121.a člen ZIL-1

Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ). Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a č

Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane. Na podlagi 122.a člena ZIL-1

Glede na podobnost znakov in identičnost storitev pravdnih strank, je verjetno izkazano, da povprečni potrošniki in poslovni partnerji ne morejo razlikovati med ponudbo pravdnih strank, na drugi strani pa je težko ugotoviti, kateri kupec se je zaradi verjetnosti zmede v javnosti odločil za storitev pri toženi stranki namesto pri tožeči stranki. Povprečni potrošniki zaradi podane dvojne identičnosti znamke in znaka ter storitev ne morejo razlikovati ali blago in storitve izhajajo od tožene stranka ali od tožeče stranke in da blago in storitve tožene stranke niso v ničemer povezane s tožečo stranko. Povsem verjetno je, da se navedeni subjekti odločijo za storitve tožene stranke, ki jih ne razlikujejo od storitev tožeče stranke. Zaradi nedovoljene uporabe znaka 1 s strani tožene stranke, je glede na navedeno podana verjetnost, da tožnica izgublja posle s svojimi poslovnimi partnerji, ki se ne zavedajo okoliščine, da je prišlo do prekinitve sodelovanja s tožečo stranko in so namesto tega začeli sodelovati s toženo stranko. Prav zaradi zelo zapletenega in težavnega določanja obsega dejanske škode v primeru kršitve pravic intelektualne lastnine, je imetnikom pravic zagotovljena

Sodišče stori pri svojem odločanju bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta takšna, da vpliva na pravilnost sodbe. Splošne trditve ali celo zgolj takšno mnenje pritožnice seveda ne zadoščajo. Trditve morajo biti konkretne in med zatrjevano kršitvijo in nepravilno odločitvijo prvostopenjskega postopka mora biti vzročna zveza. Seveda se morajo trditve pritožnice tudi izkazati za resnične. Nobeno sodišče ne zavezujejo materialnopravna razmišljanja strank. Sodišče na njih odgovori le, kadar presodi, da je to potrebno. Da lahko imetnik znamke zahteva licenčnino je bilo s strani zakonodajalca mišljeno kot olajšava v korist imetnika znamke, ki tako lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazati okoliščine, ki so pripeljali do navadne škode in do izgubljenega dobička. Razumljivo je, da imetnik znamke ne more zahtevati tako licenčnine in odškodnine po pravilih OZ, saj bi potem dobil isto škodo povrnjeno dvakrat. Glede tega, da gre za dva alternativna načina obračuna škode, je drugi odstavek 121.a člena ZIL-1 jasen. Prav zakonsko besedilo pa je odločilno. Imetnik znamke lahko torej zahteva bodisi odškodnino po splošnih pravilih, bodisi licenčnino. Za

Do drugačne presoje ne more privesti sklicevanje na angleško-slovenske slovarje ali SSKJ, saj je pri odločanju o tožbenih zahtevkih, kakršen je obravnavani, bistvena povprečna stopnja zamenljivosti z vidika potrošnika in ne leksikološke značilnosti uporabljenih besed, število uporabljenih črk, točen pomen besede v izvornem jeziku in podobno. Tudi fonetična primerjava znamke in znaka pokaže znatne podobnosti, saj se prvi del izgovori povsem enako, drugi del pa zelo podobno. Večja kot je podobnost znamke in znaka tako z vidika storitve, za katere se uporablja, kot tudi z vidika vizualnih, pomenskih in fonetičnih značilnosti, bolj "avtomatično" je sklepanje o verjetnosti zmede v javnosti. Več kršiteljev pravic industrijske lastnine zato nima statusa enotnih sospornikov, saj zakon ali narava pravnega razmerja ne zahteva rešitve spora na enak način za vse sospornike.

Znamka se pridobi z vpisom v register. Pred vpisom znamke v register ne more biti kršitve znamke. Z odtujitvijo navedenih domen, spletnih strani in grafičnega materiala je bila lahko prikrajšana le tista oseba, ki je bila imetnica teh dobrin. To pa je bila prva tožnica. Če sta bili prikrajšani tudi druga in tretja tožnica, je bila prizadeta (kvečjemu) kakšna njuna pravica, ki sta jo imeli v razmerju do prve tožnice. Kvečjemu nanjo bi se torej lahko obrnili s svojimi zahtevki.

Zmotno je prepričanje pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje začasno odredbo v obravnavanem primeru izdati v najkrajšem možnem času brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke. Po tretjem odstavku 123. člena ZIL-1 so za primer, ko predlagatelj zahteva izdajo začasne odredbe brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, predpisani dodatni pogoji. Predlagatelj mora izkazati za verjetno, da bi kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe povzročilo imetniku nastanek težko nadomestljive škode.

Z 121.a členom ZIL-1 je uzakonjena t. i. licenčna analogija, po kateri se višina odškodnine lahko odmeri v višini licenčnine, ki bi jo prejemal imetnik znamke v primeru pogodbene rabe. Dopuščeno je bilo vprašanje, ali v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki pripada odškodnina zaradi kršitve njenih blagovnih znamk. Vprašanje se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti in ne na izračun višine odškodnine. V reviziji tožena stranka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da obravnavani primer ni primeren za uporabo licenčne analogije. Licenčna analogija je metoda, ki se lahko uporabi za določitev višine odškodnine. Revizijske navedbe se tako v pretežni meri nanašajo na vprašanje višine prisojene odškodnine in ne na temelj odškodninske odgovornosti.

Okoliščina, da naj bi obstajal enoten trg EU za odločanje o obstoju nelojalne konkurence ne more biti pravo merilo. Zamejitev trga je treba opraviti glede na konkretne okoliščine, ne pa glede na normativno odločitev o vzpostavitvi enotnega trga. Ne glede na fonetično razliko sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča ob bolj splošni („globalni“) presoji splošnega vtisa vidnostna in vsebinska podobnost tolikšni, da je zmeda v javnosti verjetna. Upoštevati je bilo treba pri tem povsem enako dejavnost obeh strank. Razlogi za podobnost so zlasti tile: enaka dominantna beseda „wok“, uporaba kvadrata s temeljno živo oranžno barvo in zaobljenimi robovi, beli grafični in besedni elementi, ki so vsi stilizirani in razmeroma preprosti. Tožeča stranka je ima mednarodno verigo restavracij za hitro prehrano, vendar še ne v Sloveniji. Ta veriga sicer ni tako poznana kot kakšne druge, deluje pa v razmeroma velikem številu držav EU, med njimi pa tudi v večini večjih držav članic EU. Iz tega razloga je v drugačnem položaju, kot če bi na primer nastopala zgolj na enem samem, nemara tudi povsem krajevno omejenem trgu. Kot takšna je prisotna tudi na slovenskem trgu, kjer je lahko ponudnica

Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora storitev (torej izvora oddajanja). Verjetnost zmede je izključena, kadar se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu (sporni storitvi), da izvira od enega ali ekonomsko povezanih subjektov. Ključnega pomena je, kako povprečni potrošnik dojema znamko v povezavi s storitvami, za katere je registrirana. Za presojo, da je podana zmeda glede izvora storitve, je dovolj, da poprečni gledalec pomisli, da morda gleda oddajo, produkcijo (resničnostni šov) tožeče stranke, v resnici pa gleda resničnostni šov tožene stranke. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka, ko je tekom trajanja licenčne pogodbe z družbo X. v zvezi s produkcijo spornega resničnostnega šova blagovno znamko „Kmetija“ registrirala na svoje ime, morda kršila določila te pogodbe. Vprašanje kršitve pogodbe je stvar pogodbenih strank. Vsaka gospodarska družba je samostojna pravna oseba. Kot taka samostojno sklepa pravne posle. Od uspešnosti poslovanja pa je odvisen tudi njen prihodek in posledično dobiček. Iz določil ZGD ne izhaja, da je lastnik deleža ene družbe aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi izgube dobička, ki jo

Sodno varstvo, ki ga uživa imetnik znamke, mora biti enako v vseh primerih kršenja pravic iz znamke. Zgolj dejstvo, da je bila kršitev storjena z uvozom, imetniku znamke ne jemlje pravice do uveljavljanja zahtevkov po 121. in 121.a členu ZIL-1. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je uničenje spornega zaseženega blaga predmet carinskega in ne pravdnega postopka. Zahtevek tožeče stranke za uničenje spornega blaga (ki mu tožena stranka ni ugovarjala), je zato utemeljen. Vprašanje stroškov skladiščenja in manipulacije z zaseženim blagom nima neposredne povezave s samo kršitvijo, namen sodnega varstva po 121. členu ZIL-1 pa je predvsem v prenehanju kršitve pravice in vzpostavitvi stanja pred kršitvijo. Odločitev sodišča druge stopnje, da je zahtevek za naložitev stroškov skladiščenja blaga in manipulacije z zadržanim blagom toženi stranki materialnopravno neutemeljen, je tako pravilna.

Merila in smernice, vzpostavljene v sodni praksi SES, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati na način, kot to predlaga pritožnik le v primeru, če bi šlo za podobne okoliščine primera (naravo blaga), kot v tistih, v katerih je SES že odločalo. V konkretnih okoliščinah ne moremo šteti, da so predstave potrošnika o tetrapaku soka podobne tistim, ki jih potrošnik veže na cisterno v zvezi s kurilnim oljem. Od objave prijave znamke v registru URSIL, eksulpacija iz razloga, da kršitelj ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da uporablja tujo znamko, ni mogoča.

Tožnik v tožbi ne zatrjuje kršitev pravic iz Zakona o industrijski lastnini, zato ne gre za pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Znesek, prisojen za vsako posamezno leto nedovoljene uporabe znamke, je zmnožek števila v zadevnem letu prodanih srajc, označenih z zavarovanim znakom, aktualne veleprodajne cene za srajco in stopnje ugotovljene primerne licenčnine. Zmnožek se prilega koristi iz 219. člena ZOR oziroma tretjega odstavka 210. člena ZOR, h kateri poleg zvečanja premoženja spada tudi njegova ohranitev, vključno z zmanjšanjem premoženja, ki pa je manjše, kot bi bilo brez prispevka tujega premoženja. Korist je, skratka, tudi neutemeljen prihranek. Člen 214 ZOR predpisuje kdaj prejemnik koristi pride v zamudo. Čeprav sicer drži, da tožnica ni imela čiste denarne terjatve, se pravi terjatve, ki bi že ob nastanku obstajala v točno določeni višini (znesku), pač pa je bil obseg okoriščenja določen šele na podlagi poznejše ocene, to na nastop toženkine zamude ne vpliva. Ob namerni kršitvi zamuda nastaja sproti, kadar nastaja slaboverna korist.