Tožeča stranka je trdila, da je zaradi odtujitve spletnih domen izgubila dostop do spletnega arhiva e-pošte in spletnih stikov za vse zaposlene in poslovne partnerje. Zaradi tega so zaposleni porabili dodatni delovni čas za iskanje spletnih stikov in za obveščanje strank o spremenjenih stikih. Ti stroški so bili ocenjeni na 2.531,25 EUR. Tožena stranka je tem trditvam nasprotovala.

52Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza, ki bi vsaj okvirno potrjeval, kdo, kdaj in koliko svojega časa je posvetil iskanju spletnih stikov in listin in obveščanju poslovnih strank o spremenjenih stikih. Predložena spletna korespondenca tega ne potrjuje. Dokazi s pričami niso potrdili zelo splošne navedbe P. P. o obsegu dodatnega dela. Poseben pomen je prvostopenjsko sodišče očitno pripisalo izpovedi računalničarja B. B., ki ni vedel, katera vsebina se naj bi izgubila. Vedel ni niti, kaj naj bi predstavljal izgubljen spletni arhiv (prvostopenjska sodba, r. št. 41). Prvostopenjsko sodišče je sklepalo, da sodišče nima temelja niti za sklep, da so zaposleni delavci vsakodnevno porabljati dodaten delovni čas za iskanje spletnih stikov in za obveščanje strank o spremenjenih stikih. Ker tožeča stranka ni dala nobenih konkretnih navedb o tem, kako obsežen je bil izgubljeni arhiv e-korespondence in spletnih stikov, sodišče ni imelo opore niti za oceno, koliko ljudi in koliko časa bi bilo potrebno za vzpostavitev prejšnjega stanja.

53Tožeča stranka je v pritožbi navaja dele izpovedi različnih prič, ki naj bi potrdile, da so bili potrebni dodatni napori zaradi obeh izgubljenih arhivov. Pritožba pa graja opustitev postavitve izvedenca računalniške stroke. On naj bi po mnenju tožeče stranke mogel potrditi pravilnost trditev glede obsega in trajanja dodatnih naporov.

54Pritožba je v tem delu neutemeljena. Zahtevek tožeče stranke glede obsega škode je temeljil na 132. in 168. členu OZ. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev navadne škode. To bi morala utemeljiti med drugim tudi tako, da bi bilo mogoče oceniti velikost nastale škode. Pred prvostopenjskim sodiščem s svojim zahtevkom ni imela uspeha, ker ni mogla utemeljiti velikosti svojega zahtevka. To ji tudi s pritožbo ni uspelo.

55Tožeča stranka je trdila, da je bilo treba zaradi izgube arhivov treba delati več časa, kot sicer. V tem dodatnem času so se iskali spletni stiki strank in pa stranke obveščale o spremenjenih možnosti stikov s tožečo stranko.

56Za ugotovitev obsega domnevno potrebnega dodatnega dela so bile izpovedi računalničarja B. B. preveč nedoločne. Ko je bil na naroku dne 5. 5. 2017 zaslišan glede obeh arhivov, je zanikal, da bi kaj vedel o spletnem arhivu poslovne dokumentacije (zapisnik, str. 22 = l. št. 194). Izpovedal pa je, da je bilo potrebno napraviti celotno optimizacijo za novo spletno domeno. Vse ostale trditve na navedenem mestu so bile zelo ohlapne in se niso nanašale posebej na oba arhiva. Celo če so res imeli sodelavci težave, ker niso mogli dostopati do arhivov (zapisnik, str. 24 = l. št. 196), to še ne omogoča ocene, koliko dodatnega dela je bilo potrebno vložiti. Isto velja tudi za izpoved B. F. (zapisnik, str. 43 in 44 = l. št. 215 in 216).

57Izvedenec se postavi, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje (243. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa ne najde prav nobenega razloga, da bi se postavil izvedenec katerekoli stroke. Tožeča stranka je določno trdila, da se je z odpravo posledic izgub obeh arhivov ukvarjalo 15 ljudi po 15 minut dnevno skupaj 45 dni. Takšne trditve je zgolj morala dokazati, po potrebi pa dopolniti s tistimi pomožnimi dejstvi, ki bi vsaj omogočili oceno škode. Ker so manjkajoči dokazi za trditve tožeče stranke brez povezave z računalništvom, je še posebej očitno, da ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca računalniške stroke, saj sploh ne gre za strokovna vprašanja iz njegove stroke.

V. Pritožba zoper odločitev o zahtevku za povrnitev škode zaradi neupravičene uporabe firme in znamke

58Tožeča stranka je trdila, da sta druga in tretja toženka nezakonito uporabljali firmo X 22. Ker naj bi zavajali stranke tožeče stranke in tožeči stranki odvzeli posle, ji naj bi povzročili škodo.

59Tožeča stranka je tudi trdila, da je tožena stranka uporabljala znamko tožeče stranke X 22.

60Za obe kršitvi skupaj je tožeča stranka zahtevala po 30,00 EUR za vsak dan kršitve. Ločenih zahtevkov za povrnitev škode zaradi kršitve firme in znamke ni postavila. Njen zahtevek je bil opredeljen kot dnevni znesek škode zaradi kršitve. To pa je utemeljila v tožbi (str. 11) z nemožnostjo izračuna prikrajšanja po splošnih pravilih o povračilu škode; omenjala je 2. odstavek 121.a člena ZIL-1 in smiselno uporabo 27. člena ZVK.

61Prvostopenjsko sodišče je oba zahtevka zavrnilo.

62Kolikor je prvostopenjsko sodišče odločalo o zahtevku zaradi kršitve firme je presodilo, da bi škodo lahko povzročili le druga in tretja toženka. Le tidve sta namreč uporabljali firmo, ki je vsebovala tudi besedno zvezo X 22. Podrobnosti so v prvostopenjski sodbi, r. št. 45. Le druga tožnica pa bi lahko uveljavljala zahtevek zaradi kršenja firme, ker od 29. 12. 2011 naprej do danes firmo X 22 uporablja le druga tožnica (prvostopenjska sodba, r. št. 44). Prvostopenjsko sodišče je sicer presodilo, da je zahtevek druge tožnice po temelju podan. Oškodovanec lahko zahteve odškodnino le na temelju 132. člena OZ kot povrnitev navadne škode ali izgubljenega dobička. Zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker druga tožnica ni zahtevala povrnitve niti navadne škode, niti izgubljenega dobička. Zahtevek na povrnitev 30 EUR za vsak dan kršitve namreč ne ustreza niti opredelitvi navadne škode, niti izgubljenega dobička.

63Zahtevek zaradi kršitve znamke je prvostopenjsko sodišče zavrnilo v celoti. Presodilo je, da je imetnica besedne blagovne znamke X 22 le druga tožnica, in le ona bi lahko uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi kršitve. Druga toženka se je preimenovala v X 22 projekt M. 9. 1. 2012 in je takšno firmo uporabljala do 6. 10. 2013. Tretja toženka se je v X 22 skupina preimenovala 23. 1. 2012 in je takšno firmo uporabljala do 26. 10. 2013. Druga tožnica je vložila prijavo za registracijo znamke sicer 29. 11. 2012 in je bila prijava objavljena 28. 2. 2013. Registrirana pa je bila znamka šele 12. 1. 2015. Ker sta uporabljali druga in tretja toženka besedno zvezo X 22 še preden je bila znamka registrirana, nista kršili znamke (1. odstavek 76. člena ZIL-1).

64Tožeča stranka je v svoji pritožbi navedla, da naj bi vse tri tožnice nastopale pod blagovno znamko X 22 in njeno izpeljanko. Druga in tretja toženka naj bi izvajali nelojalno konkurenco tudi v razmerju do prve in tretje tožnice. Pritožba nasprotuje mnenju prvostopenjskega sodišča, da je Pogodba o poslovnem sodelovanju št. 01/2012 z dne 1. 3. 2012 pomenila temelj za uporabo firme za čas do 7. 12. 2012. Tožeča stranka svoje mnenje tudi podrobneje obrazložila. Pritožba tudi nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je mogoče zahtevati povrnitev škode le po splošnih pravilih obveznostnega prava. Meni, da je zahtevana uporabnina pomenila le minimalni znesek nadomestila, ki bi ga tožena stranka morala plačevati za uporabo besedne zveze In... Tožena stranka naj bi bila za takšen znesek neupravičeno obogatena. To bi lahko ugotovil izvedenec s področja intelektualne lastnine.

65Pravni temelj za odškodninski zahtevek zaradi uporabe firme sta lahko 2. odstavek 23. člena ZGD-1 ali pa 27. člen ZVK. 27. člen ZVK-1 izrecno določa, da se lahko zahteva povrnitev škode le po pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da je treba uporabiti 132. in 168. člen OZ. Ker 2. odstavek 23. člena ZGD-1 glede načina povrnitve škode ne določa ničesar, je glede 2. odstavek 1. člena OZ prav tako treba uporabiti 132. in 168. člen OZ.

66Firma je ime, s katerim posluje družba ali podjetnik (1. odstavek 12. člena ZGD-1 in 71. člen ZGD-1). To ime sme uporabljati izključno njegov imetnik in nihče drug. Sklepanje pogodb, s katerimi bi imetnik firme drugi osebi podelil pravico do uporabe firme je nedopustno. V vsakem primeru je zato z nedovoljeno uporabo firme prizadeta le pravica imetnika firme. V tej zadevi je to bila druga tožnica. Prva in tretja tožnica sta imeli v času kršitve drugačne firme in že zato nista mogli uporabljati firme X 22; če pa sta jo uporabljali, potem pa sta kršili firmo druge tožnice; če sta jo, sta bili sami kršiteljici in ne moreta zahtevati odškodnine od druge in tretje toženke.

67Zaradi načela izključnosti firme je tudi izključena odškodnina v obliki pavšalnega dnevnega zneska zaradi kršitve firme. Prej navedene določbe ZGD-1 in ZVK ne dopuščajo nikakršne drugačne povrnitve škode kot tiste, ki je predvidena s 132. in 168. členom OZ. Tožeča stranka pa je prav izrecno zahtevala odškodnino v obliki licenčne analogije tudi za kršitev firme (gl. tožbo, str. 11). Vendar ne gre le za to, da odškodnine v obliki licenčne analogije zakonodaja niti ne predvideva. Ta niti ni mogoča iz povsem stvarnih razlogov. Zaradi načela izključnosti firme se firme, drugače kot npr. znamke, ne dajejo v uporabo na temelju licenčne, ali kakšne druge pogodbe. Trg licenc za vsaj nekatere vrste znamk obstaja, trga licenc za firme pa pač ni. Odmera odškodnine na temelju licenčne analogije bi zato niti ne bila mogoča. Iz istega razloga je tudi nemogoče odmeriti neupravičeno obogatitev na takšen način, da bi se odmerila glede na licenčnino.

68Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, v katerem skuša opreti zahtevek na 190. člen in nasl. OZ. Za zahtevek iz neupravičene obogatitve je potrebno postaviti trditev, za koliko je bil zavezanec obogaten in za koliko je bil upravičenec prikrajšan (1. odstavek 190. člena OZ). Zadnje izhaja iz besedne zveze "na škodo drugega". Vse to je v trditvah tožeče stranke manjkalo. Druga tožnica ni bila prikrajšana za uporabo firme. Tožena stranka ni bila obogatena za 30 EUR dnevno, ker na takšen način ni mogoče odmeriti niti odškodnine, niti obogatitve, iz že prej navedenih razlogov. Seveda prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba postaviti izvedenca. Izvedenec ne more nadomestiti manjkajočih trditev, niti ne more izdelati mnenja, kolikšna bi bila obogatitev ali odškodnina, ki temelji na licenčni analogiji.

69V pritožbi zoper odločitev v zvezi z znamko tožeča stranka navaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka protipravno uporabljala domene in spletne strani tožeče stranke, in besedno zvezo in znamko X 22, pod katero naj bi vse tri tožnice opravljale storitev. Takšno ravnanje tožene stranke naj bi bilo naklepno, z namenom ustvarjanja zmede in nelojalne konkurence na trgu, zaradi pridobivanja ekonomskih koristi. Tožeča stranka naj bi bila upravičena imetnica znamke In... Tožeča stranka meni, da traja varstvo znamke že od trenutka vložitve prijave (52. člen ZIL-1).

70Neutemeljena je pritožba tudi v tem delu. Pritožba (na str. 10) pomeša uporabo domen, spletnih strani, besedne zvez X 22, in pa nelojalno konkurenco. Kakšne so pravne posledice neutemeljene uporabe domen, spletnih strani in besedne zveze X 22, je že bilo obrazloženo ali pa bo obrazložitev še sledila v nadaljevanju te sodbe.

71Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bila edina imetnica znamke druga tožnica in le ona bi bila lahko imetnica odškodninskega zahtevka. Varstvo bi lahko zahtevala tako na temelju ZVK, kot tudi ZIL. Zahtevek bi imela le zoper osebe, ki so kršile znamko (27. člen ZVK in 121.a člen ZIL-1). Pred nastankom znamke ne more biti njene kršitve. Literaturo, ki pritrjuje takšnemu stališču, je citiralo že prvostopenjsko sodišče (glej opombi pod črto 3 in 4 v prvostopenjski sodbi). Vpis znamke v register znak oblikovalni učinek, saj se znamka kot pravica pridobi šele z dnevom vpisa v ustrezen register (1. odstavek 76. člena ZIL-1).

72Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila znamka registrirana šele 12. 1. 2015, takrat pa druga in tretja toženka znaka X 22 nista več uporabljala, je bila odločitev prvostopenjskega sodišča nedvomno pravilna.

73Trajanje znamke se računa od vložitve prijave (1. odstavek 52. člena ZIL-1), vendar pa to ni razlog, da bi bilo mogoče dati varstvo še neobstoječi znamki. Da je vložitev prijave odločilna za računanje trajanja znamke, ima svoj smisel. Ta je pač v tem, da je že s prijavo pridobljena t. i. prednostna pravica za enak znak (4. in 61. člen ZIL-1). Trajanje znamke se zato računa od takrat naprej, ko si je vlagatelj že pridobil delno upravičenje, namreč do tega, da ne more več nihče registrirati enakega znaka kot ga skuša registrirati vlagatelj. Vložitev prijave je torej bila za odločitev v tej zadevi brez vsakega pomena.

VI. Pritožba zoper odločitev o zahtevku za povrnitev škode zaradi kršitve materialne avtorske pravice

74Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka uporabljala spletne strani, ki jih je A. A. izdelal za tožečo stranko, in tudi njene elektronske baze podatkov. Kot nadomestilo je zahtevala 10 EUR na dan za vsak dan kršitve avtorske pravice.

75Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo. Za zavrnitev je navedlo vrsto razlogov. Za spletno stran ni tožeča stranka postavila takšnih trditev, ki bi omogočale sodišču presojo, da gre za avtorsko delo (prvostopenjska sodba, r. št. 60). Enako velja tudi za bazo podatkov (prvostopenjska sodba, r. št. 61). V zvezi z elektronsko bazo podatkov ni niti dokazana njena vsebina, niti njena sistematika ali metodika (prvostopenjska sodba, r. št. 61). Ostalo je tudi nedokazano, da je bil sploh A. A. tisti, ki je ustvaril spletno stran. S prvo in tretjo tožnico je sodeloval na pogodbenem temelju, toda kot samostojni podjetnik, zato do prenosa avtorskih pravic na temelju 101. člena ZASP ni bilo. Z drugo tožnico pa ni niti pogodbeno sodeloval.

76Pritožba je bila vložena le zoper odločitev o spletnih straneh, ne pa tudi zoper odločitev o bazah podatkov. Navaja, da je trditev tožeče stranke, da gre pri spletni strani za avtorsko delo, ostala neprerekana s strani tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče naj bi tožeče stranke ne opozorilo na pomanjkljive trditve, s čimer naj bi kršilo 285. člen ZPP. S strani tožene stranke naj bi bilo v odgovoru na tožbo izrecno priznano, da je bil A. A. imetnik avtorskih pravic. To naj bi dokazovala Pogodba o poslovnem sodelovanju in izjava o zaupnosti in sodelovanju. Glede na to, da naj bi v okviru pogodbene zaposlitve za polni delovni čas A. A. za tožečo stranko ustvaril spletne strani, za prenos avtorske pravice ni bil potreben poseben pravni posel na temelju 2. odstavka 70. člena ZASP.

77Pritožba je v tem delu neutemeljena. Tožeča stranka je uveljavljala odškodninski zahtevek na temelju 168. člena ZASP. Ker so vse tri tožnice pravne osebe, je očitno, da so lahko kvečjemu uveljavljale kršitev posameznih, na njih prenesenih avtorskih pravic. Glede na jasno določbo 10. člena ZASP namreč tožnice nikoli ne bi mogle biti avtorice.

78Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta A. A. s. p. in prva in tretja tožnica sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga A9) in da je bil A. A. s. p. pogodbeni sodelavec prve in tretje tožnice (prvostopenjska sodba, r. št. 62). Če je A. A. delal za prvo in tretjo tožnico kot samostojni podjetnik, potem do prenosa materialnih avtorskih pravic na temelju 101. člena ZASP ni prišlo že zato, ker A. A. ni bil v delovnem razmerju. Da bi prišlo do prenosa na temelju 2. odstavka 70. člena ZASP, pa že tožeča stranka sploh ni trdila.

79Ugotovitve, da je bil A. A. pogodbeni sodelavec, ki je s prvo in tretjo tožnico sklenil pogodbo kot podjetnik, pritožba sploh ne izpodbija naravnost. Pač pa trdi, da je bil A. A. zaposlen za polni delovni čas. Pritožba niti ne navaja, da je tožeča stranka takšne trditve podala že v teku prvostopenjskega postopka, niti v kateri od svojih vlog. Tudi niti ne poskuša pojasniti, kako je mogoče, da je Pogodbo o poslovnem sodelovanju sklenil A. A. s.p. kot ena od dveh pogodbenih strank, hkrati pa naj bi bil domnevno zaposlen za polni delovni čas. Če bi to bilo res, potem bi moral skleniti pogodbo o zaposlitvi. Nobenih trditev niti ni, pri kom, saj sta njegova sopogodbenika po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, bila kar dva. To sta bila prva in tretja tožnica. Potrebne trditve bi morala postaviti tožeča stranka že v teku prvostopenjskega postopka. Prav tako manjkajo navedbe, kaj želi tožeča stranka dokazati z Izjavo o zaupnosti. Če bi pritožbeno sodišče hotelo navedbe tožeče stranke upoštevati, bi moralo biti v pritožbi tudi konkretno navedeno, katerega od dokazov je prvostopenjsko sodišče spregledalo ali narobe ocenilo. Vsega tega pa tožeča stranka ni navedla, zato so takšne pritožbene navedbe neupoštevne. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da materialne avtorske pravice niso bile prenesene na prvo in tretjo tožnico, so torej pravilne. Neizpodbijana pa je ostala ugotovitev, da druga tožnica sploh ni sklenila Pogodbe o poslovnem sodelovanju, in da zato pri njej še (dodatno) manjka pravni temelj za prenos materialne avtorske pravice.

80Ker je avtorska pravica pač pravica (14. člen ZASP), je presoja glede obstoja avtorske pravice materialnopravne narave in jo opravi sodišče. Ta presoja sicer temelji na dejstvih. Dejstva stranka sicer lahko prizna, ne more pa priznati obstoja avtorske pravice. Izrazi lahko kvečjemu svoje mnenje o obstoju avtorske pravice. Ravnanje tožene stranke, ki naj bi "priznalo", da je imel A. A. avtorsko pravico, je bilo torej zgolj izražanje pravnega mnenja in je bilo brez učinka na izid tega spora.

81Še pomembneje pa je, da je ostalo nedokazano, da je bil A. A. sploh avtor spletnih strani. Če jih ni sestavil sam, tudi mu tudi ni mogla nastati avtorska pravica. Odločitev o zavrnitvi zahtevka je bila pravilna tudi iz tega razloga.

82Z ostalimi pritožbenimi navedbami se pritožbenemu sodišču ni treba ukvarjati, ker ne bi mogle vplivati na izid postopka.

VII. Pritožba zoper odločitev o zahtevkih zaradi prevzema strank

83Tožeča stranka je trdila, da je prvi toženec potem, ko je prenehal biti družbenik v prvi in tretji tožnici, prevzel več strank iz že sklenjenih in izvajanih pogodb o poslovnem sodelovanju. Šlo je za posle s 4 strankami: N. d. o. o., J. d. o. o., E. d. o. o. in C. C./D. D. Pogodbene storitve naj bi začela najprej začela izvrševati prva tožnica, po blokadi njenega poslovanja v jeseni 2011 pa druga in tretja tožnica. Vse te posle naj bi prvi toženec speljal na drugo in tretjo toženko. Okoristil se naj bi za dobiček, ki ga je tožeča stranka opredelila kot razliko v ceni. V tem oziru je tožeča stranka zahtevala povrnitev 6.276,00 €, 2.277,50 €, 1.000,00 € in 1.423,75 € (skupaj 10.976,75 EUR). Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka zaradi blokiranega poslovanja in odhoda strokovnih sodelavcev ni bila zmožna izpeljati poslov. S soglasjem P. P. naj bi bili posli preneseni na drugo toženko. Ta jih je dokončala in poplačala sodelavce.

84Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo solidarno upravičenje tožnic. Ugotovilo je, da sta prva tožnica in N. d. o. o. sklenila pogodbo št. MB_P11-016 z dne 11. 3. 2011 in kasneje aneks št. 1 (z dne 6. 6. 2011). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila na temelju aneksa št. 2 k pogodbi št. MB_P11-016 z dne 11. 3. 2011 spremenjena zavezanka za opravo poslov. Sprva je to bila prva tožnica, z aneksom št. 2 z dne 10. 11. 2011 pa je to postala tretja tožnica. Druga pogodbena stranka je vseskozi ostala N. d. o. o. Sprememba zavezanke za opravo poslov se nanašala izključno na posel z N. d. o. o., ne pa tudi na ostale tri posle (prvostopenjska sodba, r. št. 67 in pa prilogi A39 in A41).

85Prva tožnica je sklenila tudi pogodbe z J. d. o. o., E. d. o. o. in C. C./D. D. Z J. d. o. o. je prva tožnica sklenila Pogodbo št. MB_P10-059/2010 in Aneks št. 1 z dne 16. 5. 2011. Z E. d. o. o. je sklenila pogodbo št. P11-011. S C. C. in D. D. je sklenila pogodbo št. MB_P11-024 (prvostopenjska sodba, r. št. 67).

86Med strankama je bilo nesporno, da obveznosti po vseh štirih pogodbah izpolnila druga toženka in tako končala posle.

87Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prva tožnica sklenila Aneks št. 2 z dne 15. 11. 2011 (priloga A42). Z njim so se pravice in obveznosti izvajalca prenesle na drugo toženko. S tem je po presoji prvostopenjskega sodišča prvi toženec prekoračil pooblastilo z dne 1. 1. 2011, ki ga je sicer imel za sklepanje pogodb. Z Internim dogovorom z dne 23. 3. 2012, sklenjenim med P. P. in F. F., je bilo sicer dano soglasje za neodplačni prenos projektov prve in tretje tožnice na drugo toženko, vendar pa le za posle z N., J. d. o. o. in C. C./D. D. Ni pa bil prenesen posel z E. d. o. o. Kasneje sta od Internega dogovora odstopila tako P. P. (7. 12. 2012), kot tudi F. F. (9. 11. 2012). S tem je prenehal pravni temelj za to, da bi prejemnik izpolnitev obdržal (prvostopenjska sodba, r. št. 72). Ker so bile vse pogodbe izpolnjene, in sicer s strani druge toženke, prejetega ni bilo mogoče vrniti. Prejemnik pa mora vrniti korist. Ta korist je znašala 50 % od pogodbene cene. Glede na to je prvostopenjsko sodišče sodišče ugodilo zahtevku tretje tožnice zoper drugo toženko za plačilo 6.276,00 EUR. Gre za prevzeti posel z N. d. o. o. Ugodilo je tudi zahtevku prve tožnice zoper drugo toženko za plačilo 4.701,25 €, ki jih je zahtevala prva tožnica zaradi preostalih prevzetih projektov (z J. d. o. o., E. d. o. o. in s C. C. in D. D.). Glede zahtevkov in izračuna škode gl. prvostopenjsko sodbo, r. št. 73. Vse ostale zahtevke je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

88Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu je vložila pritožbo tožeča stranka. Navedla je, da so bile tožnice povezane, in da je zaradi blokade bančnih računov prve tožnice jeseni 2012 prišlo do prenosa poslov na drugo in tretjo tožnico.

89Zoper ugodilni del pa je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da je v teku prvostopenjskega postopka navedla, da je do prevzema prišlo zaradi blokade in pomanjkanja kadrov pri tožnicah. Te naj ne bi bile sposobne končati poslov. Prenos poslov naj bi bil tudi dogovorjen z internim dogovorom. Tožnice naj bi v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2016 priznale, da prva tožnica ni bila sposobna sama opraviti poslov. Pritožba še graja opustitev zaslišanja prič, ne navaja pa, katerih. Sodišče naj bi ravnalo nepravilno, ker se glede višine dobička opira izključno na trditve tožnic glede njihovega dobička. Tega naj bi ne mogli enačiti z dobičkom, ki bi ga dosegla druga toženka pri izvedbi del. Prvostopenjsko sodišče se naj ne bi ukvarjalo s stroški druge toženke, prejetimi plačili in njenimi koristmi.

90Pritožba tožeče stranke je neutemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, kolikor se nanaša na zahtevek prve tožnice zoper drugo toženko v višini 4.701,25 EUR. V preostanku pa je neutemeljena.

91Tožeča stranka s povsem splošnimi pritožbenimi trditvami izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da terjatve upnic ne morejo biti solidarne. Solidarnost na upniški strani obstaja le, če obstaja takšen dogovor z dolžniki ali pa kakšen zakonski temelj (406. člen OZ). Ničesar od obojega ni ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Zatrjevana poslovna prepletenost tožnic vsekakor ni razlog za solidarnost na upniški strani. V pritožbi zatrjevani prenos poslov na drugo in tretjo tožnico kvečjemu govori v prid temu, da terjatve upnic niso bile solidarne.

a) ODLOČITEV O ZAHTEVKU V ZVEZI S PREVZEMOM POSLA Z N. D. O. O.

92Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, kolikor se nanaša na zahtevek v višini 6.276,00 EUR in na zakonske zamudne obresti. Ta zahtevek je uveljavljala tretja tožnica zoper drugo toženko in se je nanašal na posel z N. d. o. o. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil ta posel prenesen iz prve tožnice na tretjo tožnico s sklenitvijo aneksa št. 2 z dne 10. 11. 2011 (prvostopenjska sodba, r. št. 67; prilogi A39 in A41). Potem pa je prvi toženec s sklenitvijo Aneksa št. 2 z dne 15. 11. 2011 prekoračil pooblastilo in prenesel pravice in obveznosti izvajalca na drugo toženko. Sicer sta prva in tretja tožnica z internim dogovorom naknadno odobrila brezplačni prenos tega posla na drugo toženko (prvostopenjska sodba, r. št. 70). Od internega dogovora pa sta odstopili obe stranki. Pravni temelj za odgovornost druge toženke je prekoračitev pooblastila, kakor je odločila že prvostopenjska sodba (prvostopenjska sodba, r. št. 69). Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravni temelj tudi okoliščina, da je bil prvi toženec do 23. 11. 2011 družbenik tako v prvi, kot tudi v tretji tožnici (prvostopenjska sodba, r. št. 8) in je bil zato dolžan ravnati v njeno korist. V drugi toženki je bila prva toženka zakonita zastopnica. Njeno ravnanje kot zastopnice je zavezovalo, vendar pa tudi dajalo koristi prav drugi toženki. Odtujevanje poslov v korist druge toženke brez soglasja drugih druž­benikov ni bilo v korist družbama, v katerih je bil prva toženka družbenica. Ravnanje druge toženke pa je bilo, preko ravnanja zakonitega zastopnika, usmerjeno na prevzemanje poslov na nedopusten način. Kot takšno je bilo nelojalna konkurenca v razmerju do tretje tožnice (13. člen ZVK). Ker je bil interni dogovor končno odpovedan, je naknadno odpadel pravni temelj, na temelju katerega bi bilo ravnanje druge toženke dopustno. Ravnanje druge toženke je takšno, da je njena odgovornost v temelju podana.

93Podana je tudi njena odgovornost v višini, o kateri je odločilo prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka je zaradi nelojalne konkurence dolžna povrniti škodo, ki jo je povzročila (27. člen ZVK). Z odpovedjo internega dogovora je odpadel pravni temelj za ravnanje druge toženke, zato je bila dolžna povrniti škodo še na temelju 1. odstavka 111. člena OZ. Ta se ne ozira na to, koliko koristi ali stroškov je imela druga stranka, temveč daje nasprotni stranki pravico do odškodnine. Njena višina pa je bila določena kot razlika v ceni in je tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni niti prerekala.

94Nobena od pritožb ni bila vložena zoper odločitev o zamudnih obrestih. Zgolj po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločitev o zamudnih obrestih, kolikor se je nanašala na edini zahtevek, ki mu je še bilo ugodeno. Odločitev je pravilna, in je bilo zato potrebno pritožbo v tem delu zavrniti.

b) ODLOČITEV O ZAHTEVKIH V ZVEZI S PREVZEMOM POSLOV Z OSTALIMI SOPOGODBENIKI

95Utemeljena pa je pritožba druge toženke zoper odločitev o zahtevkih v skupni višini 4.701,25 EUR. S temi zahtevki je uspela prva tožnica.

96Ti zahtevki se nanašajo na posle s J. d. o. o., E. d. o. o. in C. C. in D. D. Prva tožnica naj bi bila po lastnih trditvah oškodovana za 2.277,50 €, 1.000,00 € in 1.423,75 €, skupaj torej za 4.701,25 EUR. Ti trije posli niso bili preneseni na tretjo tožnico. Izvajalec po teh poslih je bila prva tožnica, njej naj bi nastala škoda.

97Pritožba je utemeljeno opozorila na to, da je tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka trdila, da prva tožnica poslov sploh ni mogla izpeljati. Takšno trditev je tožena stranka postavila že v odgovoru na tožbo. Trditev je podkrepila s trditvijo, da je bila prva tožnica v blokadi od 9. 11. 2011 naprej, zapustili pa naj jo bi tudi ključni zaposleni (odgovor na tožbo, str. 8 = l. št. 31). Takšno trditev je bilo mogoče razumeti le kot trditev, da prva tožnica ni mogla izpolniti svojih pogodbenih obveznosti do svojih sopogodbenikov iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka. Trditev o nesposobnosti dokončanja poslov je tožena stranka ponovila v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2016 (str. 14 = l. št. 100).

98Tem trditvam se tožeča stranka (nobena od tožnic) niti v prvi, niti v drugi pripravljalni vlogi, in tudi sicer nikoli ni pravočasno upirala z zanikanjem ali s kakšno nasprotno trditvijo. Zaradi takšnega ravnanja se štejejo trditve tožene stranka za priznane (2. odstavek 212. člena ZPP). Vendar ni ostalo le pri tem. Trditve o finančnih težavah in o prenašanju pogodb na drugo in tretjo tožnico je dala tožeča stranka celo sama (prva pripravljalna vloga z dne 30. 9. 2016, str. 6 = l. št. 54). V pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2016 (str. 9 = l. št. 112) je poleg tega še navajala, da bi " P. P. te posle, ob blokadi prvotožeče stranke, lahko realiziral preko drugo in tretje tožnice, s katerima je nadaljeval in še danes nadaljuje poslovanje na trgu". Na to je pritožba tožene stranke opozorila utemeljeno; nadaljnje trditve tožeče stranke o finančnih težavah so bile tudi na l. št. 111. Tudi prvostopenjsko sodišče je, sicer ne v zvezi z prenosom poslov, ugotovilo blokado računov (prvostopenjska sodba, r. št. 26). Da so bili bančni računi prve tožnice blokirani, trdi tožeča stranka celo odgovoru na pritožbo (str. 7).

99Ker prva tožnica ni imela več ključnih zaposlenih, niti ni imela denarja za plačilo sodelavcev, ni mogla izpolniti pogodbenih obveznosti. Ker jih ne bi mogla izpolniti, niti ni mogla pričakovati plačila, in tudi dobička ni izgubila. Že to je povsem dovolj za zavrnitev tožbenih zahtevkov v tem delu.

VIII. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka

100Nobena od strank ni izpodbijala izračuna višine potrebnih stroškov prvostopenjskega sodišča. Potrebni stroški tožeče stranke so znašali 7.829,42 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 6.583,71 EUR. Zaradi delnega uspeha tožene stranka v skupni višini 7.801,25 EUR je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke sedaj ne znaša več 22 %, temveč 9,8 %. Glede na to lahko zahteva povrnitev 767,28 EUR od tožene stranke. Tožena stranka lahko, glede na svoj uspeh v višini 90,2 %, od tožeče stranke zahteva 5.938,50 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov morajo tožnice tožencem solidarno povrniti 5.171,22 EUR. To pa je za 1.758,40 EUR več kot je bilo prisojeno v prvostopenjski sodbi. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo prvostopenjsko sodbo v točki V izreka tako, da bo morala tožeča stranka povrniti še te stroške prvostopenjskega postopka.

101Odločitev o pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka je vključena v odločitev o pritožbi tožene stranke o stroških postopka.

IX. Odločitev o stroških pritožbenega postopka

102Tožeča stranka je zahtevala povrnitev nagrade za delo odvetnika v višini 1.650 OT, materialne stroške v višini 2 %, DDV in pa sodne takse. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo v enaki višini.

103Ker tožeča stranka s pritožbo ni imela nobenega uspeha, mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka v celoti sama (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP).